Tako zgoraj kot spodaj, pravjo alkimisti.
Astral lahko kajpak obiščeš z raznoraznimi nameni (o slabih ne bi tukaj), da si bom mal olajšala pisanje, bom stvar poenostavila: ene razloge bi lahko spravili pod radovednost, ene pa pod
klic (tole mi je mal težje razložit - gre za nek notranji, zelo močan klic k temu, nek notranji občutek, da je to del tvoje poti in jo moraš zelo resno vzeti, velikokrat je to povezano z razreševanjem kakih stvari v lajfu, ki se te globoko dotaknejo). Če si tam iz radovednosti in srečuješ razne entitete, te zanima, kdo so, kaj tam delajo, kako se jih ubraniti, kako to, da se lepijo nate ... etc. Če si tam zaradi
klica, imajo entitete
pomen. Čutiš,
veš, da vsaj nekatere nosijo sporočila. So entitete, ki jih pritegne svetloba, ki se približajo iz - vsaj meni zgleda tako - iz firbca, kot žuželke na luč. Pridejo in grejo, znajo bit smešne, prijazne, mal nadležne, nevtralne ...z njimi ni kakih posebnih težav. So pa entitete, ki jih pritegnejo naši strahovi, naše lastne vsebine iz sence, rane, tudi vsebine, ki jih nosimo zaradi povezav s predniki. Te doživljamo z eno posebno težo, lahko so grozljive ali pa nas kako drugače pretresejo. Včasih se jih da odgnati (o tem je že bilo govora v tej temi), včasih težko ali pa sploh ne. Ampak če si tam zaradi
klica, se vprašaš po globljih vzrokih, vprašaš se, kaj je sporočilo tega. Tako zgoraj kot spodaj. Čas je, da se odpraviš v spodnji svet. Vrata v spodnji svet (svet sence, nezavednega, tudi na nadosebni ravni - travme, izkušnje prednikov, ki so povezani z nami, vsebine osebnega in kolektivnega nezavednega) je potopitev v strah in bolečino. Če hočeš v spodnji svet, se moraš v to dobesedno potopiti (meni je bilo ful grozno in ful boleče, vsaj na začetku), ni dovolj, da se odmakneš od bolečine in jo predeluješ kot opazovalec, tako lahko sicer marsikaj predelaš, kar je uporabno v vsakdanjem lajfu, ni pa to vstopanje v spodnji svet. Vrata v spodnji svet so tudi psihična stanja, imenovana
temna noč duše. Toliko, kolikor greš v spodnji svet, toliko se ti odpirajo zgornji svetovi, kolikor stvari sprejmeš in "predelaš" v spodnjem svetu, toliko bolj mirna je plovba v zgornjem svetu. Ampak tu je še nekaj: najbolj strašljive prikazni na astralu se ne prikažejo takoj, ponavadi pridejo mal kasneje, ko se že potapljaš tudi v spodnji svet.
Če ne gre le za radovednost, ampak za
klic (ali
poklic), potem boš neizogibno imel opravka z obema svetovoma. Ki se na neki točki zlijeta v
eno.
Ta potovanja so kot plezanja na goro. Imaš na voljo vodnika, ampak plezati moraš sam, so pa tudi vzponi, ki jih soliraš. Zdi se mi, da vodnik nekako ve, kdaj ti mora pustiti izkušnjo solo plezarije. Enkrat me je vodnica dobesedno rešila (kot bi me helikopter zadnji hip potegnil iz stene). Ampak me je vseeno krepko pretreslo in dalo mislit. Se mi zdi, da je s temi potovanji podobno kot v hribih - lahkomiselnost, pomanjkanje notranjega občutka in spoštovanja... imajo posledice. Brez pustolovske žilice in mal tveganja pa tud ni nič
(navsezadnje pa je vsaka pisarija o tem - vključno s temle mojim, seveda - samo miselni koncept - nekakšen ne preveč dober zemljevid , ne pa kakšna huda resnica
)