OK, priznam da nisem brala tele teme in ne vem a ste to ze obdelali.. ampak zdajle se moram skasljat..
KAko naucit otroke, da poslusajo? Ne to, da ubogajo, ampak da poslusajo.. resno..
zdajle sem imela pogovor z mojimi starsi.. pac, hocejo mi svetovat..
in sem dojela, da me ne poslusajo. mislim, slisijo tiste dele, ki jih hocejo slisat.. ostalo gre nekam mimo.. Kako za vraga naucit ze majhnega otroka, da poslusa, vse tudi slisi.. in potem razmisli in se odloci po svoje.. ampak da poslusa!! In da se zna pogovarjat... Ne pa da vsak vlece smao na svojo stran in slisi samo tisto, kar hoce slisat..
Ah.. me je malo zaneslo...
Vem, da si že dobila odgovor ampak bom tudi jaz svoj piskarček pristavlila.
Jaz imam sina, ki ne sliši oziroma ima tendenco preslišati kar mu ni všeč.
In sem opazila, da je problematika v meni, ker vsakič, ko ne sliši povzdignem glas in na koncu že prav kričim, in on ohrani svojo mirno kri...?, torej je jasno, da mu to paše, če je s tem močnejši od svoje mame...
No pa sem seveda, potem ko sme to uvidila začela spreminjati taktiko. En način je, da mu rečem kaj ne logičnega, tako, da vsaj vidim ali sliši, pa zavestno ignorira ali ne sliši. Seveda , če rečem kaj nelogičnega, kot naprimer pojdi v spalnico po mačko, prosim (in pri tem je realnost taka, da nimamo mačk), potem se bo seveda odzval in me poučil, da nimamo mačk, ali kej tazga, in takrat bo prišel do mene, me pogledal in sem naredila že en korak bližje k njemu in ga pripravila do tega, da me posluša. Včasih uspe.
Drugi način, ki pa je zaenkrat najbolj uspešen, je da grem prav do njega, da počepnem, ga pogledam v oči in vzpostavim kontakt z njim, potem pa se pogovarjam z njim. Včasih deluje tudi, da ga zamamim s tem, da rečem, da mu bom povedla neko zgodbico o tem kako sem bila jaz majhna, pa v to zgodbo zavijem tudi to kar sem mu hotela povedati.
To kar jaz rečem, pa on sliši ali razume po svoje. Na to ne morem vplivati. Vendar prisluhne pa.
Postajam iznajdljiva.
Vse dobro,
Mihela.