1 x ocenjeno 251 komentarjev na to temo

[ardent]

samo še dodam, da če je prisotna radost, ki se itak navezuje na nek notranji mir, se zaradi mene lahko sreča in nesreča izmenjujeta po mili volji, mi je čist useen....

Saj to je tisto, notranji mir, zaklad nad zakladi, je pa tudi težko do tega zaklada pridet, ker ima čudežno lastnost, da je vedno prisoten, vendar neviden s prostim očesom, je treba kar še katero od čutil uporabit - pa brez publike...

[ardent]

E, ja, pa smo tu. Sprejemat ne-srečo kot negativizem. Tu se na žalost vidi stanje počasnosti naših misli. Koliko jih je že poskuslo po preizkušeni metodi, gremo iskat srečo. Ne bi raje iskali ne-srečo. Mogoče je lažje ugotovit razmerja. Dvojnost je tak v vsem, če ne n-tost. Samo tolko smo leni, da skoraj vedno začnemo sledit masi. Če ena ovca zabeketa, joj kok je tu fina trava, evo cele črede tam okoli. Če pa reče, uf, kok je tu slaba trava, ima vsaj svoj mir (če se seveda lahko to definira kot mir, lahko tudi pozitiven nemir). Ne vem, če sem bil dovolj jasen. Po moje ni finta v pozitivnem ali negativnem, temveč v alternativnem. Že pojmovno je slovenščina lepa. Nesreča vsebuje tudi srečo v sami besedi, zato le te sploh ni potrebno omenjati. A mi pa takoj ločujemo, kot da je od tega odvisno vse. Ne vem, če si "srečen", dosti težje razumeš nekoga, ki je npr. nekoga izgubil. Če pa se zavedaš svojega stanja "nesreče", ti je vse jasno. Itak pa že ptički čivkajo, da nihče noče vzeti nesreče kot naravnega stanja. Ne vem, recimo nekomu pomagaš in se počutiš boljše. Si prepričan, da ni to samo en velik egotrip, ne pa pozitivne energetske silnice osebe, kateri si ti kao pomagal. Pila, a niso bli esesovci srečni, ko so sežgali 6 milijonov judov. Torej, sledi kliše, sreča je kakor za koga. Če pa se držimo strogo neke niti, je nekako cilj našega duhovnega razvoja. Glih sem tu nekje bral, kako je lahko pot lepša od samega cilja. Vsepovsod vidiš neke knjige o sreči in duhovnem razvoju, pa kurja juhica za dušo pa ne vem kaj. In kaj so nam dozdej pomagale. Je več miru na tem svetu, je več pravičnosti?Poglej drugi ekstrem. Jude so 2000 let jebali v glavo vse do holokavsta. A kaj oni zdej delajo s palestinci. Pravim, da je iskanje sreče ali dosti bolj redko iskanje nesreče mogoče pot do spoznanja, ni pa rečeno. Ne vem, koliko razumem npr. Zen budizem, se sploh ne loteva zadeve tako. Pa že spet ni rečeno, da imajo prav. Nas pa je tak zajebalo dvatisočletno tumbanje, kak je trpljenje potrebno za dosego raja. Zato pa se zdej vidi ta sekularizacija v laičnosti iskanja sreče. Bašta za danes, fajn se mejte

Glej, ti bom govoril le v svojem imenu in ti rečem, da mi ni treba iskati ne- sreče, kajti iz nične točke se raje nagibam v plus, kajti vsaka negativa je tko permanentna, da je zame nesprejemljiva v smislu sprejemanja, tko kot kozarec, k je do polovice poln in ne prazen, zakaj neki bi stremel po nečem, kar še prehitro samo pride brez najave in mi tega ni treba, na srečo, torej sem srečen že v tem pogledu, sem pa še bolj srečen, ker zame ne veljajo čredni nagoni in ovčica že dolgo nisem več, niti nisem nikoli bil kakšna ovčica, torej iz tega sledi, da lohk tule v tem postu govorim čisto vse, kar se mi zahoče v korist demanta tvoje teorije, ker ni z mojo niti vzporedna niti se ne križa, ker je neustavljiva v svojem gibanju, yap...

Ja, pot je zagotovo lepša od cilja, ker cilja nikdar ne dosežemo, ga niti ni mogoče doseči, ker cilj je gibljiv, relativen in se približuje in oddaljuje, celo pozicije spreminja, čist odvisno od naše ne - ali pa obremenjenosti s strani zunanjih dejavnikov in predvsem notranjih, sčimer smo mišljeni mi sami, ki smo ali pa nismo, nič ja pa ne, drgač pridemozopet na ono tarok igro od prej, ane

[mako106]

E, ja, pa smo tu. Sprejemat ne-srečo kot negativizem. Tu se na žalost vidi stanje počasnosti naših misli. Koliko jih je že poskuslo po preizkušeni metodi, gremo iskat srečo. Ne bi raje iskali ne-srečo. Mogoče je lažje ugotovit razmerja. Dvojnost je tak v vsem, če ne n-tost. Samo tolko smo leni, da skoraj vedno začnemo sledit masi. Če ena ovca zabeketa, joj kok je tu fina trava, evo cele črede tam okoli. Če pa reče, uf, kok je tu slaba trava, ima vsaj svoj mir (če se seveda lahko to definira kot mir, lahko tudi pozitiven nemir). Ne vem, če sem bil dovolj jasen. Po moje ni finta v pozitivnem ali negativnem, temveč v alternativnem. Že pojmovno je slovenščina lepa. Nesreča vsebuje tudi srečo v sami besedi, zato le te sploh ni potrebno omenjati. A mi pa takoj ločujemo, kot da je od tega odvisno vse. Ne vem, če si "srečen", dosti težje razumeš nekoga, ki je npr. nekoga izgubil. Če pa se zavedaš svojega stanja "nesreče", ti je vse jasno. Itak pa že ptički čivkajo, da nihče noče vzeti nesreče kot naravnega stanja. Ne vem, recimo nekomu pomagaš in se počutiš boljše. Si prepričan, da ni to samo en velik egotrip, ne pa pozitivne energetske silnice osebe, kateri si ti kao pomagal. Pila, a niso bli esesovci srečni, ko so sežgali 6 milijonov judov. Torej, sledi kliše, sreča je kakor za koga. Če pa se držimo strogo neke niti, je nekako cilj našega duhovnega razvoja. Glih sem tu nekje bral, kako je lahko pot lepša od samega cilja. Vsepovsod vidiš neke knjige o sreči in duhovnem razvoju, pa kurja juhica za dušo pa ne vem kaj. In kaj so nam dozdej pomagale. Je več miru na tem svetu, je več pravičnosti?Poglej drugi ekstrem. Jude so 2000 let jebali v glavo vse do holokavsta. A kaj oni zdej delajo s palestinci. Pravim, da je iskanje sreče ali dosti bolj redko iskanje nesreče mogoče pot do spoznanja, ni pa rečeno. Ne vem, koliko razumem npr. Zen budizem, se sploh ne loteva zadeve tako. Pa že spet ni rečeno, da imajo prav. Nas pa je tak zajebalo dvatisočletno tumbanje, kak je trpljenje potrebno za dosego raja. Zato pa se zdej vidi ta sekularizacija v laičnosti iskanja sreče. Bašta za danes, fajn se mejte

samo fleksibilnost misli šteje...sposobnost sprejemanja in dajanja...v enem trenutku...se pravi sposobnost konstantnega prilagajanja...vsemu in niču...v vsakem trenutku pol se pa lahko zavedaš vsega...kar si izbereš vsako žensko...ki jo pogledaš...je tvoja...če je to tvoja resničnost izbire trenutka sem eno dobro srečal...danes v noč in danu....mi je dala številko

[buhca]

Ardent. si igral kdaj tarok. Zdej bom ful metaforiziral, kup kart je kot neka masa vesoljne energije. Ti oz. tvoj duh je kot en košček te "mase" oz. v nekem lomu prostora in časa se je pač prikazal in dobil svoj del energije. Pusti genotipe, fenotipe itd. ki debata je o duhovnosti, kar presega naše značajske, inteligenčne in ne vem kake značilnosti Duh tega nima. Kar naenkrat se je ta revež znajdu na Zemlji, kjer ga že takoj v štartu naučijo govorit, hodit in razmišljat po človeško. On sploh ne ve, kako dobre karte (v primerjavi z drugimi deli energije) je dobil v roke, verjetno nihče tega ne ve. Edino kar duh ve, da more odigrat čimboljše, da bo lahko koristil "energiji", v upanju seveda, da mu človeštvo ni uničilo njegovo moč prvobitnega dojemanja. Njegova zmaga je na koncu zmaga vesolja oz. poraz poraz vesolja, glede na to, da se itak vrne v prvotno stanje. Ta metafora o taroku mi je prišla tokom ene debate, ki sm bil že fajn pijan, torej mogoče ni najbolj primerna. Se ti pa zahvaljujem, da sem pomalo znova začel razmišljati o temu.

[mako106]

Se ti pa zahvaljujem, da sem pomalo znova začel razmišljati o temu.

o marsičem...bo še treba začet razmišljat...o ženskah....naprimer

[Alan_New]

bolje pot, do cilja..kot pa dosežen cilj in ne veš več kam

A ti bi rada večno tavala? Se zavestno izognila cilju? Zakaj pa misliš, da bi bila izgubljena, če bi dosegla cilj?

[buhca]

Glej šment, v zadnjem trenutku. Za Alana: če gandhi ni bil prosvetljen oz. razsvetljen, mi definiraj, kaj je bil oz. omeni nekoga, ki je to bil. Da se bova lažje razumela seveda.

Mako, brez ženskega telesa se ne gre v nebesa. RŠ, nekje v začetku 1994. Je bla cela oddaja o tem.

[mako106]

Glej šment, v zadnjem trenutku. Za Alana: če gandhi ni bil prosvetljen oz. razsvetljen, mi definiraj, kaj je bil oz. omeni nekoga, ki je to bil. Da se bova lažje razumela seveda.

gandhi je bil človek s potrebo...po osvoboditvi svojega naroda...človek ki ima željo...ni razsvetljen

[klarus]

A ti bi rada večno tavala? Se zavestno izognila cilju? Zakaj pa misliš, da bi bila izgubljena, če bi dosegla cilj?

zato ker ko dosežež cilj si brez njega....kaj pa pol

[ardent]

Ardent. si igral kdaj tarok. Zdej bom ful metaforiziral, kup kart je kot neka masa vesoljne energije. Ti oz. tvoj duh je kot en košček te "mase" oz. v nekem lomu prostora in časa se je pač prikazal in dobil svoj del energije. Pusti genotipe, fenotipe itd. ki debata je o duhovnosti, kar presega naše značajske, inteligenčne in ne vem kake značilnosti Duh tega nima. Kar naenkrat se je ta revež znajdu na Zemlji, kjer ga že takoj v štartu naučijo govorit, hodit in razmišljat po človeško. On sploh ne ve, kako dobre karte (v primerjavi z drugimi deli energije) je dobil v roke, verjetno nihče tega ne ve. Edino kar duh ve, da more odigrat čimboljše, da bo lahko koristil "energiji", v upanju seveda, da mu človeštvo ni uničilo njegovo moč prvobitnega dojemanja. Njegova zmaga je na koncu zmaga vesolja oz. poraz poraz vesolja, glede na to, da se itak vrne v prvotno stanje. Ta metafora o taroku mi je prišla tokom ene debate, ki sm bil že fajn pijan, torej mogoče ni najbolj primerna. Se ti pa zahvaljujem, da sem pomalo znova začel razmišljati o temu.

Kaj zdaj govoriš? Ta metafora o taroku je odlična in je ravno pravšmja, že zaradi tega, da sem jo lahko izločil iz tvojih besed in jo uporabil, da malo potipam tvoj širši pogled na povedano, hehehe...
Pa ja, da so karte, sicer ne ravno, vendar je metafora čisto v redu, je pa odvisno, ja, kakšne karte imaš pred seboj, lohk bi celo presežno omenil, da gre bolj za pasianso, kakor pa za tarok, ker v primeru taroka so udeleženi tudi drugi in velja tisto iz mojega prejšnjega posta, če gre za pasianso, si pa edini igralec v tej tvoji igri življenja in imajo zunanji dejavniki povsem drugo vlogo, nasproti prej omenjenem primeru...

Tako nisi nujno vezan na pridobljene vzorce, jih lahko celo presežeš in tudi spreminjaš pa igro vodiš po svojih odločitvah, katere poteze udejanjiš in, katere ne v določenem trenutku...

Sicer je pa itak vsak človek zvezda, kakor pravi A.C. in vse zvezde so del Univerzuma, pol pa ene bolj sijejo, ene manj, ene pa nič, kar pa ne pomeni, da je ravno tako, kajti svetloba, katera doseže opazovalca je lahko bila pa ni več, kar pomeni, da je najboljši način delovati po svojih spoznanjih, kajti, čakanje na biti opazen je časovno povsem nekoristno na poti osebnostnega razvoja...

Moč prvobitnega dojemanja pa prav zares lahko uniči ravno upanje, kajti upanje, namesto konstruktivnega delovanja je pod bremenom dvoma in dvom izhaja iz dileme, katera je približno enaka strahu, torej porajajočemu dvom in potreben je pogum, otresenje nekoristnega balasta s sebe, pogum, kreniti po poti čimmanj obremenjen z zunanjimi dejavniki, zatorej velja, da je posledica poguma premik in s tem tudi preseganje ter preskok iz primarne na tercialno lineo, stopajoč naprej po svoji poti, yap...

Da si pa začel ponovno razmišljat o tem je itak razvidno iz tega, da si svoje razmišljanje predstavil in obenem tudi pričakoval odziv, tko, da malo primerjaš, ane

[Antigona]

o marsičem...bo še treba začet razmišljat...o ženskah....naprimer

ah kaj ko ti razmišljaš samo o tistih ki znajo dobor bluzit

[mako106]

ah kaj ko ti razmišljaš samo o tistih ki znajo dobor bluzit

ma...saj ste vse iste...ko zabluzite....zabluzite...pa še fajn vam je

[Antigona]

ma...saj ste vse iste...ko zabluzite....zabluzite...pa še fajn vam je

ni res. nismo vse iste. jaz bluzim ker me eden že malo blazno dela....ti si pa tako...Duhovno zanimiv..

[mako106]

ni res. nismo vse iste. jaz bluzim ker me eden že malo blazno dela....ti si pa tako...Duhovno zanimiv..

jp...vse moje zavedanje..in zavest...postaja ena beseda...ljubezen...ne morem biti drugačen

ni res. nismo vse iste.

ja pa ste nea mi govori...to je tak...kot da bi jaz reku...da nisem štajerc

[Antigona]

jp...vse moje zavedanje..in zavest...postaja ena beseda...ljubezen...ne morem biti drugačen

LJUBEZEN...to je najlepše kar lahko dajemo in sprejemamo, ne glede kako nas boli ali ne boli...važno da se žiwi

[mako106]

LJUBEZEN...to je najlepše kar lahko dajemo in sprejemamo, ne glede kako nas boli ali ne boli...važno da se žiwi

preprosto živimo...ljubezen...kot občutek...dober..do vsega kar počnemo...in kaj je okoli nas...in česa se zavedamo...in česa se ne zavedamo

[Antigona]

preprosto živimo...ljubezen...kot občutek...dober..do vsega kar počnemo...in kaj je okoli nas...in česa se zavedamo...in česa se ne zavedamo

točno tako.Živeti ljubezen je nekaj izjemnega in ko jo občutimo v popolnosti mi......jo čutiš tudi ti. Ane?

[mako106]

točno tako.Živeti ljubezen je nekaj izjemnega in ko jo občutimo v popolnosti mi......jo čutiš tudi ti. Ane?

in ti..in vsi

[Alan_New]

Za Alana: če gandhi ni bil prosvetljen oz. razsvetljen, mi definiraj, kaj je bil oz. omeni nekoga, ki je to bil. Da se bova lažje razumela seveda.

Ne bom definiral, kaj je bil, ker ne vem. Tisto, da ni bil prosvetljen, je zgolj podatek, ki se mi zdi dosti bolj verjeten kot ta, da je bil prosvetljen. Tak občutek imam. Zdaj, kdo je in kdo ni, še ne morem reči, ker ne zmorem še tega zaznavati tako globoko. Lahko do neke mere, a dokler ni nekdo sam prosvetljen (v tem primeru jaz), ne more 100% reči za druge. Lahko pa ti povem, kar sem slišal od prijatelja, ki mu zaupam: ti ljudje so Osho, Jiddu Krishnamurti, Šri Aurobindo, Martin Kojc, Lex van Someren, Richard Gere itd. (samo nekaj izmed njih). Sicer pa, kot sem rekel, ne morem diskutirati o tem, ker tega še ne morem videti. Lahko le rečem, kaj občutim ob kakšnem človeku in kaj ne, in kaj sem slišal.

zato ker ko dosežež cilj si brez njega....kaj pa pol

Zakaj pa potem sploh imaš cilj, če ga ne nameravaš doseči? Saj življenje je preprosto. So etape. Cilj in pot do cilja. Ko je ta dosežen, se gre dalje, za novim. Treba je znati uživati tudi cilj, konec poti in začetek nove.

[Antigona]

in ti..in vsi

Zakaj pa potem sploh imaš cilj, če ga ne nameravaš doseči? Saj življenje je preprosto. So etape. Cilj in pot do cilja. Ko je ta dosežen, se gre dalje, za novim. Treba je znati uživati tudi cilj, konec poti in začetek nove.

Tukaj se popolnoma strinjam s teboj. Tako je. Postavit si moramo cilj. In se truditi da ga dosežemo. In z doseženim ciljem pridejo novi, drugačni...takšni, kot si jih postavimo. Tavanje iz dneva v dan in spreminjanje iz enega v drugo razpoloženje in stalno prilagajanje kot kdo reče...ne to ni zame.

[ardent]

Ne bom definiral, kaj je bil, ker ne vem. Tisto, da ni bil prosvetljen, je zgolj podatek, ki se mi zdi dosti bolj verjeten kot ta, da je bil prosvetljen. Tak občutek imam. Zdaj, kdo je in kdo ni, še ne morem reči, ker ne zmorem še tega zaznavati tako globoko. Lahko do neke mere, a dokler ni nekdo sam prosvetljen (v tem primeru jaz), ne more 100% reči za druge. Lahko pa ti povem, kar sem slišal od prijatelja, ki mu zaupam: ti ljudje so Osho, Jiddu Krishnamurti, Šri Aurobindo, Martin Kojc, Lex van Someren, Richard Gere itd. (samo nekaj izmed njih). Sicer pa, kot sem rekel, ne morem diskutirati o tem, ker tega še ne morem videti. Lahko le rečem, kaj občutim ob kakšnem človeku in kaj ne, in kaj sem slišal.
Zakaj pa potem sploh imaš cilj, če ga ne nameravaš doseči? Saj življenje je preprosto. So etape. Cilj in pot do cilja. Ko je ta dosežen, se gre dalje, za novim. Treba je znati uživati tudi cilj, konec poti in začetek nove.

[mako106]

[ZVEZANI]

Tut jaz se strinjam
Gandhi ni bil prosvetljen...

ti pa si k si ose izklopu iz lajfa,,,
zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz

[kapica]

ni res. nismo vse iste. jaz bluzim ker me eden že malo blazno dela....ti si pa tako...Duhovno zanimiv..

isto, enako... to dvoje ne locim lih dobr..., je pa vsaka taksna kt vse druge, le drugacna!
kr velja tud za vsakega

[mako106]

Mako, brez ženskega telesa se ne gre v nebesa. RŠ, nekje v začetku 1994. Je bla cela oddaja o tem.

nebesa so v nas...z...ali brez ženskega telesa...le naše notranje zavedanje nebes...ti da občutek nebeškosti..sicer pa..na RŠ...že vejo...kaj je res in kaj...ni