...samo da nekateri vidimo oba pola in nismo toliko pod vplivom določenih čustev, podzavestnih vzorcev in prepričanj, ki popačijo realno sliko...
Strah ali močna prizadetost. Če bi Brezo sedaj umrl, bi bil v trenutku deležen vsega spoštovanja. Dokler je pa živ, je pa neumen in vsega obsojanja vreden. Ljubezen je ena in ista, do živih in mrtvih.
Če se človek po smrti zatakne na etru, lahko to kot inteligentni ljudje vedno smatramo za negativno. In nekateri od teh se limajo na druge ljudi. Najpogosteje, če je šlo za odvisnike (droge, pijača, seks). Po raznih beznicah boš prej ali slej nalatel na kakega takšnega zalutanca. Druga plat, ki pa je bolj pogosta in običajna, pa je tista lepa. Človečka odkatapultira v astral in tam zaživi bolj polno kot za časa fizičnega življenja. Lupina, ki jo pusti za sabo, pa se še vedno lahko kam prilepi. Čeprav na videz še vedno pokojnik, njegove duše ni več tam notri. Kdo pa je tisti, ki koga veže nase, pa je spet zanimivo vprašanje.
Ko sem malo študiral te zadeve, sem dobil vtis, da je pri zemeljsko vezanih dušah pogosto vpleten še kakšen demonček. Recimo človek zapade v depresijo, naredi samomor, mogoče pred tem pospravi še svojo familijo. Nikomur jasno zakaj in kako je to možno. V resnici pa je tega človeka obsedlo neko temačno bitje in ga po smrti še zadržuje v bližini. Vezi pa gredo morda še daleč nazaj, ko je pred kdo ve koliko življenji ta isti človeček kaj copral in sklenil določene zaveze.
Bistveno pa je, da ne obsojamo ne živih ne mrtvih. Razumevanje ozadja pomaga vzbuditi sočutje tam, kjer ignoranca izzove zgolj obsojanje.
in itak samska, brezmadežno spočetje.
