Na prejšnji strani ste omenili, da ni moč prebrati celotnega članka, ker je plačljiv.
Zato, ker je zmanjkal ravno v delih, ko se razlaga zakaj imamo probono ambulante - v katerih primerih, kakšna je v bistvu anomalija našega zdravstva, kako so tujci- azilanti kot ljudje zaradi kratenja osnovnih človekovih pravic in dostojanstva, ki jo je omogočila slovenska zakonodaja oškodovani -podjam nekatere dele tega članka razširjeno (žal celotnega LF ne sprejme, ker je predolg )
Pa tud zato, da se nehamo slepiti kako je evropa skupek civilizacijsko visoko razvitih načel, skupek socialnih vrednost in držav...
Denar nam je tako zameglil samokritičnost in empatijo do resničnega, da meji že na bolano, nezrelo samovšečnost ....
Včasih so banane republike daleč pred to samooklicano bahavostjo povprečnega evropskega človeka.
Z rasističnim nesprejemanjem drugačnosti se pelejmo v propad.
To bi nas moralo skrbeti. To, da ne prepoznavamo resničnih vzrokov za ta propad vrednot enakosti..
÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷
Medicina je v Sloveniji zlorabljena za odvračanje ljudi
Dimitar Anakiev; Zdravnik, ki se med zdravstveno oskrbo prosilcev za azil ponovno sooča s sistematiziranim rasizmom
http://www.delo.si/s...anje-ljudi.html
V Beogradu rojeni zdravnik, ki je bil leta 1992 v Sloveniji izbrisan
in je zato moral več kot deset let živeti brez dokumentov, je eden izmed
ustanoviteljev humanitarnega združenja Zdravniki za azilante in
ambulante, ki v centru Rog skrbi za prosilce za azil.
Tem slovenska država odreka pomoč do zdravniške oskrbe – razen če niso »življenjsko
ogroženi«.
Slovenskim političnim elitam in državi nastavlja ogledalo ter razgalja
posledice rasistične zakonodaje, ki je vrhunec doživela z nedavnim
sprejetjem novele zakona o tujcih.
Da. Begunci so produkt svetovnega imperializma in posledica novega svetovnega reda.
Ves čas je bilo vprašanje le eno in še vedno je tako: kako jih bodo sprejele
posamične družbe, posamične države. Šlo je – in gre – za naš odnos.
V Sloveniji sem kot zdravnik prvič v življenju soočen s situacijo, kjer se
številnim ljudem krati pravica do zdravniške oskrbe in pomoči, ena od
temeljnih človekovih pravic. Prosilcem za azil slovenska država ne
dovoli, da bi imeli na voljo osnovno zdravstveno oskrbo, ki je
civilizacijski standard. To je nezaslišano in nepojmljivo.
Za to, da ljudje nimajo pravice do osnovne zdravstvene oskrbe, v Sloveniji skrbi
zakon o mednarodni zaščiti – tega nikoli ne bo mogel razumeti nihče, ki
je študiral medicino.
Jasno je, da politika igra svojo igro in vlogo, toda kratenje osnovnih človekovih pravic in dostojanstva je
omogočila slovenska zakonodaja. Ta vsebuje rasistične prvine.
Ne morem verjeti, da je to mogoče, in hkrati je bilo to zame, ko sem se pridružil
Zdravnikom sveta in začel oskrbovati begunce, nekaj povsem novega.
Štiri mesece sem potreboval, da sem dojel, kaj to zares pomeni …
Strnjeno: zdravniška oskrba prosilcev za azil je nezakonita.
Tam zunaj je džungla, ki se je iz udobja ne vidi. Dobro je »maskirana«.
Šele potem sem se zares začel ukvarjati z zakonodajo.
Šestinosemdeseti člen zakona o mednarodni zaščiti dovoljuje le nujno zdravniško pomoč v primeru
življenjske ogroženosti. Vse ostalo je … nezakonito.
Gre za čisto diskriminacijo.
Zdravniška oskrba ne bi smela biti privilegij nekoga, je človekova pravica, ki je v primeru prosilcev za azil kratena.
Pogledal sem, kako je v tujini, in Slovenija je posebna … To se je zgodilo brez javne obravnave. Je to normalno?
To se je, kot rečeno, zgodilo že z uvedbo 86. člena zakona o mednarodni zaščiti.
Gre za zlorabo medicine v politične namene in tudi za zlorabo določenih
medicinskih panog, denimo nujne medicinske pomoči (NMP), kateri je
naprteno praktično vse …
Močno dvomim, da so se tisti, ki so pisali ta zakon, posvetovali z zdravniki.
Nujna medicinska pomoč seveda ni namenjena obravnavanju primerov tuberkuloze
. Da zdravnik pride do takšne diagnoze, je potreben povsem drugačen postopek, kot jih izvaja nujna
medicinska pomoč. Delo je drugačno, prav tako procedura, toda to ni
dovoljeno. To je dvorezen meč. Prepoved medicinskega delovanja nikoli ni
nevarna le za bolnika, ampak tudi za širšo skupnost.
Z žico na hrvaški meji in
sprejetjem novele zakona o tujcih se zgodba o sistematiziranem
onemogočanju zdravstvene pomoči najbolj ranljivim beguncem »lepo«
sestavi v konsistentno zgodbo slovenskega rasizma …
Točno tako. Očitno je, da slovenske politične elite nujno potrebujejo kratenje
človekovih pravic. Če karikiram – to je tako kot pravica do ubijanja
[Licence to Kill] v Jamesu Bondu …
Žal karikiranje ni potrebno: prepoved zdravniške oskrbe prosilcem za azil dejansko – ubija!
Država si na ta način jemlje pravico, da nekomu odvzame življenje.
Kako to razumete? Kaj je gnilega v tej deželi?
Človekove pravice stojijo nasproti interesom političnih elit.
Mogoče jih je, denimo, »obtožiti«, da ogrožajo varnost. Vedno bolj jasno postaja, da
bodo v svetu, proti kateremu drvimo, nezaželene in ovirajoče. Znebiti se
jih je treba. So mrtva teža. Odriniti jih je treba čim dlje stran.
Nič ni prav posebej gnilega v tej deželi … Slovenija je del širšega
procesa globalne fašistoizacije. Če človek takšen proces dlje časa
opazuje in živi od blizu, tega ni težko prepoznati.
Vaš primer dokazuje, da ne gre za nekaj novega. Morda je bilo to skrajno
seme že tu, begunska tragedija pa ga je s populističnimi izlivi le
zalila?
Hm, tega ne razumem kot neki naraven proces … Stvar
je bolj preprosta. Oblast za vladanje potrebuje ideologijo.
V nacionalnem političnem procesu so slovenske elite v iskanju nove
podstati po padcu ideologije bratstva in enotnosti za eno ideoloških
jeder izbrale rasizem. Da bi sploh lahko delovale. Takšna ideologija se
zdaj širi po velikem delu sveta. A ne glede na vse, je Slovenija v
zgodovino vstopila demokratično; državo je »ustvaril« narod. Kar se
dogaja, je premik od demokratičnega in humanističnega k sili moči, k
antidemokratičnosti.
÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷
Od tu naprej se berejo primeri posledice takšnih zakonov, ki smo jih nedavno uveljavljali ..
Če za trenutek »ideologijo« pustiva ob strani: kako se povedano konkretno zrcali v vašem delu s prosilci za azil?
Neposredno se kaže z »ustvarjanjem« več sto ljudi brez kakršnih koli pravic.
Konkretna zgodba:
V azilnem domu na Kotnikovi v Ljubljani je v času januarske epidemije gripe zbolelo petindvajset prosilcev za azil.
Do zdravniške oskrbe niso imeli pravice, prav tako ne do zdravil.
Svojih zdravstvenih potreb nikakor niso mogli udejanjiti.
Deset jih je prišlo v našo ambulanto v Rogu, preostalih petnajst sem sam obiskal na
Kotnikovi.
Med njimi je bil tudi starejši gospod, ki je že dlje časa nepremičen ležal.
Usoda teh ljudi je dejansko v božjih rokah …
Prepuščeni so sami sebi. Ves čas se soočam s situacijami, kjer zakonodaja odloča o življenju.
A ne gre le za odrekanje zdravniške pomoči, gre tudi za druge skrajno vprašljive procese.
Denimo deportacije v države, kjer še vedno divja vojna, kot je Afganistan.
V azilni ambulanti smo obravnavali pacienta iz Afganistana, ki je bil v
izjemno hudi duševni stiski. Podali smo zdravniško mnenje – da v takšnem
stanju ne bi smel biti deportiran. Poskušal se je obesiti.
Če prosilcu za azil ne dovoliš pravice, da ga pregleda zdravnik in o njem poda
strokovno mnenje, ga ne porineš le čez zdravstveni, ampak tudi čez
družbeni rob. To sem videl na številnih primerih. Šokantno je videti vso
to človeško nemoč, neposredno posledico zakonodaje, ki je narejena
tako, da se ljudem ne sme pomagati.
Kaj konkretno pomeni, da
lahko prosilcu za azil zdravniki pomagate, če presodite, da je njegovo
življenje ogroženo? Kako to definirate, kdo odloča, kdo »meri« raven
življenjske ogroženosti?
Nujna medicinska služba ima na voljo jasne in striktne parametre življenjske ogroženosti, po katerih se ravna.
Recimo, če se nekomu ustavi srce ali pa je v predinfarktnem stanju.
Gre za delovanje vitalnih življenjskih funkcij.
Če te niso strašno slabe, bi morali paciente predati v normalno zdravstveno oskrbo.
A jih ne smemo, ker – kot rečeno – zakon to prepoveduje.
Tu se pravica do zdravstvene oskrbe prosilcev za azil neha.
Ko sem v vrstah Zdravnikov sveta delal v Logatcu, je sirskega otroka med igro ugriznil
polh. Lahko bi šlo za steklino. Ta je vedno smrtna, zato mora biti
vsakdo, ki ga je ugriznila žival, čim prej »tretiran« v antirabični
ambulanti. Četudi nič ni vidno in še ni posledic.
Če bi bil polh okužen, bi otrok brez primerne zdravstvene oskrbe umrl.
Zanj sem napisal napotnico in socialnemu delavcu iz nevladne organizacije v azilnem domu
dejal, naj ga odpelje v bolnišnico antirabično ambulanto v Ljubljano.
Bilo je v petek popoldne, že blizu konca delavnika. V torek sem se vrnil
v Logatec, kjer sem bil sicer prisoten dvakrat na teden. Vprašal sem,
ali so otroka odpeljali v Ljubljano, socialni delavec pa mi je
odgovoril, da ne, ker bo »itak« čez nekaj dni premeščen v Maribor in bi
ga bilo zdaj neumno peljati.
Če ne obstajajo medicinski mehanizmi, če zakon prepoveduje pomoč, če je zdravstvena oskrba v rokah
ljudi brez zdravstvene odgovornosti in če je marsikaj odvisno od dobre ali slabe volje posameznikov, gre lahko vse narobe.
Večkrat sem dobil občutek, da zavirajo naše delo. Imel sem namreč močno ekipo –
svojo medicinsko sestro, prevajalca in avtomobil. Lahko bi veliko
naredili, toda … Dva tedna sem, denimo, čakal le na ključ od lekarne in
bil zato brez zdravil. Zdravil, ki sem jih kot član Zdravnikov sveta
osebno dobil na uporabo. Takih primerov je bilo veliko. Vsak dan je bila
težka borba. Za vsak korak. Naš trud je bil nečloveški. Delali smo brez
premora. Dokler sem delal za Zdravnike sveta, en sam vikend nisem bil
prost. Veliko je bilo sabotaže …
Država je resnično naredila vse, da prosilci za azil ne bi imeli možnosti profesionalne zdravniške
oskrbe. To je ključ njihove taktike odvračanja ljudi od Slovenije.
Predpostaviva:
prosilec za azil, ki živi v domu na Kotnikovi v Ljubljani, se odpravi
na sprehod, na prehodu za pešce pa ga povozi avtomobil in mu polomi
nekaj kosti, tako da je nepremičen in morda invaliden, toda njegovi
»vitalni znaki« niso dovolj slabi, da bi ga lahko razglasili za
življenjsko ogroženega. Če bi mu pomagali, bi kršili zakon?
Tako je. Pomagati mu bi bilo mogoče le, če bi bilo ogroženo njegovo
življenje … Zlomi in druge poškodbe – nič.
Po zakonu – nič. Ne diraj!
Še posebej na kirurgiji, kjer je mogoče operirati le na lastno pest, kar
je praktično nemogoče.
To je dobeseden prevod 86. člena zakona o mednarodni zaščiti.
Pred seboj imam 86. člen zakona o mednarodni zaščiti, ki govori o zdravstveni oskrbi.
Nujno zdravljenje prosilcev za azil – po odločitvi lečečega zdravnika – med drugim,
citiram, obsega tudi pravico do zdravljenja zlomov kosti oziroma zvinov ter drugih poškodb, pri katerih je nujno posredovanje zdravnika?
Zakon vsebuje rahlo terminološko nejasnost, ker govori o odločitvah »lečečega
zdravnika«, obenem pa negira pravico prosilcev do primarne zdravniške
oskrbe. Prosilec le s težavo pride do lečečega zdravnika, razen če ni
življenjsko ogrožen. Če prosilec nekako pride do zdravnika, bo vsak
zdravnik deloval po strokovnih, etičnih in deontoloških standardih.
Ravno v tem je pomen pravice do zdravnika – če si v rokah zdravnika, si v
dobrih rokah. Zato se te pravice ne sme kratiti. Je nenadomestljiva.
To ni le tehnično-administrativno vprašanje, temveč regulacija standarda
obravnave. V praksi, ki smo jo imeli pri Zdravnikih sveta in tudi danes
pri praksi Zdravnikov za azilante, se pokaže, da zdravniki vedno
delujemo v korist ljudi in moč zdravniške odločitve pogosto presega
administrativne omejitve. Konkretno v primeru poškodbe bo lečeči
zdravnik zdravnik nujne medicinske pomoči. On bo odločal o življenjski
ogroženosti prosilca. Zlom velikih kosti pomeni življenjsko ogroženost,
zlom manjših kosti večinoma ne.
Kaj pa bolniki s kroničnimi boleznimi?
Zanje je stanje izjemno obremenjujoče in težko, zelo težko.
Veliko improviziramo, predvsem z zdravili. Zdravniki pomagamo drug drugemu.
Največ težav je bilo pri bolnikih, ki se jim strjuje kri – s terapijo
redčenja. Tu je potreben stalen nadzor, ki pa je v danih razmerah seveda
nemogoč, kar je za bolnike velikanski udarec. Že napačno predpisano
zdravilo lahko povzroči hude krvavitve in smrt.
Takšne primere rešujemo v pro bono ambulanti, od koder je mogoče vstopiti v uraden zdravniški
sistem. Toda vso pot mora opraviti bolnik sam.
Predstavljajte si, ob vseh kulturnih ovirah in razlikah, Afganistanko s hudo vnetim
grlom, ki ne zna angleško in je brez moža, da se sama odpravi iz
azilnega doma na Viču do zdravstvenega doma v centru Ljubljane.
Recimo, da ji uspe. In recimo, da ji zdravnik napiše recept za ospen. Ona se
potem vrne v azilni dom, kjer recept izroči medicinski sestri, ta pa ga
izroči – komisiji. Komisija ima po zakonu mesec dni časa, da sprejme
sklep, ali bo plačala to zdravilo ali ne. Če zdravnik predpiše določeno
zdravilo, ga komisija, roko na srce, ponavadi odobri. Namen komisije ni
izpodbijati zdravnika, temveč podaljšati proces in preprečiti učinkovitost zdravstvene oskrbe.
Predstavljajte si, da s hudo vnetim grlom mesec ali dva čakate na zdravila.
Šli boste drugam, ne? Medicina je v Slovenija zlorabljena za odvračanje ljudi. Je glavno orodje za
odganjanje ljudi od tod. Orodje, ki deluje.
Že v vseevropski knjigi o zdravstvenih pravicah priseljencev v Evropski uniji iz leta
2010 je omenjeno, da nekatere države članice EU medicino »uporabljajo
kot sredstvo za odvračanje«. Slovenija je ena izmed teh držav.
Evropa pa velja za jedro civilizacije … To je naša realnost.
Ob tem redukcija pravic ustvarja luknjo, kjer cveti posel.
Odpira se svobodni trg. Za tiste, ki jim vlada pokima. Ustvarja se vzporedni svet.
Kaj pa prosilci za azil, ki imajo psihične motnje? Ves čas se srečujem z
ljudmi vseh starosti, ki se spopadajo s hudimi oblikami sindroma
posttravmatskega stresa.
Država njihove težave v celoti ignorira, enako velja za določene nevladne organizacije.
Psihičnih težav je veliko, situacija je resnično težka. Ljudje so ogromno pretrpeli.
In še vedno trpijo. Po naših ocenah je resno travmatiziranih vsaj
štirideset odstotkov prosilcev za azil.
Posledice odsotnosti osnovnega zdravstvenega zavarovanja so vidne na vsakem koraku.
Da, tam zunaj je džungla, za človeška življenja izredno nevarna džungla. Tudi zato sem se
odločil, da javno spregovorim. To je moja odgovornost, človeška in zdravniška.
V azilnem domu sicer dve uri na teden – vsak petek – dela psihiater dr. Peter Pregelj, univerzitetni profesor.
To še zdalečni rešitev. Sam ne more vsega postoriti.
Psihološki problemi pacientov so preveč kompleksni, da bi jih bilo mogoče obravnavati le z ambulantnim pregledom.
Decembra ste legalizirali pro bono »azilantskoambulanto«, ustanovili ste društvo in uradno kot zdravniki prostovoljci
niste več … kriminalci. Je v Rogu zdaj kaj drugače?
V Rogu smo začeli delati septembra lani. Tamkajšnji aktivisti so nas povabili k
sebi. Srečali smo se na nekem pogovoru in so nam povedali, da k njim
prihaja precej beguncev. In da imajo težave z zdravjem. Pomislili smo,
da bi bilo dobro tam odpreti ambulanto. Našli smo dober prostor.
Nekaj časa nas je zeblo, a zdaj imamo peč in drva. Začeli smo ilegalno, brez
dovoljenja.
Bolnišnica Franja …
Haha, tako je, to je tudi uradno ime naše klinike.
Potem ko smo odprli ambulanto, smo imeli veliko pacientov.
Na upravni enoti sem nemudoma oddal prošnjo za registracijo društva.
Trajalo je približno tri mesece, kar je znosno.
Dobro nam je »zalaufalo«. K nam zdaj hodi tudi veliko mojih pacientov iz
mesecev, ko sem delal za Zdravnike sveta. Naše delo nikakor ni le
tehnično. Pomemben je celosten pristop, spoštovanje kulturnih navad,
ignoriranje nekaterih zakoreninjenih vzorcev in doktrine …
Da lahko resnično pomagaš pacientu, ga moraš poslušati; ga spoznati in
razumeti. Na pacienta ne smemo gledati [le] s svojimi očmi, ampak se
moramo srečati z njegovim pogledom. Zdravnik se mora poosebiti s
pacientom. Gre za temeljno empatijo. Kar nekaj zdravnikov na kaj takega
ni bilo pripravljenih. Takoj začutijo distanco.
Takoj sem jo … jih prepoznal.
Zato spoznavam kulture in se učim nekaj jezikov hkrati.
Farsi in paštu. To je nuja. Še posebej pri afganistanskih beguncih, ki so najbolj ranljivi.
Naša ambulanta je multikulturna.
V Sloveniji nič podobnega do zdaj ni obstajalo. Delujemo kot bolnišnice med vojno.
Tudi naše delo je blizu vojaški medicini. Veliko je improvizacije, kot v
poljskih bolnišnicah. Veliko stvari gre po svoje …
S pacienti sem v rednem stiku prek družabnih omrežij. Srečujemo se na ulici. Nihče mi ne
more preprečiti, da jim kot zdravnik ne bi pomagal.
Zato imam določeno samozavest. Izdajamo tudi svoje napotnice z žigom azilantske klinike.
Naredili smo jih sami. To smo naredili iz nuje. K nam recimo hodi bolnik
z levkemijo, ki mora redno hoditi na kontrole, za to pa seveda potrebuje napotnico.
Kdo odloča o tem, ali je vaša napotnica veljavna? Imate tudi tu težave?
To je globlja zgodba … Napotnica je tudi način komunikacije med dvema zdravnikoma. Tega ni mogoče ovreči.
Toda »komunicirajoča« zdravnika morata biti, predvidevam, znotraj uradnega zdravstvenega sistema?
Drži.Toda te napotnice smo naredili na podlagi že znanih primerov [ambulanta
s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, ki jo vodi
dr. Aleksander Doplihar] in niti enkrat se še ni zgodilo, da bi našega
napotenega pacienta kdo zavrnil.
V vsej tej mračnosti je to krasna novica!
Res je. Zdravniki so visoko, visoko nad politiki.
Enako velja za delavce ministrstva za notranje zadeve, ki so zaposleni v azilnih domovih, kjer
delajo pod hudim pritiskom.
Zato pravim, da je politika tista, ki slovenski družbi vsiljuje rasizem.
Po mojih izkušnjah, zdravniških in osebnih, namreč slovenska družba sama po sebi nikakor ni rasistična.
Slovenske politične elite rasizem potrebujejo kot orodje vladanja.
Kje dobivate zdravila?
Nekaj jih zberejo v Rogu; to so počeli že prej. Z »viški« nam pomagajo kolegi
iz zdravstvenih domov. Na voljo nam je tudi dr. Doplihar.
Obrnili smose na vse strani. Upoštevali smo obstoječo logistiko zbiranja zdravil za
brezdomce. Veliko ljudi nam je pomagalo. Imamo dobre zaloge zdravil.
Iz uradnih zdravstvenih ustanov pa vas nikoli ni nihče vprašal, ali kaj potrebujete, ali vas morda vprašal za mnenje?
Ne. Ignoranca je popolna, a ni čustvena.
Država preprosto noče priznati, da nas potrebuje, zato zanje ne obstajamo.
Motimo jih. Mi smo namreč tisti, ki prosilcem za azil omogočamo vsaj malo zdravstvene pomoči in
človeške utehe. Da tu sploh lahko živijo. Dobesedno!
Naše delovanje je v nasprotju s politiko odvračanja ljudi. Od tod tak odnos institucij in
tudi nekaterih nevladnih organizacij, ki so, kot rečeno, zavirale naše
delovanje. Takšna sporočila prihajajo od zgoraj.
Ves čas sem dobival grožnje. Žugali so mi. Kaj takega se mi kot zdravniku ni zgodilo nikoli
prej. To je zapisano tudi v poročilih Zdravnikov sveta, ki jih je redno
dobivala tudi slovenska vlada. V vrhu Zdravnikov sveta so bili zaradi
dogajanja v Sloveniji jezni. Velikokrat so me klicali in spraševali, kaj
za vraga se dogaja in kako je kaj takega sploh mogoče.
V Sloveniji se množično kratijo človekove pravice, oblasti pa so to
elegantno skrile. Zdravniške organizacije se s tem ne ukvarjajo.
Zanjeto očitno sploh ni problem.
Javnost nima pojma o tem, kar se dogaja.
Politika govori o ekonomskih razlogih za takšno početje, a to je smešno,
saj je prosilcev za azil izjemno malo.
Njihovo število je dejansko simbolično. Vlogo države opravlja civilna družba.
Na napačni poti smo.
Danes se kratijo človekove pravice ene izmed deprivilegiranih skupin in
to je zdaj tudi uzakonjeno, kar lahko razumemo kot trening za
prihodnost. Človekove pravice so univerzalne. Zavest o tem je šibka. Ne
pripadajo enim ali drugim. Usoda prosilcev za azil je tudi naša usoda.
Bo tudi naša usoda. Boriti se moramo.
Ste tudi filmar, režiser in scenarist. Na vse skupaj gledate tudi s filmskimi očmi?
Tudi. Celo Zdravniki sveta, ki se ukvarjajo tudi s pričevanji in pospešujejo
družbene spremembe, so želeli, da bi snemal film. Toda to zaradi
omejitev v uradnih prostorih ni bilo mogoče. Delo z njimi me je
spremenilo. Odprlo mi je novo perspektivo. Veliko so me naučili. Delo
zdravnika in režiserja mi nekoč nekako nista šla skupaj, bil sem zelo
konservativen. Zdaj ni več tako, a seveda brez kršenja načel
zdravniškega dela. udi čustva, seveda. Ki so prav tako
univerzalna. Gre za neposreden človeški kontekst!
Posnel sem enouren dokumentarni film. Izpoved
afganistanskega prosilca za azil, ki ga bodo deportirali, čeprav sem
napisal zdravniško mnenje, da tega zaradi njegovega stanja ne bi smeli
storiti. To je dokument časa. Tudi čustva, seveda. Ki so prav tako univerzalna.
Gre za neposreden človeški kontekst!
Zaradi potrebe, da se informacije, ki sem jih bil deležen v delu s prosilci za
azil, ne izgubijo, sem napisal scenarij za igrani film.
V podobnem položaju sem bil tudi, ko smo ustanovili Društvo slovenskih režiserjev.
Tedaj sem bil povsem odrezan od možnosti delanja filma, svojih
kontaktov, informacij in čustev pa nisem hotel izgubiti.
To je nadaljevanje življenja na pogon trme.
