"Občutek je primarno temeljno orodje naše zaznave in kot takšen predstavlja osnovo za vsa njena nadaljnja temeljna orodja, ki izvirajo iz njega. A preden se lotimo podrobnejše obravnave stvarne narave občutka predlagam, da si prvo ponovno pogledamo njegovo definicijo.
Občutek je moč najlažje definirati kot sleherno vsebino, ki se pojavi pri interakciji določenega našega arhetipa, nagona, določene vsebine iz našega osebno nezavednega ali njihovih kombinacij z neposrednim izkustvom nečesa v nas samih ali nečesa v okolju, v katerem se trenutno nahajamo.
Kot lahko vidimo v zgornji definiciji občutka je njegov primarni namen, da nam omogoči, da zaznamo določeno interakcijo med našo podzavestjo (arhetip, nagon, osebno nezavedno) in/ali jazom (osebno nezavedno) na eni strani ter na drugi strani z neposrednim izkustvom nečesa v naši psihi ali nečesa v okolju, v katerem se nahajamo. Pri čemer bi na tem mestu želel omeniti, da se osebno nezavedno razteza od naše semipodzavesti do nezavednega dela našega jaza. Na osnovi česar sledi, da je občutek naše primarno temeljno orodje zaznave kakor tudi, da preko njega primarno zaznavamo najrazličnejše procese in interakcije, ki se odvijajo tako znotraj kot zunaj nas. Naša zmožnost zaznavanja pa je tesno prepletena in povezana z našo zmožnostjo zavedanja. Iz česar sledi, da naša zaznava povezuje naše sebstvo, podzavest in jaz v enovito celoto.
Na tem mestu se sedaj zastavlja povsem legitimno vprašanje. V kolikor se naša zaznava obnaša kot 'nekakšen' povezovalni člen med preostalimi temeljnimi deli naše psihe, v kakšnem razmerju je potem z zavestjo in intuicijo?
Kot smo lahko videli na zgornjih dveh diagramih občutek povezuje izključno naše sebstvo, podzavest in jaz, medtem ko se v ničemer ne dotika naše zavesti ali intuicije. Kar nam sporoča, da se je naša zaznava rodila iz interakcije med našim sebstvom, podzavestjo in zavestjo ter da je bila prvotno veliko bližje našemu sebstvu in podzavesti, kakor pa naši zavesti in intuiciji. A vse kar nastane v našem stvarstvu teži k temu, da se nadaljnje razvija in naša zaznava ni nikakršna izjema. Zaradi česar je tudi postopoma razvila še nadaljnje tri oblike njenih temeljnih orodij – občutenje, čustvo in čustvovanje, s katerimi dejansko povezuje vse preostale temeljne dele naše psihe (sebstvo, podzavest, zavest, intuicija in jaz) v enovito celoto.
Kot lahko vidimo nam zaznava preko njenih temeljnih orodij omogoča, da začnemo povezovati vse preostale temeljne dele naše psihe v enovito celoto, kakor tudi da se veliko uspešneje povežemo z okoljem, v katerem bivamo, in z najrazličnejšimi živimi bitji in ljudmi, s katerimi se srečujemo. Zaradi česar je ključnega pomena, da čim bolje razumemo stvarno naravo naše zaznave in njenih štirih temeljnih orodij. Kajti naša stopnja zaznave je pogojena z našim poznavanjem in razumevanjem njene stvarne narave. Bolje kot poznamo in razumemo njeno stvarno naravno bolje zaznavamo najrazličnejše pojave, procese in interakcije tako znotraj kot izven nas ter obratno. Boljše zaznavanje najrazličnejših pojavov, procesov in interakcij bodisi v nas bodisi izven nas, pa nam omogoča boljše delovanje in razumevanje stvarne narave vsega, s čimer se srečujemo. Prav tako pa nam boljše zaznavanje tudi omogoča, da veliko bolje spoznamo in razumemo samega sebe. Brez ustreznega poznavanja naše zaznave bomo vedno omejeni pri vsem, kar počnemo ali s čimer se srečujemo na naši poti skozi življenje ter se bomo vedno znova vrteli znotraj istih krožnic, iz katerih preprosto ne bomo videli izhoda. Naše spoznavanje stvarne narave zaznave, pa se začne s spoznavanjem stvarne narave občutka, kot njenega primarnega temeljnega orodja.
Na začetku smo lahko v definiciji samega občutka ugotovili, da sleherni občutek nastane iz interakcije med našim sebstvom, podzavestjo in jazom. Kar je vsekakor dobro izhodišče za naše nadaljnje spoznavanje njegove stvarne narave, a nič več kot to, saj je omenjena definicija preveč splošna, da bi lahko opisala stvarno naravo občutka. Namreč iz nje bi bilo moč dejansko sklepati, da pri nastanku občutka zavest nima nikakršnega vpliva, kar pa ni čisto res. Vsekakor drži, da je vpliv zavesti pri nastanku slehernega občutka zelo majhen, a ne glede na to kako majhen je, še vedno obstaja. Medtem ko pa na drugi strani intuicija dejansko nima nikakršnega vpliva na nastanek kakršnega koli našega občutka.
Kot je razvidno iz zgornjega grafikona je sleherni občutek sestavljen v 52% iz našega sebstva, v 40% iz naše podzavesti, v 6% iz našega nezavednega dela jaza in v 2% iz naše zavesti. Prav tako je iz zgornjega grafikona tudi razvidno, da pri nastanku slehernega našega občutka sodelujejo izključno naši psihološki nezavedni procesi. Kar pomeni, da nimamo nikakršnega vpliva na nastanek katerega koli našega občutka. Zaradi česar tudi ima večina ljudi 'občutek', da se sleherni njihov občutek povsem spontano pojavi ter ker slednjih ne razumejo zelo hitro razvijejo nekakšno apatičnost do njihovih občutkov, katere zaznavajo kot negativne. Medtem ko istočasno na drugi strani težijo k ustvarjanju ali iskanju okoliščin, katere so na osnovi preteklih izkušenj povezali s spontanim pojavov občutkov, katere zaznavajo kot dobre. S čimer pa se nevede ujamejo v mrežo iluzornih ravnovesij, katerega sestavljajo naslednja iluzorna ravnovesja:
Iluzorno komplementarno ravnovesje,
Iluzorno destruktivno ravnovesje,
Iluzorno statično ravnovesje,
Iluzorno dinamično ravnovesje.
Posameznik, ki se enkrat ujame v zgoraj opisano mrežo iluzornih ravnovesij, se bo znotraj slednjih vrtel v krogu tako dolgo, dokler se ne bo zavedel, da ne obstajajo ne dobri ne slabi, ne pozitivni ne negativni občutki. Temveč da so zgolj njegove subjektivne percepcije posameznih občutkov tiste, ki slednje določajo bodisi kot pozitivne bodisi kot negativne, medtem ko so občutki sami po sebi nevtralne narave tako kot je to tudi vse ostalo, kar obstaja v našem stvarstvu. Prav tako pa mora tovrstni posameznik tudi doumeti, da njegove subjektivne percepcije določajo zgolj dva ekstremna aspekta istega pojava, katera on pozna kot posamezni par pozitivnega in negativnega občutka.
Naslednje kar moramo omeniti pri občutkih je, da vsi brez izjem sodijo med tako imenovana: trenutna izkustva. Občutki so ena izmed najpomembnejših orodij trenutnih izkustev, ki so nam na voljo. Preko njih smo sposobni nekaj zaznati tukaj in zdaj v vsej celoti in brez parcialnih pogledov, ki jih s seboj prinašajo naše subjektivne percepcije. Seveda pa je povsem drugo vprašanje, v kolikšni meri smo dejansko sposobni in zmožni ozavestiti celostno informacijo, ki jo nam sporoča neko trenutno izkustvo nečesa preko določenega občutka.
Vsakdo od nas se je že vsaj enkrat srečal z osebo, za katero smo nemudoma dobili občutek, da nam je antipatična. To je nadvse pogosta življenjska izkušnja, na katero z leti postanemo vse bolj in bolj nepozorni, saj začnemo ravnati po določeni rutini, ki smo jo osnovali na osnovi naših preteklih podobnih izkušenj. A omenjena izkušnja postane nadvse zanimiva, v kolikor se znajdemo v okoliščinah, v katerih smo prisiljeni ostati v takšni ali drugačni obliki interakcij s tovrstno osebo. Še bolj pa postane zanimiva v primerih, ko sčasoma s tovrstno osebo razvijemo kvaliteten prijateljski ali celo partnerski odnos. Po vseh pravilih bi v takšnih primerih moral naš občutek antipatičnosti do druge osebe sčasoma izginiti, saj je bil očitno posledica neke naše napačne zaznave ali ocene. A dejansko občutek antipatičnosti ostane in sčasoma tudi, skoraj da ne izgubi njegove intenzitete. Vse kar omenjeni občutek dejansko sčasoma naredi je zgolj to, da se začne sporadično pojavljati, kar pa je izključno posledica našega zavednega prizadevanja, da omenjeni občutek potlačimo oziroma poizkušamo zatreti.
Sedaj smo se soočili z vprašanjem zakaj občutek antipatičnosti do določene osebe v primerih, ko se izkaže, da je bil osnovan na določeni naši napačni zaznavi ali oceni sčasoma ne izgine? V tovrstnih primerih občutek antipatičnosti sčasoma ne izgine preprosto zaradi tega, ker z njim ni nič narobe, kakor tudi ni osnovan na kakršni koli naši napačni zaznavi ali oceni. Kajti vsi naši občutki temeljijo na izkustvu nečesa, pri izkustvih pa preprosto ne moremo govoriti o pravilnih ali napačnih, stvarnih ali iluzornih. Vsa naša izkustva so vedno pravilna in stvarna. Torej, kje leži napaka? Do napake je prišlo izključno pri našem razlaganju sporočila, ki nam ga je sporočil občutek antipatičnosti. Namreč občutek antipatičnosti sodi med tako imenovane: sekundarne oblike občutkov ter vedno temelji na naši zaznavi intenzivne prisotnosti enega ali večjega števila izmed osmih negativnih primarnih oblik občutkov pri neki drugi osebi. Iz česar sledi, da nam občutek antipatičnosti, ki je dejansko občutenje (sekundarne oblike občutkov so dejansko občutenja), sporoča intenzivno prisotnost enega ali več negativnih primarnih oblik občutkov pri določeni osebi. Kajti naše sebstvo je v nenehni komunikaciji z vsemi ostalimi svojimi manifestacijami, katera poteka preko izmenjave pretoka izkustev, katerega načeloma imenujemo kî (chi, prana, življenjska energija, psihična energija…). Na osnovi omenjene izmenjave pretoka izkustev se naše sebstvo v trenutku poveže s sebstvom druge osebe, s katerim izmenja informacij v zvezi s tem Kdo in Kaj resnično smo ter od sebstva druge osebe prejme informacije v zvezi s tem Kdo in Kaj resnično je ona. Pri čemer si obe manifestaciji sebstva izmenjata celostni informaciji tako o vsem kar smo, kaj se v nas dogaja kot tudi s kakšnimi težavami se soočamo. In v primerih, kadar naše sebstvo od sebstva druge osebe pridobi informacijo, da se slednja sooča z neravnovesjem na ravni njenih občutkov, kar pomeni, da je določen pozitiven občutek v celoti zamenjala z negativnim, naše sebstvo to nemudoma sporoči našemu jazu preko občutenja antipatičnosti. A v samem sporočilu, ki ga nosi občutenje antipatičnosti, se nahaja celostna informacija tako o tem kateri pozitivni občutek je druga oseba zamenjala z določenim negativnim kot tudi zakaj je do tega sprva prišlo in kako lahko tej osebi pomagamo. Na povsem enak način je naše sebstvo prav tako v nenehni kontinuirani komunikaciji s sebstvi vseh živih bitij, ne živih stvari, okoljem, rekami, gozdovi, morji … z vsem kar obstaja v našem vesolju. A najmočnejša oblika komunikacije med posameznimi manifestacijami sebstva poteka prav med živimi bitji, ki imajo podobno stopnjo notranje kompleksnosti. Iz česar sledi, da bo naše sebstvo najbolj intenzivno komuniciralo prav s sebstvi ljudi in živali, ki so nam po stopnji notranje kompleksnosti najbolj podobni. Pri čemer bo sebstvo sporočalo svoja sporočila našemu jazu vedno preko naših občutkov in ostalih temeljnih orodij naše zaznave. Naloga našega jaza pa je, da čim bolje razume sporočilo, ki ga nosi določen naš občutek, občutenje, čustvo ali čustvovanje. In prav v zmožnosti razumevanja našega jaza leži vzrok, zaradi katerega lahko prihaja do napačnih razlag, katere nam sporoča naše sebstvo preko posameznih temeljnih orodij zaznave ter primarno preko občutkov. Zaradi česar je tudi ključnega pomena, da čim bolje razumemo stvarno naravo vseh temeljnih orodij naše zaznave."
"Občutenje je sekundarno temeljno orodje zaznave. A preden se lotimo obravnave stvarne narave občutenja predlagam, da si prvo ponovno pogledamo njegovo definicijo.
Občutenje je v osnovi občutek, na katerega smo sekundarno vezali določeno svojo misel, hotenje, občutek ali eno izmed njihovih možnih kombinacij.
Kot lahko vidimo iz zgornje definicije občutenja je njegova primarna funkcija, da nam omogoči dodatno obliko zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilec je občutek. Iz česar sledi, da imajo pri nastanku občutenja zavestni procesi bistveno večjo vlogo kot pri nastanku občutka ter da je občutenje dejansko proces. Vsem procesom pa je skupno, da imajo določeno obliko samozavedanja, ki izhaja iz zavesti, ki ureja, določa in vodi posamezni proces.
Kot je razvidno iz zgornjega grafikona je sleherno občutenje sestavljeno v 35% iz neposrednega izkustva (sebstvo), 25% iz določenega arhetipa ali nagona (podzavest), 5% iz semi-arhetipa (nezavedni del jaza), 20% iz nevolativne misli (zavest), 10% iz volativne misli (zavest) in v 5% iz zavedanja (zavedni del jaza – ego). Pri čemer je potrebno izpostaviti, da je pri nastanku občutenja dejansko že prisotna pretvorba neposrednega izkustva v trenutno izkustvo, katere nosilec je občutek. Zaradi česar bi bil v določenem pogledu spodnji grafikon zgradbe občutenja pravilnejši.
Pri sleherni obliki občutenja imamo tako dejansko opraviti s procesom postopnega zavedanja trenutnega izkustva. In prav zaradi tega, ker gre za zgodnjo obliko zavedanja nekega trenutnega izkustva, so nam občutenja še vedno precej tuja in na njih tekom naših vsakdanjih življenj niti nismo veliko pozorni. A v kolikor namenimo določeno mero naše pozornosti preučevanju stvarne narave občutenj bomo lahko ozavestili marsikatere procese, ki v naši psihi potekajo na nezavedni ravni, s čimer bomo posledično tudi ustvarili nekakšen obrambni mehanizem, ki nas bo varoval pred vplivi občutenj nekoga drugega na našo lastno psiho. Kajti preko temeljnih orodij zaznave ljudje véde ali nevéde nenehno posegamo in tudi vplivamo na psiho drug drugega ter s tem tudi sprožamo določene psihične procese drug pri drugem. Naša psiha je povezana z vsem kar obstaja, je obstajalo ter z vsem kar bo šele nastalo tako na individualni kot tudi kolektivni ravni. Prepričanje, da je naša psiha ločena od vsega ostalega je zgolj posledica iluzornega razmišljanja, ki temelji na naši nevednosti ter nepoznavanju nas samih.
Naša psiha komunicira s preostalimi psihami na zelo raznolike načine, a najpomembnejši način njene komunikacije z ostalimi psihami predstavlja prav naša zaznava oziroma njena štiri temeljna orodja. Kajti sleherna oblika komunikacije vedno primarno temeljni na zaznavanju nečesa ali nekoga. V kolikor nečesa nismo zmožni zaznati tudi ne bomo zmožni zavedanja, da slednje dejansko obstaja. Iz česar sledi, da moramo nekaj prvo zaznati preden se lahko zavemo njegovega obstaja. Zavedanje pa nas nato preko spoznavanja, ki primarno temelji na dvomu, in raziskovanja, ki primarno temelji na volativnih mislih, postopoma vodi do razumevanja in sprejemanja nečesa."
"Čustvo je terciarno temeljno orodje zaznave in je prav tako kot občutenje proces, ki nam omogoča poglobljeno obliko zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilec je občutek. Čustvo okrepi naše zavedanje posameznega občutenja in s tem posledično tudi občutka. A preden nadaljujemo z obravnavo stvarne narave čustva predlagam, da si prvo ponovno pogledamo njegovo definicijo.
Čustvo je v osnovi občutenje, na katerega smo sekundarno vezali določeno svojo misel, hotenje, hrepenenje, občutek, občutenje ali eno izmed njihovih možnih kombinacij.
Kot lahko vidimo iz zgornje definicije čustva se pri njem še dodatno okrepijo zavestni procesi, zaradi česar se tudi najbolje zavedamo prav čustev od vseh temeljnih orodij zaznave. Z boljšim zavedanjem, pa pridejo z roko v roki tudi boljša zaznava, prepoznavnost in osredotočenost; zaradi česar tudi doživljamo čustva kot najmočnejša temeljna orodja zaznave.
Kot je razvidno iz zgornjega grafikona je sleherno čustvo sestavljeno v 15% iz neposrednega izkustva (sebstvo), 25% iz določenega arhetipa (podzavest), 5% iz semi-arhetipa (nezavedni del jaza), 15% iz nevolativne misli (zavest), 20% iz volativne misli (zavest) in v 20% iz zavedanja (zavedni del jaza – ego). Pri čemer je potrebno izpostaviti, da je pri nastanku čustva prisotna nadaljnja pretvorba neposrednega izkustva v trenutno izkustvo, katere nosilec je občutek, preko procesa zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilec je občutenje. Zaradi česar bi bil v določenem pogledu spodnji grafikon zgradbe čustva pravilnejši.
Pri sleherni obliki čustva imamo opravka s procesom, katerega primarni namen je ozaveščanje procesa pretvorbe neposrednega izkustva (sebstvo) v trenutno izkustvo (občutek), katerega nosilec je občutenje. Kot smo lahko videli iz predhodnih dveh grafikonov je 60% procesov, ki sodelujejo pri rojstvu določenega čustva v domeni zavesti in zavednega dela jaza (ego), medtem ko ostalih 40% predstavljata občutenje in občutek.
Zavest predstavlja kreativne procese, medtem ko podzavest in sebstvo predstavljata prokreativne procese. In v kolikor pogledamo zgradbo čustva lahko vidimo, da pri njem prevladujejo kreativni procesi, medtem ko pri občutku in občutenju prevladujejo prokreativni procesi. Iz česar sledi, da so čustva primarno usmerjanja v ustvarjanje nečesa novega – novo obliko počutja, novo obliko razmišljanja… zaradi česar tudi čustva veliko bolje in hitreje opažamo pri sebi. Čustva nas vedno znova vodijo v vedno nove, še neodkrite svetove in ravni stvarnosti. Čustva nam lahko omogočijo, da presežemo sleherne lastne omejitve, lahko pa nas tudi zlomijo in ohromijo. Odvisno od tega kako jih uporabljamo. Način kako jih uporabljamo, pa je odvisen predvsem od našega razumevanja njih. Bolje kot jih razumemo lažje jih bomo uporabljali v skladu z našimi trenutnimi potrebami.
Nekateri govorijo o nadzorovanju čustev ter zagovarjajo stališče, da moramo vedno kontrolirati svoja čustva, saj v nasprotnem primeru ta začnejo kontrolirati nas. A osebno se z omenjenim stališčem preprosto ne morem strinjati, saj je prav naša želja po nadzorovanju čustev najpogosteje tista, ki povzroči, da nas čustva bodisi zlomijo bodisi ohromijo. Sam vidim veliko boljšo pot v tem, da se uskladimo z njimi, se jih potrudimo razumeti, jih sprejmemo takšne kot resnično so, brez kakršnih koli predsodkov, ter jim dovolimo, da nas nežno vodijo proti spremembi, katere posledica tudi so.
Vsakič, ko poizkušamo nadzorovati ali obvladovati svoja čustva, s tem dejansko nasprotujemo spremembi, ki je omogočila rojstvo določenemu čustvu, ki ga trenutno zaznavamo. Prav tako pa tudi na nezavedni ravni negiramo obstoj sporočila, ki ga določeno čustvo sporoča našemu zavednemu delu jaza – egu. Bolj kot poizkušamo nadzorovati določeno čustvo več psihične energije (kî) vložimo vanj, s čimer tudi okrepimo njegovo delovanje. Istočasno pa na drugi strani tudi okrepimo odpor našega zavednega dela jaza – ega pri sprejemanju sporočila, ki ga prinaša določeno naše čustvo. Zaradi česar se psihična energija posameznega čustva le še dodatno okrepi, kar vodi v nadaljnji konflikt med našo zaznavo in jazom. In posledično si nadvse pogostokrat v večji ali manjši meri napačno razlagamo sporočilo posameznega čustva. Naša napačna razlaga sporočila določenega čustva je vedno posledica konflikta med našo zaznavo in jazom. Na osnovi česar lahko zaključimo, da nas sleherni poizkus nadzorovanja ali obvladovanja naših čustev vodi v to, da nas začne obvladovati konflikt med našo zaznavo in jazom, ne pa čustva sama.
Občutenje, da nas obvladujejo določena naša čustva, oziroma da slednjih nismo sposobni obvladovati, je zgolj posledica tega, ker smo večino časa osredotočeni izključno na naš zavedni del jaza – ego, katerega tudi zelo pogostokrat v večji ali manjši meri enačimo z eno ali več našimi osebnosti - personami, ki so prav tako del našega jaza, skupaj z nezavednim delom jaza – senco. Sestavni deli našega jaza (zavedni del jaza – ego, nezavedni del jaza – senca in osebnost(i) – persona(e)) reagirajo na vse kar izvira iz preostalih temeljnih delov naše psihe (sebstvo, podzavest, zaznava, zavest in intuicija) kot na nekaj tujega, drugačnega in nerazumljivega. Zaradi česar tudi nasprotujejo vsemu, kar izvira iz preostalih temeljnih delov naše psihe. Njihovo nasprotovanje vedno znova vodi v konflikt, kateri se lahko razreši na naslednje tri možne načine:
Temeljna orodja jaza nadvladajo temeljna orodja enega izmed preostalih temeljnih delov naše psihe in potlačijo njihovo sporočilo v osebno nezavedno ter nato naprej v podzavest;
Temeljna orodja preostalih temeljnih delov naše psihe nadvladajo temeljna orodja jaza, ki nasprotujejo njihovemu sporočilu, in jih potlačijo v osebno nezavedno ter nato naprej v podzavest;
Temeljna orodja jaza in temeljna orodja enega izmed preostalih temeljnih delov naše psihe niso zmožna nadvladati drug drugega, zaradi česar dosežejo nekakšno pat pozicijo, pri kateri se določen del sporočila, ki ga nosijo določena temeljna orodja preostalih temeljnih delov naše psihe in določen del nasprotovanja temeljnih orodij jaza umaknejo v osebno nezavedno ter nato naprej v podzavest.
Kot lahko vidimo imamo pri omenjenemu konfliktu med našim jazom in zaznavo vedno opravka bodisi z dinamičnim bodisi s statičnim iluzornim ravnovesjem ali neravnovesjem. Sleherna oblika iluzornega ravnovesja – neravnovesja, pa je prvi korak na poti k tako imenovanem iluzornemu (negativnemu) kaosu, ki vedno znova vodi v samouničujoče procese. In prav slednji so dejanski vzrok našega občutenja, da nismo zmožni obvladovati določenega našega čustva; oziroma da nas določeno čustvo obvladuje.
A v kolikor se pri soočenju z določenim našim čustvom osredotočimo na čustvo samo, bomo naredili prvi korak v smeri, da se ognemo konfliktu med našim jazom in zaznavo. Saj bomo s tem začeli iskati pot, s katero bomo omogočili našemu jazu, da brez kakršnega koli občutenja ogroženosti sprejme sporočilo, ki mu ga sporoča določeno naše čustvo.
Na tem mestu je potrebno omeniti, da naš jaz ne nasprotuje temeljnim orodjem ostalih temeljnih delov naše psihe zgolj zaradi nekakšne njegove potrebe, da se počuti kot gospodar naše celotne psihe, temveč zato da nas obvaruje pred nenadzorovanimi vplivi ostalih temeljnih delov naše psihe ter da poizkuša uravnovesiti njihovo medsebojno nasprotujoče si delovanje. Na drugi strani pa je tudi ena izmed njegovih primarnih nalog, da nas obvaruje pred tem, da bi se izgubili v nezavednem svetu naše psihe; katerega načeloma označujemo z raztapljanjem jaza, ki je primarni vzrok patološkega psihičnega procesa – shizofrenije.
V kolikor upoštevamo primarne namene delovanja našega jaza ter da vsi temeljni deli naše psihe (sebstvo, jaz, podzavest, zavest, zaznava in intuicija) govorijo različne jezike, posedujejo različne izvorne namene ter opravljajo različne funkcije in naloge, bomo lažje razumeli pomen konstruktivnega dialoga med njimi. Prav tako pa nam bo zelo koristilo, če bomo upoštevali, da je eden izmed namenov našega jaza tudi razumevanje, ki izvira iz njegovega izvornega namena – zavedanje.
Razumevanje je ena izmed najpomembnejših nalog našega jaza oziroma točneje zavednega dela jaza – ega, katero opravlja naš razum. Razum pa predstavlja enega izmed najpomembnejših sestavnih delov našega zavednega dela jaza – ega. Iz česar sledi, da je nadvse iluzorno pričakovati od našega jaza, da bo sprejel kakršno koli sporočilo, ki mu ga preko različnih temeljnih orodij sporočajo ostali temeljni deli naše psihe, katerega ne razume. S pomočjo čustev naša zaznava pristopi k našemu jazu na pol poti ter mu hkrati sporoča, da se je pripravljena z njim uskladiti. Pri čemer je izključno na nas, da omogočimo našemu jazu, da opravi svoj del poti in pristopi nasproti naši zaznavi. Torej, da mu omogočimo, da razume sporočilo, ki mu ga sporoča naša zaznava preko določenega čustva.
Od našega jaza ne smemo nikoli zahtevati, da naj brez kakršnega koli nasprotovanja sprejme sporočilo, ki ga nosi določeno naše čustvo, saj tovrstni pristop vedno znova vodi v konflikt med njim in našo zaznavo. Preprosto zato, ker ne upoštevamo stvarne narave našega razuma in čustev. S tovrstnim pristopom sporočamo našemu jazu, da smo postavili določeno naše čustvo in s tem posledično tudi našo zaznavo pred njega, kar bo naš zavedni del jaza – ego razumel kot neposredno nevarnost za nas, da se začnemo izgubljati v nezavednem svetu naše psihe, pred katerim nas je on dolžen zavarovati. In posledično se bo osredotočil predvsem na to, da nam prepreči, da bi se izgubili v nezavednem svetu naše psihe, istočasno pa se bo tudi osredotočil na vprašanje zakaj smo ocenili, da je določeno naše čustvo tako zelo pomembno. S čimer se bo posledično znašel v notranjem konfliktu, ki bo zgolj še dodatno okrepil konflikt med njim in zaznavo, kateri se lahko razreši edino z enim od predhodno omenjenih treh načinov.
V kolikor želimo omogočiti našemu jazu, da se izogne omenjenemu konfliktu, ga moramo postopoma in nežno voditi proti njegovemu razumevanju sporočila določenega čustva. Kar bomo najlažje dosegli, če bomo pri raziskovanju sporočila določenega našega čustva uporabljali njemu poznana orodja - da se bomo spraševali zakaj smo sploh zaznali določeno čustvo, kaj nam slednje sporoča… Pri čemer pa nam bo zelo pomagalo, če bomo poznali teorijo, ki obravnava stvarno naravo čustev, občutenj in občutkov ter njihove medsebojne povezave in soodvisnosti.
Vzemimo za primer, da se počutimo tesnobno vsakič, kadar smo v stiku z večjim številom nepoznanih ljudi, na primer v trgovini ali na javni prireditvi. Prvo vprašanje na katerega si moramo v tem primeru odgovoriti je zakaj se počutimo tesnobno v tovrstnih okoliščinah. V kolikor bomo le malo globlje pogledali vase bomo hitro ugotovili, da je prvi vzrok naše tesnobe strah, ki se v našem primeru manifestira, kot strah pred večjim številom neznanih ljudi.
Naslednje vprašanje, ki si ga moramo zastaviti je zakaj občutimo strah pred večjim številom neznanih ljudi. Pri sleherni obliki strahu gre vedno za pomanjkanje samozaupanja, katero se izraža skozi najrazličnejše oblike strahu. Pomanjkanje samozaupanje vodi v pomanjkanje samozavesti, katero se izraža kot brezvoljnost. Pomanjkanje samozaupanja in samozavesti, pa nadaljnje vodi v pomanjkanje samo-izpolnitve, ki se izraža kot razočaranje. S čimer smo ugotovili, da vzrok za tesnobo v našem primeru izvira iz prvih treh primarnih negativnih oblik čustev: strah, brezvoljnost in razočaranje, s katerimi smo na nezavedni ravni zamenjali prve tri primarne pozitivne oblike čustev: samozaupanje, samozavest in samo-izpolnitev. Samozaupanje, samozavest in samo-izpolnitev predstavljajo temelje pozitivne samopodobe; iz česar sledi, da imamo v našem primeru dejansko opravka z negativno samopodobo, katere temelje predstavljajo: strah, brezvoljnost in razočaranje.
Naslednje vprašanje, ki si ga moramo v našem primeru zastaviti je zakaj se soočamo s pomanjkanjem samozaupanja, samozavesti in samo-izpolnitve, katere smo nadomestili z njihovimi negativnimi poli: strah, brezvoljnost in razočaranje. V skladu s svojim osebnim razumevanjem omenjenih zadev sem prišel do ugotovitve, da strah izvira iz občutenja ujetosti, brezvoljnost iz občutenja ne sprejemanja in razočaranje iz občutenja nenaklonjenosti. Katera predstavljajo prve tri primarne negativne oblike občutenj, in ki vodijo druga v drugo. Občutenje ujetosti vodi v občutenje ne sprejemanja in skupaj vodita v občutenje nenaklonjenosti.
V našem primeru je tako nadaljnji vzrok občutenja tesnobe kadar se nahajamo v okolju, kjer se srečujemo z večjim številom neznancev občutenje naše ujetosti, ki ga primarno doživljamo kot občutenje ujetosti v naši tesnobi. Omenjeno občutenje v nas prebuja občutenje ne sprejemanja, saj preprosto ne želimo sprejeti, da smo se ujeli v naši tesnobi. Katero nadaljnje prebuja občutenje nenaklonjenosti, katerega doživljamo bodisi kot našo nenaklonjenost do neznancev bodisi kot njihovo nenaklonjenost do nas. A vse to so zgolj zunanje manifestacije naših občutenj, katere projiciramo na naše zunanje okolje, medtem ko nam omenjene negativne oblike primarnih občutenj dejansko sporočajo, da so v nas samih prisotna določena neravnovesja. Kajti kot smo lahko predhodno videli vsa občutenja vedno hodijo v parih, po sistemu pozitivni – negativni pol. Iz česar sledi, da smo v našem primeru občutenje odprtosti na nezavedni ravni zamenjali z občutenjem ujetosti, občutenje sprejemanja z ne sprejemanjem in občutenje naklonjenosti z nenaklonjenostjo.
V kolikor upoštevamo, da vsa občutenja izvirajo iz določenih naših občutkov, bomo lahko prišli do naslednjega našega vprašanja, ki si ga moramo zastaviti. Zakaj se soočamo z občutenji ujetosti, ne sprejemanja in nenaklonjenosti? Občutenje ujetosti izvira iz občutka odmaknjenosti, občutenje ne sprejemanja izvira iz občutka odtujenosti in občutenje nenaklonjenosti izvira iz občutka ločenosti. V našem primeru občutek odmaknjenosti zaznavamo kot našo odmaknjenost od zunanjega sveta, občutek odtujenosti kot našo odtujenost od zunanjega sveta in naš občutek ločenosti kot našo ločenost od zunanjega sveta; oziroma točneje kot odmaknjenost ostalih ljudi do nas, njihovo odtujenost in ločenost od nas. Dejansko pa so tovrstni naši občutki zgolj naše zunanje projekcije slednjih, ki jih zaznavamo v povezavi z nami.
Kar nas pripelje do naslednjega vprašanja, ki si ga moramo zastaviti, in sicer zakaj se soočamo z občutki odmaknjenosti, odtujenosti in ločenosti. Na to vprašanje bomo najlažje našli odgovor, če bomo upoštevali, da je nasprotni pol občutku odmaknjenosti občutek prisotnosti, občutku odtujenosti občutek navzočnosti in občutku ločenosti občutek povezanosti. In v kolikor bomo upoštevali, da nam omenjeni trije negativni občutki zgolj sporočajo na določena naša notranja neravnovesja, bomo lahko hitro prišli do spoznanja, da se dejansko soočamo s pomanjkanjem prisotnosti, navzočnosti in povezanosti z nami samimi. Kar pomeni, da se ne počutimo prisotne, navzoče in povezane s tem Kdo in Kaj resnično smo oziroma z določenimi deli naše psihe. Zaradi česar smo posledično tudi nezmožni občutka prisotnosti, navzočnosti in povezanosti z našim zunanjim okoljem in z ljudmi, s katerimi se srečujemo; kar primarno zaznavamo kot občutenje tesnobe, kadar se nahajamo v okolju, kjer je prisotno večje število neznancev.
V kolikor želimo v našem primeru odpraviti naše občutenje tesnobe moramo začeti aktivno delati na tem, da se ponovno začnemo počutiti prisotne, navzoče in povezane z vsem Kdo in Kaj resnično smo – s celotno našo psiho; oziroma z našim telesom, umom in psiho. Kar nam tudi sporočajo naša čustva strahu, brezvoljnosti in razočaranja, ki skupaj ustvarjajo naše občutenje tesnobe. Torej bomo morali aktivno delati na obnovi našega samozaupanja, ki je tudi prvo pozitivno primarno čustvo ter nasprotje strahu.
V kolikor se bomo odločili aktivno delati na področju našega samozaupanja, bomo prvo morali začeti delati na področju naslednjih treh primarnih pozitivnih vrlin: iskrenost, odkritost in poštenost, katere skupaj z občutenji: odprtost, sprejemanje in naklonjenost predstavljajo osnovne temelje našega samozaupanja. Kar pomeni predvsem, da bomo morali začeti aktivno spoznavati in raziskovati kaj dejansko pomeni biti iskren, odkrit in pošten sam s seboj. Pri našem spoznavanju in raziskovanju omenjenih treh vrlin v odnosu do nas osebno, bomo dejansko delali na področju prvih treh pozitivnih primarnih oblik občutenj: odprtost, sprejemanje in naklonjenost v odnosu do nas samih. Ali drugače povedano morali bomo začeti odkrivati in spoznavati kaj resnično pomeni, da smo odprti sami s seboj, da se sprejemamo v celoti - vseh pogledih kdo in kaj smo, z našimi prednostmi in pomanjkljivostmi, z dobrimi in slabimi osebnostnimi lastnostmi... - kot tudi da začnemo izkazovati našo naklonjenost do vsega kdo in kaj smo - našega telesa, načina razmišljanja, osebnostnih lastnosti, prednosti, pomanjkljivosti... do najrazličnejših delov naše psihe. Kar pa bomo lahko dosegli le preko prvih štirih pozitivnih oblik občutkov: prisotnost, navzočnost, povezanost in pripadnost v odnosu do nas samih. Preko tega, da bomo občutili prisotnost v vsem kar trenutno počnemo. Da bomo celostno navzoči v vsem kar trenutno počnemo in da bomo aktivno delali na tem, da bomo občutili povezanost in pripadnost z vsem kar trenutno počnemo. Predvsem pa, da bomo aktivno delali na tem, da bomo ves čas občutili prisotnost, navzočnost, povezanost in pripadnost z vsem kdo in kaj smo; torej tako z našim telesom, umom kot tudi z našim duhom (psiho).
Na našem primeru sem poizkusil karseda na kratko prikazati koliko informacij nam dejansko sporočajo naša čustva in na kakšen način lahko našemu razumu pomagamo, da slednje razume, sprejme ter posledično tudi omogoči preostalim delom našega jaza, da delujejo v skladu s sporočilom, ki mu ga sporoča določeno naše čustvo."
"Čustvovanje je kvartarno temeljno orodje zaznave in je prav tako kot čustvo proces, ki nam omogoča celostno obliko zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilec je občutek. A preden nadaljujemo z obravnavo stvarne narave čustvovanja predlagam, da si prvo ponovno pogledamo njegovo definicijo.
Čustvovanje je v osnovi čustvo, na katerega smo sekundarno vezali določeno svojo misel, hotenje, hrepenenje, občutek, občutenje, čustvo, vrlino, dvom ali eno izmed njihovih možnih kombinacij.
Kot je razvidno iz zgornjega grafikona je sleherno čustvovanje zgrajeno v 5% iz neposrednega izkustva (sebstvo), 20% iz posameznega ali več različnih arhetipov (podzavest), 15% iz nevolativne misli (zavest), 20% iz volativne misli (zavest), 12.5% iz samozavedanja (zavedni del jaza –ego), 12.5% iz razuma (zavedni del jaza – ego), 10% iz določene vrline in v 5% iz ene izmed oblik dvoma. Pri čemer je potrebno izpostaviti, da je pri nastanku čustvovanja prisotna nadaljnja pretvorba neposrednega izkustva v trenutno izkustvo, katere nosilec je občutek, preko procesa zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilca sta občutenje in čustvo. Zaradi česar bi bil v določenem pogledu spodnji grafikon zgradbe čustvovanja pravilnejši.
Zaradi same kompleksne zgradbe so čustvovanja vedno zelo tuja našemu zavednemu delu jaza – egu, od katerih sta našim egom še najbolje razumljivi vera in ljubezen. In sicer moškemu egu je najbolj razumljiva vera, medtem ko je ženskemu egu najbolj razumljiva ljubezen.
Osnovni namen čustvovanja je dokončati in preseči procesa pretvorbe neposrednega izkustva v trenutno izkustvo ter ozaveščanja trenutnega izkustva. Dokončanje obeh procesov primarno sloni na vrlini, medtem ko preseganje primarno sloni na dvomu – pri moških na objektivnem dvomu in pri ženskah na subjektivnem dvomu. Poleg tega pa je zelo pomemben namen čustvovanja tudi, da poveže zaznavo, podzavest, zavest in jaz pri razumevanju sporočila, ki ga zavednemu delu jaza – egu sporoča sebstvo, s pomočjo njegovega primarnega temeljnega orodja – neposrednega izkustva. S čimer nam stvarna čustvovanja omogočajo določen uvid tako v način kako lahko uravnovesimo posamezne temeljne dele naše psihe kot tudi kaj bi sledilo temu, če bi nam uspelo urediti slednje v harmonijo; oziroma drugače povedano stvarna čustvovanja nam omogočajo uvid v stvarno naravo harmonije ter kako lahko slednjo tudi dosežemo. Na drugi strani pa nam iluzorna čustvovanja omogočajo uvid v stvarno naravo iluzornega kaosa ter kako slednji lahko nastane. Poleg tega pa nam čustvovanja tudi nakazujejo povezavo med harmonijo in iluzornim kaosom, saj destruktivno razmerje stvarnih čustvovanj vodi v progresivno razmerje iluzornih čustvovanj ter obratno."
Grega Vodopivc, Temeljni principi Buda
V kolikor bi vas podrobneje zanimala stvarna narava zaznave si lahko več o njej preberete v mojem strokovnem delu: Temeljni principi Buda, iz katerega so tudi navedeni zgornji citati. V sklopu katerega obravnavam osnove teorije ravnovesij - šest primarnih tipov ravnovesij (statično, dinamično, komplementarno, destruktivno, sinergistično in harmonično ravnovesje), tri razrede ravnovesij (izvorna, prehodna in končna ravnovesja), dva dopolnilna razreda ravnovesij (stvarna in iluzorna ravnovesja), sinergijo, harmonijo in kaos; vero kot izvorno počelo in ljubezen kot izvorno vodilo; osnove teorije petih elementov, sintezo učenj in znanj Koryu Buda ter teorije petih elementov s spoznanji, dognanji in znanji analitične in globinske psihologije; ter stvarno naravo zaznave in njenih štirih primarnih temeljnih orodij, vključno s stvarno naravo vrline in dvoma, kateri moramo poznati, v kolikor želimo razumeti stvarno naravo četrtega primarnega temeljnega orodja zaznave - čustvovanje.
V zaključku svoje objave bi vam želel le še na kratko odgovoriti na vprašanje o vzroku nemira, ki ga občutite, kadar izvajate meditacijo. Njegov primarni vzrok se nahaja v tem, da se preko vašega izvajanja meditacije v vas poraja versko izkustvo, ki s seboj nosi informacijo o obstoju določenega neravnovesja znotraj vaše psihe, katerega se do sedaj niste zavedali, ter kaj morate storiti, da na novo uravnovesite omenjeno neravnovesje. Povečano intenziteto čustva: nemira, pa občutite primarno kot posledico tega, da se vaša trenutno obstoječa samopodoba (kot četrta in najvišja funkcija vašega zavednega dela jaza - ega) upira spremembi, katero bo od vas zahtevalo vaše versko izkustvo, ko se bo manifestiralo v obliki določenega vašega uvida. S čimer vam posledično vaša trenutno obstoječa samopodoba poizkuša, s pomočjo povečanja intenzivnosti čustva: nemira, preprečiti da bi uspešno zaključili trenutni proces transmutacije vašega zavednega dela jaza - ega ter preko slednje tudi celotnega vašega jaza. Namreč posameznikova trenutno obstoječa samopodoba vedno zaznava sleherno obliko transmutacije njegove trenutno obstoječe samopodobe, zavednega dela jaza - ega in jaza kot neposredno grožnjo njenemu obstoju ter se posledično temu primerno tudi brani pred njimi z vsemi njenimi razpoložljivimi sredstvi, kar posameznik kot celota primarno zaznava v obliki najrazličnejših intenzivnih negativnih čustev. V kolikor posameznik želi v celoti izpeljati posamezni proces transmutacije njegove trenutne obstoječe samopodobe, katera je osnovni predpogoj za transmutacijo njegovega zavednega dela jaza - ega, katera vodi v transmutacijo njegovega celotnega jaza ter nato v vnovično uravnovešenje posameznega neravnovesja njegove psihe, mora po meditaciji prvenstveno uporabljati kontemplacijo. S pomočjo kontemplacije posameznik začne postopno spoznavati stvarno naravo tako posameznih primarnih temeljnih sestavnih delov njegove psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz), njihovih primarnih temeljnih orodij, kakor tudi najrazličnejše sisteme nasprotij, ravnovesja in neravnovesja, ki tvorijo njegovo psiho.
V kolikor imate še kakršno koli nadaljnje vprašanje sem vam na voljo.
Lep pozdrav,
KoryuBudo