In to so? Zanima me, kr slovenske še kar poznam pa so dokaj dostopni, še tist predel v Kočevju je dostopn.
Slovenija kake prave divjine res nima, še najbolj odročni so res predeli Kočevskega gozda (to bi bolj resni hribolazci težko šteli med hribe, kar se tiče narave pa je to zagotovo eno najbolj divjih področij zahodne in srednje Evrope) in Snežniško - Javorniško pogorje. V slednjem se da kar fajn potepat par dni ne da bi prebival v kakšni vasi ali koči, je pa res, da se moraš civilizaciji zavestno izogibati. Če se ne motim, so ugotavljali, da je v slovenskih hribih največ na vsake tri ure hoda koča. Če se torej zavestno ne odločiš za izogibanje civilizaciji, kake posebne potrebe po bivakiranju res ni, razen če se ne zaplezaš v kaki dolgi smeri ali pa krepko izgubiš po brezpotjih kje okrog Snežnika. Malo manj civilizirani kot naši hribi so Zahodni Julijci na italijanski strani (Furlanija, Rezija - gore nad dolinami Zajzero, Dunjo...) - meni je tam ful lepo, koč je manj kot pri nas, so pa bivaki, lahko pa bivakiraš tudi na prostem (nisem ziher, če je to povsod dovoljeno, ampak nas ni nikoli nihče preganjal, pa tudi srečali nismo prav dosti ljudi po tistih poteh in brezpotjih, je pa res že kar nekaj let, kar sem se potepala tam). Potem pa seveda pride na vrsto Balkan - v Bosni, Makedoniji in Črni gori se najdejo kar precej odročni predeli hribov (Prenj, Šar planina...), potem pa seveda še Albanija, Romunija in Bolgarija - prelepi, divji hribi tako rekoč na dosegu roke. Ni torej treba glih v Kanado po divjino (o Kanadi in Aljaski sanjarim že leta, pa mi še ni uspelo it tja na en dooolg divji potep
), Pamir ali Himalajo ali južnoameriške Ande, če imaš čas in denar pa kar ...