Za nemoteno delovanje te spletne strani uporabljamo piškotke. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z našo politiko piškotkov. Nadaljuj
Lunin net

Hitri skok na vsebino


Fotka

čustveni problemi,pomoč


  • Prijavi se, če želiš komentirati
- - - - -
235 komentarjev na to temo

#26 gold

gold
  • Lunatik
  • Št. objav: 6 960

Objavljeno: 16. december 2012, 00:30

Še vedno bom mnenja, da se prekleto motiš glede svetlobe.
Še en bolj konkreten primer ti lahko povem.
Ljudje na kmetiji, kateri so večji del dneva zunaj, skoraj ne poznajo utesnjenih psihičnih težav. Bivajo v sozvočju z naravo in ona jim tudi vrača pravi vir energije.
Če bi vprašal ljudi, ki imajo psihične probleme, kolikokrat na teden grejo za kako uro v naravo, hoditi po travi, gozdu, hribih, bi bil odgovor- nikoli.
V starih časih so živeli v lesenih hišah , pokritih z slamnato kritino. Oni so dobro vedeli zakaj. Mi pa radiatorska deteta njihov naraven način življenja ne bomo nikoli razumeli, zato pa imamo vsemogoče zdravstvene težave.
Kadar želimo sanirati neko težavo, se ozrimo malo nazaj. Industrializem in civilizacijski napredek so nas naredili popolne zombije.
Civilizacija je za bistre in razumne ljudi razumljena kot beseda propalizacija.
Pojdi v mesta, pa opazuj ljudi, saj se lahko marsikaj naučiš. Vse je depresivno, jezno, razočarano, vsem se mudi, ma sploh nevem kam ?
A je to sploh življenje ? Samo neko tekmovanje, kdo bo imel več, kdo bo bolj in in fensi, pa kull. Kje smo sploh pristali ?
Svet je zaradi napredka v totalnem kurcu. Vse bolno in prazno, nikjer več vedrosti, harmonije, ljubezni.
Ko želiš nekoga postaviti na konkretna realna tla, se mu zdiš preveč zahteven in strog. Ja, če ti je to pretežko, pa hodi k pravljičarjem po tolažbo, pa fajn drago plačaj, mogoče pa te tudi to kaj izuči, če ne drugo, vsaj to, da si še vedno v istih problemih in dodatno brez denarja.
Za pridne in vztrajne je delo, za lenuhe pa pravljice.
Pač, moji posti so včasih malo bolj kritični, ker na vse skupaj gledam z realnimi očmi in na tak način tudi hočem komu razsvetliti tisti delček teme v glavi, kateri ga bremza na vseh nivojih. Objavljena slika

#27 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 16. december 2012, 05:08

Še vedno bom mnenja, da se prekleto motiš glede svetlobe.
Še en bolj konkreten primer ti lahko povem.
Ljudje na kmetiji, kateri so večji del dneva zunaj, skoraj ne poznajo utesnjenih psihičnih težav. Bivajo v sozvočju z naravo in ona jim tudi vrača pravi vir energije.
Če bi vprašal ljudi, ki imajo psihične probleme, kolikokrat na teden grejo za kako uro v naravo, hoditi po travi, gozdu, hribih, bi bil odgovor- nikoli.
V starih časih so živeli v lesenih hišah , pokritih z slamnato kritino. Oni so dobro vedeli zakaj. Mi pa radiatorska deteta njihov naraven način življenja ne bomo nikoli razumeli, zato pa imamo vsemogoče zdravstvene težave.
Kadar želimo sanirati neko težavo, se ozrimo malo nazaj. Industrializem in civilizacijski napredek so nas naredili popolne zombije.
Civilizacija je za bistre in razumne ljudi razumljena kot beseda propalizacija.
Pojdi v mesta, pa opazuj ljudi, saj se lahko marsikaj naučiš. Vse je depresivno, jezno, razočarano, vsem se mudi, ma sploh nevem kam ?
A je to sploh življenje ? Samo neko tekmovanje, kdo bo imel več, kdo bo bolj in in fensi, pa kull. Kje smo sploh pristali ?
Svet je zaradi napredka v totalnem kurcu. Vse bolno in prazno, nikjer več vedrosti, harmonije, ljubezni.
Ko želiš nekoga postaviti na konkretna realna tla, se mu zdiš preveč zahteven in strog. Ja, če ti je to pretežko, pa hodi k pravljičarjem po tolažbo, pa fajn drago plačaj, mogoče pa te tudi to kaj izuči, če ne drugo, vsaj to, da si še vedno v istih problemih in dodatno brez denarja.
Za pridne in vztrajne je delo, za lenuhe pa pravljice.
Pač, moji posti so včasih malo bolj kritični, ker na vse skupaj gledam z realnimi očmi in na tak način tudi hočem komu razsvetliti tisti delček teme v glavi, kateri ga bremza na vseh nivojih. Objavljena slika


Pravlice ni,je samo delo ali brez dela,vem kako težko je delo sploh najti in potem se preživljati z mesečno najemnino v blokih,če imaš hišo in starše k te bodo preživlali do 30 leta starosti,ki imajo hišo,okoli naravo,imaš starše k te bodo zapustili ob dopolnitvi 18 leta,se ti zdi to realna tla?NE,ne moreš ti stopiti na realna tla in boš že vedel vse,kako popravit računalnik,ko se pokvari,kako to in ono,zato ponavlam,da ljudje potrebujemo pomoč,nismo vsi geniji za vse,lahko si priden in vse,žal danes ni dovol,da si priden,lahko si grozno priden pa te bodo na delovnem mestu uporabili za vsako figo in izkoriščali pa še vedno boš imel enako plačo,čeprav delaš več kot ostali.Kar se prdnosti tiče ni vredno FIGE!


življenje je tak kakor je,gledam bol realno!

#28 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 16. december 2012, 05:24

in se sprijaznim s to realnostjo,še posebaj danes,ko sem razmšlala o mojem življenju,nikoli ne boš popolnoma srečen!Glede na moje dogodke
sem se vdala v usodo,če razmišljam ves čas,kaj bo v moji prihodnosti,kako bo z nama s fantom,takrat ne pridem do cilja,odgovora,ker ne vem prihodnosti
kaj bo na moji poti,lahko le živim najprej,kaj drugega itak nimaš,ljubezen je tveganje,ljubezen te rešuje in ti veliko vzame.

#29 gold

gold
  • Lunatik
  • Št. objav: 6 960

Objavljeno: 16. december 2012, 09:19

Glej, jaz sem podal delček odgovorov na tvoj prvi post, kjer si opisala težave glede tvojih strahov pred boleznijo ipd. Upam, da ti bo glede tega kakšen odgovor koristil.
V nadaljnih postih pa praviš da je tvoj problem v resnici neizpolnjena ljubezen, ki jo združuješ z krutim preživetjem.
Življenje te s to zgodbo hoče nekaj naučiti, na tebi pa je, kaj se bo iz tebe izklesalo. Vsaka težka pot ti bo v prihodnosti v korist, saj boš znala dobro preceniti vsakega človeka, vsako situacijo in boš kos še tako zapletenemu življenju. V tem krutem svetu bojo preživeli samo najmočnejši, za šibke bo prej ali slej prišel konec.
Ko si že v tej igri, ti lahko povem samo- ne obupaj in vztrajaj. Postavi si jasne cilje, kaj hočeš živeti in verjemi mi, da ti bo uspelo. nobena stvar se ne zgodi čez noč, za vse je potrebna potrpežljivost. Fant, ki ga iščeš ( tisti pravi ) , bo vsekakor prišel v tvoje življenje, saj ti je taka pot tudi v naprej določena.
Vzemi življenje kot nekakšno igro, v tej kaotiki si poišči lepe trenutke, ki pa jih navsezadnje sploh ni malo, le opaziti jih je potrebno. Pojdi kdaj ven na kako kavo, lahko tudi sama, saj ni nič narobe in glej pa opazuj, kakšnega princa si želiš imeti. Pa še en nasvet, ne glej samo na obleko, opazuj obnašanje in poišči kakšno dobro lastnost v njegovem srcu. Več tega ima, boljše življenje te čaka. Pa priden in delaven naj bo, z lenuhom in maminim sinčkom boš samo igrala nadomestno mamo.
Vso srečo ti želim. Objavljena slika

#30 gold

gold
  • Lunatik
  • Št. objav: 6 960

Objavljeno: 16. december 2012, 09:28

Brezo, nekdo te prosi za rešitev problema, ti pa podajaš samo razčlenitev problema.
Iz vseh tukaj napisanih postov, bi si jaz na podobnem mesti, kot Aboyanasanna, pomagal bore malo, ali skoraj nič.
Vidi se, da ti gre v vsem skupaj samo dobro obračati besede, ki pa natančnemu bralcu ne koristijo veliko.
Ne bom se spuščal v detajle tvojega pisanja na moje poste, saj vse skupaj prej škodi naslovu posta, kot koristi.
Vedno so mi všeč trdne in konkretne besede, s katerimi si lahko vsak vsaj malo osvetli svoj zaspani um. Pravljice za lahko noč pa so samo za otroke, ki pa so žal prisotni tudi med odraslimi. Objavljena slika

#31 Gost_Hekate_*

Gost_Hekate_*
  • Gost

Objavljeno: 16. december 2012, 10:13

Tudi jaz sem že slišala za hrup in temno bivalno okolje, kot škodljive ''za živce''. Torej, Gold ima zelo prav po mojem mnenju.

Lahko privede tudi do presije, samomorov, itd...Ni vseeno kje bivaš.
Nekateri so celo prepričani, da podzemeljski vodni toki na določenih mestih v stanovanju jemljejo energijo in posledično privedejo do depresije. To o vodi sicer nisem prepričana a glede premalo svetlobe in hrupa, ja.

Tudi premalo ogrevan prostor privede do izgube vitalne energije.

#32 gold

gold
  • Lunatik
  • Št. objav: 6 960

Objavljeno: 16. december 2012, 10:37

Poznam en konkreten primer, kjer ena gospa že celih 40 let trpi za vsemogočimi psihičnimi problemi. no, ko sem bil pri njeni hiši, je imela na vseh oknih polkna zaprta. Vsa leta živi v skoraj popolni temi in hodi od poncija in pilata, da ji pomagajo. Celo pri teh letih je v penziji, ker je pač nesposobna za delo. A žal, sama nima namena spremeniti na sebi prav nič. Pri takih ljudeh je škoda izgubljati svojo energijo in čas, saj se ti samo prilepi na hrbet, ti pa ga nosi in prenašaj.
Veselje je delati z ljudmi, ki so vsaj malo vajeni discipline in reda, tam je uspeh skoraj vedno zagotovljen in to lahko po zelo kratkem času.
Kot sem že prej omenil, roža potrebuje za svojo rast in razvoj svetlobo, drugače oveni podobno, kot ljudje.

#33 Gost_Hekate_*

Gost_Hekate_*
  • Gost

Objavljeno: 16. december 2012, 10:42

Sprva sem tudi jaz mislila,da zmorem vse sama,da si poiščem stanovanje in bivam v njem,ni tako enostavno,da delaš vsak dan in stanuješ sam v stanovanju in plačuješ najemnino in se težko dokopleš čez vsak mesec posebaj,za hrano,stanovanje,elektriko,čeprav ne vrjameš je veliko lažje v dvoje,ko si bolan itd,če bi se odločila za to situacijo, bi bila čisto na enakem mestu kot sem bila, brez družbe in podpore,čeprav se ti zdi,da ženska zmore sama kot vidim mojo mati pri 40 letih čeprav ima veliko domače podpore,sorodnikov,življenje te pripelje do situacije k tudi ti rabiš pomoč,ljubezen,ljudje smo družbeno bitje lahko smo zelo samozavestni in močni ampak čez leta,življenja te pripelje do raznih situacij,ki potrebuješ nujno nekoga poleg sebe.

Če ostajamo sami čez leta postajamo zagrenjeni,osamljeni

Človek preprosto ne more sam,rabimo podporo in pomoč!


Ne, sicer je prav da iščeš pomoč. Narobe bi bilo, če je nebi. Potem je res lahko nevarno, predvsem za zdravje. Ampak, poiskati jo moraš pri strokovnjaku. Drugače povedano, da lahko zahtevaš od fanta nekaj, moraš sprva prečistit pri sebi. Ne smeš kriviti druge, če te zapustijo ali ti ne pomagajo. Tako izpade, da imajo drugi super lahko življenje, ti si pa edina trpeča tukaj, žrtev njihovih odločitev in dejanj. Po domače povedano; živi in pusti živeti!

Življenje je kot loterija. Nekateri (redki) najdejo sorodno dušo, večina pa, verjemi, trpijo v zakonu. Tko je, so se pa sami odločili, da bojo sprejeli kompromis živlenja v dvoje. Poznam kar nekaj starejših ljudi, ki živijo sami in imajo lepo življenje, niso prav nič zagrenjeni in tudi v druge se ne vtikajo. Je pa veliko ljudi, predvsem žensk, ki ima družino, partnersko življenje in je zelo zagrenjenih. Dam ti primer ene gospe, poročene, ki ima dva že odrasla otroka. Ko jo srečam, pa ne pretiravam, ima skozi za komentirat glede druge gospe, ki se ni nikoli poročila. Skoz se vtika v njene odločitve. Ta druga gospa, ne vem če ni morala imeti otrok ali jih pač ni želela, ampak je pa zelo prijazna, nikoli ne govori za hrbtom, vse je v življenju sama uredila. Veliko potuje in je na splošno pametna in prijetna gospa. Včasih imam občutek, da ljudje zaidejo v partnerstvo skoraj prisilno, ker tko družba pritiska. Pol so pa nezadovoljni, počutijo se utesnjene in imajo zlobne jezike, če se kakšna oseba ne poroči ali nima otrok. Občutek imam, da jih to zelo 'moti'. Torej, vprašanje, kdo je zares zagrenjen. Vsi imamo po svoje težko življenje, ampak najhujše je, ko se nekdo vtika v tvoje zasebno življenje brez, da bi te zares poznal in vedel zakaj take ali drugačne odločitve.

Jaz tudi že nekaj časa nimam partnerja in po pravici povedano, mi to tudi ugaja. Mogoče sem se navadla, malce postala tudi egoistična, itd...to težko opredelim zase, ampak tko mi paše. Imam pa znanke, ki ko smo v družbi včasih zlobno komentirajo, češ kot da moram jaz prisilno bit nesrečna, ker nimam družine...Če jim je lažje, da tako mislijo, prav. Očitno rabijo, da se z nečim tolažijo. Resnica pa je, da se jaz dobro počutim, nobenemu ne rabim polagat račune, lahko sem ponosna, da ogromno storim sama. Če želim v kino, grem. Če želim na potovanje, grem. Če želim karkoli ali kamorkoli, sem svobodna in nimam občutka, da mi kaj manjka. Mogoče sem le jaz posebna, ampak do sedaj mi je bilo prijetno in nisem zaradi tega prav nič zamorjena, zagrenjena, itd...prej obratno.

Tko da, včasih smo preveč osredotočeni sami nase in ne vidimo, da tudi drugi lahko trpijo. Velikokrat, ker tisti ki zares trpijo, to tudi skrivajo za njihovimi domačimi zidovi.

Objavljena slika

#34 gold

gold
  • Lunatik
  • Št. objav: 6 960

Objavljeno: 16. december 2012, 11:01

Kadar si slabe volje in žalosten, si lahko zavrtiš kako muziko, ki te poživlja, ali pa kako za pomiritev. Za slednje si jaz zavrtim komade od izvajalcev kot so; Deuter, Dan Gibson, Richard Clayderman, Enigma, Enja, ipd. Dobra terapija je tudi it v gozd, poiskati kako lepo drevo in ga za nekaj minut objeti. Drevo človekovo psiho zelo dobro in hitro očisti. V gozdu lahko tudi zakričiš, daš iz sebe ves bes, samo glej, da ne bo polno folka notri, da te ne bojo potem čudno gledali...
Kot vedno, vsak premik lahko pomaga. Objavljena slika

#35 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 16. december 2012, 13:43

Ne, sicer je prav da iščeš pomoč. Narobe bi bilo, če je nebi. Potem je res lahko nevarno, predvsem za zdravje. Ampak, poiskati jo moraš pri strokovnjaku. Drugače povedano, da lahko zahtevaš od fanta nekaj, moraš sprva prečistit pri sebi. Ne smeš kriviti druge, če te zapustijo ali ti ne pomagajo. Tako izpade, da imajo drugi super lahko življenje, ti si pa edina trpeča tukaj, žrtev njihovih odločitev in dejanj. Po domače povedano; živi in pusti živeti!

Življenje je kot loterija. Nekateri (redki) najdejo sorodno dušo, večina pa, verjemi, trpijo v zakonu. Tko je, so se pa sami odločili, da bojo sprejeli kompromis živlenja v dvoje. Poznam kar nekaj starejših ljudi, ki živijo sami in imajo lepo življenje, niso prav nič zagrenjeni in tudi v druge se ne vtikajo. Je pa veliko ljudi, predvsem žensk, ki ima družino, partnersko življenje in je zelo zagrenjenih. Dam ti primer ene gospe, poročene, ki ima dva že odrasla otroka. Ko jo srečam, pa ne pretiravam, ima skozi za komentirat glede druge gospe, ki se ni nikoli poročila. Skoz se vtika v njene odločitve. Ta druga gospa, ne vem če ni morala imeti otrok ali jih pač ni želela, ampak je pa zelo prijazna, nikoli ne govori za hrbtom, vse je v življenju sama uredila. Veliko potuje in je na splošno pametna in prijetna gospa. Včasih imam občutek, da ljudje zaidejo v partnerstvo skoraj prisilno, ker tko družba pritiska. Pol so pa nezadovoljni, počutijo se utesnjene in imajo zlobne jezike, če se kakšna oseba ne poroči ali nima otrok. Občutek imam, da jih to zelo 'moti'. Torej, vprašanje, kdo je zares zagrenjen. Vsi imamo po svoje težko življenje, ampak najhujše je, ko se nekdo vtika v tvoje zasebno življenje brez, da bi te zares poznal in vedel zakaj take ali drugačne odločitve.

Jaz tudi že nekaj časa nimam partnerja in po pravici povedano, mi to tudi ugaja. Mogoče sem se navadla, malce postala tudi egoistična, itd...to težko opredelim zase, ampak tko mi paše. Imam pa znanke, ki ko smo v družbi včasih zlobno komentirajo, češ kot da moram jaz prisilno bit nesrečna, ker nimam družine...Če jim je lažje, da tako mislijo, prav. Očitno rabijo, da se z nečim tolažijo. Resnica pa je, da se jaz dobro počutim, nobenemu ne rabim polagat račune, lahko sem ponosna, da ogromno storim sama. Če želim v kino, grem. Če želim na potovanje, grem. Če želim karkoli ali kamorkoli, sem svobodna in nimam občutka, da mi kaj manjka. Mogoče sem le jaz posebna, ampak do sedaj mi je bilo prijetno in nisem zaradi tega prav nič zamorjena, zagrenjena, itd...prej obratno.

Tko da, včasih smo preveč osredotočeni sami nase in ne vidimo, da tudi drugi lahko trpijo. Velikokrat, ker tisti ki zares trpijo, to tudi skrivajo za njihovimi domačimi zidovi.

Objavljena slika


Sem imela fanta,obljubljal marsikaj,a na koncu se je izkazalo,da le izkorišča in kdo bo na koncu trpel,TI,lahko zveni čudovito,da imajo drugi super življenje, ti pa trpiš kar se čustev tiče,ne moreš preprečit,da se navežeš,edino če se tebi zdi tako lahko?ljudje smo različni,sem se pa bol poglobila v moje cilje pod katero spadajo živali kot pa sami ljudje,imam resnično slabe izkušnje z njimi,pes najbolši prijatelj,kje boš dobil podobnega prijatelja danes?žal nisem našla,našla sem samo večina egoistov,ki skrbijo samo za svojo lastno rit in potem že gledaš na to,da si ti čuden,ker je polno takih.Nikoli in nikdar ne bodo znali sprejemati drugačnosti,in gledati širše,se pa strinjam tudi sama nočem,da se kdo vtika v moje zadeve,to sovražim in ne bom govorila kako mi gre na živce,sem vesela zate,da si srečna!

#36 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 16. december 2012, 14:30

Glej, jaz sem podal delček odgovorov na tvoj prvi post, kjer si opisala težave glede tvojih strahov pred boleznijo ipd. Upam, da ti bo glede tega kakšen odgovor koristil.
V nadaljnih postih pa praviš da je tvoj problem v resnici neizpolnjena ljubezen, ki jo združuješ z krutim preživetjem.
Življenje te s to zgodbo hoče nekaj naučiti, na tebi pa je, kaj se bo iz tebe izklesalo. Vsaka težka pot ti bo v prihodnosti v korist, saj boš znala dobro preceniti vsakega človeka, vsako situacijo in boš kos še tako zapletenemu življenju. V tem krutem svetu bojo preživeli samo najmočnejši, za šibke bo prej ali slej prišel konec.
Ko si že v tej igri, ti lahko povem samo- ne obupaj in vztrajaj. Postavi si jasne cilje, kaj hočeš živeti in verjemi mi, da ti bo uspelo. nobena stvar se ne zgodi čez noč, za vse je potrebna potrpežljivost. Fant, ki ga iščeš ( tisti pravi ) , bo vsekakor prišel v tvoje življenje, saj ti je taka pot tudi v naprej določena.
Vzemi življenje kot nekakšno igro, v tej kaotiki si poišči lepe trenutke, ki pa jih navsezadnje sploh ni malo, le opaziti jih je potrebno. Pojdi kdaj ven na kako kavo, lahko tudi sama, saj ni nič narobe in glej pa opazuj, kakšnega princa si želiš imeti. Pa še en nasvet, ne glej samo na obleko, opazuj obnašanje in poišči kakšno dobro lastnost v njegovem srcu. Več tega ima, boljše življenje te čaka. Pa priden in delaven naj bo, z lenuhom in maminim sinčkom boš samo igrala nadomestno mamo.
Vso srečo ti želim. Objavljena slika


ljubezen je izpolnena ampak ni jasno trdna in nisem prepričana zaradi vseh problemov,ne zaupam niti enemu razen sebi,nobenemu,volje imam pa več kot preveč,vem točno kaj želim,samo ni bilo možnosti kako priti do tja,čeprav ni bilo možnosti,se nisem nikoli vdala,zato sem se tudi uprla doma in odšla,niso pustili,da počnem tisto kar mene veseli,zato sem na tem mestu,ker sem upornik in vedno delam nekaj kar vsakdanji ne počnejo,zame ni življenje,da hodim vsak dan v službo k me ne veseli ampak to še ne pomeni,da nisem pridna,živim za te sanje,da bi odprla vzrejno psarno že 4 leta ali 5 let in točno dobro vem kaj želim,zame ni bil nikoli problem,da bi dvomila v moje načrte,cilje ampak brez pogojev,tudi sanj ne moreš uresničiti,čeprav mi ni nihče stal ob strani, sem poskusila sama enkrat in ob moji praksi,spravit živali na svet,ni lahka stvar sploh če nihče ne vrjame vate in na vsak način želi preprečit dejanje,sanje,to je bil največji razlog zakaj sem šla,in če ti nekdo ves čas to prepičuje in govori,da ne bo nič iz tebe iz tvojih ciljev,le lahko slediš človeku k ti govori,da ne bo nič iz tebe,čeprav nisem imela nič,res nisem imela ob sebi nikogar razen sebe v katerega lahko vrjamem imam še posebno volje,še preveč ampak včasih pride do neke meje ne moreš sam,nisi tako pogumen,rabiš res pomoč,podporo,čeprav sem vse sama pri mojih 19 letih brez izkušenj in dodatne moči,vem od tega trenutka naprej,da ne morem izplejati sama,čeprav se zavedam,koliko vložim,da mi vse drugo nič ne pomeni in,da je šlo veliko let samo za to,vem,da tisto leto,ko je moja mala psička po imenu Abaya,prinesla 4 male cukerčke na svet,vse ostalo sva opravili sami,da tisto leto,je bilo zame najsrečnejšo na svetu,tako so bili tudi lastniki tako srečni,ko so od mene kupili to pasjo kepico in njihovo navdušenje je tudi meni prineslo srečo,se pa zavedam,da sama ne morem,preveč tvegam sama,zavedam se,da potrebujem pogoje zato,rabim štiri roke ali več rok,na svet spravlam živa bitja z srcem,glavo,štirimi nogami in vsi prijatelji,partner,pomoč mi pride prav,če ne morem nobenmu zaupati in,da mi vsi prepričujejo v nasprotno smer,ker jih je strah posledic na koncu,ker ne vrjamejo vame,čeprav jim lahko 1000 pravim kako čutim do teh ciljev,ne bodo nikoli razumeli moje volje,moja pridnost ni nič posebnega,moja trma je,je pa res jaz ne vrjamem v tisto kar narediš in kar dobiš,jaz VRJAMEM V TO KAM PRIDEŠ,kam prispeš!Ampak poti v življenju so lahko tako zelo ostre,zmaga pa tisti,ki minevajo leta pa še vedno vrjame,človek je lahko zelo priden pa ne bo prispel nikamor,ker bo lahko obupal na poti,ker bo imel toliko ovir pred sabo,da se ne bo več mogel pobrati,prav zato,ker tako zelo močno poznam mojo osebnost,mi navadni psihiater ne bo mogel veliko pomagati in večina,si lahko le jaz pomagam,ko dobim ponovno spet mojo voljo nazaj,takrat me pa nič ne more ustaviti ne glede kaj je na tej moji poti.Lahko pa pride do situacije k si sprva grozno močan in te popolnoma poruši,to je življenje,čeprav meni se zdi,ko pride do podobnih situacij,se veliko hitreje poberem,ko me čisto zruši kot pa,da me počasi špika in se tudi počasi pobiraš.Se mi zdi,da je veliko bolše kot je bilo,da bo čez čas še bolše,čez dober mesec,dva.Da dobivam spet tisto voljo nazaj,mene. :palec:

#37 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 16. december 2012, 14:40

Kar se tiče tega fanta k ga imam zdaj,mi stoji ob strani,joka z mano če je treba,če ne morem kaj povedati,zadržim vase, vztraja toliko časa,da ne pride kaj iz mene,čeprav včasih mi ni,da povem čisto vse ampak še vedno vztraja,ko mene boli potem pa on joka,ker je njemu hudo,ko mene boli zadne čase imava velikokrat izmenjavo,ko mene boli,je njemu hudo :C:,ko pride do situacije,k mi ne gre,se mi zdi,da bo bolše. x:)x Mam spet voljo,čeprav se moja volja hitro spreminja.

#38 gold

gold
  • Lunatik
  • Št. objav: 6 960

Objavljeno: 16. december 2012, 14:56

Tudi mene so v otroštvu doma zaničevali, da ne bo nikoli nič iz mene, pa da bom šel najbrž med patre, k sem bil dolgo sam, ja tudi mene je marsikaj zbodlo.
Potem sem dolga leta delal z nekom ki me je pretepal in zaničeval v zgodnjem otroštvu, ter me tudi v poslu postavljal v nič. In kaj se je zgodilo.., po nekaj letih sem to osebo prehitel v kvaliteti in v poslu, nekaj časa je bil potem tudi odvisen od mojih strank, skratka, vsaka brca me je utrdila in izklesala iz mene človeka. Trma in jasni cilji so v moje življenje pripeljali tudi pravo osebo, s katero se zelo štekava. Po domače rečeno, sva vse, ki so naju prizadeli odjebala in sedaj uživava svobodo, ki se jo ne da kupit. Kot vedno, pa je vsak začetek težak, trdna volja pa te bo pripeljala do lepega uspeha, katerega ti boji potem vsi zavidali. Ne odnehaj, iz tebe bo nastalo še marsikaj lepega, zato le pogumno, pa z nasmehom na obrazu, čeprav včasih igranim. Objavljena slika

#39 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 16. december 2012, 15:54

kar se mene tiče,imam vedno več volje še posebaj,ko ni nobene poti več,ne vdam se in to je najboljša lastnost,ki jo imam,se mi zdi,čeprav zelo lažje dam upanje nekomu drugemu in ga potolažim,kot pa daš upanje sam sebi,veliko lažje je drugemu pomagati in mu svetovati in mu stati ob strani v najtežjih trenutkih,se mi zdi,ko se gre za koga drugega,se je veliko lažje postavit pred njega in ga branit,kot pa sebe premagat,ker se boriš s samim seboj,in to je moja najtežja naloga v celem mojem življenju,se boriti proti sebi,veliko lažje je druge braniti,ko se gre zate pa ne veš s čim se sploh boriš,čustva so zmedena stvar,sem pa odprta za vse ljudi,se mi zdi,da bol odprt ne moreš biti,ko bi kaj zadržal zase in če te muči,ne pride nobene besede iz tebe,pa pravijo,da ne smeš stvari zadrževati vase,ker je tako le hujše,če nisi odprt ne daš možnosti novemu spoznanstvu,če te je strah ljubezni,se navezat,se spuščat v resno zvezo zamudiš veliko in marsikaj pridobiš,in vedno sta dve možnosti ali se spustiš v resno zvezo in se navežeš ali ji preprosto,nikoli ne daš možnosti,ker te je preveč strah,večina se boji,in potem ostanejo sami,in,ko si sam,samski,uživaš v tej veliči svobode in to je za nekaj časa super,tudi meni je blo pred 4 meseci,ljubim svobodo ni nič narobe če si sam in res lahko uživaš v tej svobodi,tako kot je rekla Hekate in če ti manjka ljubezni jo pač vzameš za nekaj časa ampak še vedno si ponosen samski svobodni človek,ne bom rekla,da tisto moje samsko življenje ni bilo čudovito,sem uživala.pa še kako,sem šla kamor sem hotla it,saj to ni bilo tako dolgo nazaj,je drugi zrak,ko si z nekom je treba graditi,vlagati ampak vsaka stran ima negativne,pozitivne strani in če po pravici povem sta mi obe všeč ampak ,ko si samski ti manka ljubezen,ko si s kom pa bi rad svobodo nikol ni čisto prav ampak,ko si sam moraš veliko stvari postoriti sam,ki ti ne bi bilo treba,če bi imel nekoga,delata vse stvari skupaj,in tisti samski,ženska,moški 30,40 let prideta kmalu do situacije k se zavedata,da bi potrebovala še koga,da se mu izpove,da mu lahko pojamra,da je lahko jezen nanj,da se lahko nasloni na njegove rame itd,mogoče je res,ko si mlad,svoboden,samski je SUPER!Po 30 letih se človek umiri,bi rad mir in avanturce,zabave mu kaj dosti ne koristijo več,človek je starejši in začne razmišlati bol umirjeno,človek dela vsak dan,pride utrujen domov sam in nima človeka,da bi mu kaj zaupal,povedal in ga čaka tam sedežna in televizija in potem ponovno vstane in gre delat,tudi če uživa gleda filme,hodi v kino,ima avanture,žurira se nekega dne tudi to naveliča.Rabi družbo,lahko vsi trdijo,da uživajo samski ampak se potem ves čas zapletajo v zveze,avanture,ki propadajo,ker potrebujejo nekoga.Ves čas potrebujemo nekoga,to je tako,kot,da bi jedel hrano in bi rekel,da boš brez hrane,in boš živel od zraka,hrano rabiš,da lahko živiš,tako rabiš ljubezen,človeka,da ti pomaga,lahko si SUPER ŽENSKA,postorim vse sama,vozim tovornjak ampak še vedno pride situacija k jih ne znaš rešit.Lahko si nenormalno samozavesten,pogumen nismo vsi za vse!Svet pa je velik in rabimo.vem,da ponavlam podobne stvari k sem jih ampak jaz vem,da če izberem pot,SAMSKI,se ustrašim zveze in ne tvegam ne pridem prav nikamor,moje sanje niso prav drobne,ker sem poskusila sama,sem pridobila prakso ali kako naj rečem,vem samo če ne bi iskala,če bi si poiskala stanovanje pa tavala po svetu sama,da ne bi nič našla pa poskušala in se bala navezati itd,ne bi našla v normalni službi nobene sreče!Se mi zdi,da v tem nimam nobenega napredka v življenju,nič ne naredim iz svojega življenja,nič ne pridobim,sebe ne izpopolnim v sreči,če delam vsak dan za kruh,preživetje.Če bi ostala sama bi mogoče poskušala sama izpeljati ampak se pa zavedam,da zame ne bi bil noben uspeh in sreča, ampak bi bilo vedno težje in težko,ker nujno rabim nekoga,da mi stoji ob strani,da mi pomaga,da mu zaupam težave saj si tako še bolši.In s tem le lahko kako naj rečem izpopolniš življenje,pridobiš pri sami volji,pri močeh.In veliko več lahko narediš,kot če si čisto sam in se rešuješ iz problemov,težav,situacij v življenju in vrjameš le ti,če ima nekdo neko upanje,varovanje vate in še dve roki več,zaupanje,to je lahko le uspeh in pridoblenje na tvoji samozavesti,osebnosti,osebnostni rasti.

#40 viyola

viyola
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 1 941

Objavljeno: 16. december 2012, 16:04

Veliko ali celo največ čustvenih ran izvira v otroštvu. Ljudje , otroci..smo si povsem različni med seboj. Nekateri gredo lahko neprizadeto skozi
situacije, travme..drugim se vlečejo skozi celo življenje. Vedno trdim, in mislim, da vedno bom, da nas najbolj lahko prizadenejo tisti, ki naj bi
nas imeli najraje, in mi njih..bližnji, starši, partnerji.. Žalostno. Potem enkrat spoznaš, ali ti nekdo pove, da moraš ljubiti najprej sebe. Ali
se samo preprosto imeti rad..Da si samemu sebi najpomembnejši, če imaš, ljubiš sebe, imaš rad tudi druge.
Se sprijazneš, da življenje ni vedno lepo, še zdaleč pa ne enostavno. Tvoja pričakovanja se iz velikih sanj začnejo spreminjat v veselje
ob drobnih malenkostih. S spreminjanjem sebe odhajajo ljudje, ki jih in oni ne potrebujejo več tebe. In prihajajo drugi. Vidiš point?..
Rodiš se sam, umreš sam..in vse, kar živiš sam v sebi...predeluješ in obdeluješ le sam. Lepo, da s pomočjo nekoga drugega..Ampak samo
s pomočjo..vse ostalo je na tebi. Ko zavestno sprejmeš odgovornost za svoje življenje, se začne spreminjat. Veš, da s svojo močjo, voljo,
lahko spreminjaš sebe in svoj life. Do velike mere. Vedno, zares vedno vse nas vse poti vodijo k sebi.

And in the end , it is not the years in your life that count. It is the life in your years. 


#41 Gost_Hekate_*

Gost_Hekate_*
  • Gost

Objavljeno: 16. december 2012, 16:24

Sem imela fanta,obljubljal marsikaj,a na koncu se je izkazalo,da le izkorišča in kdo bo na koncu trpel,TI,lahko zveni čudovito,da imajo drugi super življenje, ti pa trpiš kar se čustev tiče,ne moreš preprečit,da se navežeš,edino če se tebi zdi tako lahko?ljudje smo različni,sem se pa bol poglobila v moje cilje pod katero spadajo živali kot pa sami ljudje,imam resnično slabe izkušnje z njimi,pes najbolši prijatelj,kje boš dobil podobnega prijatelja danes?žal nisem našla,našla sem samo večina egoistov,ki skrbijo samo za svojo lastno rit in potem že gledaš na to,da si ti čuden,ker je polno takih.Nikoli in nikdar ne bodo znali sprejemati drugačnosti,in gledati širše,se pa strinjam tudi sama nočem,da se kdo vtika v moje zadeve,to sovražim in ne bom govorila kako mi gre na živce,sem vesela zate,da si srečna!


Zmeraj mislim, da smo ljudje drugačni, ampak da na koncu težimo k enakim željam. Objavljena slika
Jaz ne odklanjam a priori, da bi s kom živela, samo pač ne verjamem v pravljice. Ne več. Trenutno mi tko ugaja in res sem zadovoljna. Mogoče bom pa jutri imela krizo identitete...Objavljena slika Al bom pa kot kura brez glave letata na partije in iskala bodočega moža...oziroma, na kakšne veselice, k se bolj spodobi. Objavljena slika

Mal heca, ampak nekako sem prišla do točke, ko sem razumela, da nič ni tako kot izgleda, da je vse relativno. Da nima zveze, če imaš partnerja ali si sam. Če dosežeš določeno ravnotežje v smislu kaj pričakuješ od življenja, ne obstaja več tretja oseba, ki ti lahko uniči življenje ali celo zdravje ali na katero bi lahko dlje časa kazal s prstom, češ ta je pa kriv/a za vse moje stanje, itd...

Ravno zdaj se bližajo prazniki, pa imam težko leto za sabo, izgubo, pa mi ni nič težko v smislu zaradi praznikov. Dan kot vsak, čeprav po svoje nosi lepo tradicijo in sporočilo. Mislim, Božič. Recimo, tipična propaganda naše družbe je, da kako je Božič družinski praznik in da kako ljudje brez svojcev ob tej ''grozni'' samoti trpijo, pa take klamfarije. Pol pa nekatere še celo prepričajo, še v kakšen samomor al kaj. Jaz pa imam recimo, če bolje pomislim, lepe spomine na otroštvo...Božič, Novo leto, ampak če še bolj odkritosrčno pomislim, se pa spomnem raznih prepirov v družini, med starši, med sorodniki. Prazniki so čudna reč, ker takrat udarijo ven vsa zatrta čustva. Vsi se nekak omehčajo in potem izbruhne val negativnih zatiranih čustev, razne obtožbe, joki in celo scene. Je pa hecno koliko otroci v odraščanju pozabijo, dobesedno skenslajo te spomine in se poskušajo spomnit samo na lepe stvari. Tako je življenje v dvoje ali večji skupnosti. Nisi več gospodar lastnega življenja, nekak zaideš in plešeš kot drugi igrajo. Moraš se prilagajat, fintirat. Večina ljudi je lahko vodljivih, boječih, ima bojazen pred samoto recimo ali da bo ostalo osamo na stara leta. To pa že zveni precej egoistično, meni pa to ni všeč. Ampak, taka je narava, pokaže večkrat, da nas ima pod kontrolo, predvsem govorim o masi, večini.

Tko, da ni ene resnice. Ni bolje v dvoje in ni bolje biti sam. Vse je odvisno od nas samih in če čakamo, da bodo drugi ukrepali za nas, lahko izgubimo lastno identiteto.
Sej pravim, vse je relativno. Objavljena slika

#42 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 16. december 2012, 16:24

večina ljudi obupa,ker so izgubili osebo k so jo imeli radi,jaz menim,jaz osebno sem se od tega naučila,da izberemo napačno osebo,zato moramo vedno postavlati sebe na prvo mesto,prav zaradi teh težav,preizkušenj v mojem življenju,se ne morem zaupat čeprav mogoče si izbral pravega in mu lahko zaupaš,da se tvoja pot iskanja prave osebe konča,da si izbral pravo in,da ti ni treba skrbet,to mi nenehno ponavla moj fant,da mi ni treba skrbet ampak jaz osebno tega ne vrjamem,minevajo leta,situacije so drugačne,imam 21 let in mogoče razmišlam bol zrelo kot nekdo pri svojih 30 letih zato se vedno bol prebližujem pravimi smermi,ne izberem napačne poti,ker imam tako nenormalno veliko izkušenj z ljudmi in jih opazujem od samega otroštva dalje,poznam prepire,vsemogoče situacije k so se dogajale pred mojimi očmi,lahko bi rekli,da odrasteš prej ampak še vedno se lahko zmotiš zato ne morem biti prepričana,popolnoma,da čez 2,3 leta ne bo drugače,se ne bo spreminjalo,veš svoje vrednote,poznaš sebe,mogoče bi lažje svetoval drugemu kot en psihiater,sem imela veliko čustveni,ki so tudi trajali po leta ampak ni prišlo do tega,da bi me bolelo mapak od samega opazovanja,analize,če bomo nenehno premlavali situcije k so se zgodile nam,če bomo eno leto ponavlali kaj se nam je zgodilo primer,kdo nas je pretepel,bomo ustali v tisti fazi na začetku če bo minilo leto dni,dve lai več,če bomo ponavlali bomo s pomočjo ponavlanja rešili prišli do rešitve in notranjega miru in sprejeli situacijo k se nam je zgodila ampak moramo tudi odnehati ponavlati stare stvari kajti z nenehnimi pogovori z psihiatrom,bomo pridobili samo še hujše stvari kot so naši spomini na te dogodke in bodo dogodki vedno enaki kot bi se zgodili včeraj,zato sklenemo čez čas,da nekoč je to bilo in odvržemo breme,to je le čas,ki nam pove,lahko je za drugačnega človeka čisto druga rešitev ali je za večina ljudi podobne rešitve ampak psihiater te ne more v enem samem letu spoznati kdo si,le sam boš sebe poznal dobro,ker živiš sam s sabo že toliko let,psihiater te lahko obrne na napačne poti,če misliš,da je psihater rešitev za vse tvoje probleme in ga kuješ v zvezde,da bo rešil,ne ,zagotovo ne bo,odgovore moraš sam poiskati v sebi in se opazovati če se ta leta nisi veliko naučil o sebi,je zdaj pravi čas,da se posvetiš,jaz rešujem svoje probleme le s tem,da veliko pišem in opazujem moje odzive,ampak kot za večino psihiater ti ne more podariti ljubezni,vsi pa rabimo ljubezen,mogoče se zdi ponovna neka pravlica o ljubezni in Snegulčica o sedmih palčkih,ampak LJUBEZEN je velik pomen pri reševanju problemov čeprav se tega mogoče ne zavedamo,pridemo čez mesec veliko z več volje,moči kot se zavedamo,človek ne more ostati sam,ker so nas naredili zato,da se med samo družimo in pomagamo!čeprav ta svet danes res ne gre nikamor,zato bi mogoče mogli v tem svetu poiskati rešitev,da bi se več družili kot pa se ukvarjali s tehnologijo kot je danes!Včasih je bilo več otrok in kot slišim od mojih zgodb,babice so brez napredka,tehnologije in več svežega zraka,gozda bili bol srečni,kot danes!

#43 Gost_Hekate_*

Gost_Hekate_*
  • Gost

Objavljeno: 16. december 2012, 16:43

Ne, ne tako mislit o sebi...Sneguljčica, itd...Ti logično premišljuješ, jaz sem prav tako v tvojih letih. Kar nekaj sanjaš in upaš. Pol te pa življenje nauči marsikaj zanimivega in nekako zaživiš na novo. Vsi pa nimajo te sreče, lahko rečem. Včasih je kruto življenje in težke izkušnje lahko ene vrste blagoslov, saj ti odprejo marsikatera obzorja, veliko stvari začneš dojemt bolj široko in nisi omejen na tisto kar ti drugi diktirajo kaj moraš mislit, delat, izbirat v življenju, itd...

Recimo, če ti pomaga, jaz sem imela dve težki izkušnji v ljubezni, ena me je skoraj uničila. Takrat sem mislila, da me bo zares skoraj konec, tko mi je bilo hudo. Pol sem pa z leti postajala vedno močnejša, samozavestnejša, svobodna. Ko rečem svobodna, ne mislim samo fizično, materialno, ampak prav duševno, neki notranji občutek svobode, 'nadmoči' nad situacijami življenja. V bistvu me ni več ničesar strah, niti smrti.

Si pa ti še mlada, tko da je tvoje razmišljanje čisto normalno, samo ne smeš pa dopustiti, da drugi odločajo o tvoji usodi, kakorkoli se odločiš.

#44 viyola

viyola
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 1 941

Objavljeno: 16. december 2012, 16:50

Vse travme, razočaranja, jezo..vse to je potrebno odpustiti in spustiti. Vsak nadaljni čas vrtenja okrog , je
zapravljanje časa..in verjamem, tudi življenja. Vse tisto, da zmorem, da lahko, da sem vreden..je v nas samih.
Naslanjanje na nekoga drugega, pričakovanja in kovanje v zvezde partnerja, je najboljša preddispozicija
za novo veliko razočaranje. Vse, prav vse lekcije si izbiramo sami..ali poti. Ni napačnih. Četudi zgledajo tako,
je to samo navidezno. Dobro se je ozret čez..in poskušat videt, kaj se ti je potrebno naučiti. Kje si do
sedaj delal narobe, da se ti dogaja isto vedno znova in znova.

And in the end , it is not the years in your life that count. It is the life in your years. 


#45 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 16. december 2012, 16:59

Zmeraj mislim, da smo ljudje drugačni, ampak da na koncu težimo k enakim željam. Objavljena slika
Jaz ne odklanjam a priori, da bi s kom živela, samo pač ne verjamem v pravljice. Ne več. Trenutno mi tko ugaja in res sem zadovoljna. Mogoče bom pa jutri imela krizo identitete...Objavljena slika Al bom pa kot kura brez glave letata na partije in iskala bodočega moža...oziroma, na kakšne veselice, k se bolj spodobi. Objavljena slika

Mal heca, ampak nekako sem prišla do točke, ko sem razumela, da nič ni tako kot izgleda, da je vse relativno. Da nima zveze, če imaš partnerja ali si sam. Če dosežeš določeno ravnotežje v smislu kaj pričakuješ od življenja, ne obstaja več tretja oseba, ki ti lahko uniči življenje ali celo zdravje ali na katero bi lahko dlje časa kazal s prstom, češ ta je pa kriv/a za vse moje stanje, itd...

Ravno zdaj se bližajo prazniki, pa imam težko leto za sabo, izgubo, pa mi ni nič težko v smislu zaradi praznikov. Dan kot vsak, čeprav po svoje nosi lepo tradicijo in sporočilo. Mislim, Božič. Recimo, tipična propaganda naše družbe je, da kako je Božič družinski praznik in da kako ljudje brez svojcev ob tej ''grozni'' samoti trpijo, pa take klamfarije. Pol pa nekatere še celo prepričajo, še v kakšen samomor al kaj. Jaz pa imam recimo, če bolje pomislim, lepe spomine na otroštvo...Božič, Novo leto, ampak če še bolj odkritosrčno pomislim, se pa spomnem raznih prepirov v družini, med starši, med sorodniki. Prazniki so čudna reč, ker takrat udarijo ven vsa zatrta čustva. Vsi se nekak omehčajo in potem izbruhne val negativnih zatiranih čustev, razne obtožbe, joki in celo scene. Je pa hecno koliko otroci v odraščanju pozabijo, dobesedno skenslajo te spomine in se poskušajo spomnit samo na lepe stvari. Tako je življenje v dvoje ali večji skupnosti. Nisi več gospodar lastnega življenja, nekak zaideš in plešeš kot drugi igrajo. Moraš se prilagajat, fintirat. Večina ljudi je lahko vodljivih, boječih, ima bojazen pred samoto recimo ali da bo ostalo osamo na stara leta. To pa že zveni precej egoistično, meni pa to ni všeč. Ampak, taka je narava, pokaže večkrat, da nas ima pod kontrolo, predvsem govorim o masi, večini.

Tko, da ni ene resnice. Ni bolje v dvoje in ni bolje biti sam. Vse je odvisno od nas samih in če čakamo, da bodo drugi ukrepali za nas, lahko izgubimo lastno identiteto.
Sej pravim, vse je relativno. Objavljena slika


To pa je razlika,jaz osebno se ne znam prilagajat,zato ostajam sama le lahko sprejmem človeka,ki je podoben meni,jaz nočem biti nekdo drugi,ker nisem in zato me tudi drugi ne morejo sprejeti,lahko me sprejmajo le posamezniki,ki so podobni meni,poznam ljudi,ki so vrtali v mene,lahko bi rekli foušarija ampak jaz se znam zase postavit,ne morem se prilagat,da mi bo mati rekla,da ne mara mojega psa,in ne bom imela psa,in izginejo moje sanje?zakaj,če bi se tako prilagajala kot drugi,drugim,čeprav izpadem od večine kot "BEDAK" in ostanem za vedno sama,bom sama, pa me,če me večina ljudi po strani gleda,ker sem to kar sem,lahko me gledajo postrani ampak vedno so me gledali s te strani,ker sami nikoli nismo mogli biti tako samozavesti,da so lahko bili sami to kar so,nekaterim ljudem paše,da se držijo za vrvico nekoga drugega in taki ljudje imajo veliko prijateljev,nimajo pa pravih,ostajamo sami,ker smo nekateri zelo čudni,ker živimo drugačno življenje,ga želimo imeti in jaz sem to sprejela,saj ne pridem nikamor če se držim za vrvico za ostalimi,to mene ne izpolnjuje tako kot,da bi vsak dan šla v službo pa me ne bi veselilo,jaz hočem kaj iz mojega življenja,vem,da živim enkrat in če že živim hočem živet v sreči.Lahko sem egoist,ker ljudje nimajo dela,ne za preživetje in delajo vsak dan,zavedam se,da tudi mene v življenju bo teplo,mogoče bom dobila srečo,mogoče se bom povaljala samo v nesreči,mogoče bom čez eno leto,samo delala in garala,da imam za kruh ne vem kaj bo ta kriza prišla ampak moram saj probat dokler živim,morem vrjet,da sem lahko tudi jaz srečna.čeprav mogoče nekomu pomeni vse,da dobi ljubleno osebo,da ima otroke,da živi družinsko življenje,marsikaj sem se naučila in vem,da ni bilo krneki,in kljub bolečini vsega tega pa so šla leta pa vrjamem,da lahko kaj naredim iz sebe,se mi zdi,da ni več omejitev koliko let mine,jaz tako vrjamem,dokler bom živa bom,marsikaj je bilo,pa bom še to,mogoče se preizkušam do kam lahko grem ampak to me dela samo bol močno.

#46 Gost_Hekate_*

Gost_Hekate_*
  • Gost

Objavljeno: 16. december 2012, 17:06

To pa je razlika,jaz osebno se ne znam prilagajat,zato ostajam sama le lahko sprejmem človeka,ki je podoben meni,jaz nočem biti nekdo drugi,ker nisem in zato me tudi drugi ne morejo sprejeti,lahko me sprejmajo le posamezniki,ki so podobni meni,poznam ljudi,ki so vrtali v mene,lahko bi rekli foušarija ampak jaz se znam zase postavit,ne morem se prilagat,da mi bo mati rekla,da ne mara mojega psa,in ne bom imela psa,in izginejo moje sanje?zakaj,če bi se tako prilagajala kot drugi,drugim,čeprav izpadem od večine kot "BEDAK" in ostanem za vedno sama,bom sama, pa me,če me večina ljudi po strani gleda,ker sem to kar sem,lahko me gledajo postrani ampak vedno so me gledali s te strani,ker sami nikoli nismo mogli biti tako samozavesti,da so lahko bili sami to kar so,nekaterim ljudem paše,da se držijo za vrvico nekoga drugega in taki ljudje imajo veliko prijateljev,nimajo pa pravih,ostajamo sami,ker smo nekateri zelo čudni,ker živimo drugačno življenje,ga želimo imeti in jaz sem to sprejela,saj ne pridem nikamor če se držim za vrvico za ostalimi,to mene ne izpolnjuje tako kot,da bi vsak dan šla v službo pa me ne bi veselilo,jaz hočem kaj iz mojega življenja,vem,da živim enkrat in če že živim hočem živet v sreči.Lahko sem egoist,ker ljudje nimajo dela,ne za preživetje in delajo vsak dan,zavedam se,da tudi mene v življenju bo teplo,mogoče bom dobila srečo,mogoče se bom povaljala samo v nesreči,mogoče bom čez eno leto,samo delala in garala,da imam za kruh ne vem kaj bo ta kriza prišla ampak moram saj probat dokler živim,morem vrjet,da sem lahko tudi jaz srečna.čeprav mogoče nekomu pomeni vse,da dobi ljubleno osebo,da ima otroke,da živi družinsko življenje,marsikaj sem se naučila in vem,da ni bilo krneki,in kljub bolečini vsega tega pa so šla leta pa vrjamem,da lahko kaj naredim iz sebe,se mi zdi,da ni več omejitev koliko let mine,jaz tako vrjamem,dokler bom živa bom,marsikaj je bilo,pa bom še to,mogoče se preizkušam do kam lahko grem ampak to me dela samo bol močno.


Objavljena slikaObjavljena slikaObjavljena slika

#47 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 16. december 2012, 17:15

Vse travme, razočaranja, jezo..vse to je potrebno odpustiti in spustiti. Vsak nadaljni čas vrtenja okrog , je
zapravljanje časa..in verjamem, tudi življenja. Vse tisto, da zmorem, da lahko, da sem vreden..je v nas samih.
Naslanjanje na nekoga drugega, pričakovanja in kovanje v zvezde partnerja, je najboljša preddispozicija
za novo veliko razočaranje. Vse, prav vse lekcije si izbiramo sami..ali poti. Ni napačnih. Četudi zgledajo tako,
je to samo navidezno. Dobro se je ozret čez..in poskušat videt, kaj se ti je potrebno naučiti. Kje si do
sedaj delal narobe, da se ti dogaja isto vedno znova in znova.


Ja samo vrjemi,če izbereš pravo osebo ti veliko pripomore,ne moreš samo gledati nase s take strani
ti rabiš osebo,da ti pomaga,če si preveč egoističen,da jo izkoristiš za pomoč,če ji ne znaš zaupat,te bo teplo
čez čas,naslanjanje na nekoga drugega je lahko marsikaj pridobljeno,vem,da sem rekla,da ne zaupam,da nisem sigurna
ampak če je trdno,in je oseba prava lahko marsikaj,skrbi,breme naložiš nanj,vem,da se zelo bojimo,jaz se tudi,da
izkoristi ampak imam babico in dedka,ki sta 50 let skupaj,ko bo prvi umrl bo en za drugim.V nobenem primeru ni dobro
če to izkoristi potem res nima smisla,če pa je nekdo vreden potem pa lahko obžaluješ,da nisi..... :sori: jaz sem v tej čudni situaciji,pri zaupanju.

#48 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 16. december 2012, 17:47

Ne, ne tako mislit o sebi...Sneguljčica, itd...Ti logično premišljuješ, jaz sem prav tako v tvojih letih. Kar nekaj sanjaš in upaš. Pol te pa življenje nauči marsikaj zanimivega in nekako zaživiš na novo. Vsi pa nimajo te sreče, lahko rečem. Včasih je kruto življenje in težke izkušnje lahko ene vrste blagoslov, saj ti odprejo marsikatera obzorja, veliko stvari začneš dojemt bolj široko in nisi omejen na tisto kar ti drugi diktirajo kaj moraš mislit, delat, izbirat v življenju, itd...

Recimo, če ti pomaga, jaz sem imela dve težki izkušnji v ljubezni, ena me je skoraj uničila. Takrat sem mislila, da me bo zares skoraj konec, tko mi je bilo hudo. Pol sem pa z leti postajala vedno močnejša, samozavestnejša, svobodna. Ko rečem svobodna, ne mislim samo fizično, materialno, ampak prav duševno, neki notranji občutek svobode, 'nadmoči' nad situacijami življenja. V bistvu me ni več ničesar strah, niti smrti.

Si pa ti še mlada, tko da je tvoje razmišljanje čisto normalno, samo ne smeš pa dopustiti, da drugi odločajo o tvoji usodi, kakorkoli se odločiš.


Čeprav se to zdi res neverjetno kaj človek,da skozi ampak čez čas ti začne presedati in bi rad samo normalno življenje brez teh nenormalnih situacij,preizkušenj,k jih dobiš,lahko res pišem o tem z neverjetnim navdušenjem,kaj si ti dal skozi življenje ampak to te,dela močnega in kljub temu utrujenega,k bi samo rad normalno mirno živel.Ampak ti življenje postavi te bregove,da nimaš druge izbire kot jih reševat sproti.Če povem po pravici imam vsega dovolj.

#49 Gost_Hekate_*

Gost_Hekate_*
  • Gost

Objavljeno: 16. december 2012, 18:17

Čeprav se to zdi res neverjetno kaj človek,da skozi ampak čez čas ti začne presedati in bi rad samo normalno življenje brez teh nenormalnih situacij,preizkušenj,k jih dobiš,lahko res pišem o tem z neverjetnim navdušenjem,kaj si ti dal skozi življenje ampak to te,dela močnega in kljub temu utrujenega,k bi samo rad normalno mirno živel.Ampak ti življenje postavi te bregove,da nimaš druge izbire kot jih reševat sproti.Če povem po pravici imam vsega dovolj.


Ja razumem, samo ti si še mlada, govoriš pa kot da imaš za sabo življenje matranj. Objavljena slika

Po eni strani imam mogoče jaz trenutno malce lažjo situacijo, te pa vseeno razumem ali vsaj poskušam.

Samo, ni mi pa jasno, ti govoriš da imaš sedaj ljubečega fanta. Torej, ne vem kje je TA problem. Joka s teboj, se smeje s teboj, itd...ni mi jasno, zakaj potem pišeš, kot da imaš še zmeraj osamljenost kot problem.

#50 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 730

Objavljeno: 16. december 2012, 19:26

..... ampak to te,dela močnega in kljub temu utrujenega,k bi samo rad normalno mirno živel. ...

:)

ampak a misliš da je res tako?
da bi ti samo normalno in mirno živela?
In potem hočeš imet psarno. xDDx

Nekdo je rekel, da mir je na pokopališču.
Mi smo pa še živi.

Drugače te pa razumem, se tud sama dostikrat počutim tako, samo to je čisto normalno, večina ljudi se vsaj enkrat v življenju tako počuti.

Pisala si o zaupanju...
jaz mislim, da je vseeno potrebno ljudem kar zaupat; ti se boš pač po sebi ravnala in boš morda postopala drugače, pa tudi kateri ti bodo morda rekli, da to ni v redu, ker je toliko slabega in vse, ampak je pa tudi veliko dobrega. Jaz imam okoli sebe in srečujem veliko dobrih ljudi, tako da vseeno mislim, da je človek v osnovi dober.

Sem bila tudi jaz že pogosto razočarana, ampak potem spet dosti brez težav zaupala.

Al pa če si že takoj na začetku ves nezaupljiv. Potem to tud izžarevaš, pa potem drugi morda tudi postanejo sumničavi.
Je pa fajn bit včas mal zadržan, samo to je nekaj drugega.

....

Drugače pa, naj vsak sam presoja, kaj mu je kul in kaj mu ni - in tisto, kar je v življenju kul in ga osrečuje, izpolnjuje..., naj potem se odloča na podlagi tega tudi v prihodnje. Da naj si skuša omogočiti čimveč tega oz. da če se počuti dobro, da je to očitno nekaj, kar mu ustreza in je to potem pač ta smer, ki jo fura v tem smislu.

Kar je dobr, nej slabu. :) ;)
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso




Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)

Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0