Za nemoteno delovanje te spletne strani uporabljamo piškotke. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z našo politiko piškotkov. Nadaljuj
Lunin net

Hitri skok na vsebino


Fotka

Osamljenost


  • Prijavi se, če želiš komentirati
- - - - -
610 komentarjev na to temo

#1 kapica

kapica
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 019

Objavljeno: 17. avgust 2002, 01:00

A se kdaj počutite tko...ne vem..., prazne...? osamljene...?, kljub temu, da vas obdaja možica ljudi, cel kup prijateljev... Če se, zakaj sploh do tega občutka pride, kako se ga da znebiti...?


Vem - čas mineva in vendar je edini, ki ostane...:)
ßoDi ło K@r §i... DrUgih J€ ił@k z€ Pr€v€c !!!

life is a strange thing... just when you think you learned how to use it... it's gone...

#2 pokowc

pokowc
  • Brez statusa
  • Št. objav: 5 844

Objavljeno: 17. avgust 2002, 01:00

enkrat sem že povedu razliko, da sam si lahko Sam,ker želiš in Sam si lahko, ker moraš bit .
_.._da bi se počutil praznega in osamljenega v polni in znani družbi; menim,da tega ne doživljam:) po moje je to,da si naveličana tistikrat znanih obrazov in nehote iščeš nove. Očitno nisi zadovoljna z rutino žurov ampak kr nekaj bi odkrivala´ pa se tistikrat ne da . seveda , splet okoliščin.

#3 free

free
  • Srebrni član
  • Št. objav: 16 801

Objavljeno: 17. avgust 2002, 01:00

quote:

A se kdaj počutite tko...ne vem..., prazne...? osamljene...?, kljub temu, da vas obdaja moica ljudi, cel kup prijateljev... Če se, zakaj sploh do tega občutka pride, kako se ga da znebiti...?
Vem - čas mineva in vendar je edini, ki ostane...:)


zakaj:
morda vcasih tudi zato, ker nekaj zelimo, potrebujemo;
dotikanje, izkazovanje neznosti, fizicno cutenje.....
kar nam pa drustvo daje pa je vcasih le mentalno komuniciranje
nekako :| ane?
vcasih je bila z ljudmi, cutila, da jih ma rada,
da bi jih objela, dotaknila... pa 0. Dosti je bilo ze govorjenja,
zmanjkovalo je ze besed, vse so se zdele odvec in povedane brez energije...
tudi meditacije ni bilo ob vsem...
Ker ker ne, ker je 'prepovedano', ni vedela zakaj ne sme,
ali je mislila, zakaj je mislila, da se ne sme kar dotakniti
ali povedati, da si zeli. Ni upala, bala se je, da izpade
vsiljiva in, da izgubi se tisti odnos, ki je vzpostavljen...
z a l o s t n o :( ....,
ko je prihajala domov, pa je bila zalostna, kot da dusa joka...
-pomsilila je celo, mar ni tisto, kar lahko bi
ponudila v tisini, cutenju, s pretokom energije v rokah in srcu
podarila drugemu, mar ni tisto najboljse kar lahko da?
Ko je ugotovila, da bi lahko, pa ni vedela kako. Tudi ven ni sla
iskati nekoga...ker vseeno brez spontanosti pac ne gre...
Tako so minevali dnevi, leta...se vedno 0... pocasi pozabila
na tiste obcutke neznosti in cutenje telesa... Tiste koncke energije
je pac usmerila v delo, kreativnost, in ceprav je rada opravljala
svoje delo, jo je prej utrudilo, kot bi jo sicer. Tudi nekaksnega
zaleta v zivljenje ni bilo ze dolgo casa, vsaj tistega ne kot ga je
pomnila iz mladostnih dni...ko prav 0 ni bilo tesko v glavi... in
tudi spati 0 zaradi prejsnje noci ni bila nobena muka.
In tako njen obraz postajav vse bolj je resen, druzenja z
prijatelji-cami vse bolj utecena in vsakdanja.
Nekos si zazelela celo je otroka in hisnega ljubljencka, samo, da
ne bi bila sama. Tista iskrica moznosti, ki kdaj je zasvetila, da
morda pa le nekdo, se je oprijela kot da je edina; kar je oseba tudi
cutila, se vstrasila in zbezala od silne energije, ki je le
prezala na cas, ko sreca odprto duso. Potem pa je se tista volja
zamrla... V vsakdajih odnosih vedno bolj cutiti bilo je cinicnost,
nejevoljo in hitro vzkipljivost. 0 ni pomagalo. Tudi nad ocmi iskazoval
vedno bolj se je strogi pogled, moc in suvanje energije...
Kot, da manjka tisti mir, ki nekoc se je pojavil v gledanju zvezd
vecernega sijaja ali ob igrivi reki potoka in sumenju dreves.
Potem prisla je se bolezen- rak na spolnih organih so povedali.
Tedaj celo obiskala jezdravnika alternativnega zdravljenja,
kakor so ji predlagale prijateljice, katere prav podobne imele so
tezave. Komaj se odplazi k zdravniku, ker je pac primorana zato.
sicer bi se sluzbo izgubila, ker predolgo bila je na bolniski.
Nekoc je se mislila, da z svetostjo in ljubeznijo v sebi premaga
tiste zelje in vulkane energije, ki prihajali so vedno redkeje.
Usmerila se je v ljubezen, v ljubljenje vseh enako.
Misel in zavest v odnosih pomagal je, da izginila je tista
cinicnost in nejevolja..vsaj malo. Tudi misli, da vse je vredu, prav
in vsklajeno so pomagale... kakor vse tiste teorije z raznih virov,
duhovnih uciteljev in forumov... In prinasalo je vsaj malo miru,
ce ne drugam vsaj v misli. Tudi moliti je zacela.
In kasneje je ugotovila, da rada ima odnose, kjer srecuje vedno
nove ljudi, nove energije s katerimi se napaja in katere ji prinasajo
nove navdihe in upanja. Tako odvisna je postala od vsakdanjega
dopisovanja, pomoci drugim in nekaksnega dogajanja. Ker tako je
lahko pozabila nase in se ji ni bilo treba soociti z 'pravim'
odnosom, katerega 'itak ni in ni bilo'....
Potem celo je ugotovila, da morda 'ni prav', kar je pocela.
Potem celo nekoc prisev je nekdo v njeno zivljenje, katerga spoznala
je v sluzbi. Ni bilo prav dolgo in spet se je spomnila na vse
tisto - lepo...
Ko bilo je konec bilo ji je celo zal, ker spet pozna in ve,
da tisto lepo obstaja. Tako bila bi vsaj nekaksna dolgoletna devica,
neomadezevana... z bolj usmerjeno energijo v delo in rezultate...
in z vec casa za branje in ucenje. Prav odleglo ji je; saj tisti
nezreli in neodgovorni partner, svoboden ko ptic, prav 0 se hotev
vezati ni ona pa je samo dajala, pricakovala in trpela, ker ga ni
bilo.
In spet minilo nekaj casa je. Delo precej je pomagalo, da ni
razmisljala o tistem lepem.
Sedaj zivi nekje... mocnejsa je, pogumna v vsakdanjosti, poslovna,
mocna, primerna v druzbah, zadrzana, elegantna in razgledana...
vendar vsebi nekako mrtva, povrsno cuteca in brez globine...
se vedno ne upa povedati tam kjer bilo bo potrebno in tako ostaja
ob vecerih doma ali s prijateljicami, na prireditvah in koncertih..
se obliva z odsevom umetnikov, znanjem in izrazanji...in prav malo
ali 0 je tistih trenutkov, kjer se v celoti prebudi.
Tudi moznosti je vedno manj.
Kontrola je vedno mocnejsa, tudi mental ze prevladuje vse cute...
Vse prihaja samo se iz glave. Ne ve vec in se tudi zaveda ne..da je
stara vsebi. Sedaj najraje gleda otroke...ti so se tako neomadezevani..
tako spontani in prav 0 ne razmisljajo...
Tudi v poslu je napredovala in postala cenjena oseba. Morda bo celo
vodila kaksno vecjo ustanovo, kejr se ukvarjajo z denarjem,
poslovnostjo in ljudmi.
In potem se ugotovila je, da sluzenje svetu najbolj primerno je,
konec koncev saj ji drugega ni preostalo. Naj vsaj drugi zivijo
v brezkrbni svobodi kjer vetrovi pripihajo vse koticke telesa.

#4 kapica

kapica
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 019

Objavljeno: 17. avgust 2002, 01:00

[/quote]
zakaj:
morda vcasih tudi zato, ker nekaj zelimo, potrebujemo;
dotikanje, izkazovanje neznosti, fizicno cutenje.....
kar nam pa drustvo daje pa je vcasih le mentalno komuniciranje
nekako :| ane?

Free, zakaj se mi zdi, da si tole v nulo ugotovil? Najbrž zato, ker... enostavno drži...:)

Pokowc! Ja, prov maš vse je odvisno od spleta okoliščin... Samo, nisem naveličana znanih obrazov, vesela sm, da jih imam...je pa nekaj drugega...nekaj kr...ne vem... .Najbrž to, kr je Free napisal, da samo pričakujem, dajam in trpim..., nikjer pa...hmm...povratne energije....???
ßoDi ło K@r §i... DrUgih J€ ił@k z€ Pr€v€c !!!

life is a strange thing... just when you think you learned how to use it... it's gone...

#5 free

free
  • Srebrni član
  • Št. objav: 16 801

Objavljeno: 18. avgust 2002, 01:00

quote:

feel free to contact me :)
2@royal-emails.com



#6 božo

božo
  • Vajenček
  • PipPipPipPip
  • Št. objav: 64

Objavljeno: 21. avgust 2002, 01:00

ZAKAJ JE OB TEM SPOZNANJU BOLEČINA TAKO HUDA? - NE VEM NISEM ŠE NAŠEL POTI DO ODGOVORA ((***))


SAMOTA

Razmišljati na skali tik prepada,
Počasi stopati skoz gozdni mrak,
Kjer so stvari , ki človek jim ne vlada
In kjer ni hodil še njegov korak;
Za čredo divjih koz skoz siv oblak,
V neznano plezati po gorski steni,
Strmeti v slap belogrivi trak - TO NI SAMOTA
To samo pomeni pomenkovati se z naravo,
V vsej lepoti njeni.

A v hrupu, v gneči,
Živeti med ljudmi in od spoznanj,
Utrujen tujec v tujem svetu biti,
Brez koga, ki bi bil dom tvojih sanj,
Brez koga, ki bi bil ti sreča zanj,
Brez koga ki ti ta svet zaznava,
Ki bi ko umreš, smejal se malo manj,
Kot ves ta svet,
Ki zdaj te obletava -
TO JE RES BITI SAM, to je samota prava.

Lord Byron



božo

#7 Helena

Helena
  • D član
  • Št. objav: 1 180

Objavljeno: 21. avgust 2002, 01:00

KAPICA POKOWC FREE BOŽO!

Hvala za vaše poste - prelepo!!!

quote:
KAPICA: "A se kdaj počutite tko...ne vem..., prazne...? osamljene...?, kljub temu, da vas obdaja možica ljudi, cel kup prijateljev... Če se, zakaj sploh do tega občutka pride, kako se ga da znebiti...?"


Če imaš najboljšega prijatelja v sebi, ta, te ne bo nikoli zapustil.
S tabo bo vseskozi na potovanju po cesti življenja od rojstva do smrti...
In ko si utrujen od vožnje,
se ustavi v naravi,
jo občuduj,
jo dihaj,
saj sam si del nje
in potem ugotoviš, da sploh nisi sam...


Elena

Helena


#8 teja

teja
  • Vseprisotni
  • Št. objav: 717

Objavljeno: 21. avgust 2002, 01:00

Seveda je vsak kdaj prazen, osamljen. Meni je ta občutek všeč. ker se zavem, da sem. Kolikokrat sem se vprašala kaj sploh delam med vsemi temi ljudmi. Kot da sem iz drugega planeta. A mi je všeč ta občutek. Ko mime, pač mine.

Lep nasmejan dan ti želim

http://www.lunin.net...um/blog/mavlica


#9 intruder

intruder
  • SkorajOdvisnik
  • Št. objav: 567

Objavljeno: 21. avgust 2002, 01:00

Madona jaz minute nisem imel dolgochasja. Magar obischi:
http://207.88.74.110/pucklist/venexia za minute dolgolasja!

Z O5 vstvarish dogodke in je she velik shtudijev katere Ti
lahko priporocham. Kaj pa labradorji pa v Tivoli?;)

Claudio Valentin Solis

#10 Maca Mur

Maca Mur
  • NeČistZačetnik
  • PipPipPip
  • Št. objav: 26

Objavljeno: 22. avgust 2002, 01:00

vcasih je tako lepo biti sam...

osamljena sem, ko ne najdem stika z otrokom v sebi, sama s sabo... pa ceprav v mnozici

#11 pokowc

pokowc
  • Brez statusa
  • Št. objav: 5 844

Objavljeno: 23. avgust 2002, 01:00

seveda, sam s seboj bit z svojo družbo .najbel zihr, da se najdeš v tistem kar si kdaj koli iskal .

pokowc

#12 kapica

kapica
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 019

Objavljeno: 24. avgust 2002, 01:00

Veste, a ni lep občutek, ko odpreš neko temo, pa pol dobivaš odgovore.... Hvala, da tudi na tak način, zapolnjujete meni neko čudno osamljenost ! Bodite takšni še naprej in še naprej širite to prijetno toplino, ki jo izžarevate okoli sebe...:)))
ßoDi ło K@r §i... DrUgih J€ ił@k z€ Pr€v€c !!!

life is a strange thing... just when you think you learned how to use it... it's gone...

#13 free

free
  • Srebrni član
  • Št. objav: 16 801

Objavljeno: 24. avgust 2002, 01:00

[quote]
za Eleno
quote:
""Če imaš najboljšega prijatelja v sebi, ta, te ne bo nikoli zapustil.
S tabo bo vseskozi na potovanju po cesti življenja od rojstva do smrti...
In ko si utrujen od vožnje,
se ustavi v naravi,
jo občuduj,
jo dihaj,
saj sam si del nje
in potem ugotoviš, da sploh nisi sam...
Elena""
______________________________________________________________

Hm, tezek dan sem mev :| in ugotovil kar si napisala - Truth!!

#14 mm

mm
  • Vajenček
  • PipPipPipPip
  • Št. objav: 56

Objavljeno: 26. avgust 2002, 01:00

Mislm da je vsak človek kdaj osamljen jaz naprimer sem bila v obdobju pubertete ful zaprta vase tko da ni čudn da sem se počutila osamljeno.

Ble pa so še take okoliščine da bi blo zlo čudn da ne bi bila.

Pač najboljša učiteljica je odhajala iz šole češ da so se neki z ravnatelco skregale pa je šla. jaz pa še čisto nedolžna deklica jokala za njo. Prijateljice so mi poskušale pomagati vendar jim ni uspelo od takrat naprej sem imela občutek praznosti osamljenosti, ki kar ni minil.... nato pa sem dobi prvega psička šele z njim sem se zavedala da živim in od takrat naprej mislim da nisem občutila praznosti.....Tko da kapica iz mojih izkušen je ta osamljenost le neko obdobje, ki mine.

mm

P.S.: Free ful si dobr napisu tisti sestavek - res odlično.

#15 Janina

Janina
  • NeČistZačetnik
  • PipPip
  • Št. objav: 10

Objavljeno: 29. avgust 2002, 01:00

Osamljena...ko se nimam rada, ko zapustim svojo lastno druzbo...

#16 Volk K.L.

Volk K.L.
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 848

Objavljeno: 1. september 2002, 01:00

Zanimiva tema. Vcasih mi pase da sem sam v sobi in poslusam glasbo. Vcasih mi pase da sem sam, ko sem utrujen od "druzenja" z drugimi ljudmi.
Pod osamljenost razumem da nimas nobene sorodne duse s katero bi delil pogled na veliki svet. Mislim da je to ena od gonilnih sil, da si ustvarjamo ljubezenska in prijateljska razmerja. Ljudje smo druzabna bitja. Ne maram osamljenosti.To je tako grd obcutek. Obcutek ko se ti zdi da te nobeden ne razume, vidi ali slisi. Zmeraj te nekdo slisi, vidi in razume. Veliko ljudi zaradi obcutka osamljenosti se zapije, zadrogira ali pa se obnasajo zelo nasilno, nenavadno kakorkoli ze samo da pritegnejo pozornost vase.
Lahko bi se marsikaj napisal na to temo. Vendar se bojim da se ne bom prevec razpisal.
Ja sam ka mali pao s lipe

#17 Volk K.L.

Volk K.L.
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 848

Objavljeno: 1. september 2002, 01:00

quote:


""Če imaš najboljšega prijatelja v sebi, ta, te ne bo nikoli zapustil.
S tabo bo vseskozi na potovanju po cesti življenja od rojstva do smrti...
In ko si utrujen od vožnje,
se ustavi v naravi,
jo občuduj,
jo dihaj,
saj sam si del nje
in potem ugotoviš, da sploh nisi sam...
Elena""
quote:



Prav nekako tako tudi jaz "vidim".
Ja sam ka mali pao s lipe

#18 aquarius

aquarius
  • D član
  • Št. objav: 1 035

Objavljeno: 2. september 2002, 01:00

Občutek osamljenosti,ja tudi ta pride,...zanimive so situacije,ko si nekje v družbi z ljudmi ki jih poznaš,se zabavaš,se imaš fajn,...potem pa prideš domov zapreš vrata in si sam s sabo.Že mogoče da razmišljaš o minulem,prijetnem dogodku ,vendar nek občutek praznine,se vleče v notranjosti.Pa ne glede na to, ali živiš sam ali s partnerjem,...so trenutki ko te preprosto potegne vase,v mojem primeru začutim nostalgičnost in verjemi da se ji kar prepustim,ker kar nekako vem,da mi v tistem trenutku pripada.No ko ga imam pa dovolj,se priklopim na glasbo,ali pa si sam zaigram,....pomaga,...
Glej naprej, če se le da,...

#19 Volk K.L.

Volk K.L.
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 848

Objavljeno: 3. september 2002, 01:00

Draga Kapica!

Ko se boš sama sprehajala po gozdu, pazi se volka in nič ne verjemi babici z velkimi usti in velkimi ušesi.
Ja sam ka mali pao s lipe

#20 božo

božo
  • Vajenček
  • PipPipPipPip
  • Št. objav: 64

Objavljeno: 3. september 2002, 01:00

KADAR ME ŽIVLJENJE POSTAVI PRED KAKŠNO TEŽJO PREIZKUŠNJO SE UMAKNEM V NARAVO IN V SAMOTI IŠČEM ODGOVORE, VENDAR JE TO MOJA ODLOČITEV DA TAKRAT HOČEM BITI SAM IN SE NE POČUTIM OSAMLJENEGA.
PA VENDAR SO TRENUTKI, KDAJ TUDI LEPI, KO BI JIH RAD Z NEKOM IN JIH NE MOREŠ, TAKRAT SE POČUTIM OSAMLJEN.

božo

#21 kapica

kapica
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 019

Objavljeno: 3. september 2002, 01:00

joj...kako ma vsak po svoje prav !?

in zdaj... sm... sm... tle, na stolu pred ekranom-logično, hehe, pa bi nekaj pripisala in mogoč objavila..., in še prej napisala, da če sm kogarkoli izpustila, ali zamenjala spol, ali na karšen koli način...am...? napisala kaj narobe, narobe razumela, kot je kdo pričakoval...se opravičujem..., sej mogoč pa ne bom nč objavila-hehe, bom na koncu videla...:) Ok-i:

Z Bobnarjem se strinjam glede Intruderja..., Božo in Elena, vajini pesmi sta polni upanja...?...razumevanja...?...in resnice, enako tudi od Freeja, to sm že enkrat napisala (in lahk še enkrat, al pa dvakrat, al pa kolikokrat koli, zato, ker je čist res! ) in na isti način maš tudi ti Volkec prav..., občutek, da te noben ne vidi, sliši ali razume...,in pa Božo, da v nekaterih trenutkih ko si želiš nekaj z nekom pa tega ne moreš dobiti, da je tudi to osamljenost..., Maca Mur, mogoč je tud to, da ne najdem stika z otrokom v sebi, ne strinjam se pa s Janin, ki je napisala, da se mogoč nimam rada..., sm jezna sama nase in to velikrat, sam se kljub temu mam rada(rada mam vse!!!)sej čist možn je tudi to, kot je mm napisala, da sm zaprta vase-kr sm res, težko zaupam in neki o sebi drugim razlagam...?? sej se zavedam, da ti občutki tudi minejo, sam pa spet pridejo in mogoč iz kakšnega drugega razloga...?? Teja: tudi js se v takih trenutkih velikrat sprašujem, ky delam med temi ljudmi..., Aquarius, he...glasba...,maš prav, sam ob njej, navadno nč ne razmišljam..., me ne preide nostalgičnost... enostavno... grem..., Volk K.L.: ja žalostno je, da je ena uboga besedica, kot je osamljenost, kriva za toliko nasilja... in na vse mogoče načine pritegovanja pozornosti...?? in enako..., tudi js kr pišem, in pišem...,pa zraven še stvari na novo z vašo pomočjo odkrivam - hvala! pa še kr bi lahk pisala..., mislim, toliko je vsega!!! pa mogoč je zaenkrat le dovolj? a? (sej bom morala prej še enkrat prebrat, da vidim, ky sm sploh napisala preden objavim - hehe...),no ja... aja

Pa saj..., nekak je razlika, med tem, kr je Božo napisal, da se umakneš v samoto..., da hočeš biti sam s sabo, v gozdu, naravi, v sobi ob glasbi... kjerkoli... ko iščeš, kot je Pokowc napisal, neki novega, ali od Volkca, ko si, nekak odtrujen od vseh drugih ljudi, (uf, to sm js velikrat) - to js nebi poimenovala osamljenost..., dejmo kakšno drugo besedico, za to pogruntat..., čas, ko si sam s sabo??? in isto kot Teji, mm, Maci Mur... je tudi meni ta občutek všeč... no ne vem..., drugače je pa osamljenost to..., nekak opisana v Božovi pesmici, v Freejevem sestavku, ali pa mogoč celo kot je Aquarius napisal od nostalgičnosti... in za na konec lahk spomnim na Elenino pesmico, ki pa itak drži...:)))

dejte no... morm nehat pisat... in zdaj...? se mi pa sploh ne da brati za mano...:)) joj, sej še sama ne vem kaj bi rada, kaj pa če kr objavim? hehe, eh... bo kr bo..., mal velik je, pa saj...:))

P.S.:
Aja še to,
Volk K.L: hehe, hvala za nasvet, se ga bom poskusila držat...:)), veš sm ugotovila, da volka ne bom spraševala, kje je doma babica..., ga bom raje uprašala, kje rastejo gobe Amm... mogoč pa to tud ni pametna ideja, a?
ßoDi ło K@r §i... DrUgih J€ ił@k z€ Pr€v€c !!!

life is a strange thing... just when you think you learned how to use it... it's gone...

#22 nja

nja
  • NeČistZačetnik
  • Pip
  • Št. objav: 6

Objavljeno: 3. september 2002, 01:00

Ja, se popolnoma strinjam, da je občutek osamljenosti čisto nekaj drugega kot biti sam (telesno). Mislim pa, da smo za to, da se počutimo osamljene krivi sami??!? Ko ne izkoristimo možnosti, ki jih (zagotovo) imamo, da bi se zbližali z drugimi. Vzroki: strah pred novim, drugačnim odnosom, pred posledicami, pred tem, da bi zaupali in bi nam bilo zaupano, ...
Občutek osamljenosti je torej nek obrambni mehanizem, ki nas "prisili", da gremo preko tega??!!?!

#23 free

free
  • Srebrni član
  • Št. objav: 16 801

Objavljeno: 3. september 2002, 01:00

quote:

Občutek osamljenosti je torej nek obrambni mehanizem, ki nas "prisili", da gremo preko tega??!!?!
--------------------------------------------------------

kako to mislis?
:1
:2
:3, 4, 5, .....




#24 nja

nja
  • NeČistZačetnik
  • Pip
  • Št. objav: 6

Objavljeno: 4. september 2002, 01:00

JA, PO MOJE, BI SE SICER, ČE NE BI ČUTILI OSAMLJENOSTI IN POTREBE PO TEM, DA SE Z NEKOM POGOVORIMO, MU ZAUPAMO, SMO SI BLIZU...( KAR JE VČASIH ZELO(!) TEŽKO ( PRI MENI OSEBNO ZARADI STRAHU) IN RAVNO PREKO TEGA JE TREBA ITI ( JAZ TOREJ PREKO STRAHU)), TOTALNO ZAPRLI VASE, SE OSAMILI(KAR BI DANEM TRENUTKU ZAHTEVALO MANJ ENERGIJE) NE DA BI ZA TO SPLOH VEDELI, SAJ SE NE BI ČUTILI OSAMLJENE. pOSLEDICE VERJETNO NE BI BILE PREVEČ SPODBUDNE.
TOREJ: MISLIM, DA NAM OBČUTEK OSAMLJENOSTI (KI NAM JE NELJUB) POMAGA, DA KLJUB ZADRŽKOM(STRAH), PRISTOPIMO DO DRUGEGA, MU ZAUPAMO, POSKUŠAMO RAZUMETI,....
ZDRAVČEK, NJA.

#25 free

free
  • Srebrni član
  • Št. objav: 16 801

Objavljeno: 4. september 2002, 01:00

ja, razumem kaj si hotela povedat, morda res.
morda se malo razmislim, tako da dojamem.

o zadevi sem razmislja kar nekaj trenutkov...
v drugacnh prilikah, okoliscinah, kot so navedene...
namrec prav tako je lahko z cim drugim v zivljenju in ne le
z osamljenostjo?! kot, imamo potrebo, zeljo, energijo po
necem, kar nas pripelje do drugega...morda vpogled povsem
nezamisljivega takrat.
Toda kljub temu je se kaj za tem, da je clovek osamljen!??
nekaj drugega se?! in ne samo kot prilika, da odidemo iz
osamljenosti, temvec si podamo v razmislek zakaj je
osamljen? zakaj tako cuti? zakaj zeli nekoga? zakaj
zeli druzbo? zakaj ni sebi dovolj? zakaj razmislja?
zakaj ni aktiven, zakaj se je ustaviv, zakaj ni vedno pri miru...
in morda ugotovi ali tudi ne.
zakaj se ponavadi mlajsi vec druzijo kakor odrasli?
kakor se spomnim, je biv mali koscek prostora (zemljice,
betona, ceste, igrisca, peskovnika - cev planet;
odraslemu pa je celo planet premajhen, da se prestavi tukaj
in sedaj.

ah, spet dihat! :)

aja, zakaj se pa DERES?? :)




Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)

Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0