514 komentarjev na to temo

[astra]

Punce, vas bom vprasala cez 10 let, kolk ste se spremenile, kljub temu, da se nočete...

Astra

[Todika]

Punce, vas bom vprasala cez 10 let, kolk ste se spremenile, kljub temu, da se nočete...

Astra

valda....sj se vs cajt spreminjamo a ne sam ne pa neki na silo......ker pač nekomu neki ni všeč, ker si je pač ustvaru eno sliko kok bi pač blo idealno oz. bolš to pa odpade, se nism prpravljena premankt, ne vem sicer al je na splošno prov al ne, zame je......

[astra]

Lej, očitno ti zaenkrat štima, potem ni treba spremembe,čeprav se sodeu morda zdi, da bi morala bit drugačna...

Spremenis se, ko ti ni v redu, pa ne drugim, ampak TEBI...to pa ni na silo...

Astra

[Todika]

no sej to sm hotla povedat pa nism najdla besed

[nelika]

A se vam ne zdi, da v tem času tako imenovanega individualizma, vsi predvsem gledamo nase, na svoje želje in srečo? Se težko prilagajamo? Družba/družina nam ne nalaga nekih ovir, recimo kot v prejšnjih stoletjih...ti pa se ne smeš s tem poročiti, ker je premalo bogati ali kaj podobnega. In sedaj je pač vse odvisno od nas samih. Sami si postavljamo pravila znotraj veze, tako, da nam odgovarja. Odvisno pa je pri določenih situacijah, koliko se oba znata pogajati. Saj vsak od parterjev imata svojo zgodovino, ki jo nosita s sabo in sedaj se morata oba nekako prilagoditi, vsak s svojimi željami, cilji...

[Audente]

Spremenis se, ko ti ni v redu, pa ne drugim, ampak TEBI...to pa ni na silo...

Ja saj, spremeniš način razmišljanja, da tisto kar mogoče v določenem trenutku boli, pač dojameš,
da tako mora biti, da nekoga ne moreš prisilit v nekaj, če noče....lahko prosiš, lahko jokaš, lahko se smeješ...samo če eden noče noče....tako jaz to dojemam.

Drugače jaz uživam v danem trenutku in sem zadovoljna res. Določene stvari žal ni bilo enostavno sprejeti....naj zgnijejo...in ostanejo daleč...kot lep spomin.

[Todika]

A se vam ne zdi, da v tem času tako imenovanega individualizma, vsi predvsem gledamo nase, na svoje želje in srečo? Se težko prilagajamo?

ja valda bom taprvo na sebe gledla.....ker ne vidim smisla v tem da se prilagajam enmu x človeku k mama klinc kej skupnega in sem sama zravn totalno nesrečna, zagrenjena in otopela....zakaj? da bo on srečen? močno dvomim da bo lohk srečen ob takšni meni zame to nima smisla, ko pa ziher za oba obstaja nekje nekdo ki bo bolj ustrezen, k od drugega ne bo prčakval praktično nemogočih stvari in mu všeč točno tisto kar nekoga drugega spravlja ob živce tko se pa nategujejo ene brezvezne zveze do točke, ko dejansko se ti dvigne želodec ob pogledu na kao ljubljeno osebo.......tega nkol ne bom štekala in niti slučajno se nism prpravljena it tko

[nelika]

ja valda bom taprvo na sebe gledla.....ker ne vidim smisla v tem da se prilagajam enmu x človeku k mama klinc kej skupnega in sem sama zravn totalno nesrečna, zagrenjena in otopela....zakaj? da bo on srečen?

Pa saj v vsaki vezi se drug drugemu prilagajmo. In drug drugemu popuščamo. V kolikor pa so cilji, želje tako zelo različni, pač gremo narazen. Čeprav tega veliko ljudi tudi ne stori in vztrajajo v nesrečnih vezah.

[butl]

Ja saj, spremeniš način razmišljanja, da tisto kar mogoče v določenem trenutku boli, pač dojameš,
da tako mora biti, da nekoga ne moreš prisilit v nekaj, če noče....lahko prosiš, lahko jokaš, lahko se smeješ...samo če eden noče noče....tako jaz to dojemam.

Drugače jaz uživam v danem trenutku in sem zadovoljna res. Določene stvari žal ni bilo enostavno sprejeti....naj zgnijejo...in ostanejo daleč...kot lep spomin.

Tole pa ne zastopm glih, mislm, po eni strani govoriš o rutini, samoumevnosti /ta samoumevnost je fest hud strup za odnos/, dolgcajtu, monotoniji v odnosu a ne...po drugi strani pa, da si zadovoljna res in da uživaš. A lahko mal razložiš.

Ja, Cosma, eni temu tko rečejo...

Audente, nikoli noben odnos ne dozori...odnos ni jabolko.
Sicer pa vem, kaj si mislila. Odnos raste tako, da rastes sam. In potem je odnos tvoje ogledalo..kvaliteta odnosa je odvisna samo od nas samih, čeprav je seveda lažje reči,jaz vse naredim, on pa nič...mislim pa, da ne, da ne naredi nič, samo smer mu ne odgovarja.. ..ker itak mislimo vedno, da imamo sami najbolj prav in da se mora razvijati tako, kot mi mislimo, da mora biti...

Moj recept? pozabiti vse, kar ti nekdo trobi, da mora biti..veliko se pogovarjati, imeti in dati osebno svobodo. Najti stvari, ki vaju oba pritegnejo..predvsem pa se zavedati, da ni pratner odgovoren za našo srečo..
Pozabiti kalupe, kar je dobro za nekoga, ni nujno, da je dobro za naš odnos...biti iskren, kolikor se da...in graditi v višine tam, kjer VAMA odgovarja..
predvsem pa biti sam tisti, ki si gradiš zadovoljstvo...ker če si sam osebno zadovoljen, potem tudi odnos štima. Prevečkrat se ustavimo in si rečemo, če bi pa ON bil tak ali naredil to in ono,bi tudi jaz bila zadovoljna...vsa pričakovanja so na nek način agresija...in dobimo samo zavračanje, ki smo si ga najmanj želeli...
Astra

ful dobr

[lia]

Punce, vas bom vprasala cez 10 let, kolk ste se spremenile, kljub temu, da se nočete...

Astra

bom jst tud takrat vprašala

[Audente]

Tole pa ne zastopm glih, mislm, po eni strani govoriš o rutini, samoumevnosti /ta samoumevnost je fest hud strup za odnos/, dolgcajtu, monotoniji v odnosu a ne...po drugi strani pa, da si zadovoljna res in da uživaš. A lahko mal razložiš.

Butl,

sem razmišljala veliko o tem. In še razmišljam. In enostavno ne vem, kako naj ti razložim, da bo izzvenelo res iskreno.

JA: zelo sem zadovoljna sama s seboj, z svojim ustvarjanjem, udejstvovanjem, energijo, razmišljanjem....vsem...imam ogromno želja, ki se mi nekako lepo po vrsti uresničujejo, cilji, ki se jim počasi a vztrajno približujem.....

A nekaj je, kar me muči. Ker to delam vse sama....ker nekdo vedno ostaja za menoj. Ki je tudi zadovoljen, da je tako. Ampak, jaz bi ga rada ob sebi. A ne za vsako ceno in z nekim pristiskom ali manipulacijo. ...samo od sebe..... velikokrat, ko grem na kak sprejem in imam vabilo za dva, grem pa sama...se ne počutim prijetno....Vrejameš? Razumeš? Ampak, a moram zato ostati doma?

[Antoninus]

A se vam ne zdi, da v tem času tako imenovanega individualizma, vsi predvsem gledamo nase, na svoje želje in srečo? Se težko prilagajamo? Družba/družina nam ne nalaga nekih ovir, recimo kot v prejšnjih stoletjih...ti pa se ne smeš s tem poročiti, ker je premalo bogati ali kaj podobnega. In sedaj je pač vse odvisno od nas samih. Sami si postavljamo pravila znotraj veze, tako, da nam odgovarja. Odvisno pa je pri določenih situacijah, koliko se oba znata pogajati. Saj vsak od parterjev imata svojo zgodovino, ki jo nosita s sabo in sedaj se morata oba nekako prilagoditi, vsak s svojimi željami, cilji...

Glavno, da se mentaliteta spreminja. Včasih so ti svojci rekli, da je premalo bogat, zdaj pa to lahko rečete kar sami.

[butl]

Butl,

sem razmišljala veliko o tem. In še razmišljam. In enostavno ne vem, kako naj ti razložim, da bo izzvenelo res iskreno.

JA: zelo sem zadovoljna sama s seboj, z svojim ustvarjanjem, udejstvovanjem, energijo, razmišljanjem....vsem...imam ogromno želja, ki se mi nekako lepo po vrsti uresničujejo, cilji, ki se jim počasi a vztrajno približujem.....

A nekaj je, kar me muči. Ker to delam vse sama....ker nekdo vedno ostaja za menoj. Ki je tudi zadovoljen, da je tako. Ampak, jaz bi ga rada ob sebi. A ne za vsako ceno in z nekim pristiskom ali manipulacijo. ...samo od sebe..... velikokrat, ko grem na kak sprejem in imam vabilo za dva, grem pa sama...se ne počutim prijetno....Vrejameš? Razumeš? Ampak, a moram zato ostati doma?

A pa mu to poveš? Mislm, svoje občutke, da ti ni fino, da te boli, pa tko... in to brez očitkov. In kakšen je njegov odziv? Ker lahko, da se tvoj ne počut dobr v družbi a ne. Je pa tko, če za tvojo bolečino ve in jo razume /se prav, če se pogovarjata a ne, ker če mu ti vse to poveš skozi očitanje, se zna nardit, da se on tolk intenzivno pripravi za obrambo al pa napad, da sploh ne dojame bistva tvojega sporočila in to se dogaja zelo pogosto/ in ni pripravljen na noben korak, obenem pa ne poda nobenega razloga, zakaj ne /razen tega, da ne mara družbe in da pejt pa kr sama, čeprav bi šla ti rajši z njim/, bi se jst vprašal vsaj to, mislm, kolk te on spoštuje /čeprav bi se vprašal tud, a te ima za svojo lastnino, a te ljubi še, pa tko a ne/.

Ampak tkole, k te berem, sem blj dobil filing, da pri vama šepa komunikacija. Da namesto, da bi se pogovarjala in sprot reševala probleme, nesoglasja, konflikte, ki se porajajo v vsaki zvezi, zadeve kr nekako porivata pod tepih v nekem, kaj vem, lažnem upanju, da se bojo spucal sami po seb al pa, da bo tadrug sam ugotovu kaj je in kej naredu v zvezi s tem. Ampak tko se zadeve samo poglabljajo, pridobivajo na moči in delujejo skoz blj moteče ter razdiralno. Pogovarjat se, pogovarjat se in pogovarjat se, Audente.

Lepo se mej

[nelika]

A nekaj je, kar me muči. Ker to delam vse sama....ker nekdo vedno ostaja za menoj. Ki je tudi zadovoljen, da je tako. Ampak, jaz bi ga rada ob sebi. A ne za vsako ceno in z nekim pristiskom ali manipulacijo. ...samo od sebe..... velikokrat, ko grem na kak sprejem in imam vabilo za dva, grem pa sama...se ne počutim prijetno....Vrejameš? Razumeš? Ampak, a moram zato ostati doma?

Jaz mislim, da je dobro spoznati partnerjev karakter. Moj, na primer, tudi ne mara kaj preveč družabnega življenja in tudi večina ljudi mu gre bolj ali manj na živce. Dobro se počuti le v ozkem krogu dobrih prijateljev. Medtem, ko se jaz rada pojavljam v družbi in srečujem nove ljudi...
Jaz ga recimo v take stvari ne silim, in grem potem sama ali s svojimi kolegicami. Imam namreč tri dobre prijateljice, ki so vse po parčkane, vendar imajo vse podoben primer s fanti. Pa gremo skupaj in se zabavamo po svoje.

Določeni obiski, kot na primer, družinski, s sorodniki ali kaj podobnega, pa se morava oba prisiliti, tudi če nama (ali enemu od naju) ni ravno za iti. Gre namreč za vljudnost. Tukaj pa oba poveva svoje argumente in hočeš ali nočeš, potrebno je vzdrževati te odnose in se morda prisiliti na obisk.

[nelika]

Glavno, da se mentaliteta spreminja. Včasih so ti svojci rekli, da je premalo bogat, zdaj pa to lahko rečete kar sami.

Jah, včasih so bile prepovedane ljubezni sladke. Ženska iz dobrega stanu se je lahko le na skrivaj dobivala s kakim hlabcem. hihihhha. Hlapec pa kaj veliko denarnih koristi od tega verjetno ni imel. Jah, danes pa je malo bolj nevarno....Naletiš lahko na tipa/žensko, ki ga/jo zanima samo dobra materialna preskrbljenost. Čeprav, se mi zdi, da v sloveniji le ni takih močnih razlik glede finančnega stanja, da bi iskal prav neke orto bogataše. Zato bi moral kar v Dubaj, ali USA, ali pa Monako...Hiihi