zapletem se z njim in se nanj tudi močno navežem (premočno) še preden se pravzaprav kaj zares začne. V glavi se mi naslika nekakšna podoba mistra popolnežain razmišljam o njem, o tem kako bi ga še kdaj srečala, kako bi iz te avanture ustvarila nekaj več, obujam spomine, skratka ne vem kako je možno, da se na nekoga, ki ga pravzaprav ne poznam tako dobro, navežem tako močno.
Sedaj pa so se mi v roku enega leta nabrali že trije moški na katere sem se zares močno navezala. Prvega sem deloma pozabila z drugim.. Drugega pa recimo da tudi nekoliko s tretjim, a vendarle, z vsakim od njih, je prebolevanje (če temu lahko tako rečem) težje.
saj po eni strani vem da bo..samo kdaj-naveličana sem tega, rada bi nekoga resnega, a enostavno takšnega ne najdem.
Eh ja, če si pa ti 19 et stara, se res nehaj obremenjevati. Imaš še in še let časa.
Imam ga sicer tudi jaz, ampak mi ni več do igric. Ni mi bilo že en čas, pa sem se še kar zapletela. Ne bom se več. Enostavno ne spustim več k sebi nekoga v tem smislu, da bi bil zame po parih urah, dneh, tednih zame Bog.
Imam tudi jaz probleme s tem, da nekoga postavim na piedestal. Pa opažam, da v bistvu vedno manj. Skušam biti trezna. Počasi spoznavati nekoga in se prepustiti toku.
Jaz se sicer na nek način navežem. Vseeno na koga. Samo da se na nekoga. In ko se v svoji glavi "odvežem", se navežem na nekoga ali nekaj (dejavnost, miselnost, karkoli) drugega. Ko pa vidim, da se kdo naveže name, se takoj počutim utesnjeno in se začnem obnašati tako, da me človek zasovraži. Ker pridejo pač taki moški. Niso zame.
Počasi spoznavaj osebo. Zaupaj občutku. Ne razmišljaj dosti. Živi za trenutek. Daj dihati sebi in drugemu.
Eh, kaj ti govorim, stara si 19 let. Nabiraj si izkušnje. Skozi izkušnje spoznavaš sebe, svoje resnične potrebe in želje, svoj vidik ljubezni, partnerstva, tvoje želje glede moškega... Blabla.
Resnega? Pri 19-ih? Ne ga sračkat. Kaj pa je resen? Spet eno poimenovanje. Resnino resno sploh ni to, kar imamo mi za resno. Da si obljubita zvestobo, sta dosti skupaj, gresta skupaj živet, imata otroke, skupno premoženje. To je resno za družbo, za norme, za večinske predstave o "normalnem" partnerstvu in življenju. Kaj pa če ni vmes lepila, ki se mu reče ljubezen? Potem vse skupaj vodi v stran vržena leta.
Ja, ja, tudi jaz sem tudi pozabljala enega z drugim (in s tem vedno bolj SEBE) Po svoje ima smisel. Na hitro se potolažiš. Enkrat pa moraš opraviti s pretekostjo in prevzeti odgovornost ZASE.
Belinija, ne jemlji me resno, večina besed tukaj niti ni mišljenih kot kakšna vzpodbuda tebi, ostali ti bodo bolje povedali, jaz sem tukaj bolj, da razmišljam in pišem zase. Mogoče pa res en nasvet. Resnega nikoli ne najdeš (To kar bi ti rada, saj je jasno, ljubezen, ki ne boli), niti on tebe. To se zgodi samo od sebe. Hočem reči, nikoli se ne bo zgodilo po tvojih predstavah.
In še to. Bolj se nečemu upiraš, bolj bo prišlo samo do tebe. Potem pa že lahko govorimo o tem, da te nekaj najde.
Pejd vsak vikend gledat in se dotaknt (pa ne mislm tko dotaknt, ti packa) različnih tipow.
Rečva d se tko "zapleteš" nč resnega.. z enmi 5 neznanci na teden. V enem mescu maš tko 20 "srečanj" v roku enga leta mal več kot 200.
Zakaj je ta vaja dobra in vzpodbuja telo in duha?
Zto, da vidiš, da se v resnici lahko navežeš na vsazga, k ti je simpatičen in ti mal pomežikne.Kaj ti pomen zdej teh vrtoglavih 200 potencialnih samcev?
Da mal k sebi prideš in začneš mal zbirčno zbirat brez nobenih "notranjih bojev".
K boš enkrat vidla, da lahko glih tko sanjariš o 100 različnih pa glih tko brez efekta, boš vidla da nonstop sanjariš glih tko brez efekta
Če bo mel unis prav, pol se bo zgodil nauk te zgodbe.
Zaradi socialne dinamike začneš mal bolj trezno razmišljat in na žalost..bolj logično.
Svoja čustva in srce in vse, kr bi lahko blo ponujenmu tistmu taprvmu, k ti pomežikne pa mal lepo pogleda..
boš pa kr naenkrat opazla, da bi vsakmu lahko svoj pogled, kr tko...dala.
jebenti, sej maš po starosti mogoče še kak mesc več ku jzt.
Smrkla mala.
PS:
v besedi NESREČA se skriva tud beseda seč, kar lahko namigne, da se ti je kdaj pa kdaj uscalo in si zato mela Srečo
Da bi letala od enega do drugega, se jih zgolj dotikala, bi me onesrečilo in spravilo v zmedo. To je sicer zanimiv in poskusa vreden eksperiment, ampak ne zame.
Pa no, saj sem rekla, da se tu vse skupaj napihnila in pretiravala, da bi dobila odziv. In sem ga dobila.
Ne rabim nasvetov. Vem le, da se moram zanašati na intuicijo. Nikoli me ni prevarala. Le jaz sem njo, ker ji nisem popolnoma zaupala. Ampak rabila sem izkušnje. Ni meni kvantiteta sorazmerna s kvaliteto... Izkušenj.
Vem, kaj bi rada. Vsaj trenutno. To, kar se mi dogaja zdaj. Kar eno olajšanje čutim. Pa še vedno se na hipe kar nekaj sekiram. Sicer vedno manj in manj, ampak se mi zdi popolnoma odveč. Saj se niti ne zavedam, kako svobodoljubna sem sama. Pa bi si kar druge lastila. Brezveze. Kar naenkrat malo drugače gledam na te stvari. Pa na vse gledam drugače. Rada bi se otresla posesivnosti in ljubosumja. Nekoč. Za vedno. Srečala sem neko osebo. Nočem razmišljati.
He he... Unis.. Zato pa jst skoz vstrajam samo pri ENI Najlepši.. in najprivlačnejši.. in ko mi bo naslednjič spet kej 'trmoglavla'.. jo bom sam zagrabu.. vse strgu dol z nje.. in jo tooook pofuku, da bo zihr mir ene 2 dni..