1864 komentarjev na to temo

[Iknee]

I've learned that people will forget what you said, people will forget what you did, but people will never forget how you made them feel.

Maya Angelou

 

Mojstri manipulacije to dobro vedo.

[alef]

[alef]

[Pinka]

Najpomembnejše spoznanje, ki ga pridobi notranje razvit človek, je, da je vsakdo zmožen uporabljati svoj um tako, kot želi, ne glede na to, kaj se dogaja v zunanjem svetu. - Dr. Wayne Dyer

[Pinka]

[Nada7]

a viš dobro, da vem- ko se mi bo drugič zdelo, da eden srečen nekoga kritizira in je nadpameten, se moram sam spomnit, da v resnici sebe kritizira. Pa ta pametna misel tudi ni kritika in sodba, to je sam ena pamet pač, če ni kje celo nasvet

[alef]

 

[Pinka]

[Pinka]

“And still, after all this time, the Sun has never said to the Earth,
"You owe me."
Look what happens with love like that.
It lights up the sky.”

- Hafez

[Pinka]

[latani.]

"Lepota ni nekaj zunanjega. Samo vaša notranjost šteje! Če hočete obdržati lepo notranjost, orate jesti zelene stvari ..."
-Tsayuki Ikkaku, Arisa Hosaka in Toshihiro Kawabata

[latani.]

Pravijo, da voda ne pokaže jasnega odraza, ko ni mirna ... Torej, ... ali smo vedno prepričani kaj gledamo, v kaj zremo?

~Latani Sp.

[Pinka]

Če se primerjaš z drugimi, zatajiš sebe. - dr. House 

[Morana21]

“This life is yours. Take the power to choose what you want to do and do it well. Take the power to love what you want in life and love it honestly. Take the power to walk in the forest and be a part of nature. Take the power to control your own life. No one else can do it for you. Take the power to make your life happy.”

 

– Susan Polis Schutz

[Pinka]

[alef]

[Pinka]

[A65]

V zgodnjem nedeljskem jutru, zdaj že leta nazaj, najdem knjigo na kuhinjskem pultu. Nova knjižna polica? Najbrž spet samo odložena za hipec, ko si vzameš nekaj za pit. In pozabljena.

Julije Johnston: Adam in Eva in uščipni me.

Kakšen naslov si izmislijo pisatelji??! Pa jo vzamem s seboj in kavo ven, na vrt. Še dobro, da me nihče ne vidi, da spet prebiram prav mladinsko literaturo. Včasih me skoraj zaskrbi, da me povprašajo, če le nimam namena v kratkem tudi odrasti ...

Po nekaj straneh se zamislim nad stavkom še ne šestnajstletnega dekleta, ki si ga nenehno podajajo rejniki: "V življenju sem se naučila eno stvar: če nočeš imeti strtega srca, se obnašaj, kot da srca nimaš." In potem nešteto strani, ki v drobnih detajlih dokazujejo prav nasprotno. V tokratnem okolju naleti na štiriletnika, ki ji to tudi pokaže ...

>>>

"Kje te boli?" je vprašal Josh.

"Povsod."

Odšel je iz sobe, a se je čez nekaj minut vrnil s škatlo za prvo pomoč. Enega za drugim je jemal iz nje obliže in vsakemu odlepil zaščitno plast. Zlezel je na posteljo in mi jih začel lepiti po rokah in nogah. Kljub svoji bridkosti sem se skoraj nasmehnila. "Čukec!" sem mu rekla.
Enega mi je nalepil na čelo in enega na lice, da sem se morala na glas smejati.

"Prismojen si!" Ni nehal, dokler ni porabil še zadnjega ...
"Tako," je rekel Josh. Spet je bil na tleh in se je umaknil, da bi od daleč občudoval svojo mojstrovino.

"Zdaj bo bolje."

>>>

Besede so včasih pravi obliži za srce.

[Chypychyps]

Najlažje bi opisal življenje kot vožnjo z avtom.

Na začetku sediš zadaj in drugi skrbijo zate.

Čez čas se presedeš naprej in slediš vožnji prostovoljno.

Ko misliš da znaš sedeš za volan.

 

Ampak smisel ni postati voznik avtomobila. Smisel je uživanje med vožno, čutiti veter v laseh, se pogovarjati s sopotniki...

[Pinka]

[Pinka]

[NASA]

^{https://www.youtube....h?v=lP8b_s9v8Ao}

https://www.youtube....h?v=lP8b_s9v8Ao

[NASA]

https://www.youtube....h?v=iXCCdr5iOQI

[mayan]

ZGODBA O GORČIČNEM ZRNU

Krishna Gothami je rodila sina, ki pa je kmalu umrl. Obupana je tavala z njegovim truplom v naročju in ga ni hotela prepustiti zemlji, saj je upala, da ga bo nekdo lahko oživel. Tako je prišla do Bude in ga prosila, naj oživi sina.

Buda je dejal, da to lahko stori, če mu bo Krishna Gothami prinesla eno samo gorčično zrno iz hiše, v kateri ni nikoli nihče umrl. Nesrečna mati je obiskovala hiše, vendar ni mogla najti ene same, v kateri ni še nihče spoznal smrti.

Utrujena se je usedla na hribček nad mestom, da se malo odpočije, in pod seboj zagledala luči v hišah. Sprva je bila svetloba močna, kakor pa je čas mineval in je bila noč vedno globlja, so tudi luči vse bolj slabele, dokler niso na koncu povsem ugasnile.

V tem trenutku je pomislila, kako podobno je človeško življenje tem lučem; tako kot luči se tudi življenje utrne, zasije in nato postopoma slabi, vse dokler naposled popolnoma ne ugasne.

"Kako sebična sem bila v svoji bolečini! Smrt ni samo moja bolečina, temveč bolečina celotnega človeštva. Nisem samo jaz tista, ki jo prenašam. V tej dolini solza mora obstajati pot k nesmrtnosti, ki nam bo omogočila, da se tega zavemo, ter mene in vse ostale ljudi rešila sebičnosti, ki obstaja v bolečini. Ta sebičnost lahko izgine, le če ima bolečina smisel."

Tako si je rekla, pokopala svojega sina in se vrnila k Budi.

"Nisem našla hiše, v kateri ni smrti," je dejala "zato pa sem našla vprašanje in sledila ti bom, dokler ne najdem odgovora."

Nato je Buda rekel:

"Življenje smrtnika na zemlji je prežeto z bolečino. Ni načina, da bi se tisti, ki se je rodil, izognil smrti; mora se postarati, po starosti pa pride neizbežna smrt. Takšna je narava vseh zemeljskih stvari. Tako kot zrel sadež pade s krošnje in umre, tudi smrtniki od trenutka svojega rojstva začenjajo umirati. Poslednji trenutek te ugasnitve se imenuje smrt – smrt, ki ima vse v svoji oblasti.

Tisti, ki v strahu pred smrtjo umrejo in zapustijo življenje, ne morejo narediti ničesar za tiste, ki ostajajo, in prav tako tisti, ki ostajajo, ne morejo storiti ničesar za tiste, ki odhajajo. Oče ne more rešiti sina tako kot tudi člani družine ne morejo rešiti očeta, pa če so še tako navezani nanj.

In medtem, ko tisti ki ostajajo in v svojem obupu in bridkosti jočejo in žalujejo, tisti pa, ki odhajajo, dočakajo svojo smrt s strahom, obstaja Narava, ki vsem govori, da so nevedneži. Ta celoten svet ječi v agoniji smrti, nad ruševinami življenja. Modrec, ki ga opazuje, zato ne bo obupaval, niti ne bo žaloval, kajti on pozna Zakon Narave.

Navaden človek ima neko vizijo o trajanju lastnega življenja in o trajanju življenja drugih ljudi. Ta vizija pa se bistveno razlikuje od pravega stanja stvari. In ko se človek prepriča, da je njegova vizija napačna, tedaj se ga polasti obup in joče nad samim seboj, kajti njegovo razočaranje je neizmerno.

Vendar je takšno razočaranje zaradi neresnic in iluzij o lastnem življenju potrebno, ker predstavlja začetek poti k iskanju resnice. To je zakon Narave. Miru duše ne dosežemo z jokom in obupom − s tem le okrepimo kali bolečine v duši in telesu. Te stvari človeku jemljejo pogum, ga izčrpajo, izžamejo in porušijo njegovo ravnotežje, in tako le še pospešijo tisto, česar se najbolj boji.

Človek umre prej ali slej, njegova nadaljnja usoda po smrti pa je odvisna od njegovih del tekom življenja. Če je jokal pred smrtjo, bo jokal tudi po njej.

Ne glede na to, ali bo živel 50, 100 ali 150 let, se mora človek v polnosti zavedati, da njegov poslednji konec bo in mora biti prenehanje življenja. Mora umreti, mora oditi nekam drugam in zapustiti vse svoje bližnje na tem svetu. Ni razloga za obup in prepuščanje bolečini zaradi nečesa, kar je nujnost in kar se dogaja vsakomur, zaradi nečesa, kar je preprosto nespremenljivo. S tem absolutno ničesar ne spremenimo. Zato moramo iskati mir in odgovor, kajti Narava vselej varuje svoje otroke, otroci pa morajo ljubiti svojo mater in ji verjeti.

Tisti torej, ki išče mir, mora iz svojih ran iztrgati puščice ogorčenja, brezupa, slabosti in tarnanja, zaradi katerih krvavi in se vedno hitreje približuje smrti.

Tisti, ki uspe iztrgati puščice iz svojih lastnih ran in ki mu uspe te rane ublažiti in zaceliti, bo dosegel mir duše.

Tisti pa, ki uspe premagati eno samo bolečino, bo odrešen vseh bolečin in blagoslovljen."

[Pinka]