200 komentarjev na to temo

[tigrota]

V spomin na Toneta Pavčka...


Pesem o zvezdah

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...

Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

in še v spomin

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.

(Tone Pavček)

[A65]

Ena mojih ljubših:

NARAHLO

Nič naju ne veže,
vse naju povezuje:
narahlo, božajoče, popustljivo -
kot dežne kaplje,
veter, zarje,
vozni redi;
kazalci ur
nama kažejo enako
menjanje noči in dni,
letnih časov -
vse povezuje …
Še znanci in prijatelji -
brez besed,
brez želja,
pogosto brez zavedanja
nedojemljive sreče,
da sva ob istem času
na istem svetu.

Da to veva.

(Neža Maurer)

[Silica]

Konec in začetek

Po vsaki vojni
mora nekdo pospraviti.
Tak je pač red,
sam se ne bo naredil.

Nekdo mora poriniti grušč
na obe strani ceste,
da bi lahko odpeljali
vozovi, polni trupel.

Nekdo bo moral broditi
po mulju in pepelu,
vzmeteh zof,
drobcih stekla
in krvavih cunjah.

Nekdo bo moral privleči tram,
ki bo podprl steno,
vstaviti šipe v okna
in vrata v tečaje.

To ni fotogenično
in traja več let.
Vse kamere so že prepeljali
na drugo vojno.

Mostove je treba postaviti nazaj
in kolodvore na novo.
Rokavi se bodo cefrali
od zavihovanja.

Nekdo z metlo v rokah
se še spominja, kako je bilo.
Nekdo ga posluša
in mu prikimuje z neobstreljeno glavo.
A v njuni bližini
se že sučejo takšni,
ki jih bo to dolgočasilo.

Nekdo bo včasih izpod grma
še izkopal argumente,
nagrizene od rje,
in jih prenesel na kup odpadkov.

Ti, ki so vedeli,
zakaj je tu šlo,
se bodo morali umakniti tistim,
ki vedo malo.
In manj kot malo.
In končno toliko kot nič.

V travi, ki je prerasla
vzroke in posledice,
bo moral ležati nekdo
in z bilko v zobeh
brezskrbno strmeti v oblake.

- Wislawa Szymborska

[domoljubka]

Silica....

Pretresljivo resnična pesem....ki se vedno znova dogaja....in ponavlja....

[Larisa22]

Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.

Čuti se. Sluti.
Kot dih in dreget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.

Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.

Nekaj je v zraku.
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.

Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Tone Pavček

[A65]

LJUBEZENSKA USPAVANKA

 

Tiho, mirno, čisto mirno,

noč in zvezde in poljubi.

Tiho, komaj, komaj slišno,

v srcu kliče: Ljubi, ljubi!

 

Ljubi trave, tiste mehke,

ki šumijo na ravnini,

tiho, mehko kakor v srcu

polpozabljeni spomini.

 

Ljubi rože, čudne rože,

ki nikoli ne cvetijo,

kakor duše, ki življenje

brez ljubezni preživijo.

 

Tiho, mirno, čisto mirno,

noč in zvezde pritajene ...

Ljubi, ljubi noč in zvezde

in še malo, malo mene,

 

ki slonim ta hip nad tabo,

se lepoti tvoji čudim

in ponavljam komaj slišno

staro pesem. Ljubim, ljubim.

 

(Tone Pavček)

[Silica]

Late fragment

 

And did you get what

you wanted from this life, even so?

I did.

And what did you want?

To call myself beloved, to feel myself

beloved on the earth.

 

- Raymond Carver

[aboyanasanna]

David 

[Silica]

Between the lines

My soul isn’t in my smile
or my touch, however warm.
It’s not in my hair, or my kiss
or the hot press of my thighs.

It’s definitely not in what lies between them.

My soul is not in my gaze
or in my laugh, however riotous and sincere.
It’s not in the swing in my step, or the perfume I wear
or the timbre of my voice.

My soul is
every single word of each thought I wrote to you
You saw, felt, heard, tasted the best of me
unfiltered, uncensored, naked
eons more intimate than sweaty bodies entwined
we touched upon something that must be given freely
and can’t be faked–

Or so I thought, yet I’m here alone.

You don’t owe me a thing I think every night
lying in a bed that’s voluntarily cold -
I can’t stand the feel of another
it’s a cheap mockery
a weak echo
of the warmth that I once conjured to give me faith
even when I didn’t know your face but…

You don’t owe me a thing. No promises were uttered.

You don’t owe me a thing? I ask myself
Not even an explanation, apology, even a goddamned goodbye
or a fucking fare thee well?
The high road has never felt more hollow.
With empty hands aloft
and downcast eyes overflowing
my reveille each morning and my lullaby each night remains…

You don’t owe me a thing. There were never any guarantees.

You don’t owe me a goddamned thing I repeat to myself
using up the remnants of the faith I once wasted on you
hoping it’ll sink into my stubborn head
praying it’ll seep down into my chest
– so empty after all that could’ve been turned to naught –
and quiet the surprised cries of the broken heart that knows too well
you’re a day late and a dollar short.

 

 

- Ximena

[Silica]

Stopping by Woods on a Snowy Evening

Whose woods these are I think I know.
His house is in the village, though;
He will not see me stopping here
To watch his woods fill up with snow.

My little horse must think it queer
To stop without a farmhouse near
Between the woods and frozen lake
The darkest evening of the year.

He gives his harness bells a shake
To ask if there is some mistake.
The only other sound's the sweep
Of easy wind and downy flake.

The woods are lovely, dark, and deep,
But I have promises to keep,
And miles to go before I sleep,
And miles to go before I sleep.

 

- Robert Frost

[shanyah]

PANTER

 

Drogovi kletke mu pogled meglijo,
da truden več ničesar ne spozna.
Kakor potisočerjeni se zdijo
in kakor, da za njimi ni sveta.

Okretna hoja, polna veličine,
ki zdaj v najmanjšem krogu se vrti,
je kakor ples moči okrog sredine,
kjer silna volja otopelo ždi.

Le včasih tiho vzdigne se zavesa
z zenic. - Vanje zdrsi odsev sveta,
gre rahlo skoz napeti mir telesa -
in potemni, ko pride do srca.

Rainer Maria Rilke - prevedel: Kajetan Kovič 

[Silica]

Ena mojih najljubših

[Pico Della Mirandola]

"О девојко мала,

Би ли мене дала?" --

"О ђетићу мали,

Ја бих тебе дала,

Али ми је мала;

Но причекај до љета,

Докле будем повећа,

Докле пичка опретља,

Докле курац одебља!"

 

 prevod v latinico za polpismene

 

 o devojko mala

bi li mene dala

o Đetiću mali

ja bih tebe dala

ali mi je mala

no pričekaj do ljeta

dokle budem poveća

dokle pička opretlja

dokle kurac odeblja

 

 pa še na vašo željo,

 

Девојчица љубичицу брала,

убола је у пичицу трава

Није трава, већ курчева глава!

 

 devojčica ljubičicu brala

ubola je u pičicu trava

nije trava već kurčeva glava

 

 

 

Vuk Stefanović Karadžić

 Knjiga Crven ban

[Morana21]

V landeški grajščini Landekar stanuje,

pa štibre nobeden mu ne odrajtuje.

Landeška grajščina na skali stoji,

pa paver podložni se je ne boji.

 

Landeška grajščina je s kufram b'la krita,

zdaj manšafti nima, je z deski obita,

razstrgana čisto, podrena na pol,

'ma župan landeški iz kamna tam stol...

 

Tu v gradu so grofi in knezi stan' vali,

so žvenkali, peli srebrni bokali:

zdaj sove neznansko se tamkaj dero,

za tiste gospode vegilje bero.

 

Jurij Vodovnik

[Morana21]

" O," dem, " mar ne stojim ob Oderisu,

ponosu Aggobia, mojstru maniature,

ki enluminer ji pravijo v Parizu? "

"Brat", pravi, " lepši je nasmeh figure,

odkar  jih Franco iz Bologne slika,

njemu gre čast, meni so štete ure. "

 

Dante

[Morana21]

Noč, ki jo vidiš tako milo spati,

 je izklesal angel.

V tem kamnu spi, in ker spi, živi.

Prebudi jo, če ne vrjameš, in dekle ti bo odgovorilo.

 

-unknown

 

V imenu noči je Michelangelo odgovoril:

 

 

Spanec je hvaležni spremljevalec in kamen prav tako,

medtem ko bolečina in sramota še živita,

ne videti in slišati uteha je velika:

zato ne budite me in govorite manj glasno.

 

 

 

Giorgio Vasari
Življenja umetnikov

[Morana21]

zdaj pa še povej s svojimi besedami ... ne samo prepisovat ... 

 

Hja no, treba je, če pa nisem jst avtor! 

 

Drugač malo daljši odlomek, ko opisuje dela Michelangela oz. (pesnitev zgorej)- katera se nanaša na njegovo delo grobnice, ko je dokončal  grobnici za vojvodi Giuliana in Lorenza iz rodbine de' Medici..in ker je menu, da zemlja ni dovolj dobra za takšna slavna grobova teh dveh mož, se ji je posebno posvetil, ji  obdal štiri kipe...in sicer na vsako stran, na eno stran noč in dan, na drugo pa jutranjo zarjo in mrak. In tako opisuje pač lepoto, harmonijo, ženska milina,...posveča se zarji, goli ženski, kako jo prevzame grenka žalost in kako je moč čustev zaznati v umetnosti, kako upodobi patos, kako on doživlja, si predstavlja njena čustva, otožnost in spokojnost, ko opazi zaprte oči vojvode.. in tako dalje.  In tukej Giorgio hvali njegova dela. Meni oz. se sprašuje, kdo je še vidu, najsi bodi v keremkoli stoletju, antično ali sodobno podobo, ki bi bla narjena na tak način- tako živa ob enem spokojna, bolečina človeka, ki je zgubil nekej pomembnega..

 In zarad takega mojstrstva so veliki učenjaki Michelangelu v hvalo napisali veliko verzov, ljudskih rim,... itd.

 

In tako poimenuje sovražnost- katera je med srečo in vrlino, med dobroto in zavistjo, ni preprečila, da bi delo dokončali, je umetnost " pokazala " naravi, da jo pri vsaki njeni misli v veliki meri prekaša...

 

 

in tako torej- ena teh pesnitev, navedena zgorej  
Ni pa znano kdo ali kaj bi to bil ali bilo
Je pa fajn brat takšne zgodbice, s tem odkrivat mogoče skrite kotičke človeške duševnosti  ... no, ne preveč, če ne se v men spet naseli izgubljeni

čut za resničnost 

[gold]

Pesem o nesrečni Katri
pesnik
Dr. France Prešern
(1800-1849)

Oče Janez ječmen seje
Na tem polju pri Lublan,
Mim se vandrovček prismeje,
Sam presveti Kozmijan.

  Prav prijazno ga pozdravi:
»Janez, kaj pa delaš tu?«
Janez govorit ne mara:
»Kurc te gleda, pravi mu.«

Kaj svetnika kurc bi gledal
Misli sveti Kozmijan,
Coprnijo bom naredil,
Da bo svet v pokoro dan.

  Komaj misel to izreče
Z njive kurci poženo,
Janez urno v kajžo steče:
»Katra, Katra, kaj bo to?«

Katra brž iz hiše plane,
Vid na polju soldate stat,
Od veselja si jo mane,
Mojga ima tko sam za scat.

  Na prvga se natakne,
Doli, gori, vzdihujoč,
Tudi enkrat je ne izmakne
In jo drajsa celo noč.

Drugi dan že polna njiva
Samih bednih je devic,
Vse počepa, vse poriva,
Ja, na svet je dost prasic.

  Izmed vseh ljubljanske frajle
Najbolj vnetih so pizda,
Zaslužile bi medalje,
Ker znajo fukat kar za dva.

Sem so prišle na kurbanje
Tud Ljubljančanke gospe,
Najdebelejši, ti so zanje,
Ker se v pizdi ne izgube.

  Je to morje Adrijansko,
Ki tak strastno valovi?
Ne, to pizdovje je ljubljansko,
Ki na kurčičih besni.

Sred najhujše fukarije
Pride mimo coprnica,
Se zamisli coprnije,
Da bi stvar še lažje šla.

  Stojte pizde nenasitne,
Kaj se fukate čepe,
Žile matrajo se ritne,
Lažje fuka se leže.

Brž iz zemlje kurca spulte
In zavijte ga v papir,
Z njim doma si pizde gulte,
Da bo rit imela mir.

  Reci dominus vabiscum,
Dominus ti v pizdo skoč.
Pa boš imela svoj pritiskum,
Fukal sam bo celo noč.

Ko dan pride ti zastoči:
»Et cum spiritus tuo!«
Dominus iz pizde skoči
Požegnovši te z vodo.

  Ženske so tako storile
Kurc pod pajsko pa domov,
Silno fajn so se gonile,
Ker je furt naprej bezal.

Pele dominus so rano,
Pele dominus zvečer.
Vse po pojstlah je poscano,
Dominus je huda zver.

  Tudi Katra s svojim leže
In nastavi si ga v rit,
Dominus ji koj postreže,
Tri dni se je ne vid.

Še četrti in še peti
Katra v luštih izdrži
Po deveti in deseti
Pizda več je ne srbi.

  Že sta tedna dva minila,
Katra je že čisto preč,
Je besedo pozabila,
Da bi jo kurc ne fukal več.

Dominus pa kar poriva,
Ne sekunde ni primir,
Katra je na pol še živa,
Pizda kot zmečkan krompir.

  Kje si pizdica nekdanja,
Ki si kurce stiskala,
Razcefrana zdaj si cajna,
Blagor mu, ki si mu piskala.

Dominus pa rije, rije
Že pri ustih ven štrli,
Katra se v krčih vije,
Grenko brž zdaj obodi.

  O nesrečni fuk goljfivi,
Še enkrat spregovori
Med neštetimi porivi
Bogu dušo izpusti.

Dajo koj jo na te pare,
Več je ni ko par kosti,
Dominus naprej jih tare,
Moči ga zastavit ni.

  Še ko trugo so zabili,
Spak je v njej naprej besnel,
Kmalu bi trugo iz rok spustili,
Tko je butal ob pokrov.

S štriki so jo povezali
In spustili dol v zemljo,
Pol pa patra poklicali,
Pričakovali, kaj zdaj bo.

  Pater grobu se približe,
Sliši v jami ropotat,
Od strahu se brž prekriža,
Mal ga prime tudi srat.

Pater dominus zapoje,
Hoče katro poškropit,
Kurc naj gleda žegne tvoje,
Dominus mu švigne v rit.

  K sreči mežnar se požuri,
Et cum spiritus tuo!
Dominus jo v rit zakuri,
Več nazaj ga ni bilo.

Katra v grobi mir uživa,
Moli zanjo če si kristjan,
Vsega zlega je pizda kriva,
Pravi sveti Kozmijan.

  Tu se špegaj grešna Katra,
Kadar tebe pizda matra,
Če imaš v pizdi dominus,
Ne pozabi na spiritus.     

[gold]

Prešernova?

 

Eins, zwei, drei, vier, fünf, sechs, sieben,
Micka prit pa kiklo vzdigen!
Bomo vidli kaj je not,
ena češpla za v kompot!             

 

ali pa tale;

 

Ne maram za naše, so slabe krvi,

mam rajši Taljane,k' jim boljši stoji;

šla bom na Laško, v mesto Turin,

prinesla bom "mačko" nazaj brez kocin.

[gold]

Erotična poezija-Prešernov dan

 

POČITNICE

 

Je šolo končala,
maturo spacala,
se na morje podala,

Marjetica zala.

Ob cesti je stala,
je palec dvig'vala,
se ni sramovala,
k' je popek kazala.

 

Je veter igral se
s kikelco kratko,
jo včasih privzdignil
čez ritkico sladko.

So bremze škripale,
ko ustavil se je,
čisto ob njej,
rdeči Porsche.

 

"Kam pa?" je vprašal
priletni gospod,
ji vrata odprl
in zvabil jo not.

 

"Na morje," je rekla,
in beseda je stekla,
do Črnega kala,
sta se že tikála.

 

So vrstili se glažki
pozno tja v noč,
gospod bil prijazen
je na vso moč.

 

Pod mizo čutila
je roko robato,
po stegnu je lezla
na mesto kosmato.

Kako v sobo sta príšla,
povedat ne ve,
jo spretno je slekel
stari pezde.

 

Je glavo zagozdil
med stegna kujon,
z jezičkom živahnim
je ustvarjal bujon.

 

Ji prste je rinil
v votlinico sladko,
neutrudno igral se
s špranjico gladko.

 

So iskre kresale
nad njeno glavo,
so tokovi orgazmov
ji tresli telo.

 

Neutrudno je lizal
stari junak,
je spodaj visel mu
ohlapen silak.

 

Ga v usta vzel je
mladi deklič,
iz spanja počasi
se zbudil je tič.

 

Je jajca lizala
star'mu možu,
se je spraševala,
če noter bo šu.

 

Naenkrat se spravil
je nadnjo falot,
jo klečat postavil
priletni je trot.

 

Zabijal je vanjo
trdi svoj klin,
ji v glavo vbijal
prelepi spomin.

 

Je vid'la Benetke
pa zraven še Trst,
ko v ritko porinil
ji oslinjen je prst.

 

Se tresla je post'la
in treslo meso,
ko stari oba
je popeljal v nebo.

 

Marjetka se zjutraj
je sama zbudila,
listek s številko
že drug' dan zgubila.

[gold]

Prešeren je bil poklican na sodišče kot priča proti paru, ki je bil
obtožen javne nemorale.

 

SODNIK: "In kaj sta obtoženca počela v parku."

 

PREŠEREN: "Fukala sta, Vaša milost!"

 

SODNIK: "Bi lahko priča to povedala drugače, nekoliko bolj poetično."

 

PREŠEREN: "Zavit je bil park v strašljivo temo in mene malenkostno strah je bilo,
ko slišal sem krik poželjive pohote, oči mi napolnil prizor je nagote.
Ležala sta gola tamkaj na travi in riti kazala sta luni bleščavi. Sodnik,
to vam rečem, naj ju bo sram, če fukala nista, nisem bil tam!"

[Morana21]

                                   VSAK SVOJO POT

 

Stojim in opazujem potnico na sedežu pred menoj. Debela, utrujena ženska petdesetih, morda tudi samo štiridesetih let. Zdi se mi, da od nje diši po mesu, po mesnici, prepoznam postan vonj po krvi in maščobi. Pogledam njeno krepko roko. Prsti so skoraj brez nohtov, v pregibih so razpokani kot staro

osušeno usnje, tuintam je videti sveže in stare sledove vreznin. Počasi dvigne roko, s spodnjim robom dlani obriše rosno šipo in potem pogleda dlan oziroma umazanijo, ki jo je utrla s šipe. Mokro rjavico, ki se je zgostila v umazano krivuljasto črto, obriše z drugo roko. Ko temeljito pomane obe roki, pogleda, če je dlan, s katero je brisala šipo, še umazana. Nobene umazanije ni več videti. Roka je spet čista, pogled skozi okno pa odstrt za širino njene dlani. V oznojeni šipi jo za hip vznemiri lastni odsev. Morda zato z roko previdno preveri frizuro, če sploh lahko tako rečem nenegovanim lasem, ki se komaj še spominjajo zadnje pričeske.

Nekdo, prav blizu mene, ni zdržal pritiska v trebuhu. Znenada zasmrdi po gnilem: vroč, neprijeten razpad beljakovin, komentiram sam pri sebi. Nihče se ne zgane, nihče se ne ozre za povzročiteljem, prav lahko da moji sopotniki tega smradu sploh niso zaznali ali pa se jim zdi tak zadah nekaj samoumevnega običajnega. Ženska pred menoj mehanično gladi oguljeno torbico iz umetnega usnja, ki jo drži na kolenih. Nenadoma se odloči, previdno, kot bi se bala, da ji utegne v rokah razpasti, odpne zadrgo in z roko seže v torbico. Ni ji treba dolgo brskati, že ima v rokah igračko: obtolčen avtomobilček, in zdi se mi, da mu manjka nekaj kolesc. Okorno poboža igračko, jo za hipec strastno stisne v pesti in vrne v torbico. Ne vem, ali prav tedaj ali trenutek pozneje, ko jo znova pogledam, vidim, kako po njenem dolgočasnem in še vedno kot maska togem obrazu drsi solza. Njen obraz ne joče, le iz priprtih, nekam v šipo zazrtih oči se druga za drugo utrinjajo solze. Tako traja vso pot. Gleda skozi okno kot navsezadnje vsi potniki na sedežih ob oknu in joka, hočem reči, spušča solze.

 

Če ne bi bilo tistega z igračko, bi pomislil, da ima bolne oči. Tako pa jo gledam in ne morem verjeti, da lahko človek joče tako mirno, disciplinirano, tako mimogrede.

Izstopim. Avtobus počasi spelje. Gledam, strmim v orošene šipe, v okenca, ki so jih zbrisali potniki, in v obraze, ki prazno strmijo ven.

 

In grem, kot gremo: vsak svojo pot.....

 

 

METOD PEVEC: ŽENSKA Z OGULJENO TORBICO IN ZASKRBLJENIMI OČMI- odlomek

[Morana21]

[Larisa22]

Ne bojte se življenja!
Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese.
In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!«
~Tone Pavček~

[Silica]

The rainy day

The day is cold, and dark, and dreary
It rains, and the wind is never weary;
The vine still clings to the mouldering wall,
But at every gust the dead leaves fall,
And the day is dark and dreary.


My life is cold, and dark, and dreary;
It rains, and the wind is never weary;
My thoughts still cling to the mouldering Past,
But the hopes of youth fall thick in the blast,
And the days are dark and dreary.


Be still, sad heart! and cease repining;
Behind the clouds is the sun still shining;
Thy fate is the common fate of all,
Into each life some rain must fall,
Some days must be dark and dreary.

 

- Henry Wadsworth Longfellow