ja, biti zajeban do sebe in to do skrajnosti, je stvar, ki ti lahko najbolj zajebe življenje. ne, dejansko ga.hvala, mačona
bom probala
znam bit zajebana do sebe do skrajnosti
zato le ... bodi mila do sebe. zajebana do sebe in drugih le v pozitivnem smislu - v smislu, jaz sem vredna, drugi so vredni - DOBRIH stvari. 
probaj. jaz sem iznašla svojo metodo. no, nisem je iznašla, to vse obstaja že od nekdaj ... le da sem si našla svojo pot, ki najbolj deluje.
pa, že to, da si šel v družbo, pomeni, da je v tebi želja, da ti gre na bolje.Mačona, hvala za lepe želje! Lep konec tedna, fajn družba in zabava so me kar prijetno "socializirali". A nisem mogel iz svoje kože, poslal sem ji mnda 10 sms-ov, za kar sem kar malo jezen sam nase
Žalost je še vedno vseprisotna, a brez izrazitih nihanj. Le nekje v duši neki tihi glas ne dovoli da bi pozabil na njo.
Ko pa prebiram ostale prispevke, čutim žalost in obup drugih oseb, a mi postane jasno da bo za vse nas prišla ljubezen, slej ko prej. In potem je spet malo lažje...
ja, poznam ta občutek, ko nekomu panično pošiljaš SMS-e, kličeš itd. bolj ko ni odgovora, bolj pošiljaš in kličeš, ali pa če že je odgovor, se skušaš prilepiti na vsako besedo. no, prav iščeš izgovore, da lahko kontaktiraš s to osebo. to je ful žalostno, ker vem, kak je občutek. nimaš nobenega miru, vse te tišči, vrtiš se v začaranem krogu, misliš si, da ne moreš več živeti. v bistvu neke vrste izsiljevanje.
ej, definitivno vse nas čaka ljubezen. vsak jo bo našel takoj, ko jo bo našel v sebi. potem bo privabil pravo osebo.
lažje mora biti najprej nekje noter, v srcu, duši, mislih ... status quo ... sprijaznjenje. potem pride prava stvar slej ko prej do tebe. prepričana sem, da je tako. ne, to je normalno. nisi občutljivka. žalost je del življenja in zahteva solze ... no, lahko tudi ne ... mislim, da smo lahko kar srečni tisti, ki brez zadržkov jokamo ... da sprostimo napetost ... na en način jo moraš.
