Danes se pa po doooolgem casu spet spomnim svojih sanj... samo spet ni bilo nic lepega
ocitno zame ne obstaja svet lepih sanj, ampak vedno samo borba, vojna in apokalipse
Hmm...spomnim se, da sem bila tam, kjer zivi moja babica, ampak ozemlje se mi je zdelo dokaj drugacno. Kot bi se vrnila v svet pred 100 leti, ko so bili tam sami travniki in njive, ter nekaj his. Cutil se je spokojen mir in z zlato barvo obsijana trava od sonca, ampak potem sem pa kar naenkrat zacutila velik nemir in zdi se mi kot bi se pokrajina tisti trenutek spremenila. Zatekla sem se v hiso (mislim, da je bila babicina, ampak ni bila stara hisa temvec neka novejsa hisa) in notri nasla se eno grupo ljudi, ki jih dejansko sploh ne poznam. Vsi so se skrivali v kotih, kar se mi je zdelo cudno. Potem sem se zavedala(kot bi mi nekdo v mislih povedal), da folk caka na primeren trenutek, da bi zbezali do colna in potem usli naprej. Meni ni bilo prevec jasno zakaj, ampak kmalu so se zaslisali streli od zunaj in mi je v trenutku postalo jasno, da zunaj divja vojna
Tudi jaz sem se ulegla na tla, ker so zacele crepinje od okenj leteti, ker so pac streli prileteli tja. Tisti, ki je bil glavni, je rekel, da je cas za pobeg. In kar naenkrat se je cela hisa zacela premikat, streli pa so pojenjali. Ko sem pogledala ven slozi okno sem ugotovila, da je to dejansko ladja... in vse naokoli je bila voda. Takrat sem se spomnila na ljudi, ki jih poznam in premlevala, ce jim je ratalo uiti kam na varno. Sem pa tudi tocno vedela, da je avgust oz. sredina avgusta. Nasa ladja se je potem ustavila na nekem obrezju in vsi smo sli ven na kopno... vseskozi me je spremljal obcutek, da nam sovrazniki sledijo za petami. Ko smo se skrili v nekem cudnem zapuscenem skladiscu ( ali je bila pa kaksna razdejana tovarna), smo upali, da nas sovrazniki ne bodo odkrili, ampak na naso nesreco so nas dobili. In smo se skrivali in tekali po tisti tovarni, uni so nam pa sledili in streljali, ce je bilo treba. jaz sem se naenkrat direkt iz oci v oci srecala z vojakom, ki je nameril vame, ampak sem se pravocasno umaknila in zbezala med mezami, platni, polivinilom, ki je visel iz stropa,... Na sreco sem nasla pot ven in se skrila v eni gmoti polivinila ali nekaj takega, ki je bil nedalec stran od te tovarne. Od znotraj je zgledalo kot en majhen sotor in sem se stisnila cisto na rob sotora in upala, da je tudi drugim ratalo zbezat. Tam sem bila kar dolgo in kar naenkrat sem sedela v vodi, ki je poplavila sotor, slisalo pa se je tudi spokojno sumenje vode in nic drugega... No, sumenje je postajalo vedno glasnejse in naenkrat sem se zavedala, da je to sumenje dreves pred mojim oknom, in da so bile to sanje...