Človek kot bitje ni tako zelo drugačno vsem ostalim bitjem, saj tudi človek le hodi za svojimi idejami, sledi svojim hrepenenjem, uboga vrednote, ki si jih je sam zastavil ali jih je povzel od družine ali družbe..
In temu ves čas sledi, to je generator njegove volje, volje po premikanju, po premagovanju ovir, po razvoju, po širitvi.. Tudi njegovi temni deli so mu lahko v pomoč; strahovi ga lahko tudi odvračajo, da ne počne določenih “bedarij” in tako le ostaja "na svoji poti", ki si jo strogo začrtal.. Bodi dober in boš imel dobro karmo, ne delaj tega ker boš kaznovan, ne hodi do roba ker boš padel preko, če je vroče ne prijemaj ker se boš opekel,..
In vsi ti programi "ostajanja na poti" se lahko nadaljujejo tudi v neskončnost, lahko premagaš fizično smrt, lahko se inkarniraš in rojevaš v neskončnost, lahko ti tudi rojevanje in umiranje postane odveč in se samoustvariš kot svetlobno telo in le bivaš v vseh prostranstvih ki ti tako postanejo na voljo. Lahko si vedno višje, lahko si vedno širši in kreiraš že vesolja, realnosti, dimenzije,... In tudi če je ta korenček pred tabo v obliki razvoja dobožanstva ali v obliki pojma razsvetljenje in je do tega korenčka nakazana ena sufisticirana pot in imaš zato prav določene korake, ki jih še moraš narediti do "tega cilja".. se v trenutku resnične izkušnje lahko zaveš, da je to le neskončna pot do korenčka, ki se bo vedno le izmikal, tudi v neskončnost če si boš to želel.. Korenček se bo izmikal tako dolgo, dokler bo nekdo pripravljen hoditi za njim. In to korakanje je tisto, ki vzdržuje celotni obstoj kozmosa, vso kreacijo bitij, kreacijo vseh oblik in vseh vesolij.
Torej je tudi obljuba korenčka in iluzija ta, ki je potrebna, da sploh hodiš za tem korenčkom. Tudi iluzija je potrebna, je dobra in ima sama božanski namen. Če bi osel, ki hodi za korenčkom in s hojo tako poganja kolo mlina se ozavestil in dojel da je obljuba korenčka pred nosom iluzorna, bi seveda prenehal korakati in celotno kroženje bi se ustavilo.
Kroženje pa zajema vso kreacijo, vse kar je manifestirano ima cikle, kroži v krogu, ki vbistvu ni krog ampak spirala razvoja (gor ali dol). In vse kar obstaja kjerkoli, se poganja z obljubo in premikanjem proti tej obljubi, ni važno na kateri ravni razvoja si, saj se vedno trudiš priti na naslednjo..
Ampak če ne odkriješ kje si začel to svojo pot, se vseeno nikdar ne spoznaš. Če je vesolje nastalo iz velikega poka, se tja tudi povrne (dobro velik pok je le ideja..).. Kar hočem povedati je, da če ne veš od kje si začel, da ni nujno da karkoli veš o Izvornem Sebi ali o Izvoru Vsega. In karkoli ima začetek ima tudi konec!
Zato pa je tudi vprašanje začetka bistveno, kot je bistveno tudi vprašanje konca. In konec in začetek se vedno stikata. In točka konca je za bitja, ki imajo začetek zelo pomembna.
A na spirali razvoja, konca in začetka seveda ne moremo najti, saj se pri vsakem približanju začne le nov krog (na novi ravni) in je konec (kot tudi začetek) nedosegljiv. Kar nakazuje da obstaja še ena realnost izven te spirale, ki je izvorna, ki je ustvarila zakonitosti spirale in druge zakonitosti vseh realnosti.
