Pozdravljeni
Odločila sem se, da se po pomoč obrnem na forum, kjer ljudje vedo veliko več o življenju in zdravljenju
Podobne teme nisem našla, zato bom skušala na čim krajši način opisati problem.
Imam 25-letnega brata, ki ima precej težav. Še prej bi rada poudarla, da sva skupaj odraščala v slabem otroštvu, kot najboljša prijatelja in mi pomeni največ. Žal pa ne najdem več rešitve kako mu pomagati.
Pred leti se je pričel drogirati s heroinom, sčasoma mu je končno uspelo priti v varen metadonski program. Pred 2 letoma in pol, se je mama, s katero je sam živel, z možem odselila v Ameriko. Do tedaj je še nekako imel voljo redno hoditi k terapevtki, kar je pogoj za sprejem na detoksikacijsko zdravljenje. Takrat ga še niso sprejeli, ker je imel teste na opioide pozitivne (naj bi bila 2 možna razloga: tablete ali težave z jetri). Za tem, ko je mama odšla, ni več hodil. Mimogrede: ta bolnica se nahaja 2 uri stran.
Občasno je depresiven, včasih ima samomorilne misli vendar mu pomaga, da mu stojim ob strani. Živi od sladkarij in je zelo suh. Ne hodi nikamor, razen zjutraj po metadon. Dvakrat na dan spi z uspavali, s tem beži pred življenjem. V teh 2 letih in pol sva je dvakrat šel k terapevtki. Pogosto menjava razpoloženje. Ko ga prime želja po ozdravitvi, bi šel čez vse ovire. Vseeno se ni držal terapevtkinega dogovora: pisati dnevnik jemanje zdravil, prihajati redno, neg.testi. Zapostavil je os.higieno, ne da se mu nič. Živi sam v majhnem stanovanju, ki ga plačuje mama ter ga finančno podpira. Tablete si kupuje, ker pravi, da ne dobi več recepta. Takojšnje prenehanje je lahko nevarno. Ima tudi težave z jetri. Sumijo hepatitis C, vendar ga dajejo na čakanje, sam pa tudi odlaša s pregledi. Vsakič, ko ga pokličem, sprašuje za denar ali pa govori o tem, kako bi rad bil kot vsi ostali. Zaradi nezdravega načina življenje, je lani dobill tudi astmo.
Kot vsi ostali odvisniki, ima standardne težave: nima apetita, želja po sladkem, precenjuje svoje sposobnosti, življenje jemlje zlahka, je vzkipljiv, pogosto utrujen in brez volje.
Dosedanje oblike pomoči:
- jaz: najprej sem začela z nadgradami, potem kaznimi, vendar hitro podležem "jokanju". Začela sem se tudi ukvarjati z reiki-jem, in mu včasih pomagam s tem. Kupujem mu drage prehranske dodatke. Živim pa 2 uri stran, zato mu ne morem veliko pomagat.
- moja psihiatrinja pravi: ker mu dajemo denar, plačujemo toplo stanovanje, ne bo nikoli nič naredil zase..češ, saj mu ni potrebno, zakaj bi?
- njegov psihiater: če želiš umreti, izvoli, kupi si vrv ali pa naredi nekaj zase.
- mama: materinski čut ji ne dopusti, da bi upoštevala ta psihološki nasvet: šele ko pade na dno, bo dobil voljo, da nekaj naredi zase. Knjige o zasvojencih so jo naučile, da je z njimi treba zlepa, ker je to bolezen.
V zadnjem času se zavedam dvojega:
- dokler se sam ne bo odločil, mu nihče ne bo pomagal,
- šele, ko bo padel na dno, se bo pobral (to je praksa vseh komun).
Problem pa je ta, da nima volje. Si želi, joče, ima ogromno sanj, močno željo po ozdravitvi in ni srečen ampak ga ovira res močna brezvoljnost in odlašanje, česar ne zmore premagat. Če so to stranski učinki substanc, ne vem.
Torej poskusila sem že skoraj vse možno. Če ostanem pri tem "ko se bo sam odločil", me bo pobralo od skrbi in strahu, da zboli, ker bombardira svoje telo, kar se vidi na obrazu.
Samo v vednost: je v zelo težki situaciji, ki jo razumejo samo tisti, ki so bili v tej situaciji in nihče drug. Kar se mu dogaja, je značilno za vse odvisnike. Potrebuje pa čim prejšnjo pomoč, preden zboli.
Hvala tistim, ki ste to prebrali in res bom hvaležna, če mi boste pomagali mogoče na kak drug način, ki ga morda ne poznam, mimo splošne
medicine, psihologije ipd. Iščem morda kakšne duhovne in druge pristope, ker mi on največ pomeni, sama pa več ne znam.