To kar se med ljudmi omenja kot "energijski vampirji" je kot "doggy" v primerjavi z dinozavrom- temačna bitja na astralu...pri teh drugih odpove večina Jankotovih nebuloz, ker veljajo čisto druga pravila...Tisti drugi so včasih velik problem tudi za napredne duhovnjake in posvečence...Kdor ne loči pojma "kraja" energije in "obsedenost" nima smisla da se spušča v take nebuloze...
Pa naučite vsaj osnove ezoterike, če že pričate o vampirčičih...copy paste from FB... 
Preden zaključimo naš pregled, moramo omeniti še dve, celo bolj grozni, a na srečo zelo redki možnosti. Čeprav se med seboj precej razlikujcta, ju lahko združimo ker imata skupni značilnosti, to pa sta nadzemeljska grozovitost in izjemna redkost - ta zadnja izhaja iz dejstva, da sta dejansko dediščina zgodnejših ras- ostudni neskladnosti, prestrašena relikta iz časov, ko sta bila človek in njegovo okolje na več nacinov drugačna kot dandanes.
Mi, iz pete rase, smo se razvijali, ne da bi se srečali s tako grozno usodo, kot jo najdemo pri teh dveh vrstah bitij, tako da na ta bitja gledamo kot na srednjeveške bajke. Vendar pa občasno najdemo takšne primerke še dandanes, čeprav predvsem v deželah, kjer obstaja še precej plemen četrte rase, kot sta Rusija in Madžarska. Ljudske legende o teh bitij imamo pogosto za pretiravanja, vendar je tudi v teh povestih ki krožijo od ust do ust na podeželju Srednje Evrope, zelo resen odtenek resnice. Splošne značilnosti teh zgodb so tako dobro znane, da jih bomo le preleteli. Najbolj tipični vzorec vampirske povesti, ki ne kaže večjih ambicij, je Sheridan le Fanujeva Carmilla, pa tudi Bram Stokerjeva Dracula, medtem ko lahko zelo pomembno poročilo o nenavadni obliki teh bitij najdemo v Odstrti Izidi, Zvezek 1., str. 454.
Bralci teozofske literature se zavedajo, da človek lahko živi tudi tako absolutno nizkotno in sebično, tako popolnoma zlobno in nasilno življenje, da postane njegov celoten nižji um tako povsem povezan z njegovimi željami, da se dokončno loči od svojega duhovnega vira, višjega ega. Nekateri študentje so celo mislili, da je kaj takega povsem splošna stvar in da takšne "brezdušne ljudi" srečamo v našem življenju vsak dan, vendar pa to na srečo ni res. Da bi dosegel tako strašno prevlado zla, ki pomeni popolno izgubo osebnosti in tudi slabitev razvijajoče se individualnosti, mora človek zadušiti vsak sij nesebičnosti ali duhovnosti in se mora odpovedati kakršnikoli možnosti odrešitve. In če se spomnimo, da lahko tudi pri najslabših zločincih odkrijemo nekaj, kar ni v celoti slabo, potem vemo, da je zapuščenih osebnosti vedno zelo malo. No, najsi jih je še tako malo, pa iz teh vrst prihajajo ti redki vampirji.
Izgubljeno bitje kmalu po smrti ugotovi, da ni sposobno obstati v astralnem svetu in se nezadržno in ob polni zavesti potopi v "svoj lastni kraj", skrivnostno osmo področje, kjer se po izkušnjah, ki jih raje ne opišemo, počasi razgradi. Če je to bitje umrlo zaradi samomora ali nenadne smrti, se lahko pod določenimi okoliščinami, še posebej, če kaj ve o črni magiji, izogne tisti strašni usodi, ki ga čaka ob smrti, v življenje, ki je komajda kaj manj grozno - se umakne v strahovito življenje vampirja.
Ker ga osmo področje ne more sprejeti pred smrtjo telesa, ga ohrani kot neko vrsto omrtvičenega transa s strašnim sredstvom prenosa krvi iz drugih človeških bitij preko na pol-materializiranega astrala, ki odlaga svojo dokončno usodo z ubijanjem. Ljudsko "vraževerje" ima prav tudi glede najlažjega in najbolj učinkovitega proti-sredstva, ki je izkop in zažig telesa, s čimer bitju odvzamemo njegov point d appui. Ko odpremo grob, se zdi telo precej sveže in zdravo, krsta pa je pogosto napolnjena s krvjo. V deželah, kjer je kremacija običaj, vampirizem te vrste seveda ni mogoč.
Volkodlak je proizvod drugačne karme, čeprav je enako strašen. Morda bi ga morali umestiti v prvi in ne v drugi oddelek človeških prebivalcev te ravni, saj se vedno objavlja v tej obliki še za časa človekovega življenja. To pa zahteva nekaj znanja o umetnosti magije- zadostni za projekcijo astralnega telesa.
Ko popolnoma krut in surov človek opravi ta postopek, nastopijo določene okoliščine, v katerih lahko telo zasežejo druge astralne entitete in ga materializirajo, sicer ne v človeško, ampak v obliko neke divje živali- običajno v volka. V tem stanju kroži po okolici in ubija druge živali in celo človeška bitja in tako zadovoljuje svoje hrepenenje po krvi, pa tudi tistega svojih prijateljev, ki ga vodijo.
V tem primeru, kot je to pogosto pri običajnih materializacijah, se bo vsaka rana, ki bo prizadejana živalski obliki, poustvarila na človekovem fizičnem telesu z neobičajnim pojavom odboja; čeprav bo astral, (ki se bo verjetno še naprej pojavljal v isti obliki) po smrti fizičnega telesa manj ranljiv. Bo pa tudi manj nevaren, kajti razen če bo našel primernega medija, se ne bo sposoben celovito materializirati. V tovrstna objavljanja je verjetno vključen dobršen del materije eteričnega dvojnika, in morda vzpostavljen most s plinastimi in tekočimi sestavinami fizičnega telesa, kot je to primer v nekaterih objavljanjih. V obeh primerih je to tekoče telo sposobno preiti veliko večje razdalje, kot je to običajno mogoče, vsaj kolikor je to doslej znano za nosilec, ki vsebuje določeno količino eterične materije.
V našem obdobju se ljudje običajno radi posmehujejo tako- imenovanemu vraževerju nevednih podeželanov, vendar pa bodo študentje okultizma s skrbno preiskavo skritih ali pozabljenih resnic narave odkrili, da morajo biti previdni pri zavračanju kot tudi sprejemanju stvari, ki se zdijo na prvi pogled kot nesmiselne. Raziskovalcem astralne ravni se ni potrebno posebej bati, da bi srečali ta zares neprijetna bitja, ki smo jih opisali v tem poglavju, zato ker so sedaj izjemno redka, poleg tega, da se s časom njihovo število še naprej zmanjšuje. V vsakem primeru so njihova objavljanja običajno omejena na neposredno soseščino njihovih fizičnih teles, na kar lahko sklepamo iz njihove skrajno materialne narave.
