Bult, sem tudi sama tako razmišljala, zato sem se izogibala kakršnikoli kazni. Tudi meni eluje to poniževalno. Poem pa sem zadevo sprejela drugače v smislu, kako jo izvedeva. Rečem ji, da naj neha z x vedenjem, ker je to boleče za bratca, recimo, sicer se bo šla shladit na stol. Če ponovi, jo primem in jo dam na stol, na hitro, ampak jeze ne stresam nanjo, ji povem, da bo tu počakala, da se shladi, da jo pridem iskat. Po navadi je to kratek čas. Manj kot minuto. Jo grem iskat, ona gre k meni v objem, skoraj vedno. Se stisne k meni in ji povem, da jo imam rada, vendar ji ne bom pustila, da to pa to počne.
Jaz boljšega načina do sedaj še nisem našla, da se tui jaz vmes ohladim. Če pa mene kaj bolj razkuri, kot bi me naj, pa se jaz umaknem in prepustim možu.
Butl, tu ti dajem link na intervju z enim starim, modrim gospodom,Hellinger Psihoterapevt sicer govori o marsičem, tudi o kazni, pa lahko še kako rečeva na to temo. Pa če hočeš, napiši, kako si ti to počel in tvoja soproga, ko sta bila v najinih kožah.
PRavi pa to:
Pa še to. Če sem flegma, vsaj kot si jaz predstavljam, pomeni, da se zavestno odločim, da ne bom dovolila, da reagiram iz tega kar čutim. Jaz jezo bom še vedno čutila, je ne bo potrebno čutiti moji hčerki namesto mene!! (Družine in kako v njih preživeti), ampak ji bom tudi pokazala, da se jezi ne prepuščam več. Pravzaprav to vidi že sedaj. Saj vidi, da sem jezna, jaz tega ne skrivam, vendar se jezi ne prepustim, ne grem v pretiravanja. In to je po mojem možno, vsaj pri meni, ko si v glavi postavim eno pririteto v razmišljanju.... kajti moja jeza ima korenine v mojem razlišljanju.... deležna sem bila kot otrok... "kdo misliš da si"..... in nekaj podobnega razmišljam jaz, oziroma sem razmišljala v svojih slabo energetsko opremljenih časih... torej.... tako pri meni, lunca bo povedala pa svoje.
Tole je Hellinger napisal:
Enkrat je bila pri meni svetovno znana psihoterapevtka, res čudovita ženska, svoje otroke je vzgajala z ljubeznijo. Njena hči je prišla dol po stopnicah in se obnašala zelo provokativno, nenavadno. Ko je prišla do mame, ji je mama prisolila eno okoli ušes. Prej ni tega še nikoli naredila. Hči je rekla je: »Mama, zdaj vem, da me ljubiš.«
Z vsem spoštovanjem do njega in kljub temu, da ve zakaj se gre /čeprav zlo okorno to predstavlja/, je tale primer postavljanja meja čist zgrešen, da ne rečem, škodljiv. Klofuta, udarec /eni temu ljubkovalno rečejo ena vzgojna/ ni nč druzga, kt nemoč starša, da bi otroku postavu mejo na otroku primeren način in je vedno škodljiva za otroka. Sicer deluje včasih in otrok neprimernega vedenja ne počne več, ampak ne zato, ker bi se zavedal neprimernosti svojega vedenja, pač pa zato, ker ga je strah nove klofute, novega udarca. Po klofuti je starš sprostu svoj naboj, v otroka pa zarisal vzorec, da je pretepanje šibkejšega primerno sredstvo za uveljavitev svoje volje, svojega prav. In bo to nasilje izvajal kasneje sam nad šibkejšimi in nad svojimi otroki, saj so to počeli tudi njegovi starši. Ker pa so starši za otroka več kt bog, pomen, da so ravnal pravilno.
Meje so nujno potrebne za otroka, ker samo v prostoru, ki ima jasno postavljene in trdne meje, se otrok počuti varno. Ampak, meje se postavlja na drugačen način. Ne z vpitjem, še manj pa s tepežem.
Zakaj sem jst proti kaznovanju na kakršen koli način?
Zelo preprosto. Že sama uporaba izraza kaznovanje v odnosu starš otrok pomen povračilo, pomen maščevanje. Pomen dovoljenje za maščevanje. In to nad otrokom. Uporaba izraza postavitev meje pa pomen preprečit neprimerno delovanje al pa dopovedat otroku, da je njegovo delanje /pričakovanje/ neprimerno ob istočasnem spoštovanju otroka kot osebnosti. In tle je ogromna razlika med kaznovanjem in postavljanjem meje, pa čeprav gre za enako fizično dejanje /v tvojem primeru za ohlajanje na stolu/.
No, sej v citiranem postu si zdej razložila, kako zgleda to tvoje kaznovanje in zgleda blj kt postavljanje meje na za otroka primeren način.
Drug razlog, zakaj sem proti kaznovanju in ki je ravno tako pomemben ali pa še bolj, je pa sledeč. Zelo veliko staršev, ki ugotovijo, da vpitje, prošnje in pretepanje ne zaleže, spoznajo pa, kako je kaznovanje doseglo učinek /čeprav začasen, odvisen od jakosti ustrahovanja/, to metodo potem uporablja kot "ej, to je zdej to". Eno obliko uveljavljanja svoje moči so zamenjal za drugo. Keč je pa drugje.
Otrokovo vedenje je
vedno posledica delovanja staršev. Namesto, da se starši zadovoljijo s kaznovanjem kot metodo, ki daje rezultate, bi se morali vedno vprašat, zakaj se otrok tako vede. Ne, narobe sem napisal. Če se bodo tko spraševali, ne bodo nikoli prišli do pravega odgovora.
Spraševati bi se morali:
Kaj počneva midva /starša/, da se najin otrok na najino vedenje odziva tako kot se odziva?
in
Zakaj počneva to kar počneva, da se najin otrok na najino vedenje odziva tako kot se odziva?
in
Od kod izvira najino vedenje?
Ko bodo starši odgovorili na ta tri vprašanja in spremenili svoje vedenje, se bo spremenilo tudi vedenje njihovih otrok. Brez kaznovanja.
Garantirano.
Zdej pa, da še mal pošpekuliram /ne zato, da bi ti solil pamet, ampak, da bi mrbit začela razmišljat v to smer/ glede na vtis, ki ga tvoje pisanje daje:
Ko tamala pizdi, te hoče zase, brca in grize, prtisne na tvoje podzavestne spomine, ko si ti sama bla taka mejhna pupa in si potrebovala mamino in očetovo pozornost, priznanje, besede, da te ma rada, pa tega nisi dobila. Ti spomini zbudijo hudo bolečino v teb, ki se izrazi kot jeza, kot jeza na tvojo mamo, ki ti ni znala al pa zmogla prisluhnit, te objet, te potolažit, ti rečt da te ma rada, da si dobra taka kt si, da si zanjo enkratna, si vzet cajt zate. Ti spomini zbudijo hudo bolečino v teb, ki se izrazi kot jeza, ker tvoj oče ni mel posluha zate, ker se je do tebe vedel kot tujec, ker te ni začutil, te ni zaščitil, ga ni blo, ko si ga potrebovala in, ker je tvoj mož isti kot tvoj oče.
Vso to silno jezo, namesto da bi jo stresla na tistga, ki jo je povzročil, to je na tvoje starše, streseš na tistga ki je zraven, na tvojo hčerko. Na otroka, ki ni nič kriv, ki se ne more braniti. Na edinga človeka /poleg njenega bratca/, ki te ima brezpogojno rad. In ko tamala kasira to tvojo jezo, ki je sploh ni povzročila, za katero sploh ni odgovorna, se vanjo zapisujejo enaki vzorci, kot so se vate, ko sta ti to isto počela tvoja starša.
Zato je tako pomembno, da se sprašuješ, zakaj tako deluješ kot deluješ, zakaj tako čutiš kot čutiš in počistiš z vzorci iz preteklosti.
Ti si tista, ki lahko prekineš s prenašanjem vzorcev in daš svojim otrokom boljše, bolj zdrave.
Saša, ti si uredu. Ti že vidš, da nekaj ne štima in iščeš rešitve. Taki zmagate.
Pogumno in čimprej pocajtaj roko.
moja dva sta ves čas umazana, pa ful svinjarija dasta v usta.
