589 komentarjev na to temo

[free]

Men je blo pa full cool včasih občutek da sem sama. Da sem free, da sem sama doma.

..da si jest

[free]

doma obdan z družino...v službi s sodelavci....pokličejo te prijatelji...pogovori...obdan z ljudmi...malokdaj sam...ampak tako sam.Sem mislila,da so osamljeni le ljudje,ki nimajo nikogar...Motim se.Tako zelo sem sama....Sprašujem se kaj storiti,kam....

ja, tko mislm:
govori resnico, to kar mislis, odprto!! - pa sigurno ne bos vec sama!

sami so pravzaprav vsi in vsi imamo kdaj obcutek da smo sami!
hkrati pa dobimo tudi obcutek, da smo zelo zelo povezani.
- OBCUTKI!

TI NISI OBCUTEK (pravzaprav si tudi) TOREJ NE VEZI SE NA OBCUTKE!
glej jih, opazuj, razmisljal o njih; toda zavedaj se DA NISI TI TISTI OBCUTEK!!

Ti si VEC ! ti si vesolje, univerzum, ti si jaz in jaz sem ti, ti si mi in mi smo ti!!!

ko bos govorila resnico, ne bos vec sama!!!!!!!!!!!!!!! ceprav bo obcutek samote se mocnejsi!!!!!!!!!!!
hkrati pa bo obcutek povezanosti sorazmeren s tem!!!
-EGO se smili, ker JE SAM. TI NISI SAMA NIKOLI!!!
Tvoj DUH in DUSA sta VEDNO POVEZANA Z VSEMI IN Z VESOLJEM!!!

[mushi]

Men je blo pa full cool včasih občutek da sem sama. Da sem free, da sem sama doma.

..da si jest

[nimbus]

skwo, nisi sama. Ogromno nas je, veliko si tega tudi ne upa priznati.
Iskati je potrebno v sebi in šele potem na zunaj. Ločim med samoto in osamljenostjo. Lahko sem sam a nisem osamljen. Nočem biti osamljen, obdan z ljudmi.
Kako gre že tisti komad od Nietov: Sam z mislimi, sam sred l'di.
Yes, yes... yo!
Skwo, hang on... the truth is near

[skwo]

hvala za lepo napisane besede
nekaj časa je minilo jaz pa ujeta v času in se poistovetim s Kosovel-ovo pesmijo Labodja pesem:
Tiho je sklonil svoj beli vrat
v loku nad vodo
v vodi grmovje,stolp in grad,
zaprl je oko.

In sredi jezera ni mogel utoniti
to je bil strašen ukaz:
ŽIVETI,TRPETI,STRMETI v pozabi
svoj obraz.

V bolesti,ki ne mine nikoli,nikoli,
in ko v zrcalo vodo
vase strmeti in živeti proti svoji volji,z bolestjo sredi srca.

[free]

hvala za lepo napisane besede
nekaj časa je minilo jaz pa ujeta v času in se poistovetim s Kosovel-ovo pesmijo Labodja pesem:
Tiho je sklonil svoj beli vrat
v loku nad vodo
v vodi grmovje,stolp in grad,
zaprl je oko.

In sredi jezera ni mogel utoniti
to je bil strašen ukaz:
ŽIVETI,TRPETI,STRMETI v pozabi
svoj obraz.

V bolesti,ki ne mine nikoli,nikoli,
in ko v zrcalo vodo
vase strmeti in živeti proti svoji volji,z bolestjo sredi srca.

..dokler ne uzre v drugo srce in zagleda sebe!... takega, kot se ze dolgo ni videl, ne pozna.
potem pacasi sprejema trenutek in dva...
se vedno bezi v stare dni... ker lazje nesprejeti sedanjih odgovornosti.
pocasi pa le.. se osvobodi vsaj nekaj dni. noci.
spomin ostane, a spoznanja nova imajo mocnejso energijo, ker smo zeleli da jo imajo.

[skwo]

kako spoznaš kdo si,če te pa še ni bilo,
ko se zagledaš,nekaj spoznaš,dobiš,
potem se boriš.
In ta boj je težak,ko skušaš imeti nekaj lepega.
Potem se ti zdi,da tvoja usoda
je to,
da ne moreš zbežati pred njo.
ko nemo zreš ji v oči,
se ti porogljivo smeji,
to je ta ukaz
trpeči jaz...

[free]

kako spoznaš kdo si,če te pa še ni bilo,
ko se zagledaš,nekaj spoznaš,dobiš,
potem se boriš.
In ta boj je težak,ko skušaš  imeti nekaj lepega.
Potem se ti zdi,da tvoja  usoda
je to,
da ne moreš zbežati pred njo.
ko nemo zreš ji v oči,
se ti porogljivo smeji,
to je ta ukaz
trpeči jaz...

tudi da, a zagledas se in ne poznas, ker se dolgo nisi videl takega.
ceprav si vedel, duh je vedel, z njim slutil, iskal in veroval in ni dal prestanka.
zato je bolelo, ker on je bil in zelel biti ziveti. medtem, ko smo sami bili v luknjici kamor
smo se umaknili, da si zgradimo ponovno upanje.
ja, kot prisel bi iz luknje, ukvarjanja s seboj, na plano, v tukaj sprejemljiv v zdaj.
in takrat lahko celo recemo, da nas ni bilo, ker smo bili le v svoji luknjici, lupinici, oklepu
in scitu, ki ga rahljamo, negujemo, da ga kasneje odslovimo, ker zacnemo zaupati.
zato ga rabimo scitek kdaj, da nas drzi, da lahko kam uidemo, zbezimo pred resnico,
pred zavedanjem, pred ranljivostjo, pred sabo in drugimi. da, rabimo ga dokler nismo
spet v zaupanju, mocni, voljni.
in v luknjici vidimo svet iz svoje perspektive, takega, kot ga zelimo, da nam je lazje ziveti,
da lahko tisti scitek gre, ker smo si ustvarili ponovno zaupanje.
kaj bo otrok v tem svetu, med temi energijami... tako zelo rabi scit. in prav je, da ga ima.
nekateri so celo prikrajsani zanj... ali pa ga niso uporabili, ko so ga potrebovali.
niso mogli, niso znali, niso vedeli, zaupali, ker so ljubili, verjeli in bili odprti.
potem sledi nam zdravljenje. osebnost negovati kakor vrtnico, nezno, da se zgradi, da se postavi,
da si opomore, da bo lahko gradila scite, ko jih bo potrebovala. in ko bo mocna, bo spet kaksnega
od scitkov odslovila, ker jih pac ne bo potrebovala vec.
ampak scitke je dobro imeti kakor tudi jih odslavljati kadar jih ne potrebujemo vec.
ja, in tako imamo vsi nekaj svojega pravzaprav. svoje nam drage scitke. in nismo sami, da nismo sami.
prav je tako.
vcasih jim pravijo celo betonski zidovi. in nekaterim v zivljenju morda uspe zgraditi na tisoce
betonskih zidov okoli sebe. trdnih, debelih, da jih 0 ne zamaje.
nekateri pocasi odmikajo zidake teh zidov, ki dusijo zivljenje.
odprtinca skori katero prihaja zrak, zivljenje in svezina se zelo pocasi veca. skozi katero prihaja duh zivljenja...
ziveti duha je nepredstavljivo osebnosti, in je tesko razumeti.
mamljivo je zivljenje, ki prihaja skozenj, mamljivjo je videti tudi druge, ki ze dihajo zivljenje,
ki imajo vecje odprtince. mamljivo in slovenci smo res tu mojstri zavidanja odprtinic.
dihanje dihanje dihanje .... pa menda res odpira te duri.
hvala, da lahko diham.

[Mick]

Osamljenost.......hm....ekola......trenutno imam zopet takšne čudne dneve in med drugim se počutim tudi osamljen........pa se nekako realno sploh ne bi smel tako počutiti.........npr. danes sva se z drago zjutraj prav lepo imela, potem sem po telefonu govoril že z dvema meni ljubima osebama, prav prijeten čvek sem imel s starši, vem da sem prisoten v lepih mislih nekoga........družbo imam tudi v službi......pa se vseeno počutim osamljen.......verjetno osamljen v smislu - težko razumeti moj občutek osamljenosti Kaj pa vem......parkrat na leto pridejo k meni takšni občutki........j....ga. Sploh ne vem kaj in kdo bi lahko pregnal ta moj občutek..........pravzaprav vem........čas.

[lunca]

xx!: Sploh ne vem kaj in kdo bi lahko pregnal ta moj občutek..........pravzaprav vem........čas. 

Mislim, da se s takimi občutki soočamo kdaj pa kdaj vsi. Jaz sem imela tak občutek, ko mi je saturn povozil luno v 12 hiši. Sama sem se zapirala pred drugimi. Verjetno se taki občutki porajajo tudi ko mi luna sedi na natalnem saturnu, ko je luna na ASC in še več takih pozicij bi se našlo, vendar taki trenutki hitro minejo. Človek gre osamljen spat, zbudi pa se čisto ok.

[soncnica]

Jest mam ob takih dnevih obcutek, kot da sem obstale nekje in ne znam naprej.Pa sej mine, sam vcasih je tolk tezko pocakat na tist trenutek. Pa pocutim se najbol sama na svetu. Pa tocno vem, kaj takrat nardit....poklicat kolega, prijatelja....sam tega vseeno ne nardim. Kot bi take trenutke/dneve res potrebovala, al pa mi ego prevec nagaja?

Ma mam tud jest dons zgleda tak dan....Mick, sva ze dva

[Larsy]

Mick, tudi jaz imam včasih take dneve... ko so vsi moji dragi okrog mene, a se vseeno počutim, kot da nekaj manjka. Toda ne vem, ali v meni ali okrog mene......? nerazumljivo....

[Mick]

Hih.....sem mislil, da sem mal čuden ...pa vidim, da se nas več srečuje s takšnimi trenutki........relativno hitro minljivimi, na srečo . Ja, sončnica, sam tudi razmišljam tako......daj nekoga poklicat, se mal pogovoriti, it na kak drink........samo mi enostavno ni........kot da tudi za družbo v tistih trenutkih kaj dosti nisem......he-he....pol pa bluzim o osamljenosti

Sanjalica ....ja.....velikokrat se za mogoče skor pretirano navihanostjo, igrivostjo, nasmejanostjo itd.......kaj druzga skriva ....čeprav sam menim, da tak pač sem.....večinoma naspidiran, kar dobre volje in navihan, pa kljub temu še kar pogosto mal osamljen, melanholičen.......izgleda, da že mora biti tako. Sicer pa....kdo bi me pa prenašal več čas naspidiranega?

[free]

ja, dobro ne ko lahko pisemo tukaj... odprto!?
govoris o notranjih dialogih!? svojih obcutkih. cool.
ja, sej raje imamo fasade ne.
v tem primeru delo na sebi in iskrenost - to se ucim.

zdi se mi, a v tem svetu sodobe in sodbe, mnogi cutijo osamljenost, praznino.
malo pa jih o tem govori odprto. vkljucno.

[borism]

Boljše je biti sam, kakor v slabi družbi.


Portugalski

[Ksenia]

jaz sem se nekako naučila biti tudi sama, včasih si prav želim dan izolacije, kjer se prpustim mislim, sanjam in počnem stvari, ki me osrečujejo. Če se me pa loti melanhonija, potem si pripravim kopel, sposodim od hčere eno zadevco, se potopim v mehurčke in s slušalkami na glavi sanjarim in včasih mi uspe neverjetne scanarij... obdobja pomilovanj in solz so za menoj. Imam pa tudi prijateljico ki mi pomaga s pogovorom, vendar ne v trenutkih osamljenosti, to bi bilo že za drugo temo. Ne osamljenost sem premagala, sem sama sebi dovolj, zaenkrat

[lunca]

Boljše je biti sam, kakor v slabi družbi.


Portugalski

To drži, pa tudi potrebno je kdaj biti sam, sicer nas v to prisili nekaj drugega, neka višja sila in če prej ne, ko tranzitira saturn preko 12 hiše je bolje, če smo sami, sicer se kaj lahko znajdemo v bolnici, zaprti ustanovi, kjer "pospravljamo svojo podstrešno". V družbi do tega ne pridemo nikoli.

[nemsis]

Jaz mislim, da se vsakdo kdaj počuti osamljen. Razmišljam, da se ta občutek pojavi takrat, ko se nam zdi, da nas nihče v določenem trenutku ne razume. Takrat se izpostavimo kot individumi. Zato se verjetno takrat nehote obrnemo vase in nam v bistvu niti ni do tega, da bi iskali družbo, ampak smo raje sami s sabo.

[skwo]

[zato je bolelo, ker on je bil in zelel biti ziveti. medtem, ko smo sami bili v luknjici kamor
smo se umaknili, da si zgradimo ponovno upanje.

ko zazreš se v svoj jaz
vidiš le trpeč izraz.
včasih sile močne so,tudi ščitki odpovedo
preostane ti,da duša odlebdi.
kaj pomaga,ko opazuje deklico,ki trpi.
tudi to boli.
je možno bolečini ubežati,skriti,umakniti?
mislim,da labod ve:strmeti,trpeti....
hvalabogu,da niso vsi labodi

[borism]

Samec je kot deblo po požaru.

[Mihela]

Zanimivo je, da se sedaj, ko je Merkur v ribah pogovarjamo bolj o svojih občutenjih in notranjosti, kot o zunanjih stvareh.
Tudi jaz poznam te občutke, občutke osamljenosti, in čudno, takrat mi paše če se umakmem v samoto, da sem lahko povsem sama v svoji osamlejnosti, pišem dnevnik, ali poslušam glasbo. Poslušam tisto tiho notranje hrepenenje, ki je lačno pozornosti in ljubezni in ki ga ne more nahraniti nihče drug, kot jaz sama, oziroma mogoče, tisto onstran.

Vse dobro,
Mihela.

[free]

[zato je bolelo, ker on je bil in zelel biti ziveti. medtem, ko smo sami bili v luknjici kamor
smo se umaknili, da si zgradimo ponovno upanje.

ko zazreš se v svoj jaz
vidiš le trpeč izraz.
včasih sile močne so,tudi ščitki odpovedo
preostane ti,da duša odlebdi.
kaj pomaga,ko opazuje deklico,ki trpi.
tudi to boli.
je možno bolečini ubežati,skriti,umakniti?
mislim,da labod ve:strmeti,trpeti....
hvalabogu,da niso vsi labodi

ko zazrem se v svoj jaz... vidim trpec izraz.
potem se spomnim tistih, ki izraza takega ne vidijo,
moj izraz postane svetel bolj, ne trpec temvec hotec.

sile res so mocne zlo,
tudi scitki kdaj odpovedo,
toda vedno se kaksnega postavimo,
ker sicer vse bi navidezno usahnilo.

preostane mi, da dusa odlebdi...
in gre... pa ne za vedno, ker za vedno ne more iti.
ker, ce duse ne bi bilo tudi trpljenja ne bi srecali.
in prav ta dusa meni pravi drugace, da nja ne trpimo
in se veselimo.

opazuje deklico in jo cuva in neumorno pravi zivi dihaj
izjokaj..

verjetno je mozno.
pravijo: da se nam nobena situacija v zivljenju ne zgodi, ki je ne bi mogli preseci!
ce se je tebi hudo, imas verjetno toliko moci, da hudo presezes.

vedo tudi ptice, sinice, racke, ribe in lisice...
in vsi smo labodi.

spoznavanje svetov, otroskih svetov, drugih svetov...
razlicni so svetovi... v razlicnih se gibljemo...
svet trpljenja, svet radosti, svet umaknjenosti,
svet zdruzevanja, bratstva, ljubezni..., hudobe,
necimirnosti, lenobnosti in voljnosti... se mnogo drugih
kakor preprostih, angelskih, umirjenih in drznih...
in pa tudi ta nas tukaj, ki ga dozivljamo razlicno.
povezujemo svetove, vsak zase spet drugace.
svetovi pravljic in upanja ter vere in navdihov...
palckov in vil, skratov in zmajev...
dreves in rastlin...
kamnov in brez... rek in morij...
ter tihih hribov in planin...
vse tece... gre naprej in diha diha diha...
veni, raste, se rojeva... vse gre naprej....
vse ima voljo ziveti ziveti ziveti.....
in se jezijo reke in zmaji bljuvajo ogenj...
in zemlja nerga in kaze svoje jezno drobovje...
bljuva svojo jezo in unicuje iluzije...
... pa se vedno tece naprej.... naprej ... naprej...
zvi in diha, vene in cveti...

[borism]

Drevo, ki raste samo, doseže veliko višino.

[Ksenia]

[,
preostane mi, da dusa odlebdi...
in gre... pa ne za vedno, ker za vedno ne more iti.
ker, ce duse ne bi bilo tudi trpljenja ne bi srecali.
in prav ta dusa meni pravi drugace, da nja ne trpimo
in se veselimo.
.....

vse tece... gre naprej in diha diha diha...
veni, raste, se rojeva... vse gre naprej....
vse ima voljo ziveti ziveti ziveti.....
in se jezijo reke in zmaji bljuvajo ogenj...
in zemlja nerga in kaze svoje jezno drobovje...
bljuva svojo jezo in unicuje iluzije...
... pa se vedno tece naprej.... naprej ... naprej...
zvi in diha, vene in cveti...