Depresija - moja usoda

Uvod

V tem članku bi rad razmejil svoje poglede na temo zdravljenja depresije. Pišem predvsem iz svojih življenjskih izkušenj, tudi sam imam namreč zelo občutljivo srce, nizek prag občutljivosti in visoko rahločutnost in kot tak včasih težave sam s sabo. Hmm. Verjetno sem glede tega na istem in morda celo na slabšem kot večina depresivnih ljudi, ki jih poznam....ampak, to je že druga zgodba... Predvsem pa pišem iz terapevtskih izkušenj in kot priča napredku ljudi, nad katerimi je uradna medicina/psihiatrija „dvignila roke“ (beri: predpisala psihoaktivne substance) in jih označila za bolezensko depresivne.

Kot terapevt humanistične psihoterapije se v okviru seans Clearinga z depresivnimi osebami torej kar pogosto srečujem. In da, res je, depresija je dejansko zelo resna težava in nikakor jo ne gre jemati kot nekaj površnega in enostavno ozdravljivega. Napredek je v teh situacijah vseprej kot posut s pomladanskim cvetjem. Travme iz preteklosti (ranega otroštva, recimo) in nakopičene nerazčiščene težave in nedoslednosti pri soočanju s svojo intimno resnico nas vse dejansko zelo zelo pogojujejo oz. dopuščamo, da nas pogojujejo.

Pomanjkanje

Beseda depresija pravzaprav ni slovenskega izvora. Angleška beseda „depression“, ki seveda pomeni več stvari, med drugim označuje tudi odsotnost, pomanjkanje in nizko raven.
Torej, namesto da se sprašujemo, kako pozdraviti znake depresije oz. kako s tabletkami anulirati depresivne občutke, se raje vprašajmo po vzrokih:

Kaj torej manjka depresivnim ljudem?
Česa nimajo?
Na katerih področjih življenja imajo težave sami s sabo?
Kaj bi pri sebi najprej izboljšali, če bi res želeli, imeli pogum in voljo?
Kaj je tisto, kar jih dela nesrečne, depresivne, nemočne?
Kaj si ti naši someščani, prijatelji in prijateljice, starši, sorodniki in neznanci pravzaprav sami v sebi želijo?
Po čemu hrepenijo?

Breme svobodne volje in prevzemanja odgovornosti zase

Zanimivo je, da se vprašanje svobode izbire in pre-determiniranosti vedno pojavlja le ob določenih situacijah (depresiji, recimo), hudih boleznih (rak, recimo) ali ob hudih zločinih.

Vzroki za take situacije se potem praviloma iščejo v genski zasnovi, kemikalijah v možganih, vplivu okolice v otroštvu in ostalih dejavnikih, nad katerimi seveda prav zares nimamo direktne kontrole.

Da, strinjam se, okolica oz. zunanji dejavniki imajo na nas res velik vpliv. Ne pa v absolutnem smislu. Ne bom se spuščal v razpravo o vseh možnih dejavnikih, ki vplivajo na razvoj človeške osebnosti, ker je to enostavno preširoka tema in presega okvirje tega članka.

Omejil pa bi se na tisti kubični centimeter naših življenj, katerega nam nihče nikdar in na nikakršen način ne more vzeti: svoboda odločanja.

Ne, nimam vas namena prepričevati v obstoj svobodne volje. Vem namreč, da je veliko lažje verjeti v determiniranost in v gensko omejenost/pogojenost, kot pa prevzemati odgovornost zase, na vseh področjih življenja.
Če pa slučajno dvomite v obstoj svobodne volje, potem vas vabim, da se v živo srečate in pogovorite z ljudmi, ki so premagali krute hendikepte, kot so denimo popolna slepota in apunktacijo udov, ter z ljudmi, ki so premagali smrtne bolezni, kot je recimo rak. Ti ljudje so žive priče o zgrešenosti zgodbic o usodi, genski pogojenosti ter pre-determiniranosti v naših življenjih.

Samo-omejevanje

Hmm. Izredno zanimivo se mi zdi dejstvo, da se uspešni podjetniki denimo, niti pod razno ne zanašamo na gene, vplive okolice in podobno, ker nam je kristalno jasno, da je uspeh v katerem koli biznisu direktno pogojen z angažiranostjo, odrekanjem, vlaganjem truda, zalaganjem energije in prostega časa.

Meni osebno niti na kraj pameti ne pride, da bi se pri pogajanjih s partnerji iz tujine zanašal na svoje genske pred-dispozicije in na apriori determinirane lastnosti, ki naj bi jih imel zaradi razmerij kemičnih snovi v možganih.

Ljudje na splošno niso več tako trdo omejeni kot pred 60 leti in nekateri se enostavno ne zadovoljijo več s plitkimi metodami 'zdravljenja' bolezni: »Ja, gospa, vi kar tole tabletko popapcajte in migrene kmalu več ne bo…« Ne, glava bo še vedno bolela, gospa bolečine pač ne bo čutila, ker bo njen živčni sistem omamljen. Ljudje se dejansko prebujajo, odpirajo in vse več nas je, ki razmišljamo v prvi vrsti s svojo glavo: „...zdravje je tudi in predvsem v mojih rokah, zakaj bi ga polagal v roke nekim tujcem v belih haljah, ki si zame niti časa ne vzamejo...“

Isto je v res izpolnjujočih zakonskih in/ali prijateljskih odnosih. Ljudem, ki so res izpolnjeni in srečni sami s sabo in s svojimi odnosi je popolnoma jasno, da je res "pošlihtan" odnos vse prej kot posledica preskakovanja informacij v nevronih v možganskih celicah in posledica vpliva genov, okolja in/ali planetov (astrologije). Brez iskrenega soočanja s svojimi čustvi, natančnega izražanja le-teh, vlaganja v skupne projekte v odnosu, reševanje osebnih in skupnih problemov v odnosu, prevzemanje odgovornosti zase in postavljanje jasnih trdnih in fleksibilnih meja – TO je tisto, kar botruje srečnemu odnosu.

Živa in pristna angažiranost in proaktivno soočanje s težavami je tisto, ker recimo mene osebno varuje pred veliko večino težavami, v katere zapadejo (depresivni) ljudje v moji okolici

Fenomen psihoaktinih snovi

Antidepresivi. Že samo ime teh snovi je rahlo zavajajoče, če smo res natančni in iskreni. Negativni občutki osamljenosti, panike, ogroženosti, manjvrednosti in nemoči, z jemnajem kemikalij NE bodo trajno izginili. To odkrito povedo tudi psihiatri. Vse, kar te snovi naredijo je to, da omamijo živčni sistem do te mere, da je pač neodziven na ta negativna čustvena stanja. In posledično ima uživalec teh snovi navidez več mira v srcu. Samo to. Drugače povedano, z jemanjem teh snovi človek dolgoročno gledano ne naredi zase prav ničesar koristnega.

Hmm. V Indiji imajo zanimiv način popravil avtomobila. Na armaturni plošči se prižge lučka, ki sporoča pomanjkanje olja v motorju, in vrli voznik čeznjo nalepi žvečilni gumi. Motor je popravljen.
:-)

Moja poanta tukaj je, da je jemanje antidepresivov, dolgoročno gledano, popolnoma zgrešen pristop k reševanju težav v življenju.

Hmm. Kako to, da farmacija ne izdela take antidepresive, ki bodo omogočili uživalcem direktno in trajno izkušanje večje izpolnjenosti in sreče v življenju? Jasno je, da se lahko s kemikalijami vpliva na procese v naših telesih in predvsem možganih. Da, lahko se vpliva na doživljanje samega sebe, drugih in sveta. Seveda tako, da kemikalije zatrejo negativna čustva oz. potencirajo pozitivna. Logično. Vendar kako to, da s kemikalijami oz. na umeten način ni mogoče globoko, trajno in res temeljito osrečiti ljudi?

Zakaj segajo po kemikalijah le ljudje v težavah? Kako to, da recimo določenim ljudem poseganje po psihoaktivnih snoveh niti na kraj pameti ne pride? (meni osebno je recimo misel na jemanje psihoaktvnih substanc približno enako privlačna kot misel na to, da bi vsako jutro pred zajtrkom z vso silo z glavo parkrat ob zid udaril...)

Nihče, ampak prav zares nihče se še ni zatekel v droge/psihoaktivne snovi/alkohol itd... iz čiste sreče, pristnega veselja in srčne radosti nad življenjem.

Kako to?

Zakaj torej najbogatejše in najuspešnejše farmacevtske korporacije ne izumijo snovi, ki bi nam vsem „olajšala“ bremena vsakdanjega življenja in nas trajno in dokončno izpolnila globoko v srcih, ne samo v občutkih (kot to počno droge, denimo).

Jaz pravim da zato, ker mi NISMO samo kup ogljika, kisika in vodika! Mi nismo mrtvi objekti, nemo meso! Mi nismo neme črke na papirju recepta za antidepresive!

Smo živa bitja, ne le to grobo telo, s katerim je tako zelo enostavno manipulirati. Možgani se ne odločajo namesto nas, fizično srce z vsemi prekati in zaklopkami NI vse, kar imamo v svojih prsih!
Življenje izvira iz življenja, ne pa iz mrtve materije.

Če bi radi šok terapijo in iz prve roke izvedeli in doživeli veliko razliko med tem, kar mi zares smo in tem, za kar nas ima farmacija, potem vam priporočam, da si vzamete čas in si ogledate obdukcijo na Sodni Medicini v Ljubljani.

Rešitev

Instant ozdravitve depresije ali katere koli druge akutne / kronične težave enostavno NI.

Tako tudi samo zdravljenje oz. nudenje pomoči (tudi v okviru humanistične psihoterapije Clearing) v bistvu ni zdravljenje samo po sebi. Ozdravitev se zgodi ne le s pomočjo terapije ampak šele s spremembo načina življenja (čustvenega in miselnega). In tega se enostavno ne da doseči čez noč. Za spremembe je potreben čas in veliko samoiniciative. Instant rešitev za katere koli težave v naših življenjih, vključno z depresijo, preprosto ne obstaja.

Kaj torej storiti?
Iskreno rečeno, natančnega odgovora na to ne poznam. V dolgi enačbi srečnega bivanja ljudi je enostavno preveč spremenljivk.
Zato pa pravim: na nas je, da to zase in za svoj primer SAMI odkrijemo. Kdo drug naj to stori za nas?
Obstaja sploh druga pot do trajne izpolnjenosti?