Da se ne zamaram - tole je post, ki sem ga ojavil na enem drugem forumu. Nanašalse je sicer na rezanje vezi, na nek način pa paše tudi kot replika tvojemu postu:
Redno se nam dogaja, da naš občutek identitete, nastal z odzivi misli in čustev na zunanje dražljaje, ki nam v bistvu daje občutek ločenosti od celote, enačimo s tistim, kar dejansko smo. Običajno namreč medsebojne povezanosti ne čutimo in se zavedno ali nezavedno počutimo kot osamljen, ločen delec. Iz tega občutka ločenosti pa izvirajo vse psihološke oblike strahu, na katerih pa temeljijo vse vrste konfliktov. Svet namreč vidimo skozi predstave, ki jih o njem imamo, te pa nas ovirajo pri vzpostavljanju pristnega odnosa s svetom. Te predstave pa ne stojijo le med nami in zunanjim svetom, temveč tudi med nami in našo resnično bitjo. In kaj je naša resnična bit?
Poleg misli in vse krame ter predstav, ki smo si jih z mislimi napletli, imamo v sebi še zavedanje, ki z njimi ni povezano. To je nekakšna zavest te biti (duša), ki gre skozi verigo inkarnacij in ki absorbira končne rezultate izkušenj (tisto torej, kar se nauči in edino to tudi prenese v naslednja življenja, saj je ostalo povsem nepomembno), v svojem neokrnjenem stanju, preden se je poistovetila z zadnjo obliko (fizičnim telesom). Ta zavest pa pri »normalnem« človeku pride na površje razmeroma redko. Nekje zadaj sem dal primer – recimo, da si v mislih požvižgavaš neko melodijo, potem pa kar naenkrat opaziš, da to počneš. Takrat se je za trenutek vključila tista prava zavest oziroma se pririnila izpod balasta misli in čustev, ki nam vladajo. Jedro težav je torej v tem, da pravzaprav ni zavest tista, ki uporablja um, ampak na nek način um uporablja nas!!!! - prepričani smo, da smo um, um pa se rad ukvarja s problemi. Na ta način, da se prepuščamo delovanju uma, oziroma predstav, ki jih imamo o svetu, dajemo problemom življenjsko energijo!!!!!!!!!! To je torej razlog, da vidimo v nekaterih medsebojnih relacijah probleme in iz napisanega je sedaj valjda jasno, da nobeno rezanje vezi ne more biti rešitev, ampak je rešitev le v le različnih postopkih ozaveščanja, ki niso nič drugega, kot osvobajanje izpod jarma našega uma oziroma predstav o svetu, ki smo jih sami ustvarili. Tovrstne poti so torej edine, ki vodijo k brezpogojni ljubezni, o kateri toliko nakladamo oziroma k temu, da se naučimo pretočno integrirati v celoto.
lalala
Tole, nosorog je ful kul, kako si rekel. Ampak tale brezpogojnost mi je grozljiva. Moja resničnost je namreč takšna, da enostavno ne morem sprejet, recimo, da bi moja ljubezen, moj fant, tako kot pišejo, da je ljubezen, enako imel rad in ljubil vse in kar je najhuje lahko še eno eno punco, ki jo gleda občudujoče ali ona njega in katere nisem uspela zmanifestirat oz. mu reči, da sem jaz to, ker sem z njim lahko samo to kar sem trenutno. Seveda vidim to jaz, ampak s tem mu dajem prav vse to. To me žge do onemoglosti in zelo se trudim ljubiti in ne pobegniti pred temi komaj obvladljivimi čustvi ljubosumja. In enkrat se bo zgodilo definitivno, vendar skozi lajf, ampak kdaj, lahko na koncu, pa mu morda delam krivico.. lahko pa celo sebi, ker ga ne spustim do sebe, in se projiciram v nekoga navzven, ter se ščitim oz. svojo itak že brezpogojnost oz. pretočnost.. No, to so takšne ekspanzije zavesti; saj hvala bogu pridejo dnevi in trenutki preprostosti kar sem zares. Le takšna. In takrat lahko sprejmem eno zraven, in sem normalna in stvari so jasne. Uf,