...
Letos sem izgubila dobrega prijatelja. Rak na pljučih. Bil je strasten kadilec. Odstranili
so mu pol pljuč, a je kadil naprej. Kadil je do konca.
Poznam primer, ko je cela družina spremenila življenske navade in način prehranjevanja, zaradi enega družinskega člana, ki je zbolel za rakom.
Ko se je ta pozdravil, se je vrnil k starim navadam, ostali, pa so se odločili vztrajati.
Kaj je to, kar človeka žene v brezno?
Na kak način bi bilo smiselno takšnemu človeku pomagati, ga vzpodbujati?
Potemtakem bi naj bila bolezen naša odločitev, poskus pospešitve duhovnega dozorevanja. Kakšna je tukaj vloga in kakšno poslanstvo družine, prijateljev?
Ker imaš že celo paleto zelo dobrih odgovorov, bom izpostavil le nekaj..
Opažam, da zavzemaš pozicijo, da pozabljaš da se tej osebi dogaja nekaj, da pa se posledično z to osebo, dogaja nekaj tudi tebi !
Ljudje večinoma pomagajo drugim zaradi sebe. Torej če pomagaš tej bližnji osebi, ne boš čutila "njene" bolečine.. (pa še rešitelj postaneš..) Če tvoj prijatelj preživi, ne boš ti rabila iti čez proces izgube, sodoživljanja smrti ipd..
In ko si iskren do sebe zaradi katerih motivov deluješ in koliko so prisotni pri lastnih razmišljanjih "kaj je dobro za to bližnjo osebo", lažje deluješ pravilno, etično in ne proti toku..
Ker eno je ko oseba dela vse kar je v njeni moči, da se ozdravi in jo tudi ti podpreš pri temu..
Drugo je, ko oseba dela nekaj malega, delno pa je šibka in se jo na njeno željo, še dodatno podpre na njeni poti čiščenja, ozdravljenja, osvobajanja..
Tretjo pa je ko je oseba odločena, da ne bo naredila nič zase! Od kod potem sploh ta motivacija, da je pa tej osebi treba res nujno pomagati?
Dobro včasih smo postavljeni v vlogo, ko čutimo da imamo to neko starševsko pozicijo do neke osebe, ko to osebo dejansko okregamo, smo strogi, ostri, ukazovalni itd.. Ampak ko te življenja postavlja v to vlogo, to dobro veš, ko te pa življenje ne postavlja v to vlogo, zakaj bi se tja postavljal potem sam?
Jasno je tudi, da vsem ljudem okrog sebe ne bomo zmogli pomagati, niti vsaka oseba, sama pri sebi ne bo zmogla vse razrešiti..
In zato se je zelo na mestu vprašati, ko se zraven nas odvija ena taka neuspešna zgodba;
Kaj jaz čutim ob temu?
Zakaj tako čutim?
Kaj bomsedaj s temi čustvi?
itd itd itd
Ni namreč brez pomembnosti zate, v tvojem svetu ta oseba, ki se je predala fizičnemu propadu.. Je enk namen zate, da ti to doživljaš to posredno zaradi nje,..
In to doživljanje je namenjeno izključno tebi..
Tako da ne pozabiti svojega dela v vsaki zgodbi, ki je v odvijanju v našem življenju, preko drugih oseb..
Šele drugotno se vpraševati o drugi osebi... to je dokaj zdravo zaporedje prioritet.
Ker če v prvem koraku najprej pozabiš nase (zanikaš sebe), ker želiš najprej pomagati drugemu, boš temu drugemu zelo težko v kako pomoč, saj si izven sebe in izven svoje integritete..
In ko jasno razviješ odnos do sebe, ko razumeš tudi svoj "zunanji" svet, zakaj je takšen kot je, kaj ti sporoča in tudi kaj je pomen "drugih" ljudi, ki so del tvojega sveta, takrat tudi jasno veš kdaj pomagati, koliko pomagati, na kak način se približati, kdaj se umakniti, kdaj biti trden, kdaj mehak, kdaj bolj povezan, kdaj pa koga "odrežeš"...