Po mojem bom vedno verjela, da so prijateljstva med žensko in moškim mogoča (tudi če ni eden izmed njih homoseksualen, kot je nekdo rekel
).
Ampak če pogledam moje izkušnje; imam precej širok krog prijateljev in znancev in je velikokrat prišlo do kakšnih (zame nepotrebnih) iskric. Dejstvo je, da bom za nekatere ljudje vedno tukaj, stvar je vzajemna in sem bila ob njih tudi, ko so šli čez največje nevihte, kar se tiče ljubezni, težav doma in tako dalje. Pri dveh (oziroma treh, ampak to je dolga zgodba) mislim, da sta bila moja rama in moje sočutje narobe interpretirana in nastali so še večji problemi. To sem si vedno razlagala s tem, da sem bila pač takrat tam, bili so ranljivi, blablabla.
Tudi nasploh se mi zdi, da si nekateri moški mojo prijaznost narobe razlagajo (JA, tudi prijazna znam biti). Ne vem sicer, zakaj krivim sebe, ker sama pri sebi vem, da ni to nič več kot prijaznost in da nisem kriva, da pride do takih situacij (flirtam pa tako ali tako ne, sploh ne znam, nimam želje).
Okej, opažam, da pišem, kot da se slej kot prej vsi lepijo name, kar seveda ne drži, itak sem smotana
Opisujem pač določene situacije, ki so se mi ze zgodile.
No, pa da nadaljujem...tudi sama sem imela ene dvakrat željo, da bi se intenzivno butala z glavo ob streno, ker sem padla na lepe besede tipov, ki so igrali neko igrico prijateljstva, ni bil pa to njihov resnični namen
Velikokrat sem se z ljudmi pogovarjala o tej temi in kljub vsem izkušnjam, sem imela vedno v mislih enega fanta (pa ga imenjujmo Lukec) s katerim sem že od zgodnega najstništva zelo dobra prijateljica, zaupava si praktično vse, šla sva čez lepe in slabe čase in tako dalje. Res pa je, da sem bila večino mojega (kolikor toliko odraslega, oz. odraščajočega) časa v vezi. Vmes sem imela tisto obdobje, ko sem bila sama in ni bilo človeka, da bi me lahko odvrnil od radosti samskega življenja. Takrat je Lukec priznal, da me že celo življenje potihom hoče (v intimnem smislu) in da zdaj ko sva oba samska, bi pa lahko zabavala drug drugega
Ne vem zakaj, ampak to me je takrat totalno prizadelo, počutim se čisto izdana, čeprav realna stran mene ve, da to ni nič takega. Ampak po tem mi gredo po glavi stvari v smislu, a so bila vsa ta leta samo ena igrica spet...
Včasih mislim, da se bom utopila v moji naivnosti.
Zadnji primer me pa pripelje na moške prijatelje z bonitetami. Been there, done that. Napetost med nama je bila vedno prisotna. Še noben tip do takrat me ni tako fizično privlačil, kot on. Bila sva dobra prijatelja (še danes sva, ampak pač brez teh "posteljnih aktivnosti"). Ko sva si našla partnerje, se je to končalo. Še danes sva pa dobra prijatelja. Nimam želje po njemu več, se mi pa zdi, da se je to kar moralo zgoditi. Bilo je fino
So dnevi, ko pomislim, da sem glede tipov še najbolj sproščena v družbi homoseksualnega para (super fanta, sta tudi razlog, da bom take veze vedno podpirala, ker vidim, kakšna ljubezen je to in kako lepo funkcionirata...ampak to je druga tema).
Ampak potem sonček spet malce posije in pomislim, da ima kljub temu veliko moških znancev in prijateljev. Pri nekaterih je pač tako, da jih je najprej potrebno postaviti na realna tla, potem pa itak vidiš, če sploh želi biti tvoj prijatelj samo s tem namenom, da je res prijatelj. To je pa tudi po eni strani fajn.
Da bom pravična, pa moram povedati, da sem se tudi jaz že rahlo zagledala v prijatelja, tako da...shame on me
Pač takšni smo, polni delujočih hormončkov, nekateri si radi nabijajo ego, pride do privlačnosti, všeč ti postanejo ljudje, za katere se nisi niti predstavljal. Spreminjamo se in to je to.
Verjela bom pa vedno. Sem zelo srečna, da imam tak krog ljudi okoli sebe. Bebci pa tako ali tako prej ali slej spokajo.
Aja pa še nekaj: nekdo me je opozoril, da nekdo iz foruma, s katerim se dopisujem, želi od mene neke spolne zadeve
You ain't gonna get it
Michelle je nedružabna in frigidna
Knowledge of what is possible is the beginning of happiness.