3 x ocenjeno 667 komentarjev na to temo

[Alya]

Veliko ljudi piše pesmi, a jih nikoli nikomur ne pove, jih nikoli nikjer ne objavi, ker mislijo, da ni dobra. Napiši jo, in jo objavi TU!!!
Moja pesem:

Življenje kot v filmu

Misliš, da je tvoje življenje
film, a ni.Tudi ti imaš
tako kot vsi
težave in skrbi.
Misliš, da je konec vedno
srečen tako kot
v filmu, a ni.
Misliš da maska ne izda
čustev, a nimaš prav.
Življenje ni film, je
sreča in trpljenje obenem.

[eternety]

V iskanju, skakanju za nepoznanim
nemočen se potim,
v polotnem soncu,
otroško vpitje
in tam stojim.
Črn pogled išče dan v temi.
A ko vdre v kri
ni več skrbi
in ni več poti.
Zdaj otroško vpitje tvoje je kričanje,
ker tisti, ki se je med potjo izgubil,
si ti včasih bil.
In če me srečaš
nikar ne glej,
to je le senca nekdanjih vej.
Posekano drevo brez listja in cvetov.
Ne, ne, to nisem jaz
je le obraz, ki se ti zdi, da ga poznaš.

[El Nino]

Mogoče pa res... da mal spravim vn...

Kje je meglica jutranih dni,
sonček mi sije na moje dlani,
je vroče je žejno je lepo a ni?
A meni najboljše so zimske noči.

In misel ni prava ko vse se iskri,
tema ni zdrava a sonce tako boli,
upiram se luči premal mam moči,
nevem če bom zdržal do naslednje noči.

Ne gledam naprej nočem nazaj,
me preganja dobrota,
a nočem še v raj;

Tam bom sirota,
jaz hočem nazaj,
ah to je na žalost le še ena zmota.

[contesa]

Lepo Nino!

[El Nino]

Lej ga novo jutro,
spet bo še en dan,
oh saj ni tako hudo,
celo js nisem več zaspan.

Lej te nove verze,
to je vse kar še imam,
in vse tiste male veze,
ki jih proč ne dam.

Ko pogledam ven,
se zgrinjajo oblaki,
danes spet bog je len.

In spet se menjajo koraki,
spet jim je zmanjkalo polen,
ah ne ne dan je dan kot vsaki.

[Chandra]

No prav....

Sanjala sem metulje pisanih kril
leteli so svobodi naproti
sanjala sem sonce rumenih oči
osvetljevalo je svet
sanjala sem rože dehteče
krasile so puščavo
sanjala sem trave zelene
gradile so cesto
sanjala sem modre oblake
skupaj z zvezdami so leteli v vesolje
snjala sem nasmejane obraze
s srečo so plesali v noč
sanjala sem pojoča drevesa
s svojimi glasovi so privabljala smeh
sanjala sem dereče slapove
s svojim bobnenjem so rušili skale
sanjala sem mavrične vrtove
a prebudila sem se v črnobel svet...


Tole je staro...zdaj imam že nekaj let "pesniški" zaton...hmmm...saj mogoče pa bolje

[Chandra]

To pesem sem poklonila vsem, ki imajo radi svetlo luno, zvezdice, pravljice in so v duši še zmeraj otroci.

Na nebu, v objemu svetlih zvezdic
spi bela luna
na temen oblak mehak kot svila
svoj lepi obraz naslanja.

S svojim sijajem in leskom
greje zvezdice male
ziba jih v naročju nežnem,
da bi le zaspale.

Njena tiha duša poje pesem,
pesem o ljubezni, vetru, svobodi,
daleč po vesolju njen nežni glasek
blodi.

Otrokom pripoveduje prvljice,
stkane iz cvetočih sanj morja,
vsak lahko jo sliši,
vsak, ki s srcem prisluhniti zna.

[child]

kok lepo
lih zame

Zaupaj tem ljudem, čeprav drvijo v brezno temne noči,
naj govorijo pa čeprav vedo, da skupaj eno so.
Kaj pa moreš ti zato, če nočejo pogledat v nebo.
Drugemu bi dušo vzeli, a svoje rešili ne.
Kaj boš storil, kaj govoril, da čreda ne pogoltne te.

[Astralis]

Ena moja, sposojena od nečesa v meni...

RENT-A-MIND

Kri svetá tečem,
praznin prenahranjen.
pridi noč vame
da skozte zasvetim.
zametem te čase
v najem ti jih dajem
ki prebiraš duhá
vrezbarjen si vase,
potemnjene krvi.
zaboliš se v zgodbi
ko ti senca pobriše
v mesta kjer brezna
prežijo na ptice.
selivke? se zdi.
da selim se odznotraj
na zunaj sem srečen
pastir ki verjame.

[lia]

Poslednja zima


V tej ledeni mrzli zimi
sanjam sonce,
sanjam dišeče majske večere
in čarobno kresno noč...

Slišim mraz
sega mi v kosti
sneg pokriva bolečino
v ledenem dihu onemi
kot mrtev ptič
pod oknom
obleži...

Ko pride pomlad
spet bo brstelo
polje, jasmin
in trave
ozelenijo...

Pa ne prebudijo
več nežnih ptic
upanja...
Za zmeraj ostanejo
zamrznjene,
uklenjene
v stebrih ledenih.....

[sedna]

Sedim v naročju
svojih strahov in upanj.
Koprena solz se razgrinja,
kaže v brezrazsežnost.
V belini sebe samotno
zrem v Čas.

[lia]

Sedim v naročju
svojih strahov in upanj.
Koprena solz se razgrinja,
kaže v brezrazsežnost.
V belini sebe samotno
zrem v Čas.

krasno Sedna


bereš moje filinge.....praznina....

[Amis]

punce....

pa kaj je ta praznina tako popularna letos....

[sedna]

Iz praznine lahko pride marsikaj. Tudi pesmi pridejo iz praznine.
Cau Amis, Lia.
Evo, kot sem obljubila, nekaj v malo bolj tekocem jeziku.

Kao da se ništa nije desilo,
opet krećem, opet okrećem novu stranicu.
Možda, da bi učinila onu istu glupost,
koja me je bacila u očaj.
Možda, da bi učinila onu istu glupost,
koja će postati korak ka sreći.
Ko zna?
Ko to zna bolje, nego ja.
Ko zna.

[lia]

put putujem, put daleki...

[coccinelle]

ej, punce... in tudi fantje... sedna, lia

[lia]

Maščevanje

danes si samo še pepel
pred tednom
si v nemoči
otirala potno čelo
na nosilih
dveh postavnih
mladeničev...

veš tvoja pasja
prijateljica
nemo žaluje...
nič več
ne skače
nemo zarije
svojo
kosmato glavo
v moje
naročje...

po glavi
mi nenehno
rije
zakaj
zakaj ti
zakaj zdaj...


če je kje
bog
naj skloni
svojo
kosmato
brado,
da mu jo
scefram....

obrijem
da začuti
ostrino in hlad
rezila
saj ne ve
kaj
nam
dela...

neodgovorno
razposajeno
se igra
z mejami
človeškega
trpljenja......

[sedna]

Haikujasi talajo vrtnice, pa naj bodo se med pesmimi!

Lia, zelo nenavadna pesem..ampak mi je vsec.

U prolazu, prije nego što osetim
odkucaje tvog srca,
okrzne me crni baršunasti ogrtač tvojih snova.
Tvoje telo dotakne se mog,
zaštitnički, saveznički.
Ruka pomiluje kosu,
u prolazu.
Znam, da si bio tu.
Ispred mojih vrata samo jedna
crvena ruža pokazuje trag tvog odlaska.

[coccinelle]

hej, fajn
se strinjam za lio

[Astralis]

Meni je tudi všeč Maščevanje lie. Zanimiva pesem.


Pljunek...

Precejanje

Z neba se nekaj cedi
svetloba in norveški naglas
sprememba sem
omikan kot Shlegel
na obeh straneh
berlinskega zidu
Antičen. Klasičen
kot groteska.
Starogrški klinc
ki poje en passant.
Usta sem. Svéčen.
Posvečén plesoč
ob svečah ki so
plamen na dlani
stvari.

[EnglBengl]

Povem ti, jaz sem ogenj,
ogenj s splamenom zelenim,
povem ti, jaz sem zrak in veter
z vonjem po travi pokošeni,
povem ti, jaz sem voda, reka sem deroča,
včasih dež sem, včasih sneg in tudi toča,
povem ti, jaz sem zemlja, v duši stara
in razpokana, a vsako pomlad rodim
en cvet.

Ko sem ogenj s plamenom zelenim,
takrat gorim, takrat sem vročina,
sem strast in toplina in
divja kot puščavska divjina.
Takrat sem sonce v sredini neba,
na ekvatorju vroča, na polih sem
hladnejša od snega.
Veš, da te lahko moj plamen tudi zmrazi?

Ko sem zrak, sem svoboda sveta,
sem lahko pojem življenja, a tudi gorja.
Takrat ko sem zrak, v vesolju lebdim,
stisnem se k tebi in mirno zaspim.
Ko sem zrak, sem tudi sreča,
živahnost in gibanje,
najlepša plesalka neba.
Veš da te, tudi ko sem zrak, lahko zadušim?

Takrat ko sem voda, sem morje sveta,
dolga sem reka in dež z neba,
sem tekočina življenja, pa tudi groza vsega...
Sem v puščavi dragocena, če sem poplava,
ne mara me duša nobena.
Ko sem voda, sem z morjem poročena
in ribe so moji otroci,
bolna sem, že davno strupena.
Veš, da te lahko utopim?

Če pa sem zemlja, sem stara, debela in
okrogla in moj obraz je razbrazdan in
zguban, s starostjo prežet,
že davno razpokan in suh in brez
vode in zraka in ognja ne morem živeti,
ne morem znova začeti.
Ko sem zemlja, lahko ti dam vse ali nič,
lahko te nasitim, osrečim,
lahko sem le nič, prah in pepel...
Veš, da sem jaz tvoj grob?

Ogenj kot strast, zrak kot svoboda,
voda kot dež in zemlja kot modrost,
vse to naenkrat, v enem, ti da še zadnji,
peti element.
Takrat pa sem upanje in božje darilo,
takrat sem ljubezen in mir in razkužilo
za vse rane človeštva, takrat sem dobro
za dobro sveta.
Le jaz te lahko rešim. Kdo sem jaz?

[lia]

krasna, koloristična, resnična

sam zadnja vrstica je kr od nekod zraven padla, za moj okus

[EnglBengl]

krasna, koloristična, resnična

sam zadnja vrstica je kr od nekod zraven padla, za moj okus

Lia, mogoč boš drugač misnla, če ti povem, da sm bla stara 8 let k sm jo napisala

[EnglBengl]

Veter, suho listje pleše v divjem ritmu,
tvoj obraz je prekrit z mojimi lasmi
in splavar v parku je že davno kot okamenel.

Besed ni in jih ljudje ne slišijo,
ker ti govoriš samo meni
in moje odgovore slišiš samo ti.

Povsod si z mano, ko se prebuja pomlad,
ki jo zima vztrajno mori.
Mislim, mislim, torej sem!

Stari filozofi so spet oživeli
in male sive celice so zaposlene...,
tvoj obraz pa je prekrit z mojimi lasmi.

Realnosti ni, realnost ne obstaja,
vse so samo sanje nekoga drugega,
sanje, v katerih igrava glavno vlogo
v nočni mori, ki se bo končala z najino smrtjo,
ko se bo tisti nekdo zbudil.

Midva skupaj sva le atom
v vesolju neskončne večnosti, midva sva nič...

Veter, suho listje pleše v divjem ritmu,
tvoj obraz je prekrit z mojimi lasmi
in splavar v parku je že davno kot okamenel.

[lia]

Lia, mogoč boš drugač misnla, če ti povem, da sm bla stara 8 let k sm jo napisala

kaj šele bo, ko boš velika