49 komentarjev na to temo

[Lessko]

Zakaj kljub temu, da vemo, da je določena stvar, razmerje, ... že vnaprej obsojeno na neuspeh, kar rinemo in rinemo vanjo. Ne da nam miru, razmišljamo o njej, jo obračamo, si ustvarjamo zablode, si zamišljamo potek dogodkov, ... Skratka zadevam ni konca. "Kr neki", bi lahko rekel.
Se vam dogajajo take stvari? Vam je kdaj zoprno pri srcu in v glavi, ko razmišljate, da bi z nekom imeli boljše, oz. drugačno razmerje, kot pa ga imate? Mar nismo mal čudni?

[kapica]

mal smo cudni??? ja itk! vsak je po svoje fulllll cudn! eni bolj eni manj... nekteri pr dolocenih stvareh bolj nekteri pa maksimalno se bolj od bolj (ceprav bolj od najbolj je bl tezk, sam pri cudakih je tk mozno vse)

neki da je obsojeno na neuspeh? nc ni obsojeno na neuspeh! vsak neuspeh prinese uspeh, izkusnje, lekcije..., zdej pa ce nekatere lekcije ne rabis, ne rines (to ze tko podzavestno delamo), ne rines v nekaj kar ze imas (spoznanje iz izksunje) drugace pa nas tko vse privlaci kar prinese kao neuspeh, ki je le prej prevara nasih pricakovanj... ampak s tem ni nc narobe! vsako stvar je treba prav vzet, razumet...pa neuspehi sploh ne obstajajo! sj vsaka ranljivost prosi za razumevanje...

taksno lepoto, taksen uzitek in taksno grozo lahko dozivljamo zaradi tega neizmernega in neznanega sveta znotraj nas...................

itk pa vsak v sebi najde odgovore, ki nam povedo ali zivimo (s tvojimi besedami: rinemo) naprej v nekaj po navodilih sebe ali po navodilih labirintov nase negativnosti... vse je novo, vsako razmerje, ki vkljucuje staro, vendar ne sme biti nanj omejeno, se manj ze v naprej obsojeno na kao "propad"....

[Lessko]

Lahko iščeš in najdeš odgovore ampak kako veš, da je to kar "kao najdeš" res tisto zares zadovoljivo. Če ne odpreš paketa ne veš kaj je v njem, kljub temu, da si jih poprej odprl že nešteto.
Lahko ti nekdo pove, da je v njem bomba, pa kljub temu študiramo če je to res.

Nisem človek, ki bi si stvar že vnaprej obsodil na izgubljeno ali neuspešno, nasprotno, ravno zaradi tega je tako hmmm... ajsi.

[Lessko]

Zakaj naj bi bile izkušnje tiste, ki bi nam vodile življenje? Bi bilo potem sploh še kaj zanimivo?

[aquarius]

....če znaš izkušnje izkoristit, je lahko še bolj zanimivo...

[Tjazy]

A da rinemo v razmerje, ko ze vnaprej vemo, da je usojeno na propad? ?! A res?

O tem bi se dalo pisat iz vec vidikov..

Lahko bi bilo razmerje cist cool.. ampak ravno tole, da VES - verjames, da je usojeno na propad.. oziroma haluciniras tako.. povzroci, da je propad.. "Zgodi se po tvoji veri" - avtor Jezus

Nekdo bi to razlozil na osnovi karme.. ampak ce je kej karmicnega v razmerju, potem ni nikoli usojeno na propad.. ampak se srecas ravno zato, da ne bo spet kaksen propad.

Da smo sadomazohisti je pa zelo vidno.. to vidis tudi, ce si slep in gluh.

Samo ne vem ce je na svetu kje kdo, ki rine v razmerje v veri na propad ?!? Mogoce tudi..

[Mick]

Uf, to pa "ni bil glih post za Tjazya" Sanjalica ........ma on na to mal drgačno gledanje ....me prav zanima odgovor.

[aquarius]

..če se ne obremenjuješ z izgubljeno "priložnostjo", ne glede na to ali si jo izkoristil ali pa ne, slaba vest ne bo najedala.

[LeilaniA]

Zakaj kljub temu, da vemo, da je določena stvar, razmerje, ...  že vnaprej obsojeno na neuspeh, kar rinemo in rinemo vanjo.

...kot zgodbe o velikih ljubeznih...Romeo in Julija,.....mora bit morje enih solz, da izpade ljubezen velika
Verjetno je premal razburljivo, ce se enostavno najdeta dva, ki se mata fino, kjer ni ovir, kjer skor vse stima...

[aquarius]

Verjetno je premal razburljivo, ce se enostavno najdeta dva, ki se mata fino, kjer ni ovir, kjer skor vse stima...

Prevelika pričakovanja uničijo razmerja.

[Tjazy]

Kaj ne Tjazy...

Vzemi poročene ljudi.
V zakonu jim je "dolg čas"...(v zakon se je pač naselila sivina vsakdana) poiščejo si, ljubimca.... Poiščejo, ali se pa pač zaljubijo  . 
Vedo, da hočejo obdržati zakon, pa vendar rinejo tja...v tisto...neko prešuštvovanje.
Zakaj?
Ker jim trenutno godi. Ker ne pomišljajo na posledice, čeprav ko potrkajo po svojem jazu, vedo...da delajo napak.
In nekaj časa je "lepo"...potem pa...najeda slaba vest...vsaj enega....drugi pa še zmeraj gori od  ... in oba sta  , kajti vesta....da se poti morajo raziti...

Moj komentar...



























































PIKA!

[Pujsita]

Neki da je obsojeno na neuspeh? nc ni obsojeno na neuspeh! vsak neuspeh prinese uspeh, izkusnje, lekcije..., zdej pa ce nekatere lekcije ne rabis, ne rines (to ze tko podzavestno delamo), ne rines v nekaj kar ze imas (spoznanje iz izksunje) drugace pa nas tko vse privlaci kar prinese kao neuspeh, ki je le prej prevara nasih pricakovanj... ampak s tem ni nc narobe! vsako stvar je treba prav vzet, razumet...pa neuspehi sploh ne obstajajo! sj vsaka ranljivost prosi za razumevanje...

Uf Kapica tale tvoj post mi je pa Nad . Lepe misli . Mogoče bi dodala samo še to, da je zveza obsojena na propad takoj ko nosimo to misel v sebi . Misli so močne .

[Mick]

Tjazy. No comment. Klicaj .........

[Marsa]

A da rinemo v razmerje, ko ze vnaprej vemo, da je usojeno na propad? ?! A res?

Tjazy, jaz sem tudi bila pozorna na tole, a vendar je rekel Lessko - tudi kadar vidimo, da je obsojeno...
To je malo drugace...

Pozdravljen in dobrodosel, Lessko!

Ja, stekam, kaj mislis, a vseeno mislim tudi tako kot Tjazy - da napake, tezave preprosto shaluciniramo. Zelo velikokrat, seveda.

[Tjazy]

Kot pravi sanjalica.. da nekdo ki gre k ljubici potem spozna, da je bila to napaka.. To pomeni da ni bila napaka.. Ta dogodek se je preprosto zgodil in s seboj prinesel doloceno razumevanje.. Nemogoce je tole imenovati napaka.
Seveda je bolj malo verjetno, da bi prinesel tudi partnerjevo razumevanje.. ampak ce se to ni zgodilo. bi ravno tako lahko to imenovali NAPAKA! Ce partner tistega,. ki je sel drugam pade v disharmonijo, bi pa to bilo opravicljivo ali kaj? Ce imeti ljubico ni opravicljivo.. potem tudi biti prizadet zaradi tega ni opravicljivo...
Tisti ki se isce drugje.. kot tisti, ki je prizadet.. sat popolnoma na isti liniji.. samo na drugem koncu. Samo eden ne more obstajati.. gresta z roko v roki.. Imata isti problem.. samo na nasprotnem koncu palice se nahajata..

[cosma]

Ja rinemo....ker potrebujemo tako izkušnjo. To je to....osebna rast, bolečina, solze, je že Sanjalica napisala nekaj o tem. Nihče nima vseh lastnosti, ki jih mi potrebujemo v nekomu vidimo, solze v nekomu smeh, z nekom se lahko neskončno pogovarjamo o zvezdah ali pa sexamo kot podivjana žival in to nas podžiga.
In ko se naveličamo, smeha ali solz, dolgih intelektualnih pogovorov, sexa....nas privleče nekaj drugega....in temu se stežka upremo.
Vsak človek svoj svet, vsak ima svoj planet (baje jaz pa še osončje...pravijo)

To lahko primerjamo tudi zakaj nekatere zveze funkcionirajo....iz materialnih razlogov, otroci...itd...druga mala zadoščenja....

Pač ljudje smo različni...

[El Nino]

Zakaj kljub temu, da vemo, da je določena stvar, razmerje, ...  že vnaprej obsojeno na neuspeh,

Hja, morda si včasih želimo živeti narobu, doseči tisti 101% seveda lahko gremo sam do 100, ampak vsaj gremo do 100 namest da varno potujemo na 20 sicer pa kdaj pa je nekaj obsojeno na propad, to je čist logična oznaka, ljudje pa smo vse prej kot logični... zato nikoli ni tako kot bi lahko bilo.... in je mal drugače... vsekakor včasih tud bolje

[cosma]

razumem te in strinjam se in.... eh, saj veš, da vem..., da veš....

ja sej, sej....

[Volk K.L.]

Zakaj kljub temu, da vemo, da je določena stvar, razmerje, ...  že vnaprej obsojeno na neuspeh, kar rinemo in rinemo vanjo. Ne da nam miru, razmišljamo o njej, jo obračamo, si ustvarjamo zablode, si zamišljamo potek dogodkov, ... Skratka zadevam ni konca. "Kr neki", bi lahko rekel.
Se vam dogajajo take stvari? Vam je kdaj zoprno pri srcu in v glavi, ko razmišljate, da bi z nekom imeli boljše, oz. drugačno razmerje, kot pa ga imate?  Mar nismo mal čudni?

Mogoče pa je to iz nekega upanja, da se bo ta oseba s katero smo, spremenila na bolje.

[Tamburin]

Lahko bi bilo razmerje cist cool.. ampak ravno tole, da VES - verjames, da je usojeno na propad.. oziroma haluciniras tako.. povzroci, da je propad.. "Zgodi se po tvoji veri" - avtor Jezus

Hmm... ne vem... To bi pomenilo, da če vnaprej verjameš v propad razmerja, bo razmerje res propadlo; če pa verjameš v uspeh in trajno zvezo, bo tudi res trajalo.
Ampak ni vedno tako. Po mojem velika večina ljudi, ko se poročajo, verjamejo in so skoraj prepričani (ali pa celo 100% prepričani), da bo to razmerje trajalo. A kljub temu imamo zelo veliko ločitev. Torej, če bi tisto zgoraj držalo, ločitev skoraj ne bi smelo biti.

Pri meni je bilo vedno tako, da sem do zadnjega verjela, da se bo zveza s partnerjem obdržala. Nikoli nisem že v začetku ali nekje na sredini razmišljala o tem ali celo verjela, bila prepričana, da je zveza usojena na propad. Pa vendar je do zdaj še vsaka moja zveza propadla.

Drugače je v primerih, ko se n.pr. ženska zaljubi v duhovnika (ali kaj takega). Takrat mogoče res že v naprej ve, da iz te moke ne bo kruha... Pa še takrat obstaja možnost, da bo duhovnik, recimo, izstopil iz tega poklica in se poročil z njo. Tudi to se dogaja.

Ne vem no. Jaz nimam navade v naprej razmišljati, kaj bo iz česa. Enostavno se prepuščam toku dogodkov in zaradi tega ne živim nič slabše kot tisti, ki vse načrtujejo, preračunavajo... Mogoče živim celo boljše - vsaj v tem smislu, ker se ne obremenjujem s prihodnostjo. Kje pa piše, da se ljudem vsi načrti uresničijo? Saj življenje ni samo matematika - nima nobenih pravil! Se mi zdi bolje: sproti sprejemati sedanjost takšno, kakršna je.

John Lennon je rekel:
"Življenje je to, kar se ti zgodi,
medtem ko načrtuješ druge stvari."

[Ksenia]

kdaj še vemo da je razmerje brez prihodnosti - tisto na propad me moti, ker iz vsake stvari se nekaj naučiš... recimo, da si nekje na šolanju v tujini ali pa na dvomesečnem odmoru (kaki primer ), noo zaljubljen v tujca... da ti partner pove da ima neozdravljivo bolezen..., da veš da odhaja v službo nekam na drug konec Slovenije (tu ostaja še vedno upanje, vendar le redkokdaj deluje, ampak deluje), kaj pa vem, ....da se zaljubiš v osebo, ki je že oddana (tudi to se dogaja).
V teh primerih je zveza brez prihodnosti, pa vendar mislim, da s polno zavestjo ljudje uživajo v skupnih trenutkih, ki so jim dani... ampak verjetno pa potem boli vseeno...
a sem iz konteksta teme zbezljala?
Pa res lahko razum in ego prevladata nad srcem?