No men se je začelo, ko je bil otrok star eno leto.
Krize. Kaj, na kakšemn način, koliko.......
Izgovori so zvezda stalnica. Saj ne vem zakaj, saj mi paše, da pozabim, da mi negdo nonstop kaka na glavo.
Prenehanje mi je dalo zmago in upliv sami nad seboj, potem je pa doma počilo, ker sem se postavila za sebe in otroka. Pa sem bila kurba pijana, opica..... sam človk ne.
Zdržala sem, ne bom alkoholik.
Še dons ni normmalnih odnosov, ker me ne morjo več "jebat" da sem pijana.
Zdej mam pa še kej prov.
Nalepke. Sem bila pač nesposobna za karkoli, sam da so me jebal.
Budala jedna, sem se pustila zavajat, pa še največ jest pomagala.
Ko sem se lahko malo umaknila, je bila pa flaša moja prijateljica.
Zgodba, ki bi lahko pisala knjigo, pa grem malo po odlomkih.
Glih včeraj, ko sem šla na žerjavico, sem se morala dret USPELA BOM, in potem USPELA SEM.
Sem uspela, vse, samo volja je bila potrebna.
Najslabš pri vsem tem je to, da večina tistih, ki so nam blizu enostavno ne vidijo in mislijo, da je vse ok, pač niso dovolj osveščeni okol tega. Če pa še malo bolj znaš skriti pa sploh, vse do tedaj ko izbruhne v taki meri, da je moteče tudi za njih, takrat pa pozabijo na to, da so ti še pred leti govorili, pa saj ti nisi pijanec, poglej Francelna un je pa res pijanc...Normalno je, da je vsak alkoholik poln izgovorov, jaz sem se še z ženo skregal samo zato, da sem lahko šel na drink (kdo te bo pa poslušal), pa se resnično nisem zavedal, da sem to jaz zavestno naredil...pač želja in potreba je psihično močnejša od vseh ostalih potreb in enostavno zamegli vse tisto, kar naj bi bilo še poleg pijače našega in lepega. Še delavci so ponavadi to najboljši, ker s tem prikrijejo svoje pitje in dvakrat nadoknadijo izgubljeno, če so plavga naredl. Tko da j tud v podjetjih tko, "ja no saj včas se ga naleze, sam dela pa za dva".....in zopet vodi v smer, ko nadrejeni ne morejo skrivati in opravičevati pitja delavca, ker se to stonjuje in na koncu tudi oni obsodijo. Počasi toneš preti ti izguba družine, preti ti izguba službe, brez denarja ne moreš piti, ker pri pivskih bratcih veljašš samo toliko, kolikokrat za rundo daš, zraven te še zdravje napade in padaš in padaš. A tudi pri pobiranju ni lahko, izgubil si prijatelje, ker v njihovo družbo več ne sodiš. celo moteč si, ker ne piješ in jim doma naprej mečejo, poglej Tomaža on je lohk nehal, ti s pa tak slabič....vse se začne na novo, pridobit i zaupanje tistih, ki si jim leta lagal in zlorabljal njihovo bližino, spremeniti življenske navade, naenkrat nastane praznina, ker ni tistega, kar si leta počel, skratka ni tko enostavno, vendar z malo mero vztrajnosti prideš do svojega življenja, seveda če si v resnici razčistil z odvisnostjo, če si zapruu svoj vzorec. Tisti, ki se borijo proti alkoholikom, ki potencirajo svoje nepitje in drugim pijancem dokazujejo kako je to škodljivo, zame še vedno niso izplavali, ampak je njihova abstinenca za njuh samih tako moteča, da si morajo vsezkozi dokazovati, da prav počnejo. Zase vem, da me prav nihče ne moti če pije, tudi sam bi popil kak kozarček, če se nebi bal, da se nebi začelo na novo. Tega pa res ne rabim več in prav zaradi tega lahko že tri desetletja živim, brez da bi pomislil na alkohol. Ni se mi treba skrivati po obvoznicah, da b me policaji ne dobili, nimam problemov zaradi alkohola in tud slučajno ga ne potrebujem, čeprav je bilo treba tudi preko kake preizkušnje, včasih je bilo to težje, danes že po difoltu veliko ljudi ne pije.
Je pa vsaka pot iz odvisnosti pač taka kot jo posameznik pelje in je nemogoče posploševati zadeve, vse ima nekje korenine, izvor in samo odkritje tega ti da tudi nebolečo in nemotečpo abstinence.
, pa tudi na heroinske odvisnike gledam precej drugace zdaj. Ne obsojam jih vec (tako kot vecina ljudi), ker vsakdo bije svojo bitko
