336 komentarjev na to temo

[janko]

upam da mi ni treba razlagat pointa.

jes pa u tvoje dobro upam, da si ga tut ti dojela in ne, da ga samo tko lepo naprej posreduješ

[Matjaž Bogdan]

Ne vem kje vidiš ti sto čejev,res ne, jaz jih vidim pri tebi. in glih v tem govorim, ti se vidiš kot žrtev,pri šestnajstih sem......hej,pri šestnajstih si ti odrasla oseba, ne vem, kaj je tukaj čudnega,

Nikjer ne govorim, da se vidim kot žrtev. Je pa nekaj narobe, če nekdo reče, da si pri 16h odrasla oseba v vseh ozirih. Ker - kaj pa potem počneš naslednjih cca 60?? Ali neguješ to "odraslost" ..Ali morda ti farbaš sama sebe ....

res pa je da pri današnji miselnost kot sem že rekla si samo otrok, ki nič ne ve.če pogledaš nazaj a bi spremenil svoje življenje,če bi ga lahko, ali si srečen zdaj?ali se še oklepaš bogega jaza?

Res...ni kaj reči....

tvojega pointa res ne razumem,se pa strinjam s tabo, pravil o vzgoji otroka ni, kajti vsak je zgodba zase.
jaz ne govorim o načrtih kako vzagajati,ker to nima pomena dokler ne vidiš otroka,Da otroku daš samozavest ne rabiš ničesar,samo dobro komunikacijo in spoštovanje do samega sebe in otroka. Lahko živiš pri tem na cesti,v revni četrti ali bogati.

Ali je OBVEZNO imeti spoštovanje do samega sebe pri 16h? Kaj pa če ga nimaš? Nisi človek? Si slab potencialni starš ? Ali si ga ti imela ? In če- zakaj ? Ker si bila "odrasla" oseba in si se vzgojila sama sredi družbe / okolice/ v samospoštovano osebo ?? In tisti, ki se niso- po tvojih merilih?


Samospoštovanje se pridobi skozi prva leta življenja,

Ne bo držalo, vpliva pa v precejšnji meri...do točke zavedanja o lastni odgovornosti.

ker pa zdaj starši niso več odgovorni za svoje otroke,ampak razne institucije in starši to pač pričakujejo od njih,kar se pa meni zdi zmotno,povrhu vsega imajo pa še sto izgovorov. Sem mati samohranilka s tremi otroki mož me je zlorabljal,pri šestnajstih letih sem na cesti, hej sonce še vedno sije, veter še vedno piha......

Točno tako...in iz tega izpade, da nekaj človek mora postoriti sam, ne le iskati vzroke za svoje slabosti v svojih starših .... Ker na koga pa se potem lahko izgovarjaš, če jih nimaš...


In dokler današnji ljudje ne bodo priznali svojih napak, ali odpustili drugim njihove in jih spremenili(ne govorim da moraš zdaj imeti slabo vest zaradi tega, kajti kot si ti sam rekel vsak je zmožen v danem trenutku kot pač je).s Samo spreglej in prevzami odgovornost in popravi. ta trenutek lahko vcepiš samozavest sto drugim z dobro komunikacijo in razumevanjem življenja.

Kolikor ljudi nas je, toliko je razumevanja življenja...toliko je predispozicij.. in v bistvu sem se oglasil ravno zaradi tega- opredeljevanja - kakšen bi kdo moral biti...Tole bi bila osnova sprejemanja in razumevanja. Ker iz vseh tvojih linkov tej temi veje obsojanje tistih, ki ne mislijo kot ti- torej po tvojih merilih.
Fajn bi bilo imeti univerzalno resnico, kot sem že napisal, pa je pač v praksi ni...In tudi to naj bi sprejeli- ali pač po tvoje ne ?
Tule te še malce citiram it današnjega posta -12h 42'

Samospoštovanje, otrok dobi od staršev.Vsaj moral bi ga, kar se pa zdaj ne dogaja.
Včasih si bil pri svojih šestnajstih sam svoj gospodar, zdaj si pri svojih šestanstih razvajen butl,ki ne ve nič o življenju, ker ga starši ujčkajo do tridesetega,pri tridesetih ga pa postavijo pred vrata in rečejo hej zdaj si pa dovolj star za svoje življenje jaz sem že pri dvajsetih,osemnajstih......velik šok za človeka,ki ne ve nič razen kar je pobral iz šole,službe pa itak ne bo dobil, ker je preveč študiranih.Torej imamo šudirane butle ki ne vejo nič razen učenja na pamet in nobene življenske prakse.tak človek bo kmalu izgubil samozavest pa če je bil še tako priden pri študiju.

Če so zate danes "razvajeni" in "študirani" butlji v domeni sprejemanja in razumevanja -vsaka ti čast...malce se vprašaj o lastnem razumevanju življenja...Sicer je pa tako najprej sprejeti, šele nato razumeti...obratno ne bo šlo. Zame osebno si povsem sprejemljiva, ker si človek in kot tak imaš tako dobre kot slabe strani...In zato te sprejemam ...se pa ne strinjam s tvojim mnenjem v celoti...tako pač je.

Lepo bodi

Matjaž

[mayita]

Joj,obešate se na besede,da kar ne morem verjeti.
prvo kot prvo jaz sem izrazila svoje mnenje in ne vem kje sem koga obsojala.
PRI šestnajstih je človek sposoben skrbeti zase kot odrasla oseba,če mu je le to umogočeno,ampak v današnjih časih mu to ni. ti si živ dokaz, matjaž, kaj je človek sposoben v svojih rosnih letih.Tudi jaz sem živ dokaz in verjetno tudi vsi vaši starši ali babice in detki.
In kot sem rekla človek raste do svoje smrti ali do razsvetljenja.
ni obvezno imeti pri 16 samospoštovanje,saj ga večinoma nima ker jim ga starši niso dali ali pač oseba ki skrbi zate.jaz nimam meril in niti v nobenem primeru nisem rekla da nisi človek, če nimaš samospoštovanja. Si pa slab starš, če nimaš samospoštovanja. vedno sem imela samospoštovanje, bila sem pa zelo sramežljiva in to me je oviralo pri razvoju.
seveda mora človek narediti vse sam, kdaj sem pa to zanikala.Samo v prvih letih ga pa mora nekdo voditi. in še enkrat poudarjam ne krivim staršev,kajti vem da niso sposobni bili tega v danem trenutku,to pa še ne pomeni da je to izgovor da ne bi mogli spremeniti miselnega vzorca,kasneje.
hej jaz sprejmem vse v moje življenje tudi butle,kajti vsak je tukaj da zraste, eni kasneje eni prej.in vsak ima svoje poslanstvo tukaj.
ne vem kje si začutil toliko sovražnosti,povedala sem samo kaj si jaz mislim.
če bi se vsi strinjali z vsemi kam bi pa pol prišli.

[mayita]

pri šestnajstih si ti odrasla oseb a...a dejte no ...a se hecate ...še osemnajst je številka ki je za lase privlečena. ( osemnajst je tud umetno ustavrjena )
Ja mogoče pri kašnih plemenih ...ko gredo skozi preizkušnjo ...inciacija odraslosti ....
pa še tisto Mayita to so otroci

Kdaj kdo postane odrasla oseba ...ni določeno ...kaj pa je odraslost ?, je psihično in fizično uravnovešane oseba. Kar pa pri šestnajstih nikakor ni ...
Otrok - no mladec , mladenka se še razvija ...tud hormoni še šibajo s to na uro ...
Kaj šele psiha ...

Mayita se strinjam s tabo itak ..starši najbolj vplivajo na otrokovo samopodobo ...

Vsak starš pa da otroku kar ve in kar zna ....in tud prenaša svoje vzorce obnašanja , čustvovanja na otroko ..čist ne vede. Jaz sem prepričana , da vsak starš želi otroku samo dobro , Dela pa tako kot ve in zna. Dela tud tko kot so ga naučili njegovi starši ....
Vsi se učimo celo življenje ...kot otrok in starš.

Včasih npr ...pedeset let nazaj al pa več ...je bilo normalno ja , da se otrok zaposli po osnovni šoli ..služi svoj kruh.
Samo al zarad tega pa so imeli vsi super samopodobo , pa samozavest itd.

Jaz imam pa mal drugačno mnenje ...veliko zdajšne mladine precej bolj vedo kaj želijo se znajo postavit zase in precej hitreje odrastejo, ker so vrženi kar hitro v realnost ...
In ta relanost v narekovajih , ki ni lih z rožicami posuta ...jim vzame tud lahko samospoštovanje... okolica jim tud lahko nabije slabo samopodobo ...ker so mal drugačni kot jih pripisuje svet
Torej dvorezen meč ..a ne Mayita.

Ma ne vem kje ti živiš ..a misliš da imajo vsi otroci starše multimiljonarje ...ki jih podpirajo potem pa, ko se naveličajo pa jih vržejo na cesto?
sem se pa tu sama zgrozila enkrat nekje poslušala ..in zvedla , da hodijo na fakulteto profesorje za izpite -ocene spraševati starši
Glede študija ...pa zaposlitve ...ja včasih si lažje dobil zaposlitev , čeprav je bilo tud težko ...zdaj je težje kar nikakor ne trdim, da je neizvedljivo.

Pa še nekaj ...živet v iluziji , da je vse ok za moje pojme ni lih dobro *....ker potem ni spremembe ...

poglejte naravo.Kdaj ženska dobi menstruacijo? in kdaj je moški spolno aktiven. Drugo pa je mentalno, da zdaj nihče ni dorasel svoji naravi, žal je tako.tako je realnost je najboljša šola, zakaj bi potlej otrokom prikrivali realnost in jih polnili z iluzijami?

[Brezo]

Meni je neka prfoksa v šoli rekla,da šola ti da znanje, ne pripravi te pa na življenske lekcije oz. življenje samo. Otrok se začne šele po končani srednji šoli razvijat v odraslega. Do takrat je lahko sposoben sam fizično preživet, ampak miselnosti pa še nima izoblikovane. Večina človečkov pa oblikuje trden karakter približno v 25-30. letu ali še kasneje.

[Matjaž Bogdan]

če bi se vsi strinjali z vsemi kam bi pa pol prišli.

Do samospoštovanja!! ..hecam se- nikamor ne bi prišli, ker bi capljali na mestu.... Tudi jaz sem le izrazil svoje mnenje, sem pa tudi povedal košček svojega življenja le v primerjavo, ki se ga ne sramujem, ker bi danes bil tako jaz kot moj otrok verjetno malce drugačna, kot pa sva, vendar nisem to podal z namenom v oceno mojega starševskega izhodišča...Lahko bi podal brez omembe sebe in mojega otroka...Bilo je povsem objektivno. nekako bi dejal - hipotetično...Tole je forum in ne zdi se mi korektno, ne plodno -osebno se osredotočati, kadar je govora o neki temi... izgubi se namen teme in lahko potem gremo v psihoanalizo človeka, ki svoj primer poda le kot primer in ne kot namen tematike, ker to tudi ni. Jaz sam sem nepomemben, pomembno je mnenje in razumevanje vseh... vsi sestavljamo mozaik, ki pogojuje človeške osebnosti- ne le kot starši. Tudi kot soustvarjalci družbe, okolja in tega čemur smo namenjeni.

Lepo bodi

Matjaž

[butl]

Nikakršno opravičevanje ni, ker SEM mu dal in mu še vedno dajem

Fino, me veseli Matjaž.

Ker to moraš.

Ali morda ne?

[butl]

"Zakaj se jeziš na starše, vzgajali so te tako kot so najbolj znali. A si se kdaj vprašal kako so oni živeli. Ali so izkusili ljubezen. Če jo niso, jo tudi niso znali pokazat.......A ni čas da se skupaj naučite....."

To sporočilo, Brezo, deluje na otroka tako razdiralno, tako zavirajoče, da bi ga morali prepovedati.

In vsakega terapevta /psihologa, psihiatra, alterativca..../, na katerega se otrok v stiski obrne, ki da otroku to sporočilo, bi bilo potrebno z mokro cunjo ubiti.

[Brezo]

To sporočilo, Brezo, deluje na otroka tako razdiralno, tako zavirajoče, da bi ga morali prepovedati.

In vsakega terapevta /psihologa, psihiatra, alterativca..../, na katerega se otrok v stiski obrne, ki da otroku to sporočilo, bi bilo potrebno z mokro cunjo ubiti.

Povedal sem po spominu, detajle sem pa spustil. Sporočilo je bilo pa iz "angelskih nivojev". Preverjeno na način kot jih poznajo duhovni učenci. To sporočilo mi je bilo pa predano ko sem bil star okoli 25. let. Kdo je pa rekel da moraš že otroku govorit stvari ki jih ne razume čist dobro. Seveda mu lahko poveš,ampak mu moraš tudi znat razložit.

Če pa ti ne razumeš pointa, je pa tvoja stvar. Sicer ti pa noben ne brani, da začneš pobijat bitjeca ki jih ljudje kličejo angeli. Izvoli, kaj še čakaš.

[butl]

Povedal sem po spominu, detajle sem pa spustil. Sporočilo je bilo pa iz "angelskih nivojev". Preverjeno na način kot jih poznajo duhovni učenci. To sporočilo mi je bilo pa predano ko sem bil star okoli 25. let. Kdo je pa rekel da moraš že otroku govorit stvari ki jih ne razume čist dobro. Seveda mu lahko poveš,ampak mu moraš tudi znat razložit.

Če pa ti ne razumeš pointa, je pa tvoja stvar. Sicer ti pa noben ne brani, da začneš pobijat bitjeca ki jih ljudje kličejo angeli. Izvoli, kaj še čakaš.

Me zanima, kolk si ti razumel, kar sem jst napisal.

[Brezo]

Me zanima, kolk si ti razumel, kar sem jst napisal.

Predpostavljam da po tvojem mišljenju ne prav dost. Probaj me razsvetlit.

[butl]

Ja str si bil 25 let.
otrok tega sploh ne bi razumel..

Pravzaprav je starost otroka nepomembna.

Pomembno je, kaj je otrok do tega sporočila naredu na seb. Če ni naredu nč, bo nanj učinkovalo tud pri 50-ih enako kt pri 5-ih, 10-ih....

Ker podzavest ne pozna časa. Zanjo je zmerej zdele.

In kva to je?

Z od staršev posredovanimi za otroka neprimernimi sporočili se v njegovo podzavest zapiše prepričanje, da ni dober, da ni vreden ljubezni, da je slab, da je kriv... in zgradijo obrambne strategije vedenja, ki otroku pomagajo preživet /odrezanje občutij, zatiranje občutij, zamenjava občutij/. Ker nobeno občutje ne zgine, se ob vsaki konfliktni situaciji izraža na kakršenkoli način že. Če otrok ni delal na sebi toliko časa, da bi ta občutja prepoznal, spoznal njihove vzroke, jih ovrednotil in umestil tja, od koder izvirajo, ga bo to sporočilo samo še utrdilo v verjetju, da ne le, da ni dober, da ni vreden ljubezni, da je slab, da je kriv... ampak, da je v resnici še slabši in še manj bo poslušal svoje telo, še bolj zatiral svoja občutja, ker to sporočilo direktno sugerira, da ne sme čutiti kar čuti, pač pa da naj čuti, kar mora čutiti. Zato je to sporočilo destruktivno.

Ko otrok /v odrasli dobi/ skozi prepoznavanje vedenja in odzivov telesa prepozna svoja občutja, njihove vzroke in jih skozi povezavo z obstoječimi vedenji preobrazi, se prejšnje /recimo nefunkcionalno/ vedenje spremeni, se občutja spremenijo.

In še nekej; ni mu potrebno povedat tega, kar sporočilo sporoča. Ker je to že sam ugotovil in v tej fazi brez destruktivnih učinkov nanj.

S tem sporočilom je tko kt z odpuščanjem.

Oboje je posledica procesa, da je izvedeno in umeščeno v srce /ker se ta izraz tko rad uporablja kt nekej kar je zares/, siljenje pa v obeh primerih škodljivo.




Še tole /ker tud paše zraven/.

Ker je otrok v svoji rani dobi kt goba, ki samo srka, je odgovornost staršev, da mu dajo to, kar je za njegov razvoj dobr.
Zato MORAJO vedet, kaj je za otroka dobr. Če ne vejo, naj se naučijo. To je odgovornost staršev.
/Pa še pol se jim ne bo treba ukvarjat s popravljanjem svojih napak, ker popravljanje vzame neprimerljivo več cajta in energije in še rezultati niso zmerej enaki/

[butl]

Ne razumem.
Kako da ni starost pomembna ...uf
otrok razume dobesedno , kar mu poveš...tkonobenega prenesenega pomena ne razume ...
On ne razume , da maš slab dan ..npr. pa mu primažeš kar tko ..eno ker maš slab dan ..ker je sosed npr zjezil...
Kot npr ...tistle zgoraj brezov stavek ...otroček marsikaj tud lahk pogrunta ...npr ..da tko pač more bit ...pa ni treba a ane...

pa še nekaj ...npr šesleten otrok ...kako bo on prepoznaval vzroke in jih reševal? nredil nekaj na sebi...
um , dojemanje ..človeka pri pedesetem je pa sigurno drugačen...

S tem sem hotu poudart, da tvoja podzavest ne pozna cajta. Za podzavest si zmerej tolk star, kt si bil takrat, ko se ti je nekej zapisal not in podzavestni odziv je zmerej enak /če nisi nč delal na tem/, ne glede na tvojo dejansko starost. In to nima veze s tem, na kar si ti navezala un stavek. Moja napaka, ker tega nisem posebej poudaru. Jasn, da ne bo en šestleten otrok prepoznaval vzroke in jih reševal.

Zato sem pa tud napisal, da je odgovornost staršev, da tega, kar si napisala, ne počnejo. Da se naučijo /če ne vejo/, da to ni dobr za otroka in kakšne posledice ma njihovo vedenje zanj... Vedet morjo, kaj otrok rab in kaj ne. To je DOLŽNOST staršev, to se MORAJO naučit. Konckoncev to je poslanstvo staršev.

Zdej bo kuj kdo pameten, pa bo vprašal: Kdo pa sploh ve, kva otrok rab?



Sodobna psihologija dons že fest dobr ve in znanja o tem je velik in to simpl dosegljivega. Pa bo kdo reku, da psihologija je itak en sranje in da nima pojma. Prou, vsak lohk verjame kar če in če ne zaupa nobenmu, naj pa poskus zaupat seb.

Naj se poskuša vživet v otroka, se postavt v njegovo starost in enako al pa podobno situacijo, pol pa nej se vpraša:

"K sem bil jst tolk star in v enaki situaciji, kaj sem takrat želu al pa rabu, da bi naredu oči al pa mami, pa tega ni naredu /ker če je, to itak že veš/?"

in to nardi.

Ker točn to otrok takrat rab.



K sem jst pisal, si ti pisala, tko da sva mal en mem druzga. Mislm, da je tle tud odgovor na tvoje vprašanje a ne.

[Brezo]

Otrok je v otroštvu bolj intuitiven in nekaterih stvari mu sploh ni treba na veliko razlagat. Se pa danes rojevajo tudi otroci ki po razumevanju presegajo starše. Imenujejo jih indigo, kristalni ali mavrični otroci. Mavrični so pa itak že napol telepati. Če te pa že zanima pa na otroka vpliva že vsaka misel in čustvo od spočetja naprej. Seveda je pa tukaj še družinska in individualna karma in še drugi detajli.

Napisal sem pa tudi da mu mora starš znati razložit, drugače je bolje če o tem ne govori preveč. In če mu to zna, pomeni da ima tudi znanje in to duhovno znanje. Zraven razlage mu mora pa tudi pokazat praktične primere. In med temi zgledi je tudi uničevanje karme in pisanje novih-pozitivnih programčkov v podzavest. Včasih se pa zgodi da celo otrok kaj uči starše.

Ni pa vse v razlagi z govorom in jezikom, skratka na fizičnem nivoju. Večina se itak dogaja na subtilnih nivojih. Tam se lahko nauči in razreši vse, na fizisu se pa to samo dokončno izmanifestira. Vidiš butl otroku ni treba iti čez vse to tudi v življenju, ampak obstajajo tudi bližnjice. In to so stvari ki jih učijo pravi guruji. Grejo pa te stvari skupaj s srcem in duhovno prakso. Zato pa večina ljudi tega ne zmore razumet. Ker ne izražajo niti enega niti drugega.

[free]

da.
custveno se otrok odvezuje v puberteti, mentalno pa nekje v obdobju kot is navedel, pravijo.
karakter je spremenljiv celo zivljenje, ce to zelimo.

Meni je neka prfoksa v šoli rekla,da šola ti da znanje, ne pripravi te pa na življenske lekcije oz. življenje samo. Otrok se začne šele po končani srednji šoli razvijat v odraslega. Do takrat je lahko sposoben sam fizično preživet, ampak miselnosti pa še nima izoblikovane. Večina človečkov pa oblikuje trden karakter približno v 25-30. letu ali še kasneje.

sicer pa eni prou ze bluzite klele v tej temi
dodal bi se tole: ni vse za vsakega in tudi vedno ne! (free). ne moremo vse otroke metat v isti kos, z isto vzgojo, z istimi nacini, istimi mejami, istimi pravili, itn... saj zato se tudi rodimo razlicnim starsem ane, ker se imamo naucit ali uredit prav z njimi.

[mako106]

dodal bi se tole

včasih z dodajanjem odvzemaš

[free]

aja, zato si (SPET, kot ze zadnjic enkrat) dodal se ti!
Mogoce se bos se zbudu, pa ugotovu da sam sebi govoris! koncno!

včasih z dodajanjem odvzemaš

[Matjaž Bogdan]

Fino, me veseli Matjaž.

Ker to moraš.

Ali morda ne?

Moram ? Po katerem paragrafu? Ne- dajem ker imam!...kar sem sposoben ,kar imam in znam dam, pa ne samo svojemu sinu, nič več, nič manj...Ljubezen je nemerljiva...srce je srce, kar ga dokaj loči od črk na papirju.....in od raznih hipotez pa psihologije vzgoje- kaj naj bi in kaj MORA....Čustvovati te ne učijo, za razliko od miselnih konstruktov- od malega naprej...

Lepo bodi

Matjaž

[mako106]

aja, zato si (SPET, kot ze zadnjic enkrat) dodal se ti!

dodam da odvzamem...kaj naj...univerzumu je itak vseeno

Mogoce se bos se zbudu, pa ugotovu da sam sebi govoris! koncno!

kot zgleda se sedaj s svojim drugim jazom pogovarjam...tabo

[free]

pa ce sva fer, je lahko tudi obratno!

morda

dodam da odvzamem...kaj naj...univerzumu je itak vseeno

kot zgleda se sedaj s svojim drugim jazom pogovarjam...tabo

tudi custvanja se ucimo kolkr vem, preko filmov, risank, knjig, stripov, pravljic, pravil, norm, otroskih izkusenj in ucenja starsev... ane?
obenem morda mentalni konstrukti lahko vplivajo tudi na obcutke kakor custvovanje.

Čustvovati te ne učijo, za razliko od miselnih konstruktov- od malega naprej...

[butl]

Ja si odgovoril.
vzgoja ni tako enostavna zadeva in se jo ne da lih naučit iz knjig ...izkušnje nekoga drugega pa spet ...to je le njegova izkušnja ni rečeno, da bo pri nekomu ravno ta izkušnja prava.
jaz verjam psihologiji ...sem se jo mal učila, ker sem jo mal rabila pri delu , mal sem pa zadevo tud na svet prinesla mi ni tuje ..in empatija dela čudeže ... delo z mal "kritičnimi" otroci ni lih mačji kašelj , ker je veliko vsega in svaštva ...pa tud starše tud ne moreš ravno spremenit ...no lahko sam tud oni morjo bit za to.
Po drugi strani pa je res , vsi imamo podobne odzzive ...na določene situacije...
Vsak pa je svet zase ... najsi bodi otrok al pa odrasel.

Hvala ..zdej mi je bolj jasno kar si želel povedat.

Se strinjam, vzgoja ni tako enostavna zadeva in vsak od nas je svet zase, je unikaten in drugačen.

Pa spet ne tako drugačen.

Vsak od nas potrebuje brezpogojno ljubezen, brezpogojno sprejemanje, spoštovanje, oporo, podporo, meje, dotik, prevzemanje odgovornosti...

Ja, empatija dela čudeže. V čem je problem empatije? V starih vzorcih.
Primer:
Da se odzoveš na otrokovo čebljanje na njemu primeren način, se moraš vživeti vanj. Spustiti se moraš v njegovo starost. Če si otrok mrzle mame, tega ne moreš storiti, ker ti povzroča preveč bolečin. Podoživeti bi moral lastno osamljenost, lastno zavrženost, nerazumljenost... To pa tolk boli, da se ne moreš vživeti v svojega otroka in ga ne moreš začutiti in mu s tem dati, kar takrat potrebuje. In prenašaš vzorec dalje.

Zato je tolk pomembno, da predhodno razrešiš stare odnose, sicer boš vzorce prenašal naprej.

[butl]

Moram ? Po katerem paragrafu? Ne- dajem ker imam!...kar sem sposoben ,kar imam in znam dam, pa ne samo svojemu sinu, nič več, nič manj...Ljubezen je nemerljiva...srce je srce, kar ga dokaj loči od črk na papirju.....in od raznih hipotez pa psihologije vzgoje- kaj naj bi in kaj MORA....Čustvovati te ne učijo, za razliko od miselnih konstruktov- od malega naprej...

Lepo bodi

Matjaž

Dobr Matjaž, sej je vse ok.

Vseen mi je zanimiv ta odpor. Da morš najprej v šolo, če češ vozit avto, se ti verjen ne zdi nč spornega, pa je velik lažje, kt vzgajat otroka.

Praviš, da te ne učijo čustvovat. Res je, to so te naučl starši. Te pa naučijo, kako poslušat svoje telo, kako prepoznat čustva, kako prit do odrezanih čustev, kakšne so povezave med afektom skoz čustvovanje do vedenja zdej...

Praviš, ljubezen je nemerljiva, srce je srce. Res je. Skor ne poznam starša, ki ne bi mel rad svojga otroka in to neizmerno. Ni problem v ljubezni. Problem je, kako to ljubezen dat otroku, da bo zanj primerno. Ne boš verjel, ampak tud oče, ki svojga otroka mlati kt žival, ga ima rad in je prepričan, da to počne v otrokovo dobro. Obenem pa nima pojma, kaj s tem svojim izkazovanjem ljubezni povzroča otroku.

Vse lepo tud teb.

[Matjaž Bogdan]

Dobr Matjaž, sej je vse ok.

Vseen mi je zanimiv ta odpor. Da morš najprej v šolo, če češ vozit avto, se ti verjen ne zdi nč spornega, pa je velik lažje, kt vzgajat otroka.

Ne gre za odpor...gre enostavno za dejstvo v praksi. Ne sprejemam besede moraš v konceptu zavedanja, ker je to POT...ne pa PREKLOP...tudi to se dogaja, vendar je praktično nemogoče. Človek zori, kot jabolko, kot luna, kot cvetlica, ki dela seme...Ko se soočiš s starševtvom, se tvoje življenje spremeni..Pride do zavedanja odgovornosti, kar pa je pogojeno od tvoje TRENUTNE stopnje zavedanja in moči čustvovanja. In to je ves poin, o čemer sem govoril- vedno daš, kar zmoreš in imaš , ali pa znaš- ker tisti MORAŠ je / kot sem že dejal/ pogojen. Ti ne moreš dati nečesa, kar v sebi nimaš, ne moreš dati ljubezni, če je sam ne poznaš..Morda boš dejal- pride sama z trenutkom zavedanja, da si ustvaril otroka. Napaka- narava ga je, ali pa bog, ti si samo orodje, pa še to omejeno. Lepo je, če se v človeku prebudijo lepa, čista, iskrena čustva, vendar je mnogo mladcev in mladenk, ki pogorijo v takem trenutku. In kaj bi potem ti dejal- da nekaj MORAJO, če pa so sami v popolnem podnu in notranji zmedi, prepolni strahov in bojazni za prihodnost. Najbrž se temu reče izogibanje odgovornosti, toda tudi ljudi, ki so omejeni glede na splošna prepričanja je treba sprejemati...morda jim pomagati, če je to v naši moči..Nikakor pa ne obsojati..Te dni smo se pogovarjali o narkomanih in večinsko prepričanje je, da je vsakdo kriv, da je pač to kar je. Bo držalo, vendar bi lahko bnaštel celo vrsto vzrokov, ki so pripeljali do tega, pa ne v smislu iskanja opravičil za nekoga, temveč v smislu razumevanja ...Najlažje se je obrniti stran in dejati- sam si je kriv...Fajn- in kaj smo potem mi? Kaj je naša dolžnost...skoraj vsak bi dejal- to ni moje delo, vsak zase naj skrbi itd...Zame je to grozljivka...Najprej naj človek prisluhne, če ne drugemu, pa svojemu srcu, ki natanko ve- kaj je prav in kaj ne.


Praviš, da te ne učijo čustvovat. Res je, to so te naučl starši. Te pa naučijo, kako poslušat svoje telo, kako prepoznat čustva, kako prit do odrezanih čustev, kakšne so povezave med afektom skoz čustvovanje do vedenja zdej...

Popolnoma napak- preveč posplošuješ. Kaj pa v primeru, da nisi imel staršev? Kaj potem..ker vez / v večini primerov /med otrokom in postavljenim skrbnikom navadno ni na isti ravni kot v odnosu -mama,oče- otrok. Takrat se vse kar si zgoraj naštev, dogaja v tebi ... in ti sam si ustvariš to, o čemer si napisal. Pa še tole- večina staršev uči otroke kako ZATAJEVATI in TLAČITI čustva, torej zanikati, ne pa kako čustvovati. Tega te ne naučijo....

Praviš, ljubezen je nemerljiva, srce je srce. Res je. Skor ne poznam starša, ki ne bi mel rad svojga otroka in to neizmerno. Ni problem v ljubezni. Problem je, kako to ljubezen dat otroku, da bo zanj primerno.

Zame je ljubezen DATI, ker otrok že / vsaj nekje do najmanj 6-7 leta/ sam po svojem ustroju sprejema ljubezen na povsem intuitvnem nivoju, predvsem skozi primarna čustva. In te čuti, tako kot čuti dete v materi to isto, kar čuti mati sama..če je to strah ali obup, se bo otrok tak že rodil. In kasneje je njegova usmeritev omejena na epifizo, ne pa na hipofizo, ki opravlja le fiziološke funkcije, ker mental se razvija malce kasneje. In ljubezen dati zame pomeni jo čutiti in dopustiti otroku, da to sprejme. In potem VE. Ve, da je ljubljen , da je sprejet v srcu in v duševnem objemu staršev...Hladno božanje otroka po glavi občuti otrok natanko tako- glasjenje fizičnega telesa- ljubezni pa ne. In to je glavni problem ....


Ne boš verjel, ampak tud oče, ki svojga otroka mlati kt žival, ga ima rad in je prepričan, da to počne v otrokovo dobro. Obenem pa nima pojma, kaj s tem svojim izkazovanjem ljubezni povzroča otroku.

Bom verjel, ker vem za take primere in še mnogo jih je. In v tem primeru je tudi očetova ljubezen zatajevana, ker so ga tako naučili starši ali pa mu je to dalo življenje samo ...ja, prepričanje, da delaš dobro...Ko otrok doraste, takrat šele vidiš rezultat svojega dela...In jaz sem s svojim zadovoljen, ker tudi moj sin ima nekaj v srcu zame..pa ne , ker je tako nujno, ker je taka pot narave , odnos oče-sin, ne -zato ker je prejemal tisto, kar sem imel in kar imam...in tega nisem nikoli skrival...In to je moj prav...Če kdo razmišlja drugače- vse v redu...tu smo, da si mnenja izmenjujemo, a ne?

Vse lepo tud teb.

Lepo bodi

Matjaž

[Prabha]

dodam da odvzamem...kaj naj...univerzumu je itak vseeno

Kar vskočim s podatkom,ki sem ga včeraj prebrala in se mi zdi zelo resničen, to je, da je Univerzum perfekten in vse kar se zgodi, se zgodi njemu, torej nam v dobro, torej samo to, kar je najboljše za vse nas in seveda na prvem mestu nas same (to verjetno vsakega bolj zanima....

Torej vse kar je, je v redu tako kot je, nimamo kaj vzeti in nimamo kaj dati na koncu konca, vse je že dano in vzeto. S pravilnim razumevanjem tega se lepo živi, mirno. Pa daleč od pasivnosti je to,......

Be happy:)

[butl]

Kar vskočim s podatkom,ki sem ga včeraj prebrala in se mi zdi zelo resničen, to je, da je Univerzum perfekten in vse kar se zgodi, se zgodi njemu, torej nam v dobro, torej samo to, kar je najboljše za vse nas in seveda na prvem mestu nas same (to verjetno vsakega bolj zanima....

Torej vse kar je, je v redu tako kot je, nimamo kaj vzeti in nimamo kaj dati na koncu konca, vse je že dano in vzeto. S pravilnim razumevanjem tega se lepo živi, mirno. Pa daleč od pasivnosti je to,......

Be happy:)

Aha, se strinjam.

Z drugimi besedami:

Torej vse kar je...je posledica. A ne?