Odločila sem se, da me več ne bo domov za vikende oz. pač najbrž se nikoli več ne vrnem. Enostavno, počutim se odveč, nesprejeto, nedobrodošlo, kot vsiljivka, parazit, ki ga želijo brcniti na cesto, se ga znebiti.
Dokler je bil še foter med nami, sem se počutila vsaj napol dobrodošlo in sprejeto, vedela sem, da me bo nekdo z veseljem pozdravil, se mi nasmejal, da me bo preprosto vesel, ker sem prišla.
On je bil tisti, ki ga je skrbelo, da ne bom kje lačna v Ljubljani, on je materialno dajal večino zame oz. so kar bile njegove finance pod kontrolo in na račun svoje nesebičnost je na koncu, čeprav na kar dobrem položaju, čisto obubožal. To mi je postalo jasno šele pred kratkim, ko vidim, da se zdaj zgodba ponavlja z bratom.
Foter bi z veseljem naredil karkoli za nas in žrtvoval je svoj hobi, svoje zdravje, ker si ga je mama popolnoma podredila in ubila raziskovalnega duha v njem in skoz sem se bala, kaj je narobe, ker prihaja pijan domov. Nisem razumela, zakaj take ostre besede, da je klošar, da je volk, naj gre k frizerju, če ni bilo nič narobe z njim, saj pa je vedno bil prijazen in nikoli nikomur storil nič žalega in ljudje so ga zelo spoštovali zaradi dela in tudi družbe.
Ker sem bila njegova pupa, mi je zamerila in bog ne daj, da sem kaj skuhala in me je pohvalil.
Precej sem bila radovedna, samoiniciativna, vse sem hotela sprobati, kar se tiče gospodinjskih opravil, od pranja, kuhanja, likanja, ni da ni. Ampak, če ni bilo točno po njenem scenariju, je bila ostra kritika in če sem se uprla, tudi dretje in lasanje. Tako da so bili momenti, ko sem si želela, da bi me posvojila druga familija.
Mislim, OK, saj razumem, samo ne da se mi več bit v takem okolju, ker me dela depresivno, ker me ubija. Ne prinašam financ, ne kimam. Tudi ne mislim, ker niti ne zmorem in ne vem, zakaj bi se pustila kontrolirati in tlačiti. Tudi jaz nimam več kaj pričakovati, skrbim lahko sama zase. Vem, da je imela in ima težko življenje, ampak tudi jaz imam težka bremena, pa ni nikoli se niti poskusila postaviti v mojo kožo, nikoli mi ni zaželela srečno na izpitu.
Vem, da tudi z moje strani ful ne štima in da ne vidim jasno in da prehitro delam zaključke, ampak trenutno rabim okoli sebe spodbudne ljudi, ne ubijalcev, drugače ne bom nikoli rešila teh vzorcev, da sem nesposobna ipd, spet bom padla nazaj v strahove. Pa ne vem, saj tudi hiša vpliva na počutje. Jaz se tukaj nikoli nisem počutila dobro, vse je preveč zatrpano s kramo, umazano in po drugi strani pusto, žalostno. Stvari, ki jih imam doma, potisne v kot, nisem dobrodošla.
Ni tragedije, bo že. Jo mam rada, vem, da tudi ona mene, da pod vso to kolobocijo je ljubezen in sprejemanje, samo ne gre, ne gre. Ne bo ji hudega, ne bo me pogrešala, ker itak ima brata.
, da poudarim ključne besede (ZDRAVJE, RAZMIŠLJANJE in PRIMER)
drugače ustvarjaš samo destruktivno energijo. rezultat tega je, da obupaš, padeš na dno. in se od tam lahko pobereš. veliko lažje je, če ti ni treba v globine abyssa pa se vseeno pobereš. zato-reach for help- it will be given to you. Love
