Ne, sem napisal nejasno. Duhovnost je, kakor jo razumem, soočanje z vsemi vsebinami, ki jih nosimo s seboj, in to je predvsem téma. To so vzorci obnašanja, načini postopanja, čustvovanja, misli, ki nam niso všeč, katere si ne upamo pogledati, katere ne prispevajo k rasti, temveč vlečejo v inercijo, otopelost, zaverovanost vase, razna prepričanja itd. in ki so del skupka imenovanega "jaz". Soočenje je le začetni korak, potem sledi odprava in preobrazba teh vsebin. To se pa stori aktivno, z voljo in od-ločitvijo. Seveda to stori le tisti, ki mu je to smiselno in ki to hoče.
Delo na sebi torej...... bi rekel, da je tudi to duhovnost....
saj so konec koncev vsa dejanja, ki nas povezujejo s ostalim svetom,
pogojena tudi s samo sestavo naših osebnosti.
Vidim pa to tako, da gre pogosto, če ne predvsem, za to,
da pustimo ostalemu svetu, da nas spremeni,
niti ne toliko za to, da bi osebnost spreminjala samo sebe...
saj se lahko znova in znova zaplete v lastne strategije
(v tem oziru celo smiselna ideja z gurujem - učiteljem,
ampak; saj je celoten svet učitelj, če mu dopustimo
in če smo sposobni videti to).
Se pravi.... sprememba sebe z opuščanjem npr. navad....
povzemanje novih je pogosto nepredvidljivo.
Ne damo- morda bi bilo bolje reči -posredujemo...kar je bilo nam posredovano...morda...
Morda, ja, z nezadrževanjem.