1 x ocenjeno 378 komentarjev na to temo

[nataly]

Smo sploh že govorili o tem?
O smrti?
Se je bojimo?
Kako doživljamo zavest, da je le vse minljivo?

[nataly]

NIč ni narobe z mano - nič bat , me pa vseeno včasih prešine včasih.
Tako...lepega dne ali noči...ne bo več.
Sem - bom naredila vse? KOliko energije bo neizkoriščene?
Kaj bom pozabila?

In na koncu...v bistvu mislim, da smrt sama po sebi ni grozljiva. Umiranje pač. Pa bolečine...

Saj - zakaj moramo v bolečini umreti? Se v bolečini roditi in tako umreti???

Ja...luna konj. pluton

[laja]

men se je vedno zdelo nekolko hecno kak se glede smrti vsi skup mal sprenevedamo
saj kao da je jasno da bomo vsi nekoč umrli
smo jaz pa moji bližnji pa mogoče le ne ...

zame je smrt samo prehod v drugo obliko (mimogrede boljšo) bivanja
napake ki smo jih za časa življenja naredili same po sebio niso tako usodne - lahko pa postanejo, če se iz njih ne znamo ničesar ne naučimo in jih kar naprej ponavljamo

ja bolečnina umiranja je pa nekja drugega
baje je umreti lahko - težko je pa umiranje
me pa tolaži, da ima duša možnost že med umiranjem, ko bolečine postanejo prehude, da občasno zapušča telo

[Marsa]

Uh, Nataly. Res je. Oboje. Pomislila, kaj pa zdaj nataly nekaj tule... in tudi smo o tem ze govorili...
Mislim nekako podobno kot Laja - sicer se mi pa danes, kljub Plutonski Luni in Veneri, ne da razmisljati o smrti.

Vcasih sem bila lezernejsa do tega 'predmeta'.. - a zdaj... kaj pa vem, ce pride, OK, ampak ne bi se zdaj - se malo lajfa tegale bi, pliz..
Ce pa je treba danes ali jutri umreti, potem pa je bedasto, da zdaj tu razpravljam o tem - grem se kaj postorit, spedenat!

[nataly]

Sprenavedanje - dejansko se vsi.

Kao....težko bolnemu...bog ne daj omeniti...da bo morebiti res umrl..ker kao si v tistem trenutku želi ful živeti...a zabušil celoten lajf....mogoče s steklenico v rokah...ali pa buljil v tv in zijal mehiške....ali tv pink ...

Če bi rekli...ja kaj češ..po smrti bo bolje.. potem pa me gledajo, kot da sem z lune padla...najmanj

[astra]

Eh, Nataly...mene si pa našla..pravkar prišla z enga pogreba..

In to...o čemer sem tam razmišljala...moram še mal prežvečit...

Astra

[AYA]

OJ, NATALY !!!!!!!!!!!!!!!!!!

ja, veliko razmišljam o smrti te dni, ko se je tako blizu nas zgodila takšna tragedija, saj veš..
menda je fant celo čutil, vedel da se bo nekaj zgodilo...in to mi nekako ne da miru..

nevem zakaj ampak zelo težko ali pa se sploh ne, sprijaznim z izgubo koga bližnjega...ne znam
si predstavljat kako dalje...pa ne gre tukaj za neko fatalno naveznost...

s tem imam probleme....enkrat sva o tem govorila tudi z župnikom in mi je posodil dve krasni knjigi in pol se sploh nisem več bala razmišljati o smrti: mislim da je eden naslov V objemu svetlobe (Elizabeth Kurbler Ross- nisem prepričana menda je ona napisala tole knjigo- takole z glave9...

sem pa si kupila eno knjigo o smrti...vendar bi doma mogla preveriti naslov..ti javim..sicer pa tko nimaš kaj časa brati .....hahaha



AYA

[Pujsita]

Jaz sem kot majhna deklica enkrat na WCju začela tulit kot odtrgana. Me je prišla mami vprašat, kaj je narobe, pa sem rekla,da ne bi rada umrla. Groza me je bilo misli, da nekega lepega dne ni ničesar več, še problemov ne. To je bilo moje otroško razmišljanje.

Zdaj ko sem pa malo zrastla pa mislim drugače, da imamo vsak svoje življenjsko poslanstvo in ko ga izpolnimo, gremo v zgornja nadstropja po novo oblekco, pa se potem vrnemo z novo oblekco in novo nalogco dol. Kar se tiče pa smrti drugih bi pa rekla, da jim želim še življenja, če si ga želijo oni, sicer pa bolj iz egoizma žalujemo - ker teh ljudi ne bo več v našem življenju....

Tak je naraven proces, je pa to ena izmed tem, ki so ti lahko teoretično kristalno jasne, ko si v situaciji, so pa spet dvomi...

[Mick]

je pa to ena izmed tem, ki so ti lahko teoretično kristalno jasne, ko si v situaciji, so pa spet dvomi...

.....

[Natasha]

Jaz pa se bojim smrti samo iz enega razloga: Moja dva otroka imata različna očeta! Kar dušiti me začne, ko pomislim, kaj bi bilo, če bi se mi kaj naredilo.
Otroka, ki sta tako navezana eden na drugega bi verjetno ločili....
A me razumete! LOČITI BRATA IN SESTRO!
Že večkrat sem pomislila, kako bi se dalo izraziti željo, da v primeru moje smrti otroka ostaneta skupaj! Vem, da bi Klemen (moj partner) skrbel za njiju, toda, bi mu dovolili!
A ima kdo kakšen nasvet!
O tem sem že hotela spregovoriti, sedaj sem imela idealno priliko.
Postajam prav paranoična (grobo rečeno) kar se tega tiče!

Naky ma vas rad tud!

[nataly]

Si mogoče pomislila, da bi nemara ju tvoj sedanji partner posvojil?
Ampak s tem bi se morala odreči..svojima biološkima očetoma...

V bistvu...hudirja...zakaj panično...razmišljaš o tem?
Saj veš, da dobimo kar si ful želimo in česar se ful bojimo...torej????

[Kristalka]

Kaj pa reinkarnacija?
Men je ena indigo (odprto ima tretje oko) povedla da sem imela že 15 življenj (10x fant, 5x punca, hihi). Zdaj ko se preselila (bližje) se morama spet dobit. 15 let je stara.. ful fajn!

[nataly]

Sicer sem mislila nekaj drugega pisati semle....
Moje izkušnje smrti.
Po drobcih sestavljam zdaj tole.
Najprej je bila zavest, da mi ne bo hudega. Potem poskus orientiranja(kako zemeljsko) in potem....tema.
Nič luči, nič predora...ampak gosta, nepredirna tema, ki se je počasi tanjšala. Potem glas...ne vem no, če je bil ravno glas...bilo pa je spet nekaj...ali zvok v mislih...nekaj pač...ki mi je ukazal ali rekel ali preprosto dal vedeti...da še ni moj čas. In luči zatem. Medicinske seveda .

Bila sem deležna drobnega vpogleda tja..tako, za drobec sekunde.

O tem nerada govorim. Ne vem zakaj je težko govoriti o tem..in to meni, ki mi jezik teče kot namazan.

[Kristalka]

ok, sori kr sem s tistim vskočla...

Verjetno ti je težje govorit o tem, kr se to ne zgodi veliko ljudem in ker te je verjetno strah smrti!
Če ti ne bo pretežko: (odpri se)
No kak si se počutla? te je bilo v tistem trenutku strah... poskusi si zapisat! mogoče ti bo lažje! ne vem...

[Mateja]

Sicer sem mislila nekaj drugega pisati semle....
Moje izkušnje smrti.
Po drobcih sestavljam zdaj tole.
Najprej je bila zavest, da mi ne bo hudega. Potem poskus orientiranja(kako zemeljsko) in potem....tema.
Nič luči, nič predora...ampak gosta, nepredirna tema, ki se je počasi tanjšala. Potem glas...ne vem no, če je bil ravno glas...bilo pa je spet nekaj...ali zvok v mislih...nekaj pač...ki mi je ukazal ali rekel ali preprosto dal vedeti...da še ni moj čas.  In luči zatem. Medicinske seveda .

Bila sem deležna drobnega vpogleda tja..tako, za drobec sekunde.

O tem nerada govorim. Ne vem zakaj je težko govoriti o tem..in to meni, ki mi jezik teče kot namazan.

Nataly... tud jaz imela izkušnjo... pri 11 letih... zvečer pred operacijo (srca) sem poklicala domov starše in jim povedala, da grem...to sem enostavno vedla takrat... najbrž sta imela hudo dolgo noč moja starša takrat... no, operacija trajala 6 ur... jaz pa jo ves čas spremljala, slišala glasove in vse... ampak... tisto je bilo obupno boleče, ko sem nekako 'butnila' nazaj v telo... še zdaj me prav zaboli, ko se spomnim tega občutka... brala sem o tem, ko so imeli ljudje te izkušnje s smrtjo... ampak meni ta izkušnja ni prinesla kakšnega miru okoli smrti... samo nekako sem se počutila drugačno... nihče ni štekal, kako bi lahko gledala svojo operacijo in slišala, kaj se pogovarjajo in tisto, ko sem 'šla nazaj v telo'...

[aakhut]

hmmmm...
tale izventelesna izkushnja....
mislim, da sem zhe pisal o tem v temi o orgazmih
skratka, pri dolgem in intenzivnem orgazmu grem malo naokoli...hehe
"LAHKIH NOG NAOKROG"



666 orgazmichnih -ou....tralala

[Natasha]

Si mogoče pomislila, da bi nemara ju tvoj sedanji partner posvojil?
Ampak s tem bi se morala odreči..svojima biološkima očetoma...  

V bistvu...hudirja...zakaj panično...razmišljaš o tem?
Saj veš, da dobimo kar si ful želimo in česar se ful bojimo...torej????

Posvojitveni postopek: pomoje bi bila prej odrasla, ko bi šli vsi ti procesi skoz...
Je pa možnost, na katero sem tudi jaz pomislila... Noben od njunih očetov ne bi privolil...ma težko je...

Sej taka panika me ne zagrabi tako pogosto, le v določenih situacijah... Sej ni tako fejst grozno..... ampak hvala ti vseeno Nataly!

Lepo te pozdravljam!

[sfinga]

mislim da so dobre vaje npr: kaj bi počel 3 dni ,1 dan ,1 uro pred smrtjo...lahko pa se gre skozi ta proces tudi na eleganten način..da si vsega zavesten in kao da gledaš ter nič ne čutiš..tako se vsaj malo osvobodiš strahu in vidiš da se tudi po smrti dogaja in da se takrat delo šele začne..vendar mislim da ne glede kako si pripravljen,vedno te nekako zna presenetiti.vem da je proces obraten,vsega se zavedaš in imaš pomoč ker te vodijo ampak je zelo pomembno koliko si naredil..neseš le to s seboj kar si naredil oz. le toliko tebe je,kolikor si se ozavestil,torej je pomembno nadvse da se najdemo da ozavestimo kdo smo že tukaj in zdaj

[rachek]

Mene je včasih bilo full strah smrti, sedaj pa nič več. Edino, kar stisne me, če vidim recimo na TV utapljanje ali pa dušenje. To pa mi je full grozno. Ko sem gledal Titanic-a, sem rabil kakšen dan pa kar nekaj pirov, da sem se spravil v red.




"Tistega, ki ga je strah smrti, je v bistvu strah življenja."
J. Krishnamurti

[free]

J. Krishnamurti = FULL COOL!

men ga je totalno cool brat!
pise tudi o smrti!

[free]

Smo sploh že govorili o tem?
O smrti?
Se je bojimo?
Kako doživljamo zavest, da je le vse minljivo?

Ja, to pa sprovesti v vsakdan!;
...zivljenje, razmisljanje in dejanja!

govoriti in brati o tem pa je zacetek!

prides nekam, tam bil se nisi, kot da si prvic in zadnjic...

[Pujsita]

nihče ni štekal, kako bi lahko gledala svojo operacijo in slišala, kaj se pogovarjajo in tisto, ko sem 'šla nazaj v telo'...

Jaz kakšnih osebnih izkušenj tule ne morem opisovati, vem pa, da se te zadeve v resnici dogajajo in da so opisovali svoje takšne izkušnje pozitivno. Da si v bistvu sploh niso želeli več priti nazaj, da jim v bistvu vrnitev ni dišala. O vseh izkušnjah, ki sem jih doslej prebrala lahko rečem, da so pozitivna srečanja s smrtjo in da se ti ljudje smrti ne bojijo več.

Kar se pa tiče operacij pa že nekaj časa osveščeni opozarjajo oz. izražajo željo po tem, da bi bila v času operacije prijetna glasba in da bi se izrekale samo pozitivne misli. Zakaj mislim da si lahko predstavljamo vsi.

[Kreativa]

zadnje mesece zelo veliko premišljujem o smrti in smislu, prišla sem celo do tiste točke, ko se mi je naše bivanje prikazalo v vsem svojem absurdu ... ne vem, zakaj mi je to potrebno in posledica česa je, vsakakor pa sedaj zelo drugače gledam na vse skupaj ... nekatere stvari mi sploh niso več pomembne ... vse mine, tako ali drugače. Zanimivo pa je, da bolj ko želim priti do nekih zaključkov, manj mi to uspeva. Svojih lastnih izkušenj s tem nimam, sem pa videla že veliko trpljenja ... vem približno, kako to izgleda.
Kot je nekje zapisano: mi vsi smo le trupla na dopustu

[sfinga]

imaš prav na en način nekateri se še tega ne zavedajo da so živi...meni je večkrat hudo ko gledam oči ,ki so otopele in brez iskric...ampak verjamem da je potrebno veliko pogovora pa nam bo lažje...

[mitos]

Sprašujem se, kaj tako žene človeka naprej? Da ne umremo? Ali je to upanje na boljše življenje? Ali pa samo zato, ker je to navada!, ker se je večno že tako delalo?