52 komentarjev na to temo

[kukica]

Mislim, da je pravilna/ v narekovaju/ pot ,da sebe sprejmeš pa tudi kaj narediš- spremeniš , potem pa preko ali skozi te izkušnje sprejemaš druge. Brez dela na sebi ali čistega uma tudi ni sprejemanja, vsaj moje mnenje bi bilo tako. Da pa ljudi predalčkamo, nesprejemamo , obsojamo- je pa tko in tko vsakodnevna praksa- na žalost.

Kako pa to, kukica, da si privlekla te stare teme in naftalina...meni se zdi kar v redu- cool...

Verjamem, da je pot do sprejemanja sebe, del dela na sebi ...

privlekla stare teme ... ah, prezgodaj vstala, pa je treba nekaj počet

[zerkalo]

Še težja in daljša pot je do sprejemanja sebe ...
Ne, v bistvu gre za isto pot.

paradoks je, da je to hkrati tudi najlažja in najhitrejša pot.....samo trenutek potrebuješ, pa gre.....

[Lucy x]

Kaj mislite o tem, da če hočeš imeti rad druge, moraš najprej imeti rad sebe?

Ali drži? Ali je res pogoj za medsebojne odnose to, da ceniš sebe?

[zerkalo]

Kaj mislite o tem, da če hočeš imeti rad druge, moraš najprej imeti rad sebe?

Ali drži? Ali je res pogoj za medsebojne odnose to, da ceniš sebe?

ja, koga pa?

[butl]

Še težja in daljša pot je do sprejemanja sebe ...
Ne, v bistvu gre za isto pot.

[buhca]

lp vsem
Sprejemanje. Meni je postalo dosti lažje, ko sem ugotovil,da ljudje povečini tak ne mislijo nič o svojih bližnjih, torej ni velke nevarnosti nesprejemanja, sodb in ostalih umazanij. Vse to se zgodi samo takrat, ko pozabis, da te v bistvu matra samo to, kaj si drugi mislijo o tebi oz. hujše, da si nič ne mislijo. Dejansko stanje, ljudje moji. Torej, če slučajno pride do negativnih komentarjev o tvoji osebi, je večinoma samo zato, ker ti nisi izrazil pozitivnih komentarjev, nikakor pa ni v naravi ljudi, da bi preveč sprejemali ali naknadno sodili. Ni časa za to.

Pa če glih ne gre, pravi čigung: če imaš pred sabo desetmetrski zid in v njemu luknjo, desetkrat manjšo od tebe, postani voda.

[butl]

lp vsem
Sprejemanje. Meni je postalo dosti lažje, ko sem ugotovil,da ljudje povečini tak ne mislijo nič o svojih bližnjih, torej ni velke nevarnosti nesprejemanja, sodb in ostalih umazanij. Vse to se zgodi samo takrat, ko pozabis, da te v bistvu matra samo to, kaj si drugi mislijo o tebi oz. hujše, da si nič ne mislijo. Dejansko stanje, ljudje moji. Torej, če slučajno pride do negativnih komentarjev o tvoji osebi, je večinoma samo zato, ker ti nisi izrazil pozitivnih komentarjev, nikakor pa ni v naravi ljudi, da bi preveč sprejemali ali naknadno sodili. Ni časa za to.

Pa če glih ne gre, pravi čigung: če imaš pred sabo desetmetrski zid in v njemu luknjo, desetkrat manjšo od tebe, postani voda.

Hojla Buhca

A ti lahko tole mal razložiš, mislm, če češ a ne, k te nisem prav nč zastopu. Sej veš, sem samo en butl.
A kva to? Jah, vse, tud tist od vode.

hvala

butl

[Antoninus]

lp vsem
Meni je postalo dosti lažje, ko sem ugotovil,da ljudje povečini tak ne mislijo nič o svojih bližnjih, torej ni velke nevarnosti nesprejemanja, sodb in ostalih umazanij.

Torej o nas razmišljajo le bežni znanci in naključni mimoidoči?

[kukica]

paradoks je, da je to hkrati tudi najlažja in najhitrejša pot.....samo trenutek potrebuješ, pa gre.....

Kot pri vsaki stvari ... samo ponavadi prehodiš dolgo pot, da si pripravljen sprejeti ta trenutek.
Morda neumno, a se mi zdi, da nas večina tako funkcionira.

[Alan_New]

Problem je, ko enačimo sprejemanje in pristajanje.

[kukica]

Misliš sprejeti sebe ali pristati sam v sebi?

[Alan_New]

Eno in drugo.

Čeprav sem hotel povedati, da ljudje marsikaj nočejo sprejeti, ker mislijo, da gre za pristajanje na kaj in/ali strinjanje s tem. Recimo, primer: sprejemam, da obstaja kriminal, ne strinjam pa se z njim in kolikor je v mojo moči, ga ne bom podpiral.

[ardent]

ja, koga pa?

[ardent]

lp vsem
Sprejemanje. Meni je postalo dosti lažje, ko sem ugotovil,da ljudje povečini tak ne mislijo nič o svojih bližnjih, torej ni velke nevarnosti nesprejemanja, sodb in ostalih umazanij. Vse to se zgodi samo takrat, ko pozabis, da te v bistvu matra samo to, kaj si drugi mislijo o tebi oz. hujše, da si nič ne mislijo. Dejansko stanje, ljudje moji. Torej, če slučajno pride do negativnih komentarjev o tvoji osebi, je večinoma samo zato, ker ti nisi izrazil pozitivnih komentarjev, nikakor pa ni v naravi ljudi, da bi preveč sprejemali ali naknadno sodili. Ni časa za to.

Pa če glih ne gre, pravi čigung: če imaš pred sabo desetmetrski zid in v njemu luknjo, desetkrat manjšo od tebe, postani voda.

Zdej, al si "ugotovil"...hmmm..., kje to? V Neverlendu? Lohk, da si želel reči, da si si ustvaril fantazmo, da ljudje povečini ne mislijo nič o drugih, hehehe, vse ostale naštete alegorije so pisotne, venomer in jih ni mogoče odstranit, k so trdovratne, kt največja umazanija...
Kaj je tebi hujše, potemtakem? Da te matra, kaj si drugi mislijo o tebi ali tisto, da si nič ne mislijo...hmmm...
Če si nič ne mislijo, torej, če jemlješ kot dejstvo, da si nič ne mislijo, v tem primeru pa ja ni logično, da bi te matralo, kaj si drugi mislijo, ane, razen v želji po potrditvi s strani okolja, posameznikov, družbe in v resnici kot resnični primarni pogoj, misliti sam o sebi na ta način, da ni pomembno mišljenje od zunaj, vse kar ima drugačne indice, je pa pomanjkanje samozavesti, po domače povedano...

Zakaj neki bi poskušal kdo izražat neke "pozitivne" komentarje v nameri, da bi bil od nekoga sprejet? Dialoški princip je tu povsem padel na izpitu...pravzaprav sploh ni smotrno govoriti o dialogu, prej vsiljevanju sebe drugim, kar je pa jasno, da najboljša pot do nesprejemanja, ane...

Za sprejemanje pa ljudje vedno najdemo čas, za soditi pa še več časa, več kot preveč, veš...

Postani voda, praviš...yap, recimo, da postani voda, vendar odvisno od perspektive rešujočega ta problem, verjetno gre za izničevanje sebe do te mere, da se spolzi skozi ono luknjo v zidu..., vendar ti resnično povem drugo, meni sprejemljivejšo pot - postani voda...in podri prekleti zid!!!

[Izraz]

Recimo, primer: sprejemam, da obstaja kriminal, ne strinjam pa se z njim in kolikor je v mojo moči, ga ne bom podpiral.

In recimo kaj to pomeni da ga sprejemaš ne pa odobravaš? Jaz recimo vem, da kriminal je, ga pa ne maram v svoji bližnji bližini. Kaj je potem to?

Pa recimo vidim, zakaj so ljudje taki in drugačni, vzrok zakaj delajo nekaj kar škoduje meni za primer, njihovo obnašanje, pa jih vendar ne sprejmem v svojo bližino. Ne, celo izognem se jim.

In ja vidim, da smo znotraj vsi mehki in ranljivi, vendar ne morem sprejeti njihovih obrambnih mehanizmov.
Enostavno ne zmorem funkcionirat. Čeprav vem, da smo v osnovi iz istega. Kaj je potem z mano narobe? Nekaj mora biti, kot izgleda.

Bolj ko delam na sebi, bolj sebična sem, bolj ne sprejemam. V čem je keč? Samo še izbiram. Je to prav?Po večini normativov duhovnosti ni.
I am a littel bit confuse.

[kukica]

Bolj ko delam na sebi, bolj sebična sem, bolj ne sprejemam. V čem je keč? Samo še izbiram. Je to prav?Po večini normativov duhovnosti ni.
I am a littel bit confuse.

Jaz bolj ko delam na sebi, bolj sem posesivna, ljubosumna, jezna prestrašena ...
Lastnosti, za katere sem prej sama sebe prepričala, da jih nimam.
Ampak vedno bolj se mi zdi, da gre le za dele mene, ki prihajajo na površje. Odkrivam plasti sebe eno za drugo.

[Izraz]

Jaz bolj ko delam na sebi, bolj sem posesivna, ljubosumna, jezna prestrašena ...
Lastnosti, za katere sem prej sama sebe prepričala, da jih nimam.
Ampak vedno bolj se mi zdi, da gre le za dele mene, ki prihajajo na površje. Odkrivam plasti sebe eno za drugo.

Ma ja prav zoprno.
Jaz recimo pri sebi opažam, da sem postala prav moralistična. Prav zatežena. Za vsak zakaj najdem nek zato, ki je zaradi tega pa tega. To danes prihajam do nekih zaključkov.
Tko no, za vsakega mam kaj povedat. Groza. Prav duhamorno. Daleč od nekega sprejemanja.
Prav deviško deviška lastnost, ki je do sedaj nisem zapazila pri sebi, pa vendar je zelo na udaru. Prej recimo sem moralizirala pa kritizirala sebe, sedaj pa druge. Prav to kar sem najbolj sovražila pri drugih. Itak.
Pa pehanje za denarjem,ma tega tok....brez veze naštevat.

Ma kako čemo, lako čemo.

[kukica]

Veš koliko ljudi dela enako, pa si tega še priznajo ne!
Ko imaš neko stvar ozaveščeno, jo lahko tudi spremeniš.
Očitno je treba tudi skozi blato se pregaziti.

[Izraz]

Očitno je treba tudi skozi blato se pregaziti.

Meh, bi blo lažje če ne bi bilo treba čisto čez vsako frdamanovo lužo k obstaja.

Očitno bo tudi tole treba pregrist.
Ni bližnjic.

[kukica]

Meh, bi blo lažje če ne bi bilo treba čisto čez vsako frdamanovo lužo k obstaja.

Saj verjetno ni treba, mapak večina nas to rada počne.
navezanost na trpljenje.

[Izraz]

Saj verjetno ni treba, mapak večina nas to rada počne.
navezanost na trpljenje.

A misliš, da b to lahk blo?

Potem pa takoj neham delat na sebi in duhovnost vržem v koš, kpl.

[kukica]

A misliš, da b to lahk blo?

Potem pa takoj neham delat na sebi in duhovnost vržem v koš, kpl.

Ah dej ... jaz čvekam, pa pišem bolj sebi. Zame že velja, da sem navezana na svoje trpljenje, zate pa ne vem.

Vem pa da duhovnost ni le vse to new age-evstvo. Duhovnost je pomoje čisto normalna in logična stvar, ki se prej ali slej do neke mere zgodi v posamezniku. Začneš se spraševati kdo si, pa če je res vse tako kot doživljaš, čutiš, da obstaja še nekaj več kot materialna realnost, želiš si biti srečen, svoboden ... Verjamem, da to vsakdo v neki meri doživlja.
Še celo moj logični materialistični trmasti dedek me je zadnjič presenetil z nekimi svojimi zelo intuitivnimi razlagami ...

In vsega tega odkrivanja sebe se lahko lotiš na ratlične načine, iz različnih strani. Iščeš vede, tehnike, zabavo ... vse kar to pomaga do sebe. Meni vse to ukvarjanje s sabo pomeni le pot, ki sem jo vedno iskala. Želela sem postati močnejša, svobodnejša. čeprav se na trenutke počutim totalno ujeto in se obsojam za sve i svašta, pa vedno pride trenutek, ko spredvidim korak naprej, ki sem ga naredila. Še en korak na poti trganja iz vzorcev in bolečin. Nov korak na poti k svobodi.

In vedno bolj mi je jasno, da takrat, ko se uspem ob vsem tem še zabavati, sem vedno bližje sebi, bližje sreči, bližje svobodi.

na tej poti je pač tudi nekaj trpljenja, pa jeze, ko ugotavljam, da sploh nisem tisto, za kar sem se imela, ko se mi cel svet podira ... ampak ne glede na vso bolečino, 'grda' čustva, strah in podobne nebuloze, so trenutki, ko lahko zelo jasno občutim, da postajam srečnejša.

[Matjaž Bogdan]

In recimo kaj to pomeni da ga sprejemaš ne pa odobravaš? Jaz recimo vem, da kriminal je, ga pa ne maram v svoji bližnji bližini. Kaj je potem to?

Pa recimo vidim, zakaj so ljudje taki in drugačni, vzrok zakaj delajo nekaj kar škoduje meni za primer, njihovo obnašanje, pa jih vendar ne sprejmem v svojo bližino. Ne, celo izognem se jim.

In ja vidim, da smo znotraj vsi mehki in ranljivi, vendar ne morem sprejeti njihovih obrambnih mehanizmov.
Enostavno ne zmorem funkcionirat. Čeprav vem, da smo v osnovi iz istega. Kaj je potem z mano narobe? Nekaj mora biti, kot izgleda.

Bolj ko delam na sebi, bolj sebična sem, bolj ne sprejemam. V čem je keč? Samo še izbiram. Je to prav?Po večini normativov duhovnosti ni.
I am a littel bit confuse.

Zakaj bi s teboj moralo biti kaj narobe ?? A se ti ne zdi , da smo lahko in tudi smo različni...Tle si naštela nekakšne "negativne " plati tvoje osebnosti, zdaj pa ne vem glih, kje so ti normativi zapisani, oziroma kdo lahko reče kaj je absolutno prav in kaj ne ??'Kaj je v redu in kaj slabo- kar se tvojega "sprejemanja " oziroma " nesprejemanja " tiče...Fajn je , če sprejmeš ljudi kot so, če jih ne poskušaš spreminjati, če jih ne gledaš skozi prizmo svojega ozkega- subjektivnega dojemanja ..sam če ni tako, pač ni..in kaj ??'Sebična ?? kaj pa če si le nezadovoljna z drugimi, pa se počutiš ogroženo v svojem svetu ??Jaz verjamem , da ima vsak svoj mali svet, ki je skrojen po povsem osebnih smernicah..in nekateri pač nočejo-mo iz njega ...Seveda naredimo orenk barikade...pa kaj pol..življenje ne sestavlja en dan, pa tudi 10 let ne, poti imamo različne, vsak nekako hoče " egoistično " priti do nekakšnega zamišljenega cilja...ma jaz tle ne vidim nič posebnega...dogaja se vsem, samo nekateri se tega sploh ne zavedajo- mo, saj veš kako gre - samopodoba je na vrh himalaje, lahko je pa tudi v kanalizaciji...Eni živimo tam gor, v svojem "spešl" prepričanju, eni pa spet znamo korektno ocenit svoje napake in pozitive...ma saj je vse življenje, narava...bolj ko se trudiš v nekakšne ekstreme- tudi kao pozitivne, bolj odstopaš od tega ,čemur se kao reče duhovnost...Pa normativi ...ma ja ...??!!
fajn se imej

[Izraz]

Ja hvala za osvetlitev obema, te situacije. Da stvari vidim še z drugega zornega kota ne samo lastnega.

Je pa res, da sem si jaz zgradila tudi nek moj lastni svet, lastno življenje, kot vsak, glede na mojo extremno otroštvo. Garala sem ko živinče na sebi dan za dnem. Leto na leto in še sedaj, čeprav ni več to neka nuja obstoja, kot je včasih bila pri meni. In morda res nočem in se upiram, da bi mi kdorkoli to sploh vzel še kdaj.
In ker vem kaj je poden je pa pač možno, da ga občutiti vsaj v temu lajfu nočem več. No če sem odkrita v nobenem več.
Samo nekaj v meni me skoz žene naprej, k popolnosti. Popolnosti v tem smislu česar se zavedam, vem, hočem tudi občutiti s telesom na vseh ravneh. Zakaj tako ne vem. Morda iz kakega zelo starega, zakopanega strahu, morda pa sem kot duša bolj garaška. Ne vem pa čemu se tako ženem naprej, kaj iščem, kaj hočem? Kaj bom od tega imela? Kontrola sebe morda tako močna, da ne bom v kontroli drugih in s tem nesprejemanje drugih, iz strahu pred ponovno izgubo sebe. Hm mentalno že morda drži, samo to sedaj najti v sebi bo izziv.

Ne vem, malo zakomplicirano.

[Lemurian]

Sprejemanje? Česa? Tega trenutka. Zakaj je to potrebno. Ker karkoli drugega je upiranje sedanjosti, zavračanje sedanjosti, tega trenutka. In to je stanje našega lažnega jaza (ego). Ker takšen trenutek, če nebi "smel bit" nebi bil, ker je vesolje/Bog/duh vsemogočen, in zagotovo nebi dopustil nekaj, kar se nebi smelo zgodit. Karkoli se zgodi, ni ne dobro ne slabo, le naša interpretacija določi, kakšno to je.

S tem ko ego zavrača ta trenutek, se naredi bolj pomembnega kot to kar je, je moralno nadrejen temu kar je. Moralno nadrejen prometnem zamašku ali kakršnakoli druga situacija že v tem trenutku je. (V absolutnem čas ne obstaja (vedno ga doživimo kot TA TRENUTEK, obstaja pa kot preteklost in prihodnost le v našem UMu), tako kot v absolutnem ne obstaja Sončni vzhod ali Sončni zahod)

Na primer, prometni zamašek, nam se pa zelo mudi, na še bolj pomemben sestanek. "Kako se je lahko to ravno meni zgodilo, pa glih zdej,* " Ali bomo z obtoževanjem, pritoževanjem, dretjem, zavračanjem, negativno energijo nasploh kaj izboljšali? Ne samo, da se ne da nič s tem izboljšat, še več, zgubljamo svojo lastno energijo. Sploh pomislimo koliko škode povzročamo lastnemu telesu (in ljudem okoli nas). A ni vse skupaj malo NORO? Nezavedno? Bi to počeli, če bi se zavedali kaj počnemo? Bi to počeli, če bi vedeli da imamo izbiro? Bi to počeli, če bi poznali svojo pravo naravo? Seveda ne. V tistem trenutku nas nekaj prevzame in se tega se ne zavedamo. Hrani se z našo negativno energijo, z našim upiranjem, našim trpljenjem. Brž ko se zavemo kaj počnemo, da se upiramo nečemu kar je, to bitjece (lažni jaz, ego) zgublja moč. In zato je sprejemanje toliko pomembno, sprejemanje tega kar JE. Pa najsibo karkoli. Ego bo uporabil raznorazne trike, da se temu izogne, ker ve da v takem stanju ne more preživet. "Tole lahko sprejmem, ampak tega pa ne morem." Vse je 'potrebno' sprejet, čisto vse. Če se nam bo kaj upiralo lahko uporabimo frazo, "tudi to sprejmem".

Če nekaj sprejmemo, to še ne pomeni, da potem nič ne naredimo. Če je seveda možnost, ker v prometnem zamešku je ni. Naredimo, vendar naše dejanje ni čustveno nabito, ni polno negativnih energij. Če vam v restavraciji prinesejo slabo hrano, pač poveste da zamenjajo. Brez nekih obtoževanj ali slabe vesti. Sprejmete situacijo takšna kot je, nato pa nekaj naredite, brez negativnih energij. Če izhajate iz upiranja, negativnosti, je vse skupaj že v samem začetku zgrešeno. Vse spremembe, vse želje po boljšem svetu, vse želje po izboljšanju odnosov..

To velja prav tako za odnose z drugimi, in odnose s samim seboj. "Joj, pa glih zdej sem se razjezil, ko se nebi smel, pa že toliko časa delam te tehnike, pa še vedno". Spet se upiram temu kar je. "Sedaj sem se razjezil, ok, sprejmem to, se ne upiram temu kar je." Zakaj bi iz tega delal problem, zakaj bi se zaradi tega obtoževal. Na ta način hranimo svojo negativno energijo, svoj lažni jaz, ego. Brž ko pa stvari, situacije, ljudi, sebe sprejmemo, pa se odpre nova, globlja dimenzija. V stanju sprejemanja se dogajajo čudeži.

Čimvečkrat sprejmimo ta trenutek tak kot je. Kadar se bomo opazili, da se nečemu upiramo, sprejmimo. Najprej to, da se upiramo, in potem še nastalo situacijo. Na začetku morda ne bomo takoj odkrili svojega upiranja, nesprejemanja. Nič hudega. "Aha, upiral sem se temu kar je." Večkrat bomo to prakticirali, bližje bomo izvoru upiranja. Sčasoma bomo odkrili upiranje med situacijo, nato pa že ob samem izvoru. Ne delajmo sedaj problem iz tega, da smo se nečemu upirali, sprejmimo to. Tako enostavno vse to je.

Zveni abstraktno? Mogoče ja, mogoče ne, Verjamem pa, da vam je sedaj za malenkost bolj jasno. Ali ste pa zaradi kratke razlage še bolj zmedeni, kar je tudi vredu. Ali pa vse razumete, in boste zelo kmalu pozabili, če tega ne boste prakticirali in obnavljali DNEVNO. Za več in boljše razlage si lahko preberete, ali še bolje, poslušajte, kaj od Eckhart Tolle-ja, Osho-ja in ostalih "razsvetljenih mojstrov".