191 komentarjev na to temo

[Lunin net]

Kaksen je vas odnos do pasjega zavetisca Milene Mocivnik?

[El Nino]

Eh najbrz je do psov najbolj usmiljena oseba kar jih je dalec naokrog. Lepo bi bilo ce bi ji kdo pomagal...

Aries-Libra-Scorpio

[elizabeta]

Ja, točno! Dobro bi bilo, da bi vsi Slovenci, prispevali vsaj en tolar. Ko bi mi vsaj padla, kakšna pametna ideja, kako to izvesti?


E.

[Marsa]

Moje mnenje pa je malo drugacno...

Ce ima nekdo res tako rad zivali, kako vendar je potem mogoce, da veterinar nima moznosti vstopa do zelo, smrtno bolnih psov?

Ali je pravi nacin, "posvojitev", ki pa pomeni to, da slavni, ki imajo ze pse (z rodovniki oz. so jih kupili, dobili drugje) "skrbijo" za pse na nacin, da zanje nakazujejo denar...
Temu recem jaz oprati se slabe vesti.

Psi so zelo v slabem stanju, umirajo pred ocmi zgrozenih opazovalcev - a nihce nima moci.
Ce se nakazuje toliko denarja, zakaj psi stradajo in dobivajo pomije, so vec dni brez vode, hrane, grizejo se med sabo, tudi do smrti?

Ali smo res tako demokraticni, da razumemo vedno le eno plat - tisto, ki nam je bila najprej predstavljena?
Ali se nihce ne zamisli in ne spregleda, da nekaj tu "ni prav"?
In ali je res tako, kot smo obvesceni ali kot verjamemo mi?

In koncno - zakaj se "zakomplicira" vselej, ko pa kdo dejansko hoce katerega od psov?

Zakaj (po mojem vedenju, mogoce se motim) ni do zdaj bil oddan niti eden od psov?
(*** Ravno danes -12.3.- pa sem govorila o tej temi z znanko, ki je izvedela, da so nekaj psov le oddali - zato to sedaj dodajam in se oproščam za dezinformacijo).

Ali je res boljse za psa ziveti v takih razmerah, kot pa v ljubeci druzini, kljub temu, da le-ta nima najboljsih pogojev - kar pa je seveda razlog ne-oddaje psa (psov)?

Mislim, da o vsem skupaj premalo vemo oz. da ne poznamo vseh plati "zgodbe"..

Morda bi bilo veliko lepse, primerneje in bolj clovesko (namesto hinavskega nakazila in gledanja od dalec na to iz naslonjaca, na kolenih pa nam seveda sedi nas domaci hisni ljubljenec - in to seveda z rodovnikom) preprosto posvojiti katerega od psov na nacin, pod katerim si vecina predstavlja POSVOJITEV?.

Tako me najbolj od vsega, seveda dosti bolj kot javno mnenje (ki je pac ustvarjeno na podlagi objavljenega v javnosti) - zanima:
KAJ bi imeli pripomniti in komentirati PSI iz omenjenega zavetisca?

Kot pa razmisljam v primeru "Rdeci kriz", bom pa seveda vselej z veseljem za pse prispevala tolar ali tudi 100.

Zakaj pa JAZ ne vzamem katerega od psov?
Sem "macji" tip. Imam muco, ki ima sedaj 4 mladicke.
Vse bom oddala.
Dobrim ljudem - ki jim seveda zaupam, da bodo zanje skrbeli lepo.
Hocem jim dobro - imam jih rada, kar pa seveda ne pomeni, da moram to dokazovati ravno s tem, da jih vse obdrzim...

[Marsa]

Ze tamle sem dodala v objavo, da sem 12. 3. izvedela od znanke, da je slisala, da so nekaj psov vendarle oddali.

Od druge znanke pa sem vceraj izvedela, da je enega od psov vzel k sebi Vinko Vasle.
Spodbudno in me veseli, da vseeno kateri pes tudi dobi dom.

Kot pravim, vedno rada verjamem in zaupam dobrodelnim akcijam (vendar sem seveda -zal- tudi precej skepticna).
Tako sem pravzaprav upala, da me bo ob zgornji objavi kdo ze prijazno poucil in nanizal primere oddaje in tudi zdravniske pomoci in oskrbe.

Pri vseh stvareh, se posebej, ce gre za kocljive, me zanimata obe oz. VSE plati.
Kajti - obe plati sta recimo: 1. - M. Mocivnik in zagovorniki in 2. - tisti, ki so nasprotniki.
VSE plati so pa se PSI - ti pa so v slabem stanju.

[tash]

moje mnenje je zelo milo rečeno:" TO JE ZAME MUČENJE PSOV IN NE SKRB AIL LJUBEZEN DO PSOV!!!" če imaš res rad živali jih nikakor ne zapreš v zagrajeno dvorišče, da dobesedno hodijo en po drugem...saj res, da jih hrani, pa vendar mislim, da bi jim bilo še vedno bol všeč, če bi bili vsaj potepuški, če že ljudje, ki so jih zavrgli-odvrgli nimajo ali ne cenijo osnovnih vrednot življenja...

ne sledim več dogodkom v tem zavetišču...in zato ne morem rečt, če so so razmere spremenile...pred leti pa je bila to prava množična mučilnica za pse..

in društvo za mučenje živali? kje so, ko je treba ukrepat?


če se odločiš postat dobrotnik, najprej poskrbi, za normalne in vzdržne razmere...in šele nato ukrepaj...


tash

[Marsa]

Zagotovo je osnovni, prvotni namen oz. ideja in tudi akcija Milene Močivnik bil vsekakor pozitiven in na vsak način dobronameren - o tem ne more biti nobenega dvoma.

Vendar mislim, da se je vse skupaj "sprevrglo" v povsem nekaj drugega.
Zdaj je razsežnost zadeve postala prevelika za posameznika.

Ko se lotevamo zadev s takimi razsežnostmi in ko se odločimo zadeve jemati v svoje roke, moramo biti odgovorni in ravnati tudi s pametjo in ne samo s srcem, saj včasih, v posameznih primerih, namesto da bi pomagali, dejansko ne pomagamo, ampak zadeve celo otežujemo.

Namesto, da bi tako čimveč psov dobilo dom in bi jih pač v samem zavetišču hkrati bilo vse manj, se (poleg tedenskega "prirastka") tudi porajajo novi in novi psi - vse skupaj je tako postal nekakšen začaran krog.

Dejstvo pa je, da pri vsem najbolj trpijo psi.

Sama sem takoj pripravljena prispevati denar, hrano...
Vendar mislim, da se to že počne - stanje pa ostaja isto.

Morda bi od vseh "ljubiteljev živali", o katerih tolikokrat slišimo, bilo pričakovati konkretnejše "ukrepe", konkretnejšo pomoč?

Tako bodo prijazni ljubitelji živali še vedno podpisovali peticije proti mučenju psov, hkrati pa svoje pasje ljubljenčke prijavljali na pasja tekmovanja.

Hinavsko in arogantno pa je, da ob vsem zapravljanju denarja ne moremo nuditi našim živalskim prijateljem spodobnega bivališča (še posebej, če smo sami med tistimi, ki smo ga zavrgli, in tudi v primeru, da smo na položaju, ko imamo več možnosti za ukrepanje).

Upam, da bo kdo od bolj kompetentnih kmalu oz. ČIMPREJ pripravil in ponudil boljšo rešitev (in predvsem humano).

Upam tudi, da to ne bo pomenilo ustrelitve (ali pač drugačne usmrtitve) 100-tih psov...


S kakšno pravico si dovolimo tako postopati z živalmi!

[Marsa]

V soboto, 23. 3., je bilo pred pasjim zavetiščem protestno zborovanje proti ukinitvi zavetišča oz. "odstranitvi" psov, karkoli že to pomeni.

Kot kaže, pa je vedno glasnejše govorjenje o tem vendarle obrodilo sadove, saj psov niso usmrtili, poleg tega pa je neko nemško društvo pripravljeno prispevati pomoč v obliki cepljenja psov - če sem prav razumela.

Tako se bo - upajmo - vse skupaj začelo reševati na več nivojih hkrati in upajmo, da se bo podobne akcije kot nemško društvo lotilo tudi katero od slovenskih, poleg tega pa upam, da bo tudi država sprejela svoj del odgovornosti in se tudi sama primerno zavzela.

Spet poudarjam, kako arogantno in do konca nesramno je kupovanje oz. najemanje najmodernejše opreme (prevozna sredstva itd), in vsega ostalega brezglavega zapravljanja denarja, medtem ko ima toliko živih bitij v našem okolju najtežje možne pogoje in je "bolan" ves ekosistem in medtem ko imamo sami morda vse možne pristojnosti ali vsaj veliko več možnosti kot posameznik ali pač peščica posameznikov...

Sramotno...

Tudi predstavniki društev pa opozarjajo, da je postalo stanje v zavetišču nevzdržno in nadaljnje bivanje tolikih psov in na takšen način praktično nemogoče in polagajo na srce, da je seveda najboljša možna pomoč - POSVOJITEV psov.

[Marsa]

V zadnjem obdobju sem dobila nekaj mailov od (resničnih) ljubiteljev živali, ki si prizadevajo v njihovi moči pomagati.
So zagovorniki pasjega azila M. Močivnik in sem jih zato tudi povabila k objavi svojih mnenj na Forumu - da bi bilo podanih čimveč mnenj in stališč, pa tudi objav o že dokazanih dejstvih - da bi bilo moč dobiti čimbolj uravnotežen vpogled.
Ker (tudi zaradi časovne stiske) niso sami objavili teh prispevkov, jih tudi jaz ne morem v njihovem imenu.
Bom pa strnila, za kaj je nekako šlo oz. na podlagi kakšnih klevet so so se zagovorniki zdruzili in se odlocili tudi prek e-mailov in peticij pomagati Močivnikovi... in kakšno je (še vedno) moje mnenje o tem - ki sem ga napisala tudi v reply na pismo.

Šlo naj bi za klevete o tem, kako pse skrivajo, ko pride "štetje", o nekakšnih vsadkih, ki naj bi jih šivali pod kožo psom, in podobne klevete.
Poleg tega naj bi se v javnosti objavljali tudi prispevki o osebnem življenju ge. Milene Močivnik, ki naj bi bilo "sporno" in omenja se tudi nekakšna mamilarska dejavnost.

Moram poudariti, da o tem nič ne vem, niti ni bilo navedenega nič takega v prispevkih ne videnega v situacijah, na podlagi katerih sem si svoje mnenje ustvarila sama.
Moti me, da se na tak način skušamo izogniti resnični srži težav.

Teh zgodb (kot tudi zadnjič navedenih o nekakšnih vsadkih) nikoli nisem slišala in ne poznala.
Zdaj namreč spet v prispevku vidim "Mamilarska dejavnost"... To tudi prvič slišim in me ne zanima, kaj kdo počne s sabo.

Prvotno pozornost namenjam psom in ne osebam - za katere je jasno, da če se izpostavljajo, in še zlasti, če gre za teme, kjer se pritiska na našo vest, da se o njih širi tudi mnogo neresnic.
Takale ozadja oz. sodbe na podlagi teh utemeljitev se mi zdijo banalne.
Klevete, govorjenje ipd. me ne zanimajo in si svojih mnenj vsekakor ne ustvarjam na podlagi le-teh osnov.
Skušam čimbolj objektivno gledati dejstva - ki pa so v tej situaciji strašna ogroženost človeških bitij - pasjih "gostov".

Tudi ti, ki so argumentirali svoje izjave, ki niso v prid zavetišču, so jih javno, v nekaj TV prispevkih, možnost povedati svoje pa je imela tudi ga. Močivnik... Prizori iz zavetišča pa so bili v različnih obdobjih snemani s kamero in v tem primeru tudi pred očmi filmske ekipe.
Tako si je lahko vsak ustvaril nekakšno sliko...

Sem za reševanje težav tudi s pametjo; poleg gledanja na zadeve s srcem.

Namesto, da bi sedaj pozornost v prvi vrsti posvetili psom, se razglablja (natolcevanja in utemeljitve oškodovanega) o osebnem življenju in interesih.
In klevete, nekdo bo nekoga tožil (vendar mi ni jasno tule - ali bodo psi tožili? psi so namreč žrtve tule ali kdo??) - ali bi psi morda raje videli, da bi se denar, ki bi šel v takšno proceduro za pravzaprav namen oprati ime, raje prispeval za namene, ki so jim RESNIČNO v prid?

Da strnem - psi imajo grozne pogoje - ne glede na to, kako kdo živi, kaj kdo pove in govori in kako to ta ali oni posameznik vidi.
Psi so tisti, ki so tule žrtve, in ne gospa Močivnik, ki si je svoje poslanstvo sama izbrala, in katere prvotni namen je seveda vsekakor bil dober, ne glede na nič drugega. A mislim, da se često tako zgodi, če jemljemo v roke niti življenja.

Psi potrebujejo POSVOJITEV oz. novo zavetišče - ki ga ne bo upravljal posameznik - kaj se v tem primeru lahko zgodi, spremljamo zdaj vsi.

In morda bi se bilo dobro vprašati:

Za KOGA od udeleženih pa je dejansko dobro omenjeno zavetišče?
Za g. Močivnik? Po mojem mnenju nikakor, saj najbrž ne moreš tako živeti ali vsaj zelo težko.
Za okoliške prebivalce? Dvomim. Tudi če imaš rad živali, te najbrž moti smrad in ostalo, poleg tega pa ljudje ne morejo vedeti, če psi zaradi stanja, v kakršnem so, niso tudi -ali pa semintja kateri- podivjani...
Za pse? ...

In - ali naivno mislimo, da tudi, če se zdaj to čudežno razreši, da ne bo več psov - da se to ne bo več dogajalo - ITAK vsekakor rabimo podobno zavetišče oz. nekaj njih po Sloveniji.

To je potrebno doseči.

[Marsa]

Ker v tej temi itak v glavnem govorim sama, bom dodala še svojo "zgodbo".
Ne z dotičnim ne s katerim drugim PASJIM azilom ni sicer neposredno prav nič povezana, a vednarle obstaja nekakšna povezava...

Morda se v komu kaj premakne in morda kdo pošteka, kaj je bistvo tega, da ravnaš človeško in srčno, in konec koncev - če že sodimo, imamo mnenje, zakaj ne bi sami bili kot nekakšen zgled.

Kot sem omenila, sem "mačji tip".
Odkar pomnim, sem si želela mačko - nisem je smela imeti, ker smo stanovali v stolpnici, v 7. nadstropju, brez balkona (zdaj, ko sem sama odrasla, bi tudi v tem primeru našla "način", a za tedaj pa... spoštujem mamo in njeno odločitev, čeprav sem pretočila marsikatero solzo, s katero sem mislila, da bom izsilila njeno dovoljenje).
No, vseeno so mi vedno na karticah pošiljali mačje motive in vedno mi je bil ta prizor eden od ljubših - mlade mucke!!! Skoraj ni ljubkejšega! )
Ko sem se odselila od doma, je bilo skoraj prvo, kar sem si omislila, mlada črna muckica. Bila je res noro srčkano fantastična!
Spet sem jokala, ko je izginila nezano kam (kot sodim, jo je "odneslo" ob prvem gonjenju).
Ko sem jo spet enkrat šla iskat, je nekaj cvililo v jarku.. Mici? Nemogoče - Mici je bila večja, ta pa je bila čisto majčkena... No, bila je Neža, ki sva jo vzela k sebi za določen čas (če vseeno najdeva Mici, v kar nisem več zares verjela). Bila je precej uboga - bila je suha, komaj da je lahko jedla, imela je drisko in je bruhala.
No, spravila sva jo k sebi, a je tudi ona odšla. Zakaj, je druga zgodba, ni prenašala razmer v hiši (lastnica hiše si je venomer izmišljala nove in nove Nežine "prigode" in jo končno dobesedno odgnala od hiše. Koliko noči sem jo iskala, klicala.... Nekoč se mi je že zdelo, da skuša priti spet notri... Ni je bilo...).
Potem sva dobila Miško. Miška je bila posebna mačka - z nami se je ničkolikokrat selila, bila z nami nekajkrat na morju, posebnost pa je bila, da se je z nami sprehajala kot psiček - seveda ne na vrvici...
V Tivoli je hodila opravljat potrebo, medtem ko sem peljala otroka z vozičkom na sprehod.
To je čista resnica.
Take mačke še ni bilo.
A zaradi nenehnih selitev se je tudi ona odločila, da "gre po svoje" - zelo v redu sva se vse zmenili. ...
Potem pa sem hotela presekati "rdečo nit" mojih črnih mačk..
"Čarovnica", petek 13., pa še črne mačke... To je preveč.

Miške dolgo nisem mogla preboleti (*še opomba - ko sem 17. marca prišla z dojenčkom iz porodnišnice, je 18. marca Miška rodila 4 mladičke, stanovali pa smo v enoinpolsobnem podnajemniškem stanovanju - no, nismo je dali stran, kot bi ravnali mnogi, pa tudi za mladičke smo poskrbeli in jih vse skupaj oddali na kmetijo, ko so bili za to "zreli"... Tudi ko so nas metali iz stanovanja - v treh tednih smo se morali odseliti z 11-mesečnim dojenčkom in 5-imi mačkami - sem nekako našla način in Miško vsekakor obdržala).

No, zdaj pa pride del zgodbe, ki je v bistvu za ta predmet najbolj pomemben...
Kot pravim, sem se "naveličala" črnih mačk... Dolgo nisem hotela niti slišati; prveč me je bolel Miškin odhod...
A vseeno sem se počasi spet vnela za muco, a tokrat sem hotela prav posebno - srebrnkasto. Prav predstavljala sem si jo. Točno tako sem hotela.. Eni so imeli tako mačko in bodo kmalu imeli mladičke. Težko je bilo čakati, a sem se vseeno odločila - mamica je bila res lepotica. Pa je nekaj prišlo vmes. Potem sem se že precej "ufurala" in na vsak način hotela tako muco - srebrno in posebno.

Ko mi je frendica, ki je imela mlade "navadne" tigraste muce, ki niti niso bile več najbolj majčkene, kakršno sem sama želela, ponudila mucko, tako nisem bila preveč navdušena.
Pri tej prijateljici pa so imeli prav poseben odnos do mačk - in z vso zavestjo in odgovornostjo si upam trditi, da tisto, kar so oni imeli, ni (bilo) čisto nič drugega kot nekakšno mačje zavetišče v malem - kar sodim, da več kot 10, 15 (ali celo več, težko je soditi na oko) mačk vsekakor je.
No - marsikdaj jim je zelo težko, morda celo zase komaj izbrskajo, a mačke imajo vedno hrano in najboljše možne pogoje - so lepe, zdrave in živijo v dokaj ustaljenem redu. Prijateljičini se znajdejo, kolikor se lahko. Semintja tudi drugi dobri ljudje kaj prinesejo.
A seveda jim ni lahko - vse skupaj pa se je seveda začelo kot v pasjem zavetišču - včasih se zadeve začnejo vrteti v začaranem krogu... Imeli so muco, dve, prišel je naraščaj, novi in novi mladički...
Vsakomur pa je seveda tudi niso oddali... Kar je logično in normalno, vendarle mislim, da njihove zahteve niso bile pretirano stroge, kljub vsemu.
No, prijateljici seveda na ŽR nihče nikakor ni nakazoval denarja (Za mačje zavetišče? Se hecate? Če že do psov, ki naj bi jih imeli raje kot mačke, tako "skrbimo")...
Tudi seveda nikoli ni in najbrž ne bo postala Slovenka leta.
Tudi se advokati ne pulijo za njen primer - ko ima najverjetneje tudi sama težave s sosedi (vendar so presenetljivo dojemljivi, tolerantni in strpni) in tudi opravljajo jo seveda - saj vsakega, za katerega se odločijo, da ga bodo ožigosali kot "čudaka".

No, in - kaj hočem povedati?
Kljub temu torej, da sem se odločila za srebrno muco, sem ob prihodu na tiste mačke, ki so bile luštne (...pravzaprav nič ne de, če niso srebrne, pravzaprav še boljše, so lepe, domače, avtohtone...), pa seveda je bil "v igri" tudi ta aspekt, da pomagam prijateljici, se v trenutku dokončno odločila in po eni uri sem odšla z Mimi v naročju.

To je bila zgodba, posvečena Mimi, ki je super mačka, se z nami že nekajkrat selila, imela kup mladičkov in je naš družinski član - stara bo 5 let.
Zdaj ima 4 luštkane mladičke...
In če zdaj pomislim - ŠE DOBRO, da je taka, kot je - in ne kakšna srebrna važička...


Če bi torej en procent tistih, ki se odločijo za "brand new fancy" pse, spremenilo svojo odločitev - in se odločili za ŽE OBSTOJEČA, čakajoča, ljubezni in doma željna živa bitja.... ... ..... .......

KJE STE ZDAJ, LJUBITELJI PSOV??

[Tjaša]

Tudi jaz nimam najboljšega mnenja o g. Močivnikovi, pa ne zaradi informacij, ki so bile povedane in napisane v medijih (milo rečeno tam pretiravajo v obe smeri - za ene je pasja svetnica, za druge pa vodja mamilarskega kvartela). Znanka, ki vodi DPMŽ je hodila k g.Močivnik pomagat in ji prinašala hrano za pse. Po nekaj mesecih je rekla da ne gre več, ker da ženska noče oddajati psov. V njeni prisotnosti je prišla oseba, ki je hotela posvojiti psa, ki ji je bil všeč, g.M pa ji je na vsak način hotela dati drugega (beri:starejšega in ne tako "všečnega" psa) in končalo se je tako, da je dotična oseba odšla brez psa.
Torej, saj razumem, da je najtežje oddati starejše in ne tako "luštne" pse, ampak bolje da gre eden, kot nobeden, a ni tako?

[Marsa]

*
Nekaj prič je svoje povedalo v nekaj TV oddajah (mdr in nazadnje v oddaji "Preverjeno"), obstaja pa tudi nekaj pisnih pričevanj.
Resnici na ljubo je potrebno povedati, da sem v prid zavetišču dobila le eno mnenje očividca, številnejša pa so tista, ne tako naklonjena - navedena, dokumentirana in podpisana.

Dodajam povezavo na stran, kjer je za širšo javnost objavljeno eno od teh pričevanj in je priloženih tudi nekaj fotografij ubogih živali:
Prijava o mučenju psov in mačkov pri Mileni Močilnik.

[Marsa]

Če bi si radi ogledali (prebrali) več mnenj in dobili več vpogleda, si lahko ogledate Forum revije Moj pes, kjer je debata o dotičnem azilu v polnem teku - podanih je ogromno mnenj, izkušenj z oddajo psov in veliko drugih podatkov.

Zelo zanimivo in priporočljivo za vse, ki vas ta tema zanima, pa bi si radi ustvarili čimbolj objektivno mnenje ali seveda pomagali po svojih močeh.

Namen vseh objav in prispevkov je, da se zadeve premaknejo in če se bo o tem več govorilo in če bo javnost o vsem skupaj bolje obveščena, je seveda več možnosti, da se dejansko tudi kaj premakne.

Oglejte si pogovor na to temo torej v
Forumu ljubiteljev živali revije Moj pes

Končno se nudijo tudi nekakšne rešitve in kot sem uspela razbrati iz na hitro preletenega, dotični ljubitelji živali dejansko nekaj naredijo in tudi pomagajo.

Zelo pohvalno!

Več glav več ve - več oči več vidi - več src premakne gore.

[Marsa]

Psov niso usmrtili in jih do nadaljnjega tudi ne bodo.
Za to gre predvsem zasluga vsem ljubiteljem živali, ki so si glasno prizadevali za to, najverjetneje pa je največ pripomogel protestni shod 23. marca, in pač vse glasnejše javno menje in razpravljanje o tem.
Sicer obstaja nekaj težav z izvedbo cepljenja (predvidevam, da gre za birokratske, ker gre za nemško društvo), vendar se zadeve, kot pravijo, zdaj nekako "normalizirajo".

Baje (tako pravi sama ga. Močivnikova) se je tudi stanje v samem zavetišču izboljšalo, prav tako pa se je zmanjšal "priliv" psov in so tudi oddali več psov.

To sem ujela v oddaji na TVS v petek, ko je bil zanimiv pogovor o živalih (ki pa se ni dotikal zavetišča M. Močivnik, čeprav je tudi ona bila gost v studiju). Bila je zelo dobra oddaja (čeprav me je nekaj izjav oz. stališč, podanih v njej, motilo) in precej na nivoju.
Govora je bilo predvsem o odnosu - lastnik/žival (v glavnem pes), psihologija obeh in psihologija odnosa, naše sporazumevanje, kontaktiranje z živalmi, naša nerealna pričakovanja od živali, ipd..

Kar se mi je zdelo dobro - že v osnovi je namreč treba zavzeti dobra stališča, dobro osnovo. Težave - "napaka" je v zavesti ljudi.

Kajti - vse se je začelo z zavrženimi živalmi - ki so jih zavrgli ljudje - njihovi lastniki.

***

Zato, ljudje - ljubitelji živali!
Ko si hočete omisliti hišnega ljubljenca, o vsem se predhodno dobro pozanimajte (kakšnega značaja je kateri pes, kaj lahko "pričakujemo" od določene pasme, ali je primeren za bivanje v stanovanju, ali je primeren za družbo otrok oz. ali je socialen... ipd.).
Prav tako se RESNIČNO ODLOČITE in o vsem prej dobro premislite!!
Žival ni igrača ali predmet, ki ga lahko po naveličanju (ali tudi razočaranju) zavržemo!
Že v začetku živali raje ne vzemimo, kot da bi se ji kasneje godilo tako, kot se zavrženim živalim.
Ne odločajmo se za ljubljenca zgolj iz "kozmetičnih" razlogov ali z nekakšnim pričakovanjem po njegovem nujnem služenju nam.
Sprejmimo žival medse in ji dajmo vedeti, da si MI SAMI štejemo v čast, da lahko bivamo z njo.
Od nje se lahko zelo veliko naučimo.

Ljudje si npr. psa omislijo "za začetek", kasneje, ko se odločijo za otroka, pa ga zavržejo, češ da bo škodil otroku.....
No, to ni res - naše znanje in izkušnje z živaljo lahko naš pogled na vse živo kvečjemu obogatijo, poleg tega pa je tudi za otroka dobro sobivanje takšne vrste.
Zato mislim, da bo resničen dober starš absolutno ta, ki svojega psa ("za dobro otroka") vsekakor ne bo zavrgel.
Kajti že v OSNOVI bo ravnal preudarno in odgovorno.

Kdo drug spet pa bo le stežka odrekel muho enodnevnico svojemu otroku, po drugi strani pa bo brez težav pustil brejo psičko v jarku!!!
TO je treba preprečiti - tako, da zdraviti ljudi, zdraviti pa tako, da jih izobraževati, ozaveščati.

MI sami smo krivi in naš odnos do živali.
Sram nas je lahko!

[vest]

Dala bi vam nekaj iztočnic za razmišljanje o zavetiščih, o tem kaj je prav in kaj ne, kaj je humano in kaj ne.
Najprej ugotovimo, da vendarle po svetu obstajajo zavetišča, ki so najprej nastajala zato, da so umaknili živali izped oči, sčasoma z dvogom kulture pa se je dvignila tudi zavest o humanem odnosu do živali. S tem so tudi zavetišča dobila nove razsežnosti in nov pomen, postala so vsebolj prijazna predvsem tistim, ki v njih bivajo - živalim. In vendar se določene stvari niso nikoli spremenile. Zavetišča imajo karanteno, v kateri žival preživi obdobje možnosti inkubacije z katero od nalezljivih in kužnih bolezni. S tem zavarujemo živlai ki so v njej, da bi se okužile in živla ki je prišla na novo bolj opazujemo in s tem omogočimo, da pravočasno ukrepamo v primeru izbruha bolezni. Zavetišča delujejo po pricipih vračanja živlai lastnikom in oddajanja novim lastnikom. Vsa humana zavetišča imajo tudi določeno mejo do katere ohranjajo življenje in mejo po kateri se odločijo za evtanazijo. Ti kriteriji so sicer različni ( kriterij je lahko visoka starost, neozdravljive bolezni, pretečen rok ki je določen kot dolžina bivanja...) Vsako zavetišče mora imeti izoblikovano tudi politiko do sterilizacij, kriterije oddajanja, nadzora... In če rečemo, da se prizadevamo za zavetišče, ki bo delovalo humano, si v naši družbi predstavljamo zavetišče, ki bo omogočilo živlai varnost, zdravljenje v primeru ozdravljivih bolezni in poškodb, vračanje in oddajanje, evtanazijo za neozdravljivo bolne živali, podaljševane bivanja v zavetišču za živlai za katere se ve, da je to smiselno. Ljudje, ki se vsakodnevno srečujemo z izgubljenimi in zavrženimi živalmi, smo v svojih dolgih letih dela oblikovali čut za te živlai, čut za odgovornost, čut za ocenjevanje položaja in situacije, čut za to, da vemo kaj soželjein kaj so možnosti, ki jih naša družba sprejema in daje. ŽAl je v naši družbi prisotno dejstvo, da sicer hočemo visoka merila in kriterije, sami pa k temu ne prispevamo z ničemer. Vsi tulimo, da se nobene živali ne sme evtanizirati in da jih je treba ohraniti pri življenju, ko pa pridemo iskat žival v zavetišče ali na društvo, mora biti ta čimmlajša, čim lepša...Starih živali ne opazi nihče. In potem te živali, ker seveda se jih ne sme humano uspavati živijo v okolju, kjer jih imajo sicer radi, pa vendar živijo drugaček ot so prej dolga leta. za nas ki jih gledamo vemo, da "životarijo", pa vendar nočemo kršiti družbenih norm.

Pa poglejmo na dvorišče MM, ki naj bi imela srce za živali. Pes ki pride na novo gre med ostale, če jih pač nekaj okuži, nič hudega, saj jih MM pozdravi z prekuhanim rižem in piščančjim mesom. Potem se psička začne ženiti in nanjo lahko skoči prav vsak kuža, ki ima možnost ali pa je po hierarhični lestvici dovlolj vissoko d asi to lahko privošči. NAj vam povem, da je ga. Vera Hegeduš pred tremi leti in pol MM omogočila sterilizacijo vseh psičk brezplačno, pa jih niso nikoli sterilizirali. ZAkaj ne, vprašajte MM. Ali vese, da je tam na naših rokah umrlo kar nekaj psov, ki bi jih lahko oddlai, pa MM ni dovolila. Ali veste, da ste tam žalejeni le, če ne razmišlate s svojo glavo, ker takoj ko rečete, tole bi se dalo pa spremeniti in to zastonj letite na cesto. Ali veste, da smo v zadnejm času poslali tja več kot 50 ljudi po živali in smo vse kar smo uspeli dobiti, dobili izjave tistih ki so šli in jih je odpravila, nagnala ali ignorirala. Ali veste, da smo šli celo tako daleč, da smo tja poslali svoje prijatelje, da bi dobili ven pse, ki smo jih potem pozdravili, oskrbeli, socializirali in oddali naprej. To nam je uspelo pri 9 psih, s tem ,da so naši prijatelji točno vedeli kaj morajo reči in kaj obljubiti, da bodo psa vendarle dobili. ( Ena izmed njih je morala celo obljubiti, da bo pustila službo,da bo ves dan z psom).

Dejstvo je, da pri MM stvari niso urejene, da se dogajajo stvari, ki se ne bi smele, da živali praktično nimajo možnosti da bi dobile novega lastnika. tam so izpostavljene življenju v tropu, ki socilaiziranemu psu, ki je živel z človekom vsekakor ni več naravno okolje. Poleg tega morajo živali pri njej umreti naravno, to pomeni, d apes, ki ima raka ne evtanizira, ko je čas za to, ampak mora žilal trpeti neznosne muke, ki jih pri človeku vsaj lajšajo z morfijem, pri MM pa tega ni.....Lahko bi naštevala kaj vse ni tako kot bi moralo biti. Najboljše pa bo, d agreste tja in si stvar ogledte, vendar ne tako, da pustite, da vam mIlena besede polaga v usta, pač pa tako, da opazujete zdravstveno stanje živali, prštejete koliko je brejih psic, kliko jih ima zatrdline na seskih, koliko jih je ranjenih od pretepov. in ne bodite tam površno dve uri, vzemite si čas, pojdite pomagat raznašat vodo, hrano nekaj vikendov zaporedoma in potem v srcu povejte kaj mislite.

JAz se bom prizadevala, da bo zavetišče delovalo v dobro živlai, ne v dobro človeškega egoizma, ki rešuje življenje za vsako ceno, ki jo potem tako ali tako plačajo živali in to živlai, ki jih večin tako nikoli ne bo videla. saj vese, daleč od oči, daleč od srca.

[Marsa]

Hvala za vaš prispevek in opis osebne izkušnje.

Omenjali pa ste druga takšna zavetišča; ali morda lahko posredujete konkretnejše podatke (npr. povezave na strani vašega ali takšnih društev oz. več o dejavnostih takšnih društev).
Kam v Sloveniji se lahko še napotimo po pasjega ljubljenca?
Oz. kam z zavrženim psom (ali pač živaljo), če ga najdemo?
Vem, da je obstoječe Društvo (DPMŽ) na Trubarjevi zaprlo svoje prostore in tudi ukinilo svoje poslovanje.
Vem pa tudi, da se je sedaj formiralo novo takšno društvo.
Da bi razbremenili pasje zavetišče Milene Močivnik in tako čimveč psom omogočili dostojno bivanje, bi bilo koristno, da bi nudili na mestih, kjer o tem razpravljamo, čimveč podatkov, povezav in podobnih koristnih informacij.
Kajti ljudje, ki niso ustrezali merilom oddaje v omenjenem zavetišču, so si potem morda naveličani (in proti plačilu) omislili psa drugje, čeprav so bili pripravljeni vzeti k sebi zavrženo žival.
Če pa bi imeli več informacij o tem, kje lahko še iščejo, bi morda več brezdomcev dobilo svoj prostor.

[daisy]

Danes sem šla prvič prebirat tole temo in moram reči, da sem se prav zgrozila. Tudi jaz sem bila informirana le površno iz medijev in si nisem mislila drugega kot to, da je MM raj za uboge izgubljene pse...
Pa so stvari očitno precej drugačne, oz.v imenu brezkončne (in nespametne) ljubezni do psov, celo škodljive.
Zadeva me spomni na znanko, s katero sem govorila oni dan - o psih. Njen pes ima nebroj kil, je precej neokreten, debel.., hranjen z vsem mogočim, v imenu brezmejne ljubezni njegove lastnice, ki mu ne more ničesar odreči in ki ne sprevidi, da mu s tem brezmejno škodi.....
Ne vemo, kaj se plete v glavi MM, težko je kar nekaj trditi, vzrokov ravno ne poznamo za njeno obnašanje. Če pa je verjeti pričam, to obnašanje do psov ni normalno in ni dobro, pa čeprav ona sama resnično morda misli, da jim dela le dobro.
Grozno je tudi nekaj drugega- kot pravi Marsa v enem svojih razmišljanj- da ljudje površno sprejmemo tisto plat, ki jo najprej slišimo!! Tu gre za cel kup stvari, ki nam jih dnevno servirajo mediji na sto in en način. In tisti, ki stvar tako organizirajo, lahko delajo kar hočejo z zavajanjem javnosti.. Ljudje smo tako potopljeni sami vase in v svoj svet, da tega niti ne raziskujemo in se za to sploh ne brigamo, dokler se nas direktno ne tiče. Po eni strani logično (ne moremo vsi vsega vedet), po drugi pa tragično...

[Marsa]

BBC-jev članek o M. Močivnik in njenem azilu:



...

Na straneh Foruma Moj pes pa sem odkrila nekaj povezav na članke o "Zbiralcih živali" -
Animal Hoarders, kamor nekateri uvrščajo tudi go. Močivnik.
(* "Zbiralec živali = oseba, ki zbere preveč živali, da bi lahko zanje ustrezno skrbela")

http://www.mhsource....pt/p000425.html
(*People, who hoard animals - članek, Psychiatric Times)

http://animal-collector.tripod.com/
(*Članek v Slovenščini)

[Marsa]

Na straneh Foruma Moj pes sem zasledila objavo o tem, da danes poteka cepljenje in čipiranje psov iz azila M. Močivnik s strani društva Tierhilfe Süden.
Oglejte si več

Poleg tega pa naj bi od 30. aprila dalje začela delovati redna tedenska veterinarska oskrba psov, katero naj bi finančno v celoti krila Tierhilfe Süden.

Bomo videli, kaj se bo dogajalo sedaj, ko so se vmešale še nekatere od inštitucij; cepljenje namreč izvajajo v sodelovanju z veterinarsko upravo pod okriljem veterinarske inšpektorice Anite Kermavner.

[Marsa]

Kot sem izvedela na Forumu Moj pes, se je akcija, ki sem jo omenila v prejšnji objavi, uspešno že začela izvajati.
Poleg sterilizacij, ki se bodo izvajale (tudi s pomočjo veterinarske fakultete), bo vsako sredo v omenjenem Azilu tudi potekala veterinarska ambulanta.
V nekaj objavah na omenjenem Forumu pa sem zasledila, da se je sedaj, ko se je vmešala nemška organizacija Thierhilfe sueden, zares začelo premikati na omenjenem področju. Omenjena organizacija je tudi financirala ta projekt.
Za pospešitev oddajanja psov pa je bila ustanovljena celo komisija, ki bo skrbela za to, da bodo zadeve potekale gladko.

Oglejte si več informacij o tem na http://www.povazay.com/mmocivnik/.

Več različnih podatkov in informacij o oddajanju in oskrbi zapuščenih živali pa boste našli na Forumu Moj pes: http://www.mojpes.co...rum/default.asp.

Bomo videli, kaj bo zdaj, ko bo akcija za pospešeno oddajanje psov v Zavetišču stekla.

Vsekakor pa je zdaj že jasno, da so zadeve - OČITNO - prerasle posameznika (kot ugotavljam v vseh objavah) in nujno je, da se ta problem začne reševati tudi na drugih plasteh.

Tako je postalo več kot očitno dejstvo tudi to, da Milena Močivnik pač SAMA ne zmore več tega reševati - zdaj so priskočili na pomoč predstavniki nemškega društva TS - vprašanje pa je, koliko svojega časa, energije, in - konec koncev denarja - bodo še lahko namenjali Azilu M.M. Kot pravim, bomo videli, kaj bo - a zaenkrat se vsaj za te omenjene živali, ki najbolj trpijo, začenjajo -kot kaže- lepši dnevi.

Sicer pa sem mdr. ugotovila, da se za zavržene živali (tudi za te iz Azila v Dolu pri Borovnici) zelo požrtvovalno zavzemajo tudi člani Društva za zaščito živali Ljubljana.
Na njihovih straneh si lahko ogledate več o delovanju društva (ki je bilo ustanovljeno 99') , ki tudi javno objavlja bilanco oddaje in oskrbe - kot seveda tudi vse primere najdenih (zapuščenih oz. zavrženih) živali. Prav tako lahko dobite na straneh Zakon o zaščiti živali.
Povežete se lahko na seznam najdenih živali, na drugi povezavi pa boste našli seznam živali, ki so jih uspešno oddali.
Ob prebiranju poročil ugotavljam izredno uspešno bilanco oddaje živali - kar potrjujejo z argumenti.
Društvo se financira samo, vsi delo opravljajo brezplačno in prostovoljno.
Po prebranem in videnem ugotavljam, da imajo čvrste temelje in dobro zasnovo delovanja, društvo seveda sestavlja več predstavnikov, da je zadeva venomer "javna" in objektivnejša.
Na omenjeni strani lahko dobite tudi Peticijo omenjenega društva, ki poziva Mestno občino Ljubljana, naj takoj zagotovi zavetišče za zapuščene živali v Ljubljani.
Peticijo si (če se seveda z njo strinjate, pred tem pa si lahko na straneh ogledate vse o dejavnostih društva) lahko sprintate, podpišete in nato pošljete na naslov društva.

[Kljuka]

Draga Marsa,

o tebi samo superlative. Na hitro sem prebral, kaj pravijo ljudje o tej temi. Tako dobro pišeš, da sem si rekel, da imam še jaz kaj dodati.

Tudi jaz sem imel psa. Živel je 12 let 7 mesecev in 14 dni. Pripravil mi je marsikatero veselje od sprehodov, treningov, česanja, čiste zvestobe do takrat, ko mi je požrl čokolado, saj si nisem mogel kaj, da se nisem nasmejal in mu prepustil tudi ostanek. Ali takrat, ko mi je sosed povedal, da je preplezal ograjo pesjaka njegove psice in sta se imela celo noč "fajn". Zjutraj je pa potegnil črto. Ipd.. je še veliko. Pa tudi skrb, še posebno takrat, ko je bil čas gonitve in je hotel, da mu dam "fraj si". Če nisem zaklenil vrat, si je "fraj si" vzel sam. "Fraj si" sem mu dal zmeraj zvečer, razen mokrih dni, da se je znorel. Spomnim se ga od takrat, ko sem ga šel iskat, do najžalostnejšega trenutka, ko je moral dobiti injekcijo. Vedel sem, da bo nekoč moral iti, vendar, da bo tako hudo pa ne. 14 dni sem ga umetno hranil in upal, da to ni res. Vendar je bila žival toliko stara, da se je odločila umreti. Tiste rjave oči so kar prosile naj mu pustim umreti. (nisem pristaš evtanazije) Za njim sem jokal kot streha.

A pasjem zavetišču in Mileni Močivnik pa imam svoje mnenje in to mnenje je negativno. Toliko psov na tako majhnem kraju, zanemarjenih, umazanih ipd... Dolgo časa sem rabil, da sem končno našel osebni profil te ženske. In to je bilo čisto po naključju. Ko sem gledal Odklop in oddajo o tem zavetišču je izjavila nekaj, kar mi je pojasnilo njeno vedenje. Veselku je namreč začela govoriti kake svinjarije počnejo ljudi in ni mogla nadaljevati. Tedaj mi kapne: "Pa ta ženska je bila zlorabljena!" S tem sem to zadevo zaključil in nobena neznanka ni, da se bo pri njej to stanje nadaljevalo pa naj se zgodi karkoli. Ti ljudje imajo izjemno moč manipulacije. Vedno potrebujejo, da se pozornost obrača na njih. Ta odvratni zločin jih spremlja celo življenje. Hodijo kot mačke okoli vrele kaše, vendar jo nikoli ne bodo jedli.

O Mileni pa tudi nekaj dobrega. Ker je za ljubezen in zaupanje dobila izdajo, tega ne širi naprej. Tukaj se pa priklonim pred njo. Če bi širila to naprej, bi z ljudmi ravnala ravno tako, kot ljudje vidijo, kako se počutijo pri njej psi. Ne misli, da jo obsojam in naj jo nobeden ne obsoja. Ljudje so jo naredili tako kakršna pač je.

Sicer pa, zakaj ne bi odprla te teme?

l.p.

Kljuka

[Marsa]

Kljuka - hvala ti za tvoje lepe besede in za tvojo objavo v tejle temi.

Lepo se mi zdi, ko si izpostavil človeški aspekt - tako z opisom svoje izkušnje in vseh občutkov, povezanih z odnosom do tvojega pasjega prijatelja, kot tudi pri oblikovanju mnenja o zavetišču pri Mileni Močivnik, kajti prav zares nisem nikoli hotela zadev izpeljati na način, da bi se o nekom zgolj grdo govorilo, vendar je bilo podanih toliko dejstev, iz katerih sem izhajala, da se le-tem pač nisem mogla izogniti.
Nekako je tudi izpadlo, da v tej temi skorajda "govorim" samo jaz... Ker pa sem že začela, ker sem "se že šla", sem potem vsaj hotela čimbolj tekoče dodajati meni nanovo znana dejstva...
Ob vsem se mi seveda ga. Milena smili (kar ne pomeni, da je to dobro - ne zanjo ne zame, a je res) - ker posedujem nekaj razumevanja, sem si pač skušala predstavljati zadevo tudi iz te plati.
A prav to mi je dalo odgovor na to, da imam prav v svojem razmišljanju - kajti tudi ko sem izpostavila zgolj M. Močivnik, se mi je zdelo, da vse skupaj tudi ZANJO ni več (ne more biti!) dobro..
Parkrat sem zasledila od zagovornikov - "ji bodo vzeli, kar ima najraje!"
To je to? Ključni argument??
Spet je torej izpostavljen izkjlučno in absolutno srčni aspekt....
Poleg tega pa - kaj to pomeni?
Ali bi naj nam nekaj "pustili" samo zato, ker imamo mi to tako radi, čeprav npr. delamo škodo tistemu, tu pa gre celo za živa bitja...

Na veliko srečo pa se zdaj zadeve intenzivno izboljšujejo - samo molimo, da bo čimdalj tako in da bo vse potekalo čimbolj tekoče.
Več se govori, več energije je konec koncev usmerjene v to.
Društva predstavljajo svoje dejavnosti, ljudje so se začeli seznanjati s tem problemom (morda kdo zdaj 2X premisli, predno vzame psa, kar je pravzaprav dobro, da se že v osnovi to ne bi dogajalo).
Morda bi morali tudi trdneje prijeti RESNIČNE mučitelje živali....
Bolj stopiti na prste tem, ki so npr. živali zavrgli...
Že v kali to skušati preprečevati...
Vendar je še dolga pot - a vsaj korake smo začeli delati, to je spodbudno!

O onih, ki pa živali mučijo, pa sploh nočem pomisliti!!!!
Tega sploh ne morem razumeti... Tudi ne vem, kaj bi bila primerna kazen, ne veš, kaj bi sploh storil, si mislil, rekel.....
Čutiš pa res jezo, kaj jezo, bes, in v takihle trenutkih in situacijah .. težko težko vidim lepoto v človeškem bitju... Obup že, vendar - lepoto? No, to so že druge zgodbe, še bolj grozne...
...

Nekaj pa si tamle tudi načel...
To so sicer delikatne teme, a se v osnovi strinjam s tabo (sicer pa seveda obstaja veliko načinov zlorabe).
Praviš, da bi morala odpreti temo - pa saj jo lahko tudi ti odpreš!
In katerokoli drugo, v za to najprimernejši Forum...
Jaz sem sicer že nekaj načenjala, vendar prav konkretno sem izpostavila pedofilijo (ker je zdaj začelo vreti na dan vse to), ampak imaš prav, izpostaviti bi morala zadeve globalneje - zloraba splošno....


Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[Marsa]

Predstavniki ljubljanskega DZZŽ (Društvo za zaščito živali LJ) so na straneh Društva javno objavili pismo*, ki so ga poslali na DELO-va "pisma bralcev", v katerem opisujejo številne dejavnosti in uspešne akcije društva, zgoščeno nizajo primere oddajanja zavrženih živali (številke govorijo same po sebi) in opisujejo druge okoliščine v zvezi z zavrženimi živalmi.
Sicer pa objubljajo, da bodo še bolj ažurno skrbeli za osveževanje strani na internetu (ugotavljam, da v času, odkar sem objavila prvi post, ki je nudil povezavo na njihove strani, so jih medtem resnično že posodobili in nanovo uredili, gor pa, kot sem že omenila, najdemo pregledno oddane živali, najdene živali, zakon, številne napotke, kako ravnati v takih primerih, povezave na druga društva etc).

*citiram uvod:
"To pismo je v odgovor vsem, ki se hudujejo nad državo, ker ne naredi nič za zapuščene živali oziroma, kar bi po zakonu morala in tistim, ki trdijo, da mora za vse zapuščene živali poskrbeti ga. Milena Močivnik. ..."
Oglejte si celotno izjavo



Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[Marsa]

Da se povrnem spet malo k obravnavani temi; mislila oz. upala sem, da bo le in vseeno šlo za nekakšen happy end - zdravniška oskrba pod pokroviteljstvom tujega dobrotnika in pod budnim očesom naših strokovnjakov poteka, cepljenje in čipiranje prav tako... Lepo in fino.
Vendar pa sem spet slišala iz parih koncev, da naj bi ne cepili vseh psov, ker naj bi nekateri kar izginili, ko je potekalo cepljenje. Prav tako pa naj tudi ne bi cepili psov, ki jih zaradi tega ali onega razloga niso smeli ali mogli (npr. zelo bolnih ali pa napadalnih, ki jih niso mogli uloviti). Ne vem sicer, kaj točno naj bi to pomenilo, sumim pa, da nič dobrega... Ali bo torej zdaj del zdravih in del okuženih? Pa spet bodo mladički... (slišala sem namreč, da je med psi, ki so "izginili", tudi nekaj brejih psic).
Tudi ne razumem povsem, kako se to lahko dogaja ob vsem rompompomu, ki je zdaj tam - vključno z Društvi, veterinarsko inšpekcijo itd.
Kot kaže in žal vse le ne bo šlo tako gladko. Morda pa le.
Vsekakor bom to še spremljala.

Aja - skoraj pa bi pozabila! V omenjenem zavetišču so le oddali enega psa (sicer ob vsemogočih dokazih in argumentih bodočih lastnikov, a je vendarle dobil dom). To pa JE spodbudno!

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[Marsa]

V časopisu DELO sem izvedela, da akcija, ki sem jo omenila v zadnjih postih, kljub dvomom in pomislekom nekaterih, vseeno zelo uspešno poteka in se zadeve dejansko in zanesljivo izboljšujejo. Prav danes naj bi potekala sterilizacija psic, kasneje pa še kastracija psov. Bolne pse so začeli oskrbovati v tedenski ambulanti, ki sem jo omenila že zgoraj, sterilizacije oz. kirurški posegi pa potekajo v sodelovanju Veterinarske fakultete in društva Tierhilfe sueden. Oni bodo prav tako poskrbeli oz. je tako dogovorjeno, da bodo v času zdravljenja in okrevanja oskrbovani psi ločeni od drugih.
Popravila bi samo par dejstev, katera sem nepravilno navedla: gre za avstrijsko-nemško društvo (Tierhilfe sueden) in ne nemško, kot sem navajala. V DELU sem tudi videla, da naj bi TS kril polovico stroškov sterilizacij oz. kastracij - polovico naj bi jih krila Veterinarska fakulteta (jaz sem navedla, da bo stroške v celoti krila omenjeno društvo - TS).
Naenkrat je torej slišati nenadoma spodbudnejše novice in le ni vse tako črno oz. se je le začelo odvijati v pozitivnejšo smer - res se vse skupaj premika in to na bolje. To pa je res dosežek!

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso