Z zavedajem, da nisi tolk pomembna, da bi bilo vredno vztrajat v neodpuscanju (ukvarjanje s svojim egom) in
da si toliko vredna, da je primerno vztrajat v odpuscanju sebi ali drugim!
... oziroma spremeniti pogled na tisto, za kar menis da je tako veliko, da si ne mores odpustiti. Namrec nic ni tako velikega, da ne bi bilo vredno odpuscanja in zavedanja, da lahko danes naredis nekaj koristnega zase in svet okoli tebe, zivis osmisljeno zivljenje. Kar se je zgodilo je bilo v preteklosti in preteklosti ne mores spremeniti. Lahko se le naucis in probas razumeti, kar ne pomeni tudi to, da se strinjas ali odobravas neke odlocitve ali dejanja.
Ljudje si najdejo tisoce izgovorov, da ne zivijo danes, tukaj in sedaj, ter s tem prevzamejo odgovornost zase in svojo prihodnost! Temvec zivijo tudi v preteklosti ali strahu pred prihodnostjo.
Zavedanje tega, lahko prinese odpuscanje. Torej neodpuscanje je neodgovorno "pocetje". Neodgovorno pocetje pa prinasa nove lekcije ucenja in razumevanja odgovornosti.
Tako lahko prinese odpuscanje tudi zavedanje, da je fizicno telo omejeno na to zivljenje, dusa pa morda na vecnost ali ekspanzijo razumevanja; za katerega so potrebne lekcije, ki so potemtakem ponavljajoce toliko casa, dokler jih ne potrebujemo vec oz. ozavestimo razlog zanje.
Neodpuscaje lahko torej izhaja tudi iz nerazumevanja zgoraj navedenega.
Kdor veruje in tudi veruje tisti, ki se zaveda nemsrtnosti duse, nima razloga, da ne bi odpustil cesarkoli; saj verjame v prihodnost in to, da ni nicesar izgubljenega, pa ceprav se njegova vera navezuje celo na neotipljivo naravo razumevanja. In ce veruje v to, lahko veruje tudi v otipljivo naravo in njeno prihodnost.
Z bogom lahko verujes in vedno odpustis. Sveta milost. Vse je od boga in ker je vse od boga, je tudi lekcija od boga. In ce je od boga, pomeni, da je zato, da se nekaj naucimo. In morda je lekcija prav to, da se naucimo odpuscati, razumeti. In ce je lekcija, da se naucimo odpuscati, lahko z zavedanjem tega, odpustimo. Komerkoli.
Morda malo pomeditiras na tale stavek: "Kar se zdi izgubljeno, je morda pridobljeno!"
Notranji kritik
(20:00) Kako utišati notranjega kritika, ki nam šepeta, da nismo dovolj pametni, močni, sposobni, talentirani, privlačni, izobraženi ko nam prebuja dvom in nezaupanje v naše moči in sposobnosti. Včasih smo prepričani, da nas ta glas varuje, zato mu navadno tudi verjamemo. Velikokrat tako namesto uspeha žanjemo povprečnost, namesto veselja pridelamo nezadovoljstvo nad seboj in življenjem. Vendar notranjega kritika lahko tudi utišamo! Tako, kot smo mu dali moč, .....
...imam vprašanje,
kaj pa naj odpustim sama sebi????????????????