Konec - smrt
#26
Objavljeno: 28. november 2003, 21:17
#27
Objavljeno: 28. november 2003, 21:28
Svet se bo vrtel naprej...
Veliko popisanih strani je bilo namenjenih samoanalizi. In egocentrizmu. In bolečini ob spoznanju lastne minljivosti. In podobnim dejstvom.
Nemogoče je zajeti ves čudež, kar Življenje je.
Samo prepustiti se.
Tudi če včasih malo zbode.
#28
Objavljeno: 28. november 2003, 21:41
Kar se mene tiče, bi najraje umrla tako, da ne bi že vnparej vedela , da bom. Ne želim si kakšnega umiranja v bolečinah. Raje bi kar lepo zaspala - enkrat ko bom že dovolj stara.
Koliko stvari odlagamo na prihodnost - ko bom .... bom pa počel to in to.
A ni škoda spuščati prijetne trenutke? Mogoče nas pa jutri ne bo več.
Izkoristite večer s kakšno prijetno stvarjo!
#29
Objavljeno: 28. november 2003, 21:48
Nemogoče je zajeti ves čudež, kar Življenje je.
Samo prepustiti se.
Tudi če včasih malo zbode.
zelo dobro si tole povzela, Uma.
#30
Objavljeno: 28. november 2003, 22:29
..................
K. Čapek
#31
Objavljeno: 8. december 2003, 17:24
Che vajenje ne bi bilo potrebno, ne bi bilo yoge, celibata, ...
#32
Objavljeno: 8. december 2003, 22:23
life is a strange thing... just when you think you learned how to use it... it's gone...
#33
Objavljeno: 8. december 2003, 23:11
Ma meni se skoz zdi, da bom umrla takrat, ko bom postorila vse, kar moram postoriti v življenju. Ne prej, ne kasneje. Zato nikamor ne hitim, ampak puščam, da stvari spontano tečejo. Gledam, da živim kar se da polno, doživeto in kreativno, da bom na smrtni postelji z zadovoljstvom in ponosom gledala na svojo preteklost.
Velikokrat pomislim na pregovor:
"Jočeš, ko prideš na svet,
medtem ko se drugi okoli tebe smejijo.
Poskusi tako živeti, da boš z nasmeškom umrl,
medtem ko se bojo drugi okoli tebe jokali." (avtor neznan)
Naky, saj tudi mene kdaj prešine, kaj bi bilo z mojima otrokoma, če bi jaz umrla, dokler me še potrebujeta. Ampak nekako se mi zdi, da ne morem umreti, dokler me potrebujeta. Če pa bom danes ali jutri umrla, bom zato, ker me onadva ne bosta več potrebovala in ker me nihče drug ne bo več potreboval - preprosto, ker bom umrla, ko bom postorila vse, kar moram. Saj nikjer točno ne piše, do kdaj me bosta potrebovala... Preprosto me bosta potrebovala, dokler sem tukaj z njima. Potem pa bo že kako - najbrž bosta potrebovala kake druge izkušnje.
Zavedati se moraš, da naši otroci niso naša lastnina in niti mi njihova. Tudi oni imajo svoje življenje, potrebujejo svoje izkušnje... kakršnekoli... (brat in sestra skupaj ali brat in sestra narazen...)
Za otroke smo odgovorni, dokler smo živi. Po naši smrti pa ne več.
Mogoče tako razmišljam, ker je moja mama bila sirota in je še kot odrasla in kot mati svojih otrok (mene, brata in sestre) vedno "obsojala" svojo mamo, ker je umrla (po porodu je zbolela za pljučnico in umrla). Vedno je govorila, da bi bilo vse drugače, če bi njena mama bila živa... V resnici pa moja mama ni hotela prevzeti odgovornosti za svoje življenje nase, ampak je iskala krivca za vse slabo* v njeni pokojni mami, ki je ni nikoli poznala...
(*Slabo pa itak vidi v vsaki stvari.)
#34
Objavljeno: 10. december 2003, 01:40
#35
Objavljeno: 21. januar 2004, 12:01
Ponovno moram zatrditi, kako zelo me nekdo čuva tam. Samo vprašanje časa je kako dolgo???
Mogoče bi morala nadaljevati s temo Angeli V takšni ali drugačni obliki.
Le kaj imajo vozli tu zraven? Južni vozel recimo na Plutonu?? . Ziher mi je ta duša nekoč bila nekaj dolžna , zdaj pa odplačala svoj dolg
Življenje je to, kar se ti dogaja, medtem, ko planiraš druge reči.
#36
Objavljeno: 21. januar 2004, 17:57
"Stojim na morskem bregu. Ladja v moji bližinirazpenja svoja bela jadra v jutranji sapi in zapluje na modri ocean.Čudovita je in mogočna, jaz pa stojim tam in jo opazujem, dokler ne postane droban bel oblak na mestu, kjer se stikata nebo in obzorje.
Tedaj nekdo zraven mene reče: - Glej! Ni je več!-A le jaz ne vidim več, to je vse. Ladja pa ima enako velik jambor, trup in jadrnik kot takrat, ko je odplula od mene, ter z enako lahkoto nosi svoj tovor potnikov proti pristanišču, kamor je namenjena.
NJena pomanjšana oblika je v meni, ne v njej. In v istem trenutku, ko nekdo zraven mene reče: Glej! Ni je več! - neke druge oči opazijo njen prihod, drugi glasovi pa bodo pravkar radostno vzkliknili: - Poglejte, že prihaja! -
In to je umiranje".
bigm
#37
Objavljeno: 21. januar 2004, 19:41
Ampak nekako se mi zdi, da ne morem umreti, dokler me potrebujeta. Če pa bom danes ali jutri umrla, bom zato, ker me onadva ne bosta več potrebovala in ker me nihče drug ne bo več potreboval - preprosto, ker bom umrla, ko bom postorila vse, kar moram. Saj nikjer točno ne piše, do kdaj me bosta potrebovala... Preprosto me bosta potrebovala, dokler sem tukaj z njima. Potem pa bo že kako - najbrž bosta potrebovala kake druge izkušnje.
#38
Objavljeno: 21. januar 2004, 23:05
Močna želja po življenju dela čudeže. V bistvu naj bi bila večina bolezni psihosomatskih (ali pa vse?).In rada bi živela, tukaj in sedaj...ne tam...takrat...tozemeljsko življenje hočem Živeti!
Tvoja želja in prepričanje, da hočeš živeti tozemeljsko življenje, je ti daje moč, da vlečeš vrv v svojo smer in ne prepustiš rdeče zastavice potegniti na drugo polovico. Sploh se ne bojim zate, zaupam tvoji močni volji! Samo lepe misli vpleti v svojo glavo in te ne bo imelo kaj žreti v sebi.
Poglej današnjo afirmacijo (luna v kozorogu)!
#39 Gost_sstane_*
Objavljeno: 21. januar 2004, 23:21
Psihosomatski so le strupi, ne pa bolezni, ki te le opozarjajo, da še ni prišel čas smrti. Telo hoče živeti in ne upiraj se temu nagonu življenja.V bistvu naj bi bila večina bolezni psihosomatskih (ali pa vse?).
Poslušaj telo in živi, živi, živi, zase in za tiste, ki jih ljubiš.
#40
Objavljeno: 28. januar 2004, 03:02
#41
Objavljeno: 29. januar 2004, 18:31
Lp, Su||y
#42
Objavljeno: 29. januar 2004, 18:37
#43
Objavljeno: 13. maj 2004, 08:46
Tako nekako tudi jaz vidim smrt. Tule smo z določenim poslanstvom, temu primerno dobivamo lekcije in priložnosti, od naše izbire je odvisen nadaljni potek. Možnosti je neskončno.Hmm... Naslov te teme me prej sploh ni pritegnil, danes pa sem vseeno malo pokukala sem. In zdaj razmišljam o tem... o smrti...
Ma meni se skoz zdi, da bom umrla takrat, ko bom postorila vse, kar moram postoriti v življenju. Ne prej, ne kasneje. Zato nikamor ne hitim, ampak puščam, da stvari spontano tečejo. Gledam, da živim kar se da polno, doživeto in kreativno
Zavedati se moraš, da naši otroci niso naša lastnina in niti mi njihova. Tudi oni imajo svoje življenje, potrebujejo svoje izkušnje... kakršnekoli... (brat in sestra skupaj ali brat in sestra narazen...)
Za otroke smo odgovorni, dokler smo živi. Po naši smrti pa ne več.
Življenje nam vedno nudi tisto, kar v določenem trenutku potrebuje. Torej tudi otrokom. Dokler nas potrebujejo, smo zanje tu, ko potrebujejo novo izkušnjo, jo dobijo, torej jih pred življenjem ne moremo obvarovati, kajti tudi oni imajo pravico do svojega življenja in svojih izkušenj in tudi oni dobivajo v vsakem trenutku točno to, kar potrebujejo.
Naj vam bo vsak dan, najlepši dan, bi rekel BigM in to je pravo življenjsko vodilo. ne odlašam več z zadevami, naredim, ko začutim, kajti moja odgovornost je življenje živeti polno, kar mi je v veliko veselje. Ko zaključim tule, se samo preoblečem in uletim v novo situacijo , pride nov oder, nova vloga in se je bom prav tako veselila kot tele .
#44
Objavljeno: 13. maj 2004, 09:19
sokrates
#45
Objavljeno: 13. maj 2004, 09:21
Brez te verjetno težke izkušnje bi bil čisto drugačen Sokrates, kot si danes, mogoče bi bil manj samozavesten, mogoče bolj ceniš ljubezen, mogoče....
Kot vse izkušnje te je tudi ta oblikovala v to kar si.
#46
Objavljeno: 13. maj 2004, 09:31
nisem bil majhen, ampak že velik fant.............
sokrates
#47
Objavljeno: 13. maj 2004, 09:33
K. Čapek
#48
Objavljeno: 13. maj 2004, 12:22
Sicer pa je soočenje s smrtjo nekoga bližnjih vedno težko, pa ne glede na starost!nisem bil majhen, ampak že velik fant.............
sokrates
HONORE DE BALZAC
#49
Objavljeno: 13. maj 2004, 12:46
vprašaš se namreč "Kdo mi bo pa zdj delu češplove knedlne?""
#50
Objavljeno: 13. maj 2004, 12:49
haha a ti maš tud luno konj pluton... natalno?Saj - zakaj moramo v bolečini umreti? Se v bolečini roditi in tako umreti???
Ja...luna konj. pluton
Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)
Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0