sem si kupil nihalo,je iz kristala in verižce(Ag) pa nevme kaj naj rečem, čash se mi zdi, da kaj res samo miga˝pa sj sm pri miru, pa mislim tut ustrezno, mam neka navodila za tabele..samo še vedno nisem prepričan vase.Zanima pa me, ali naj roko držim v zraku al komolec na mizi morda? Kaj je prav in kaj ni? Kakšne napake so pogoste, znane?
Insert iz moje knjige Holistična radiestezija I.:
DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA KOREKTNOST RADIESTEZIJSKEGA
DELA
Nekateri avtorji so prepričani, da je najboljše, da smo pri radiestezijskem delu obrnjeni s hrbtom proti severu. Osebno dvomim, da je to zares pomembno, sem pa veliko razmišljal o tem, od kod takšno prepričanje. Morda gre za ostanek nekaterih poganskih verovanj, da naj bi slabi vidiki življenja prihajali s severa, morda pa radiestezisti menijo, da s tem, ko severu obrnejo hrbet, ublažijo vpliv zemeljskega magnetnega polja na
nihalo. Večkrat sem že omenil, da je dejanski instrument zaznave človek, tako da mi razmišljanja o nevtralizaciji vplivov na
nihalo, z izjemo vpliva vetra in čustveno-mentalne energije ljudi, ki radiestezista pri delu opazujejo, niso blizu. Celo bolj verjetno, kot da bi nas pri delu motilo naravno zemeljsko magnetno polje, se mi zdi, da bi lahko na odzivanje
nihala nekoliko vplivala energija naših čaker, če bi
nihalo držali neposredno pred telesom.
Pazimo predvsem na pravilno držo
nihala. Vrvico
nihala držimo s tremi prsti – palcem, kazalcem in prstancem v oddajni roki, ki naj bo v zapestju rahlo usločena.
Kadar delamo sede, roke ne naslanjamo na mizo in jih ne podpirajmo z drugo roko, pa četudi se nam roka trese. Tresenje rok je lahko znak, da smo na sevanja zelo dovzetni.
Pomembno je tudi, da poskrbimo za to, da delamo v mirnih okoliščinah. Kadar se nam mudi, pa npr. ne najdemo ključev in smo zato nervozni, skorajda nimamo možnosti, da bi jih našli s pomočjo radiestezijskega
nihala.
Načeloma naj sicer naša komunikacija z
nihalom poteka tako, da zastavljamo vprašanja ali postavljamo trditve in ob tem opazujemo reakcijo
nihala. Vsak odgovor, ki ga dobimo na neko vprašanje, vedno preverimo z ustrezno trditvijo. Pazimo na to, da so vprašanja formirana tako, da ne dopuščajo dvoumnih odgovorov. Biti morajo torej povsem kratka in jasna. Kljub temu, da vsako vprašanje, ki ga zastavimo, preverimo s trditvijo, bomo opazili, da so odgovori, ki jih včasih dobimo, nepravilni. To se dogaja praviloma v primerih, ko zastavljamo vprašanja, katerih odgovori so nepomembni za naš osebnostni razvoj in s tem za razvoj kozmosa. Zato ni pričakovati, da bomo dobili pravilne odgovore na vprašanja, kot so npr. kateri konj bo zmagal na naslednji dirki, ali kadar skušamo iz gole radovednosti izvedeti »pikantne« podrobnosti iz življenja neke osebe.
Pri delu z
nihalom se je treba izogniti še dvema dejavnikoma - vnaprejšnjemu sklepanju o odgovoru na neko vprašanje in demonstracijam. Znan je primer, ko so testirali skupino radiestezistov in jim dejali, da bodo na nekem mestu, kjer škodljivih sevanj sicer ni bilo, takšna sevanja našli. Dejansko so potem škodljiva mesta vsi »našli«. Največja težava pri radiesteziji je dejansko predvsem to, da z
nihalom najdemo tudi tisto, kar pričakujemo, da bomo našli in ne le neko realno stanje. Najdemo preprosto nekaj, kar je konstrukt naših misli, prav tako pa nas lahko zmotijo tuje misli, zato so lahko različne radiestezijske demonstracije zelo problematične. Zato je pomembno, da se lotimo radiesteziranja popolnoma sproščeni, v stanju »brez misli in želja o tem, kakšen naj bi bil rezultat radiestezijske raziskave«.
Pomemben faktor za uspešno delo je tudi to, da se radiesteziranja lotimo le tedaj, ko smo za to zares razpoloženi. Prav tako pazimo na to, da v začetku ne radiesteziramo dlje, kot približno 15 minut, saj je lahko za nekatere delo z
nihalom zelo utrujajoče. Načeloma z delom prenehamo tedaj, ko začutimo, da nismo več sproščeni.
Dogaja se tudi, da se
nihalo iz tega ali onega razloga dlje časa ne premakne in ga »poženemo« s podzavestnim gibom roke. To se lahko zgodi zaradi napetosti ob pričakovanju odgovora, ko izgubimo stik z univerzalnim informacijskim poljem, včasih pa se to zgodi tudi kadar delamo drug za drugim več radiestezijskih raziskav in je
nihalo enostavno »nabito« z različnimi impulzi in zato ne reagira. Omenil sem že, da ga razelektrimo, če z njim udarimo npr. v leseno mizo.
Znano je tudi, da je
nihalo odzivnejše, če ga pred delom segrejemo – damo ga za nekaj časa v vročo vodo. To pomaga zlasti takrat, ko delamo z
nihalom, ki je za nas pretežko.
Omenil pa sem tudi pomen odnosa do
nihala. Pri radiestezijskem delu bomo zanesljivo uspešnejši, če bomo z
nihalom ravnali kot z živim bitjem in ga hranili v primernem etuiju. Posamezniki, vešči mentalnih postopkov programiranja, v
nihalo pogosto vtisnejo program, ki omogoča lastniku
nihala čim čistejše energijske prenose, ki naj se odvijajo v skladu z najvišjo voljo in radiestezistovim duhovnim razvojem. Za takšno programiranje lahko uporabimo metode biorgonomije, opisane v poglavju o zdravljenju prostora ali pa metodo izmenjave energij, opisano med vajami za neposredno zaznavanje finoenergijskih struktur.
