1 x ocenjeno 244 komentarjev na to temo

[Kabalist]

Nekoga res ljubiti pravzaprav pomeni,da srce se za njegove hibe ne zmeni,da nikoli ne dovoliš si ga obsojati,
da dopuščaš mu, da je, kar sam biti si želi!

Velja v obe smeri.

[Alan_New]

Nekdo lahko tudi brezpogojno ljubi Tabuje (glasbeno skupino).

[zerkalo]

Nekdo lahko tudi brezpogojno ljubi Tabuje (glasbeno skupino).

to je to.....

[enaeva]

Malo me je zmotila izjava, da je sočutje pasivne narave in da se za njim skriva moralna drža...

Eh, spomnila sem se primera izpred dveh let, v vrtcu, v sobi, otroci stari od 1 do 2 let. (ja, pleničarji;)). Ena punčka je začela hudo jokat in se je ni dalo pomirit, druga punčka se malo sprehodi po sobi, najde dudo jokajoče punčke, ji jo da v usta, ji reče neki v dojenščini in zraven pokima in jokajoča punčka neha jokati. No, evo, zaradi tega mi ni štimala zgornja izjava. Sočutje je vživetje v drugega. In v tem primeru se sočutje ni pokazalo kot pasiva. Še manj pa se je v dejanju skrival moralni impulz, saj je punčka, ki je prinesla dudo takoj za tem odšla svojim igračarskim opravkom naproti, brez kakšnega zmagoslavnega pompa . Pa tudi malo težko bi govorili o morali pri dveh letih .

Toliko o pravem sočutju. Ko pa je nekdo sočuten zaradi moralnega ozadja... Je to le golo pretvarjanje, nikakršno sočutje. Če jokaš, zato ker joka tvoj prijatelj, to ni nobeno sočutje, enostavno predstavljal si si, da bi se to tebi zgodilo - kar pomeni, da si se v tistem momentu vživel vase namesto v prijatelja . Sočuten človek bi v takem primeru odreagiral zbrano, čim bolje presodil situacijo in naredil tisto, kar bi po lastnih izkušnjah in znanjih najbolje znal, da bi pomagal cmerkotu .

[Kabalist]

Otroci, posebno tako majhni še nimajo zastrtega "okna občutja". Odsrali moramo garati, da si ga odpremo. Ko je pounčka jokala, je druga to občutila. ker je ego pri tako majhnih otrocih še slaboten, še nima tako izraženega praga zavesti. Enostavno je prebrala občutkje in avtomatsko reagirala, saj tuja duševna nestabilnost izredno slabo vpliva na otroke pri 1 ali 2 leti starosti. Ne moreš si misliti, kako so takšni otroci občutljivi na tuje občutke. Imam nekaj prakse s tem. Nerkaj let duhovnih vaj ti ta občutek povrne, zato vem, kako je to.

[Maja07]

Pred nekaj dnevi sem "zašla" na ta forum. Všeč so mi vaša razmišlanja, odgovori, replike na določene teme zato bi rada "pomoč"Morda moje vprašanje ne sodi v ta del pa vendar.
Če bi mi kdo postavil vprašanje: "Ali si srečna?", bi prez premisleka odgovorila: "Ja, srečna sem."
Pred leti sem živela povprečno žensko življenje. Saj veste, služba, skrb za otroka, moža, polno odrekanj, žrtvovanj, jeze, nezadovoljstva....Trudila sem se biti nekaj, kar nisem. Ob pravem trenutku mi je bila dana možnost spremembe...prva knjiga....intenzivno sem delala na sebi, odkrivala sem svoje želje, razmišljanja, dobre lastnosti pa tudi napake. Po dveh letih sem popolnoma mirno opazovala izbruhe ljubosumja in posesivnosti mojega takratnega partnerja. Ker se je moji spremembi na vse pretege upiral in mu je iskren pogovor predstavljal preveč sprememb, je odšel. In jaz sem zadihala. Vse je šlo le navzgor. Prevzela sem popolno odgovornost nad seboj in svojim življenjem.

Po skoraj štirih letih lahko rečem, da sem ponosna nase in na svoje življenje. Imam dva čudovita najstnika, krog iskrenih prijateljev, starše, ki mi stojijo ob strani. Tudi poslovno sem pravi človek izzivov. Po 18ih letih sem službo postavila na klin, saj je bilo dovolj že to, da tam nisem bila srečna. Moje delo je moja duša in kdo bi si mislil, za to me celo plačujejo

In kje tiči "problem"?
Se vrnem štiri leta nazaj. Po ločitvi sem vedela, da rabim čas. Da odpustim, da se rešim blokad, strahov.Nisem si želela takoj imeti nekoga ob sebi. V tem času sem spoznala moškega, ki mi je odprl svet lastnih želja v svetu spolnosti, "privoščila" sem si nekaj avantur in spoznala, da mi le-te ne predstavljajo sreče, temveč puščajo v meni praznino. Ne obžalujem jih, saj so me vodile k spoznanju, da hočem in želim več. Biti z nekom zgolj zaradi tistega trenutka je postal nesmisel. Spoznala sem, da želim moškega, ki me privlači v vseh smereh. Ne le duhovno, temveč tudi telesno.(odločila sem se, da v tem življenju ne bom mati Tereza ) Ne bom govorila o brezpogojni ljubezni, ker niti sama nisem prepričana, da jo lahko dajem. Prepričana pa sem, da sem odprta za spremembe in učenje. A kako se lahko učiš brez učitelja? Teorija je eno, a čas je za prakso.
Že dolgo nisem spoznala moškega, ki bi me na kakršenkoli način pritegnil. Zadnji je dobesedno zbežal. Pred resnico, pred čustvi. Je tako "narobe", da želim odkrit odnos, brez izgovorov, laži? Da želim biti popolnoma zvesta sebi in svojim občutkom ter si želim le najboljše? Pojavlja se vprašanje: Kje- kaj (v meni) je še nerešeno, da mi življenje ne postavi na pot partnerja, ob katerem bom(bi) lahko rasla?
Ker sem poslovno stalno med ljudmi, mi ni do večernih posedanj v prenatrpanih lokalih. Na vrata pa mi verjetno tudi ne bo potrkal, ali pač?

[Izraz]

BREZPOGOJNA LJUBEZEN JE MOŽNA SAMO, KO SEBE BREZPOGOJNO LJUBIŠ NA VSEH NIVOJIH

Nikakor ne moreš brezpogojno ljubit kogarkoli, če ni izpolnjen ta pogoj. Kar pa v resnici sploh ni. Pogoj namreč. Nikjer ne piše da moraš brezpogojno ljubiti, je pa luštno.

Se kdo sprašuje zakaj? Zato ker je to življenje na zemlji tako krasno, popolno in se ti vedno na drugih ljudeh kaže, kot zrcalo, česar pri sebi ne sprejemaš. Tako je, tega se ne da spremeniti. In nič ni prikrito, prav res, čisto nič. In če je človek odkrit do sebe in si to prizna je super. In vse poti zopet peljejo nazaj k sebi. in imamo super učilnico, poligon. Ma the best!!

[Kabalist]

Po dveh letih sem popolnoma mirno opazovala izbruhe ljubosumja in posesivnosti mojega takratnega partnerja.

Tvoje pisanje je samo eno od pričevanj, kako zbanalizirani ljudeki delujejo. Skozi svoje pisanje si opisala vse nivoje duhovnega propadanja in tegobe, ki te doletijo, ko se vprašaš: "Sem res tukaj zato, da služim banalnim igram, preživetju, užitkom in položaju?" Vsakogar, ki poskuša zajeti osebnostno rast, čaka tvoja dogodivščina. Brez spremembe, podiranja starega ni možno napredovati. Sam sem šel skozi isto in verjemi, ne gre drugače. Razbijanje navezanosti, soočanje s strahom in pridobivanje sposobnosti prepoznavanja te poda na pot, na kateri si nekaj časa sam. Saj več, v vesolju boš sama kričala. Biti Jaz sem, ki sem, pomeni biti sam(-a). Tako je to. Dokler ne razčistiš svoje navezanosti na vez z moškim, toliko časa ne boš našla miru. Moraš se rešiti navezanosti. Partner je dopolnilo, ne pa organski del.

[Maja07]

"Zveza bi lahko po moje delovala, samo v primeru, ko od partnerja nič ne pričakuješ in vse kar ti da sprejmeš ko božji blagoslov. Če pa je to mogoče pa ne vem."

Porny se strinjam a kako naj to veš dokler partnerja nimaš? Dokler to ne "preizkusiš v praksi"?

Izraz, zelo lepo napisano...čaka me še kar nekaj dela

"Dokler ne razčistiš svoje navezanosti na vez z moškim, toliko časa ne boš našla miru. Moraš se rešiti navezanosti. Partner je dopolnilo, ne pa organski del."

Kabalist, v tem trenutku sem lahko popolnoma prepričana, da sem rešena navezanosti, strahov glede bivšega partnerja pa vendar....teorija je eno in ne vem, kako bom reagirala takrat, ko bom z nekom bila, ko me bo nekdo pritegnil, ko bom spoznala nekoga, s katerim bom želela biti. Vem le, da sem pripravljena na "praktično učenje", da sem se pripravljena soočiti s tistimi stvarmi, ki sem jih morda le globoko potlačila in bodo planili navzven ob prvem pogledu.

[Izraz]

"Izraz, zelo lepo napisano...čaka me še kar nekaj dela

Samo bomo uspeli, druge sploh ni. Vsi skupaj.

Zate pa sploh ne dvomim.

[Izraz]

Jaz grem po drugi poti, upam, da na isti vrh planine

Tisti upam, kar izbriši.

[Kabalist]

Um dela bolečino. Navezanost.

Um dela bolečino, ker je končen. težave so, ker se identificirate z umom. A um je orodje. Nič več in noč manj. Navezanost je eden od vzrokov strahu.

[zerkalo]

Um dela bolečino, ker je končen. težave so, ker se identificirate z umom. A um je orodje. Nič več in noč manj. Navezanost je eden od vzrokov strahu.

No ja. Um in bolecina sta kar povezana, koncna pa je povecini
samo cloveska omejenost. Zaradi navezav, seveda. Ki se jih
drzimo zaradi strahu, to imas prav.

[pjotra]

Kako vidite brezpogojno ljubezen?
Tjazy

ok, brezpogojna ljubezen je ta da ljubiš partnerja brez kakršnih koli pogojev. torej če gledaš dobesedno, je to resnično BREZ POGOJEV. to torej pomeni, da ti je vseeno in ljubiš osebo, četudi je umazan-ka, pijanec-ka, te pretepa, da ne naštevam vseh lastnosti, ki jih imamo ljudje za slabe.
in če pogledaš čisto v skrajnost - bi ta partner lahko bil potem takem tudi pes, ali krava ali pa kaj drugega.

no, jaz ne verjamem v brezpogojno ljubezen. verjamem pa v ljubezen. LJUBEZEN s sprejemanjem, z odpuščanjem, spoštovanjem
upam, da sem vse zajela s temi besedami...sicer pa bi vse te tri naštete vrline, ljubezen skrivala v sebi, a ne? zame drugače ljubezen ne more obstajati

[anarhist]

edina ljubezen na svetu je ljubezen samice do zaroda, vse ostale niso ljubezni temveč konjički

Porny

Briljantno.

[Antoninus]

edina ljubezen na svetu je ljubezen samice do zaroda, vse ostale niso ljubezni temveč konjički

Porny

Ta ljubezen je vsaj delno pogojena z instinktom, obstaja pa tudi brezpogojna ljubezen.

[pjotra]

...obstaja pa tudi brezpogojna ljubezen.

ali lahko poveš, kaj si ti predstavljaš pod brezpogojno ljubezen?

[Antoninus]

... a do boga

Od Boga

ali lahko poveš, kaj si ti predstavljaš pod brezpogojno ljubezen?

Bom poskušal, čeprav tvegam nerazumevanje. Besede so nezadostne
Ljubezen, ki ne postavlja pogojev in je osvobojena vseh pričakovanj. Nekak tko

[Antoninus]

aha ljubezen inkvizitorjev do svojega nehvalležnega a plemenito nujnega dela..

sem mar napak razumel?

Ah caritas dei

[nimbus]

Brezpogojno ljubezen v praksi je izvajala npr. Mati Tereza... O.K. tisto kar so nam mediji posredovali... ali je bila privat tudi tako neskončno odpustljiva pa ne vemo. No, ampak ljudje premoremo določeno količino energije, kapacitete (pod to si lahko predstavljate možnost ljubiti, biti ljubljen, dajati, sprejemati, št. hiš, vikendov, avtomobilov, jaht what ever), zunanjemu svetu postaljamo pogoje, ker so ti naši viri omejeni. Če mi ukradeš avto, te bom prijavil policiji... prav tako tudi ne morem objeti vseh ljudi potrebnih ljubezni, ker je nimam dovolj. Face it. Torej, če daješ brezpogojno ljubezen, moraš imeti neomejen vir energije, ljubezni... moraš imeti kapacitete. No, in to so ti duhovni guruji, ko ljudje kar lebdijo ko hodijo mimo njih in k njim se zaradi te energije dere ljudi. Brezpogojna ljubezen je po mojem skromnem mnenju domena Bogov

Vsi ostali pa po načelu DAJ - DAM