Klicanje duhov
#1
Objavljeno: 16. december 2002, 01:00
Lep pozdrav celotnemu debatnemu klubu. V rubriki “izvor dus” je bilo zapisanega marsikaj zanimivega vendar moja radovednost vendarle ni bila potesena. Zanima me predvsem kako se klicejo duhovi (tabla za klicanje duhov je po mojem cisto komercialno fora), na kaj je potrebno biti pozoren, ali pozna prihodnost in kako ga v koncni fazi odpoklicati?
O klicanju duhov je bilo veliko povedanega, vendar se mi zdi da je to se vedno nekaj v kar ljudje vec ali manj ne verujejo. (ce ga ne vidis, se ne pomeni da ne obstaja )
ajdi
Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.
Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.
Fernando Pessoa
#2
Objavljeno: 30. december 2002, 01:00
Predvsem upam, da si jih ne želiš klicati.
Imaš prav, ni nujno, da jih vidiš. Sama jih nisem še nikoli, razen v sanjah. Kako grozno pa zna to biti pa ne znam povedati drugače kot s temi besedami, namreč (ja nekateri bodo temu rekli nočna mora, ok.) ko sem se po sanjah v katerih so imeli meni znani ljudje demonski videz (kakšen pa je to, boš vprašal:), zbudila, je bila moja prva misel, da tudi vojna ne more biti tako polna strahot, kot sem jih sama doživela v sanjah. Takoj za tem sem si prišepnila "ja seveda, ti pa veš kakšne nepopisne grozote se dogajajo v vojni, sej je še nisi okusila" - odštejmo tisto v Sloveniji..sem si spet odgovorila "ne, to je neki drugega, to je povsem nezemeljsko..in ko pomislim, da sem v rani mladosti tudi sama s sošolkami poskušala takšne stvari...hvala, da mi ni uspelo...
oh, zdej sem se še spomnila, kakšen je filing ko se zbudiš po takšnem pretresu, popolnoma prestrašena, kot majhen otrok, nisem se upala premakniti, zelo dobro se spomnim, da me je bilo tako hudo strah, da si tudi svojih bližnjih, ki so takrat spali, nisem upala poklicati, otrpnila ja..
Vse se ujema
#3
Objavljeno: 2. januar 2003, 01:00
Lahko uporabish likerno chasho in plansheto. Mi smo imeli dve varijante velikih
planshet, eno za enega posebnega meksicheka boga (diktiral nam je metajezik).
Pogovarjal sem se tudi z avterjem I Ching-a. Franz Bardon nasvetuje metodo. Tle
en pravkar prispeli odgovor kar se tiche dushe (in kloniranja), zelo koristen:
http://www.escribe.c...puck/m3741.html (puck.dhs.org je magijski site,
vidi magar she http://puck.dhs.org/usenet.html pa drzhi se seveda kristijana.
http://puck.dhs.org/slovenija
#4
Objavljeno: 2. januar 2003, 01:00
http://puck.dhs.org/slovenija
#5
Objavljeno: 4. januar 2003, 01:00
Vesel sem tvojega odgovora in izpovedane izkusnje a imam tudi vprasanje. A si tisti vecer preden si sla spat in kasneje tudi imela nocne more klicala duhove oz. kakorkoli razmisljala o osebah, ki so se ti v sanjah prikazovale kot demoni? Sprasujem zato, ker je tu lahko kljucna povezava in kratko malo nima nic opraviti z pojavom duhov, ali pac...!? Hec je v tem, da velikokrat sanjamo stvari za katere smo dobili inspiracijo dan popreje cisto nakljucno, a nasi mozgani to povezejo z cisto drugo vsebino (ki nam v zavestnem stanju ni cisto logicna) in rodijo se sanje. Tudi jaz imam neko iskusnjo in sicer:
S kolegi smo prisli na debato duhov in ker sem zelo malo vedel o teh zadevah sem se poducil s knjigami. Tako sem prebral knjigi Potovanje dus in Usoda dus ter se nekaj podobne literature. Vse skupaj se mi je zdelo zanimivo in predvsem novo in tako sem neke noci, ko sem ravno prebral zadnjo vrstico Usode dus, preprosto zaprl oci in skusal vzpostaviti komunikacijo s svojo »vodnico«. Bila je popolna tisina in tudi sam sem bil zelo miren in sproscen, ceprav so mi bila obcuja tuja (a vendar prijetna). Ponavadi zvecer padem v posteljo in zaspim in z menoj tudi moji mozgani, ki so sedaj delovali s polno paro... To pocnem mogoce kaksnih 15 min (nisem gledal na uro) brez kakrsnih posebnosti, nakar si nataknem walkman in poslusam radio. Kar naenkrat se v ozadje glasbe prikrade enakomerno udrihajoc takt – kot neke vrste sum. Najprej me malo zacudi, saj je bil sprejem te radijske postaje vedno brez vsakrsnih sumov, zato tudi ugasnem walkman, nakar glasba kajpak utihne. In glej to: sum ostaja. Ker nisem verjel svojim usesom in ker poznamo tudi tehnicne skrate, ki nam jo marsikdaj zagodejo, sem potegnil slusalke iz walkmana. In se vedno je bil tam, nekje v ozadju. Kaksno minuto poslusam in iscem potencialno razlago, ki jo seveda nisem nasel. Potem potegnem slusalke dol (nic posebnega) in ko si jih trenutek za tem spet nataknem je sum ze izginil. Potem skusam z zehanjem, premikanjem celjusti in raznimi tovrstnimi gibi, poustvariti prej omenjeni sum in mi niti priblizno ne uspe.
In tisto noc sem imel tudi »cudne« sanje. Ne spomnim se jih, a bile so definitivno cudne – to je tezko opisati (ko nekaj ves a se ne mores spomniti). Mogoce sem vse dogodke pri poslusanju radia strnil v te cudne sanje, mogoce sem pa vendarle kontaktiral z vodnico. Kakorkoli ze, nekaj je na tem!!!
ajdi
Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.
Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.
Fernando Pessoa
#6
Objavljeno: 6. januar 2003, 01:00
Hm, mi boš še kej povedal v zvezi z vodnico? Sicer se kr ne morem spravit, da bi se trudila okoli vodnikov, ker premalo vem in zato nimam motivacije..
Hja, to je bilo mislim da pred dvema letoma, ko so v Ljubljano prišli gjoto (kako se to napiše..) menihi, in sem jih skoraj vsak dan v tednu občudovala pri izdelavi mandale. Slišala sem jih tudi peti v tistem čudežnem akordnem? glasu, s katerim so, če se prav spomnim klicali eterska seveda pozitivna bitja in odganjali slaba..in po tistem sem tri dni zapored imela res hude sanje (med drugimi sem v enih sanjah zelo jasno čutila ugriz-zobe na svoji dlani, ki je kar nekaj časa trajal)
Tretji dan enkrat popoldne sem se zamislila nad tem, kako je to možno, da kar tri dni zapored takšne groze, in se spomnim, da mi je šlo na jok ob dejstvu, da me je kar strah spet zaspat, tako zelo, ja..
Vse se ujema
#7
Objavljeno: 7. januar 2003, 01:00
Uživajte!
#8
Objavljeno: 7. januar 2003, 01:00
nooo....
jst duhove bl preganjam kokr klichem (predvsem po dobrem prdcu)
ma vas raaaaad
chasa ni...je samo prostor in situacija
#9
Objavljeno: 7. januar 2003, 01:00
Uživajte!
#10
Objavljeno: 7. januar 2003, 01:00
z magichnega stalishca je tehnichno gledano prdec formula za klicanje duhou
ma vas ................rad
chasa ni...je samo prostor in situacija
#11
Objavljeno: 7. januar 2003, 01:00
P0k0wc
#12
Objavljeno: 7. januar 2003, 01:00
Uživajte!
#13
Objavljeno: 8. januar 2003, 01:00
Ves tudi jaz nisem ne vem kaksen strokovnjak za »vodnice«, vendar sem kar nekaj stvari zvedel iz literature. Vodnice so duse, ki zate skrbijo, te usmerjajo skozi zivljenje in koncno tudi pospremijo v vecnost, ko se zivljenje konca. Vendar tu ne smemo biti egoisticni in misliti, da smo dodeljeni ali kakorkoli ze eni dusi in, da smo sedaj njen zivljenski cilj. Duse vodnice imajo »pod sabo« (ni pravi izraz, ker tam kjer duse prebivajo ni prave hierarhije) vec reinkarniranih dus za katere skrbijo pri cemer so ene potrebne vecje in druge manjse pomoci. Kako kontaktirajo z duso, ki je trenutno uclovecena na zemlji (npr. ti ), je lahko zelo zanimivo. Eno so naprimer sanje, ki jih imas ti – ceprav ti jih ne privoscim (vse dosedaj opisane so grozljive), lahko je pa to tudi inspiracija. Gotovo si ze bila v polozaju, ko si bila navdahnjena in nisi imela pojma od kje, in si si koncu koncev lastila vse zasluge. No, mogoce te je oplazila tvoja osebna vodnica in te usmerila.
Zivljenje na tem svetu je edinstvena sola. Je konflikten, kontradiktoren, crnobel in potrebno je kar nekaj spretnosti in moci, da odpeljes zivljenski slalom do konca. Ali nam pri tem pomagajo vodnice, ali ne, ali sploh resnicno obstaja onostranstvo, ali smo konec koncev le posledica evolucije in drobcena bitjeca v sirnem vesolju in »se okoli nas nis ne vrti« so resnicno filozofska vprasanja in ne samo ezotericna. Fascinira me misel na zgodnje astronome, ki so govorili da je zemlja okrogla itd., pa jim takrat nobeden ni verjel, in imam obcutek, da se njim smejimo (kako so bili tako neumni, da tega niso vedeli) sami pa enako samozavestno razmisljamo o novodobnih problemih in nerazkritih pojavih.
Lepo se imej
ajdi
Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.
Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.
Fernando Pessoa
#14
Objavljeno: 23. februar 2003, 01:00
Senca tudi jaz sem imela podobno izkusnjo kot ti. Ko sem bila se majhna, me je ponoci nekaj prebudilo. Bila sem obrnjena na bok in gledala sem v steno, ko sem naenkrat na svojem vratu zacutila leden dotik roke. Drzala me je kar nekaj casa. Nisem se mogla premakniti. ila sem hroma. Niti poklicati nisem mogla nikogar. Bilo me je groza! Se danes ne vem, kaj je to pomenilo. Sem pa ze nekajkrat sanjala smrt neke osebe in naslednji dan, so te tudi umrle. Ne nasilno ampak je pac prisel njihov cas. Ocitno. Groza! Najhujse sanje so bile to! Brrrrr...
Nimbus tebe bi pa prosila, ce mi lahko kaksne naslove in avtorje knjig napises in ali si se kdaj stopil v stik z vodnico.
Lepo se imejte!
CIAO,
Anais
#15
Objavljeno: 24. februar 2003, 01:00
No, ti ljudje, ki si jih videla pred njihovo smrtjo. Bilo ti je ful grozno, ampak z eteričnega stališča je pa v bistvu ful lepo, namreč, duše, ki so odhajale, so te še prej obiskale, in se tako poslovile. Če jih nisi osebno poznala, pomisliš, kaj veš o njih in si tako razlagaš njihovo sporočilo, ki pa je vedno - zate. Kot duše brez telesa imajo namreč boljši pregled nad trenutnim stanjem in dogajanjem in ti tako lahko malo namignejo, kje lahko rešiš kakšen problemček
Vse se ujema
#16
Objavljeno: 24. februar 2003, 01:00
#17
Objavljeno: 24. februar 2003, 01:00
Senca - Hvala za dobrodoslico. Mi je zal, da nisem ze prej videla te strani, ker vcasih je dobro govoriti o teh stvareh z ljudmi, ki te razumejo.
Vse tiste ljudi sem poznala. In vsi so umrli naravne smrti. Mi je pa umrla oseba, ki sem jo imela blazno rada. Prejsnji teden. In tokrat nisem sanjala nicesar. Morda sem podzavestno cutila, da se bo to kmalu zgodilo, nisem pa sanjala. In ce bi, bi lahko stvar spremenila!!! Jezna se! Zakaj se mi to sploh dogaja, ce samo takrat, ko se tako nic ne da naredit. Zakaj ne, ko je potrebno??? Ta oseba je namrec sama zelela umreti. Ni bil se njen cas - bioloski mislim. ah...
Sem pa spet danes sanjala, da se mi bo nekaj zgodilo, kar se ti ne dogaja npr. vsak dan... in evo...! jasno, da se mi je! Mislim... in to spet neka taka bedarija!
Po moje se moram naucit ravnat s tem in naucit kontrolirat...
No anyway... hvala za posluh... malo vec pisem, ker sem pac novinka!
Ajd
CIAO,
Anais
#18
Objavljeno: 25. februar 2003, 01:00
Tudi od mene pozdravcek. Hmm, vodnice ja... no glede knjig priporocam Potovanje dus in Usoda dus od Michaela Newtona. Zanimivo branje. Sej pravim, potem sem pa skusal priti v stik s svojo vodnico. Veliko ljudi ti marsikaj pove in marsikaj se dogaja nasploh, pa sem si rekel dejmo preverit. Trenutno sem tudi sam v neki slepi ulici in se ze nekaj mesecev »iscem«. No, prvi dogodek sem pod to rubriko ze opisal... je pa se vec. Namrec, dobil sem samoregresijo na kaseti (z njo lahko komuniciras s svojo vodnico) in seveda sem jo preizkusil. Moram reci, da prej se nikoli nisem dozivel hipnoze in je bilo vse skupaj prvic. No, med hipnozo sem kaj kmalu zacutil mravljince po okoncinal in imel obcutek, da se lahko gibljem (»obcutek«) prostovoljno neglede na to, da sem mirno lezal. In ko jaz takole »muvam« pridem pri regresiji do dela, kjer naj bi svojo vodnico vprasal, kaksen obcutek mi bo poslala, ko se bom odlocal o svojih poteh na kriziscih zivljenja. Preden sem vprasal (v mislih, itak) sem bil z obcutki prakticno izven telese... pigalo me je ven kot silhueto na prepogibavajocem se ogledalu. No, ko vprasam me pa s polno silo udari nazaj v telo... kot da bi vame udarila neka sila. Po telesu sem dobil taksno kurjo polt, kot se nikoli – ampak resno... to je zdaj verjetno tisti »filing«. Skratka, premocenega me je vrglo v napol sedec polozaj... nakar sem kae nekaj casa buljil v steno in ne vedel kaj zgodilo. Sem si obljubil, da bom se enkrat poizkusil... cakam pravi cas – ves, tisti klik.
Kaj pa ti? Tisto z ledeno roko se slisi grozno. A si ga videla kaksen je bil? Kljub temu, da si brez problema predstavljam ta prizor kot kader kaksne grozljivke, je tudi varianta ki jo je senca napisala. Poslusas, pa ne slisis... gledas, in ne vidis. Kakorkoli ze, veliko uspeha pri odkrivanju same sebe.
Vse kar je, bezi!
Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.
Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.
Fernando Pessoa
#19
Objavljeno: 25. februar 2003, 01:00
Vse kar je, bezi!
Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.
Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.
Fernando Pessoa
#20
Objavljeno: 25. februar 2003, 01:00
Priporočam knjigo medija JAMESA VAN PRAAGHA POGOVORI Z NEBESI.
Knjiga na vodi tudi kako prebuditi lastno sposobnost za sporazumevanje s tistimi, ki so se vrnili tja - domov.
Tu je tudi opis seans. Želim prijetno branje,s klicanjem duhov pa raje mal počakte.Ni še čas.
#21
Objavljeno: 25. februar 2003, 01:00
[/red]
CIAO,
Anais
#22
Objavljeno: 25. februar 2003, 01:00
Se strinjam , da ni pomena klicati duhove.
Zakajbi jih klicala? Za zabavo?
Tisto o vodnici pa je tako, da itak ima vsak svojega. Jaz se nisem še spuščala v to da bi ga/jo videla, ampak če prosiš da pride in poveš kaj bi rada, in se zahvališ, se ti zgodi. Ne zdaj vse, ne moreš reči daj mi 1000000 sit, pa kar čakat. O tem bi lahko veliko povedala, a se mi zdi zaenkrat smiselno le to, da če prisiš, se zahvališ in je res nekaj iz srca in ne golega koristolubja, in ti je namenjeno, dobiš. V taki ali drugačno obliki. Zato je potrebno biti pazljiv kaj hočeš, ker to potem dobiš, in moraš znati s tem tudi živeti.
Lep dan
Lep nasmejan dan ti želim
http://www.lunin.net...um/blog/mavlica
#23
Objavljeno: 25. februar 2003, 01:00
Lep pozdrav!
Kljuka
#24
Objavljeno: 25. februar 2003, 01:00
Vse kar je, bezi!
Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.
Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.
Fernando Pessoa
#25
Objavljeno: 25. februar 2003, 01:00
Probaj pokontaktirati s kom iz ljubljanske TV, so prijazni in mislim, da bi dobil posnetek zastonj ali pa za minimalno odškodnino (verjetno kaka pijača ipd.)
Imam izkušnje z nadnaravnim. Da bi koga poznal, ki se je s tem ukvarjal? Osebno ne, oziroma da. Samo ne bi rad govoril o tem, te mimogrede potegne noter in potem je hudič.
Če čutiš, da te kdo hoče doseči po taki poti, "pokaži ogledalo", t.j. zaustavi energijo kot z ogledalom in ta se bo vrnila izvornemu mestu.
Ravno iščem naslov knjige, da bi dodal novega znamenitega Slovenca. Ko ga bom objavil, me spomni na to pa ti bom posredoval naslov knjige.
Lep pozdrav!
Kljuka
Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (1)
Člani: 0 - Gosti: 1 - Skriti člani: 0