bruder...nimam ti kaj povedat...itak je vse v nas...kar hočemo v življenju vedet...in videt...vendar nas je strah to videt...in vedet...vse v nas...ker se moramo na poti...do videnja vsega....soočit z vsemi svojimi strahovi bluzim...brother...sorry
Matr, nehaj se že enkrat opravičevat
Izrečena beseda se ne vrača, kakor pravi meni draga oseba in nikdar ne vleci besede nazaj...
Tako je kot praviš, kako neki ne,
Saj, takole, ko potujem preko postov ostalih pa nekako niso naša razmišljanja razhajajoča, le vsak drugače interpretira svoje vidike - jaz pa pač na svoj način, v bistvu se pa takole med pisanjem dostikrat spomnim besed drugih in je vse ravno tako, kakor mora biti, veš...drugače tud nas ne bi bilo, vsaj tu ne...
Glej, ne da se mi ponavljat, kaj si mislim o strahovih, ti bom kar past - copy enega od mojih postov prilepil, ti pa še enkrat preberi, kaj si mislim o tem :
Yap, nekoč sem zaznal nekje zgodbo o fantu, kateremu je pogum delal hude preglavice ravno s svojo odsotnostjo, kajti fant je bil zaljubljen v neko dekle in temu dekletu se je permanentno vsilil nek težak, nek drug fant ter seveda striktno odpravil vsako možnost, da se imenovani približa dekletu.
Zgodba kot zgodba, kajti vsaka zgodba teži k razpletu in tako se je fant odločil obiskati čarovnika Mandraka in ga povprašat za nasvet, ta pa mu je izročil stekleničko, katera je vsebovala nekakšen čarobni napoj, kateri mu bo vlil poguma, katerega potrebuje...recimo..In tako je ob srečanju z ljubljenim dekletom,( prej je izpil napoj), ravno, preden je izrekel svoje misli, pristopil tisti fant, kateri mu je jemal ves pogum in fant je začutil vso moč napoja, se izpolnil s pogumom, jasno povedal, kar sicer ne bi in konkurenca s težavami vred je izginila, pridobil pa si je željeno, torej, ljubezen in mir...
Kaj želim v bistvu povedati...namreč to, da po moje za izpolnitev svoje biti s pogumom, potrebnim za sleherno udejanjenje naših hotenj in nasploh za življenje v lastni harmoniji ne potrebujemo posrednikov, še manj nerealnih fantazmov, kajti v tisti steklenički je bila navadna voda in sklepam, da je vse v glavi, vse je v harmoniji lastnega zavedanja in neobremenjenih pogledov na zunanje dejavnike, kakor in predvsem na notranje razdeljevanje na tisto, kar je in tisto, kar ni pa bi bilo željeno...
Ničesar ni zunaj nas samih, vse je iluzija in svet nas gleda z očmi, ki vidijo natanko tisto, kar projiciramo navzven, to pa je lahko fantazma, kar je maska, ko že ta izraz tako radi uporabljamo, lahko je pa slika, katera je všečna opazovalcu in s tem označevalcu, zunanjemu dejavniku, ki po svoji meri analizira nas kot drugega nasproti drugemu, se pravi opazujočemu, ki išče v nas sprejemajoče in ne nasprotno...
Sklepam, da je pogum pogojen z odpravo največjega izničevalca, torej dvoma in dvom je tisti, ki nas ovira, zavira in je na nek način kastrat našega zavedanja in naše vloge v svetu, ki je izven pa tudi v svetu, ki je v nas, torej se je treba osvoboditi vseh negativnih misli, neprimernih želja in izpostavljanje našega ega v višave, nasprotne od smeri, katere so nam lastne, ker v takem primeru pogum ne zavzame nikakršne vloge zaradi dejstva, da je v tem primeru vodilo iracionalno beganje in ne razum, ki sam posebi vsebuje poguma vedno v tolikšni meri, kolikor nam ga je potrebno...