TEORIJA O SMRTI IN VSTAJENJU VIRUSA
(Stefan Lanka)
Do leta 1952 so virologi verjeli, da je virus strupena beljakovina ali encim, ki se s pomočjo telesa nekako razmnožuje in širi v človeškem ali živalskem telesu. Medicina in prava znanost sta to idejo opustili leta 1951, ker domnevnih virusov ni bilo mogoče najti pod elektronskim mikroskopom in kontrolnih poskusov nikoli ni bilo.
Postopoma je bilo ugotovljeno, da je smrt celic pri zdravih živalih, organih in tkivih povzročila odpadne produkte, ki so bili prej označeni kot "virusi". Z drugimi besedami, virologija se je ovrgla in razpustila kot znanost.
Ko pa je žena kasnejšega nobelovca Cricka leta 1953 narisala dvojno vijačnico, ki je bila objavljena v znameniti znanstveni reviji Nature kot domnevno znanstveno razvit model domnevnega genetskega materiala, se je rodil povsem nov in daljnosežen hype: tako imenovana molekularna genetika. Odslej so vzrok bolezni iskali v genih. Ideja o virusih – pravzaprav že ovržena – se je tako čez noč spremenila. Ljudje očitno niso mogli opustiti materialistične ideje o zunanjem povzročitelju bolezni. Virus zdaj ni bil več toksin, ampak je bil odslej razložen kot nevarna genetska struktura, razumljena kot dedna snov, nevaren virusni genom.
Večinoma so bili mladi in neizkušeni kemiki tisti, ki so ustanovili novo različico virologije – gensko virologijo. Vendar ti kemiki niso imeli pojma o biologiji in medicini, a so medtem pridobili neomejena sredstva za svoje raziskave. In najverjetneje niso vedeli, da je stara virologija že leto prej razpadla.
Priča smo torej tragičnemu razvoju, ki je povzročil oživitev že ovržene in še posebej nevarne paradigme.
Več kot 2000 let se uči: "Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." Toda od leta 1995 – odkar sem odkrito postavil vprašanje dokazov za obstoj virusov – je bil dodan jasen dodatek: "Da ne morejo priznati, da je to, kar so jih naučili, narobe, še več: da je življenjsko nevarno."
Ker do danes še nihče ni imel pregleda in poguma, da bi govoril resnico, vidimo vse več »zlih duhov« – brez Goetheja – in pomožnih hipotez, kot sta koncepta »imunskega sistema« ali »epigenetike. Vse to zato, da bi lahko ohranili takrat izmišljene teorije, nesvetovne in že ovržene.
Zgodovina virologije je eno žalostno zaporedje pobožnih želja in s tem očitne neznanstvenosti. Najprej je bila teorija virusa (latinsko: strup za bolezen) leta 1858 povzdignjena v dogmo. Sledila je ideja o patogenih bakterijah, ki jo je posebej promoviral Pasteur. Nato je prišla teorija bakterijskih toksinov (v bistvu le iztrebkov teh bitij) in nato tudi virusov, dokler ni bila ta ideja leta 1952 izrecno opuščena.
Toda z oživitvijo leta 1953 so idejo o Virchowovih bolezenskih strupih postavili v novo preobleko, tokrat v tako imenovane »genetske viruse«, in od tam celo promovirali idejo o genih raka in »vojni proti raku«, ki je bila ustanovljena v Nixonovi dobi. Najnovejši potomec tega sramotnega rodu je ideja, da morajo geni, ker nosijo vse lastnosti, torej prenašati tudi vse bolezni.
Leta 2000 pa je z razkritjem nasprotujočih si podatkov projekta Človeški genom (sramotna in groteskna trditev, da je bila celotna človeška dediščina skoraj razkrita) postalo jasno, da to ni mogoče in da so več kot polovico tega genoma morali izumiti raziskovalci sami, da bi mu dali nekaj obraza. Vse ideje o genih kot »nosilcih« vseh informacij – in s tem tudi informacij o bolezni – so bile tako popolnoma in celovito ovržene.
Vendar, se danes navaden človek tega ne zaveda.
Vpleteni akademiki zelo težko priznajo dvomljivo vlogo, ki so jo sami igrali v procesu, glede na vpliv resno zavajajočega razvoja, ki je sledil. Toda dejstva so dejstva: celoten človeški genom ni sekvenciran, ne glede na to, kaj kdorkoli lahko trdi.
(Opomba)
Nobelova nagrada je nekaj najbolj neprijetnega, kar se lahko zgodi znanstveniku in družbi iz več razlogov:
1. Vse znanje temelji na »prevladujočem mnenju« takratnega univerzitetnega izobraževalnega establišmenta, vključno z njihovo trditvijo o ekskluzivnosti.
2. Nobelove nagrade ovirajo napredek znanstvenega znanja, ker so njihovi sklepi nagnjeni k dogmatizaciji.
Skoraj vsi sklepi so se po kratkem času ali po več letih ali desetletjih izkazali za napačne.
3. Zelo majhna, skrajno elitistična skupina, odtujena od realnosti, določa, kaj je znanost in kaj ni. Ti ljudje predpisujejo »znanstvene« metode in pri tem zatirajo nasprotujoča si znanja, izključujejo iz objave s pomočjo »peer review«, torej predhodnega preverjanja znanstvenih objav po njihovih kriterijih, in nezaželenih ugotovitev, ki ovržejo njihove lastne ideje in dogme.