Glede na to da jaz kao nisem bil "prostovoljno", ampak bolj "padalec" in še to med samimi čira čara otkačenci lahko samo predvidevam in malo nabluzim po pripovedovanju bajk, ki sem jih slišal...velja podobno kot pri vseh terapijah...
Večinoma pridejo sami, zato ker nočejo da bi drugi znanci al pa rođaki slišali kakšen sočen detajl iz njihovega lifea. Razen če tega že ne vejo ali pa si v družini toliko zaupajo, da se lahko odprto pogovarjajo o vseh problemih...Kako bi recimo izgledalo, če bi majka na taki terapiji izvedela, da je hčerka okol 20 let noseča in ne ve ali naj ostane s tipčkom ali ne, da se s starši prepirajo, da so smotani, jo ne razumejo, ipd...
Ponavadi prvič pride človek sam ali pa še s kakšnim zraven kao za podporo oz. družbo, ker se stopa na neznan teren. To še ne pomeni, da tudi igra glavno vlogo. Pri izvidnici se pač gre samo pogledat pa ponavadi se mora človek še malo ojunačit. Podobne fore kot recimo pri skupinskih podpornih terapijah alkoholikov, džankijev, žrtvah nasilja, ipd...Ko en spregovori, pa drug, tretji, se kmalu opogumijo tudi drugi. in že samo omemba problema lahko malo olajša breme...
V bistvu ni toliko pomembno ali je človek sam ali ne...odvisno ali ga je strah, ima tremo al pa kaj podobnega. V takih primerih je pač kakšna znana faca dobrodošla. Bolj igra vlogo koliko se zna oseba sama odpret, izpostavit probleme, sprocesirat, odpustit, sprejet...ali to naredi s pravim imenom, vzdevkom ali anonimno, to sploh ne igra vloge...In valjda pri vsemu temu je tudi pomembno koliko pojma ima terapevt, kako zna vodit, napeljevat osebo, če se procesi zaustavijo, jo vzpodbudit in po možnosti tudi malo "brcnit", da gre čez neko stvar, če ne gre drugače...
Keč je ponavadi drugje...če je človek s svojimi starši...kar se v praksi ne dogaja pogosto...se lahko določeni procesi sprožijo pri obeh...Če se gre pa še na vzorce je pa isto...otroci pač podedujejo od staršev marsikaj...In tako namesto da bi oba šla na individualno terapijo lahko v eni opravita dve...
In ker je postavitev družine bolj namenjena urejanju družinske matrice in ne toliko ozaveščanju ostalih vzorcev pač nima smisla, da pričam še druge gluposti...
Poboldala sem sem tiste stavke, ki opisujejo nekaj, kar se na postavitvi družine po Hellingerju ne dogaja, ali pa ni bistvo postavitve. Že prej sem imela občutek, da Brezo govori o neki drugi obliki postavitve družine, po tem opisu pa sem (skoraj) prepričana v to. Postavitve po Hellingerju potekajo v tišini, nihče od prisotnih praktično nič ne govori, ne gre za to, da bi se kdorkoli odpiral ali karkoli pripovedoval, tega tisti, ki vodi, sploh ne spodbuja. Gre za urejanje družine na ravni "družinske duše", ki lahko vključuje zelo globinske procese, precej globlje od izražanja in urejanja tega, kdo si kaj misli ali čuti o nekom. Ljudje na te postavitve prihajajo v različnih zasedbah - od enega do dveh ali več članov družine, verjetno je učinek močnejši, če pride več članov, lahko pa zelo pomaga že tudi en sam. O sami postavitvi smo pa v tej temi tisti, ki smo že bili na postavitvah po Hellingerju (poudarjam, da ne bo zmešnjave z nekimi drugimi postavitvami, ki očitno delujejo po nekih drugih postopkih in precej drugače), itak že precej napisali.
