Nekaj časa nazaj smo otroke peljali na Bioexo - razstavo eksotičnih živali na Biotehniški fakulteti. Predstavljali so živali, do katerih imajo mnogi strah in odpor, ampak tu so bili ljudje, ki jih imajo za domače ljubljenčke. In kapo dol za njihovo predstavitev. Otroci so tako naravno in radovedno jemali v roke ptičje pajke, ki so delovali tako krhka in plašna bitja, božali dihurčke, za katere smo zvedeli, da prespijo večino dneva in so idealne domače živalce, si obešali indijskega pitona okrog vratu, ki je deloval en tak domač scrkljanček, gledali podgane, legvane, žabe. Veliko se je dalo tudi zvedeti o načinu življenja teh živali, potrebah, načinu oskrbe. Zelo fajn izkušnja.
Kolikor mi je bilo všeč, da so se otroci lahko seznanili z manj znanimi in priljubljeni živalcami, sem se morala spomniti, da je treba otrokom povedati, da so nekatere živali vseeno strupene in nevarne. Je treba pač vzdrževati neko ravnotežje. Tamalima (ki obožujeta živali) tudi vedno povem, da lahko božata psa le, če lastnik to dovoli - če kuža ni nevaren in da mu pustita povohati roko, stisnjeno v pest. Povem tudi, katere živali so strupene pri nas. Ni glih, da bi šla iz nevednosti božat modrasa ali gada. Če ni nevarno, pa ni panike, tamali je itak vedno raziskoval in deževnike in polže in pajke in hrošče. Je fajn, da so radovedni, samo da se znajo v ustreznih okoliščinah zaščititi.