Konec - smrt
#1
Posted 25. November 2003, 09:37
O smrti?
Se je bojimo?
Kako doživljamo zavest, da je le vse minljivo?
Življenje je to, kar se ti dogaja, medtem, ko planiraš druge reči.
#2
Posted 25. November 2003, 09:41
Tako...lepega dne ali noči...ne bo več.
Sem - bom naredila vse? KOliko energije bo neizkoriščene?
Kaj bom pozabila?
In na koncu...v bistvu mislim, da smrt sama po sebi ni grozljiva. Umiranje pač. Pa bolečine...
Saj - zakaj moramo v bolečini umreti? Se v bolečini roditi in tako umreti???
Ja...luna konj. pluton
Življenje je to, kar se ti dogaja, medtem, ko planiraš druge reči.
#3
Posted 25. November 2003, 10:23
saj kao da je jasno da bomo vsi nekoč umrli
smo jaz pa moji bližnji pa mogoče le ne ...
zame je smrt samo prehod v drugo obliko (mimogrede boljšo) bivanja
napake ki smo jih za časa življenja naredili same po sebio niso tako usodne - lahko pa postanejo, če se iz njih ne znamo ničesar ne naučimo in jih kar naprej ponavljamo
ja bolečnina umiranja je pa nekja drugega
baje je umreti lahko - težko je pa umiranje
me pa tolaži, da ima duša možnost že med umiranjem, ko bolečine postanejo prehude, da občasno zapušča telo
#4
Posted 25. November 2003, 10:31
Mislim nekako podobno kot Laja - sicer se mi pa danes, kljub Plutonski Luni in Veneri, ne da razmisljati o smrti.
Vcasih sem bila lezernejsa do tega 'predmeta'.. - a zdaj... kaj pa vem, ce pride, OK, ampak ne bi se zdaj - se malo lajfa tegale bi, pliz..
Ce pa je treba danes ali jutri umreti, potem pa je bedasto, da zdaj tu razpravljam o tem - grem se kaj postorit, spedenat!
Picasso
#5
Posted 25. November 2003, 11:42
Kao....težko bolnemu...bog ne daj omeniti...da bo morebiti res umrl..ker kao si v tistem trenutku želi ful živeti...a zabušil celoten lajf....mogoče s steklenico v rokah...ali pa buljil v tv in zijal mehiške....ali tv pink ...
Če bi rekli...ja kaj češ..po smrti bo bolje.. potem pa me gledajo, kot da sem z lune padla...najmanj
Življenje je to, kar se ti dogaja, medtem, ko planiraš druge reči.
#6
Posted 25. November 2003, 15:51
In to...o čemer sem tam razmišljala...moram še mal prežvečit...
Astra
#7
Posted 25. November 2003, 18:11
ja, veliko razmišljam o smrti te dni, ko se je tako blizu nas zgodila takšna tragedija, saj veš..
menda je fant celo čutil, vedel da se bo nekaj zgodilo...in to mi nekako ne da miru..
nevem zakaj ampak zelo težko ali pa se sploh ne, sprijaznim z izgubo koga bližnjega...ne znam
si predstavljat kako dalje...pa ne gre tukaj za neko fatalno naveznost...
s tem imam probleme....enkrat sva o tem govorila tudi z župnikom in mi je posodil dve krasni knjigi in pol se sploh nisem več bala razmišljati o smrti: mislim da je eden naslov V objemu svetlobe (Elizabeth Kurbler Ross- nisem prepričana menda je ona napisala tole knjigo- takole z glave9...
sem pa si kupila eno knjigo o smrti...vendar bi doma mogla preveriti naslov..ti javim..sicer pa tko nimaš kaj časa brati .....hahaha
AYA
sanjami, se mora vedno odločiti za svoje sanje.[color=#CC33CC][b]
#8
Posted 26. November 2003, 11:31
Zdaj ko sem pa malo zrastla pa mislim drugače, da imamo vsak svoje življenjsko poslanstvo in ko ga izpolnimo, gremo v zgornja nadstropja po novo oblekco, pa se potem vrnemo z novo oblekco in novo nalogco dol. Kar se tiče pa smrti drugih bi pa rekla, da jim želim še življenja, če si ga želijo oni, sicer pa bolj iz egoizma žalujemo - ker teh ljudi ne bo več v našem življenju....
Tak je naraven proces, je pa to ena izmed tem, ki so ti lahko teoretično kristalno jasne, ko si v situaciji, so pa spet dvomi...
#9
Posted 26. November 2003, 11:40
.....je pa to ena izmed tem, ki so ti lahko teoretično kristalno jasne, ko si v situaciji, so pa spet dvomi...
K. Čapek
#10
Posted 26. November 2003, 20:39
Otroka, ki sta tako navezana eden na drugega bi verjetno ločili....
A me razumete! LOČITI BRATA IN SESTRO!
Že večkrat sem pomislila, kako bi se dalo izraziti željo, da v primeru moje smrti otroka ostaneta skupaj! Vem, da bi Klemen (moj partner) skrbel za njiju, toda, bi mu dovolili!
A ima kdo kakšen nasvet!
O tem sem že hotela spregovoriti, sedaj sem imela idealno priliko.
Postajam prav paranoična (grobo rečeno) kar se tega tiče!
Naky ma vas rad tud!
M. H. Alderson
#11
Posted 26. November 2003, 20:45
Ampak s tem bi se morala odreči..svojima biološkima očetoma...
V bistvu...hudirja...zakaj panično...razmišljaš o tem?
Saj veš, da dobimo kar si ful želimo in česar se ful bojimo...torej????
Življenje je to, kar se ti dogaja, medtem, ko planiraš druge reči.
#12
Posted 26. November 2003, 20:52
Men je ena indigo (odprto ima tretje oko) povedla da sem imela že 15 življenj (10x fant, 5x punca, hihi). Zdaj ko se preselila (bližje) se morama spet dobit. 15 let je stara.. ful fajn!
#13
Posted 26. November 2003, 20:55
Moje izkušnje smrti.
Po drobcih sestavljam zdaj tole.
Najprej je bila zavest, da mi ne bo hudega. Potem poskus orientiranja(kako zemeljsko) in potem....tema.
Nič luči, nič predora...ampak gosta, nepredirna tema, ki se je počasi tanjšala. Potem glas...ne vem no, če je bil ravno glas...bilo pa je spet nekaj...ali zvok v mislih...nekaj pač...ki mi je ukazal ali rekel ali preprosto dal vedeti...da še ni moj čas. In luči zatem. Medicinske seveda .
Bila sem deležna drobnega vpogleda tja..tako, za drobec sekunde.
O tem nerada govorim. Ne vem zakaj je težko govoriti o tem..in to meni, ki mi jezik teče kot namazan.
Življenje je to, kar se ti dogaja, medtem, ko planiraš druge reči.
#14
Posted 26. November 2003, 20:59
Verjetno ti je težje govorit o tem, kr se to ne zgodi veliko ljudem in ker te je verjetno strah smrti!
Če ti ne bo pretežko: (odpri se)
No kak si se počutla? te je bilo v tistem trenutku strah... poskusi si zapisat! mogoče ti bo lažje! ne vem...
#15
Posted 26. November 2003, 21:14
Nataly... tud jaz imela izkušnjo... pri 11 letih... zvečer pred operacijo (srca) sem poklicala domov starše in jim povedala, da grem...to sem enostavno vedla takrat... najbrž sta imela hudo dolgo noč moja starša takrat... no, operacija trajala 6 ur... jaz pa jo ves čas spremljala, slišala glasove in vse... ampak... tisto je bilo obupno boleče, ko sem nekako 'butnila' nazaj v telo... še zdaj me prav zaboli, ko se spomnim tega občutka... brala sem o tem, ko so imeli ljudje te izkušnje s smrtjo... ampak meni ta izkušnja ni prinesla kakšnega miru okoli smrti... samo nekako sem se počutila drugačno... nihče ni štekal, kako bi lahko gledala svojo operacijo in slišala, kaj se pogovarjajo in tisto, ko sem 'šla nazaj v telo'...Sicer sem mislila nekaj drugega pisati semle....
Moje izkušnje smrti.
Po drobcih sestavljam zdaj tole.
Najprej je bila zavest, da mi ne bo hudega. Potem poskus orientiranja(kako zemeljsko) in potem....tema.
Nič luči, nič predora...ampak gosta, nepredirna tema, ki se je počasi tanjšala. Potem glas...ne vem no, če je bil ravno glas...bilo pa je spet nekaj...ali zvok v mislih...nekaj pač...ki mi je ukazal ali rekel ali preprosto dal vedeti...da še ni moj čas. In luči zatem. Medicinske seveda .
Bila sem deležna drobnega vpogleda tja..tako, za drobec sekunde.
O tem nerada govorim. Ne vem zakaj je težko govoriti o tem..in to meni, ki mi jezik teče kot namazan.
#16
Posted 26. November 2003, 21:25
hmmmm...
tale izventelesna izkushnja....
mislim, da sem zhe pisal o tem v temi o orgazmih
skratka, pri dolgem in intenzivnem orgazmu grem malo naokoli...hehe
"LAHKIH NOG NAOKROG"
666 orgazmichnih -ou....tralala
#17
Posted 26. November 2003, 21:40
Posvojitveni postopek: pomoje bi bila prej odrasla, ko bi šli vsi ti procesi skoz...Si mogoče pomislila, da bi nemara ju tvoj sedanji partner posvojil?
Ampak s tem bi se morala odreči..svojima biološkima očetoma...
V bistvu...hudirja...zakaj panično...razmišljaš o tem?
Saj veš, da dobimo kar si ful želimo in česar se ful bojimo...torej????
Je pa možnost, na katero sem tudi jaz pomislila... Noben od njunih očetov ne bi privolil...ma težko je...
Sej taka panika me ne zagrabi tako pogosto, le v določenih situacijah... Sej ni tako fejst grozno..... ampak hvala ti vseeno Nataly!
Lepo te pozdravljam!
M. H. Alderson
#18
Posted 26. November 2003, 21:40
#19
Posted 26. November 2003, 22:13
"Tistega, ki ga je strah smrti, je v bistvu strah življenja."
J. Krishnamurti
#21
Posted 26. November 2003, 23:44
Ja, to pa sprovesti v vsakdan!;Smo sploh že govorili o tem?
O smrti?
Se je bojimo?
Kako doživljamo zavest, da je le vse minljivo?
...zivljenje, razmisljanje in dejanja!
govoriti in brati o tem pa je zacetek!
prides nekam, tam bil se nisi, kot da si prvic in zadnjic...
#22
Posted 27. November 2003, 09:42
Jaz kakšnih osebnih izkušenj tule ne morem opisovati, vem pa, da se te zadeve v resnici dogajajo in da so opisovali svoje takšne izkušnje pozitivno. Da si v bistvu sploh niso želeli več priti nazaj, da jim v bistvu vrnitev ni dišala. O vseh izkušnjah, ki sem jih doslej prebrala lahko rečem, da so pozitivna srečanja s smrtjo in da se ti ljudje smrti ne bojijo več.nihče ni štekal, kako bi lahko gledala svojo operacijo in slišala, kaj se pogovarjajo in tisto, ko sem 'šla nazaj v telo'...
Kar se pa tiče operacij pa že nekaj časa osveščeni opozarjajo oz. izražajo željo po tem, da bi bila v času operacije prijetna glasba in da bi se izrekale samo pozitivne misli. Zakaj mislim da si lahko predstavljamo vsi.
#23
Posted 28. November 2003, 17:30
Kot je nekje zapisano: mi vsi smo le trupla na dopustu
#24
Posted 28. November 2003, 19:56
#25
Posted 28. November 2003, 20:15
0 user(s) are reading this topic
0 members, 0 guests, 0 anonymous users