@BADMAN: Ti posiljam nekaj v razmislek (upam da imas rad fiziko, ker bo v naslednjih vrsticah kar nekaj baziranega na njej) kar sem ze pisal na tem forumu 1x poprej. Upam da s spodaj navedenim ne tezim. Literature o tem je ogromno in kvantna fizika v zadnjih letih zares odkriva neke nove razseznosti, ceprav jih clovek na svoji materialisticno empiricni predpostavki verjetno nikoli ne bo mogel izmeriti v klasicnem pomenu besede. Preveri zakaj... Beri pocasi in premisljuj, ne vkalupljaj se v prirojene vzorce.
ABSOLUTNO-RELATIVNO
Fizikalne znanosti nam govorijo da je celi svet zgrajen iz energijskih slojev, enega znotraj drugega. Najfinejsi tvori najfinejsi sloj sveta.
Obstajalo je obdobje ko so v fiziki vladali temeljni zakoni ohranjanja mase in energije. Niti energija, niti masa nista mogli biti ustvarjeni niti uniceni; celokupna kolicina je ostajala ohranjena, vsaka za sebe. Prav tako se je smatralo da je atom edini in nedeljivi delec materije, nespremenljiv in neunicljiv.
Pojav teorije relativnosti je izzval globoko spremembo teh idej. Materija je samo postala druga oblika energije (E=mc2). Materija se je tako lahko ustvarjala iz energije, se nato "unicila", pretvorila v energijo sevanja, ampak celokupna kolicina energije vedno je ostajala enaka. Tako je celi svet naenkrat postal zgrajen iz neunicljive energije.
Nadalje, teorija o nedeljivih atomih se je tako bila primorana menjati. Gradniki atomov so tako sami po sebi postali se finejsi sloji nivojev atoma. (e-,p+,n0,ostali subatomski delci, kvarki, niti...)
V zadnjih letih se je clovesko znanje o elementarnih delcih zelo izpopolnilo in zmerom znova smo price kaksnemu se neodkritemu, nestabilnemu. Tako je raziskovanje fizike vse bolj usmerjeno proti finim slojem materije in energije.
V fizicnem svetu, katerega bomo tako imenovali relativno ali drugace relativno polje obstajanja, je kar nekaj oblik energij. Te oblike se vecno menjujejo, prehajajo ena v drugo po zakonih fizike.
Raziskovanje fizike vodi tako znanstvenike do misljenja da morda obstaja neka temeljna oblika energije, ki je absolutno stabilna in najfinejsa od bilo katere druge oblike. Relativno bi takrat nastalo zaradi efekta absolutne energije in vse oblike fizicne energije, bi bile posledice tega absolutnega stanja neznane energije. To je izvor vse materije in energije. Je prefin da bi bil poznan fiziki. Tudi miselna energija je prefina da bi jo danasnja fizika bila sposobna izmeriti. Vsaka misel je proces, ki vkljucuje energijo.
Osnovo miselne energije imenujemo stanje jastva, bitka (absolutni Jaz). Tako so jastvo in absulutno sinonimi.
Z znanjem o koncni osnovi sveta, absolutni energiji, bo cloveska civilizacija dosegla nepredstavljivo velikost.
Pod najfinejsim slojem vsega kar obstaja v relativnem polju, je abstraktno, absolutno polje cistega jastva ki je neizrazeno in transcedentalno. To ni stvar, niti energija. To je cisti Jaz, stanje cistega obstajanja. To stanje cistega obstajanja tvori ozadje vsega kar obstaja. Vse je izraz tega cistega obstajanja oz. absolutnega jastva ki je osnoven gradnik vsakega relativnega zivljenja. Eden vecni, neizrazeni, absolutni Jaz se izraza v stevilnih oblikah zivljenja in obstajanja v svetu.
Postavlja se vprasanje kako razumeti jastvo, absolutni Jaz s pomocjo razlicnih videnj sveta, ki so nam blizu. Kako lahko razpoznamo jastvo s pomocjo sveta in kaksen je njegov odnos s svetom oblik in pojavov v katerem zivimo.
Kako lahko razlikujemo obstajanje od tega kar obstaja?
Obstajanje je abstraktno, to kar obstaja je konkretno.
Lahko recemo da je obstajanje samo zivljenje, medtem ko je to kar obstaja vecno spremenjljiva faza nespremenljivega dejstva obstajanja. Obstajanje je abstraktna osnova zivljenja na kateri je zgrajena konkretna struktura zivljenja. Ta zajema vse vidike posameznika:telo, duh, misljenje, delovanje, obnasanje, dozivljanje, govor in odnos do okolice ter vse vidike kozmicnega obstajanja.
Zivljenje se izraza z razlicnimi nacini zivljenja. To kar zivi je izraz zivljenja, to kar obstaja je izraz obstajanja. To kar biva je izraz jastva.
Jastvo je prvobitna osnova vsega kar je kdaj bilo, je in kar bo. On je vecen, neomejen, je osnova vsega pojavnega bistva kozmicnega zivljenja. On je izvor vsega casa, prostora, vzrocnosti...
Ali obstaja konec ali rob vesolja??
Ni nujno, lahko si ga predstavljamo kot neko koncno geometrijo. Einsteinova teorija relativnosti pravi da sta prostor in cas tako rekoc produkt materije. Masa doloca prostor, cas. Ne obratno. "Zunaj" torej ni nobenega vprasanja o prej in zadaj.
...On je celokupno bitje in celokupno vseprozemajoce vecno polje ustvarjalne inteligence. Jaz sem Ta vecni Jaz, ti si To in vse to je v svoji osnovni naravi Ta vecno absolutni Jaz.
Jastvo je zivljenje, on je obstajanje. Biti pomeni ziveti, obstajati. Jastvo ali obstajanje se izraza z razlicnimi vidiki zivljenja. Osnova vseh vidikov zivljenja je v jastvu.
Znanje o jastvu kot o koncni in osnovni sestavini sveta dviguje vse vidike zivljenja do neomejenosti absolutnega obstajanja. Relativno zivljenje dobiva vse vec od absolutnega stanja in kot rezultat se v polju relativnega povecajo trajnost in obstajanje.
Energija, inteligenca in ustvarjalna moc rastejo do neomejenih vrednosti, a omejeno posamezno zivljenje doseze stanje neomejenega kozmicnega obstajanja. To je velikost znanja da je jastvo, absolutni Jaz prvobitna stvarnost sveta.
On se nahaja izven relativnega obstajanja, kjer opazovalec ali duh ostane buden ob polni zavesti o sebi. Zavestni duh doseze stanje ciste zavesti, ki je izvor vsega misljenja. Vsemogoca ustvarjalna moc absolutnega je izvor vse inteligence. On je osnova, izvor, celotne narave in naravnih zakonov, ki izraza razlicne pojave in oblike v svetu.
Neomejeno polje jastva se razprostira od neizrazenega, absolutnega vecnega stanja (najfinejse), do grobih relativnih, stalno spremenljivih stanj pojavnega zivljenja...na enak nacin kot se morje razprostira od vecne tisine na dnu do velike zivahnosti valov na svoji povrsini. Ena skrajnost je vecno tiha, druga je aktivnejsa in stalno se menja.
Oba stanja, relativno in absolutno, stanja so jastva. Jaz je vecen, nespremenljiv v svojem absolutnem obstajanju in vecno spremenjljiv v relativnih poljih obstajanja. Obstajajoc za zmeraj v svojem absolutnem obstajanju, se nahaja v stalno spremenjljivih fazah pojavnega bivanja in relativnega sveta. Celotno polje zivljenja, od individualnega do vesolja, ni nic drugega kot izraz vecnega, vseprisotnega Jaza v relativnih vedno spremenljivih fazah obstajanja.
Osnovna narava jastva je tako absolutna zavest blazenosti. Brez znanja o svoji osnovi, absolutni zavesti blazenosti, je zivljenje kot zgradba brez temeljev. Jastvo je osnova zivljenja, to kar mu daje znacaj in ga dela bolj plodnega. Jastvo je ziva Prisotnost, stvarnost zivljenja. On je Absolutno v vecni svobodi.
*******************************************************************************
MATERIJA-ANTIMATERIJA
Ni edini svet ta, ki lezi nam pred ocmi. In oci, ki varajo nas um in slednji, ki prestol vesolja si deli se z nekom.
Fizikalno povedano: samo 4% vesolja sestavlja materija, vse ostalo je temna snov in temna energija (za slednjo domnevajo da je energija vakuuma in tako znanstveniki priznavajo sami sebi v obstoj energije niča, je to absurd??)...le to je prefino da bi kdaj koli bila znanost v tej luci to sposobna izmeriti. Je antimaterija tudi med nami??
Zlobnezi in racionalisti me bodo dali v primez in rekli: "Ce se delec in antidelec zdruzita se iznicita in nastane energija!" Kako to vedo? Je kdo to dokazal ali so samo dogme in teorije postavljene na "racionalnem" in relativnem razmisljanju.
Antimaterialni delec je znotraj in okoli materialnega telesa. Ce ne bi bilo tako, bi se se te 4% materije v vesolju iznicilo v velikem blisku. Ali se motim?
Materialno telo (clovek, zvezda) je podlozno unicenju, zato je spremenljivo in zacasno. Isto velja za ves materialni svet. Antimaterialna ziva sila je neunicljiva in zategadelj trajna. Znanstveniki so izpostavili dejstvo, da so materialni delci minljivi, antimaterialni pa trajni.
Stockholm, 26. 10. 1959
Dr.Owen Chamberlain in dr. Emillio Segre, dobitnika Nobelove nagrade za fiziko.
Ena od osnovnih predpostavk nove teorije pravi, da utegne obstajati se en svet oziroma antisvet, zgrajen iz antimaterije. Ta antimaterialni svet naj bi sestavljali atomski in subatomski delci, ki se vrtijo v nasprotnih orbitalah od delcev v svetu, ki ga poznajo nase oci. Ce bi dva svetova trcila bi se iznicila v zaslepljujocem blisku.
Izjava vsebuje:
(1.) Obstaja antimaterialni atom oz. delec, katerega lastnosti so diametralno nasprotne lastnostim materialnih atomov
(2.) Poleg materialnega sveta obstaja se en svet, o katerem imamo samo omejeno iskustvo
(3.) Antimaterialni svet in materialni svet utegneta v dolocenem trenutku trciti in se izniciti
Potrebno se je osredotociti na zadnjo izjavo, ki pa je nepopolna in negira svojo predpostavko s prejsnjimi. Namrec: Tezava je v tem, da je antimaterija, kakor jo teoretizirajo in pojmujejo znanstveniki, samo se ena razlicica materialne energije, medtem ko mora biti prava antimaterija popolnoma nematerialna. Materija je po svoji konstituciji unicljiva, medtem ko mora biti antimaterija-ker ne sme imeti nobene materialne lastnosti-po sami svoji naravi tudi neunicljiva. Ce je materija unicljiva in deljiva, mora biti antimaterija neunicljiva (vecna) in nedeljiva. To je pravo diametralno nasprotje.
Za produkcijo ene kapljice antivodika po teoriji (antimaterija: e- kontra e+, p kontra p~, oba antidelca nimata razpolovnega casa, tako sta vecna (gledano po tabelah Koskin, Sirkevic-prirocnik elementarne fizike ali kaj podobnega, je vseeno)) je potrebno 100 let proizvodnje energije vseh zemeljskih elektrarn. Le kako bo znanost izmerila nekaj cemur ni in nikoli ne bo kos, kot cista materialisticna predpostavka v njeni sami biti.
Za raziskovanje tega "neznanega" dela vesolja se je kljub nezmoznostim dojemanja slabo izkoriscenih cloveskih mozgan in "absurdnosti ter njim nerelevantnim trditvam" potrebno potopiti samega vase. Ja ceprav nekateri trdijo, da so cloveski mozgani popolni. Popolni v svojem racionalnem in popolnem dojemanju vidnega sveta. Seveda, clovek je popoln, 40 miljonov!! ljudi na leto pa se vedno v atomski dobi v 21. st. umre zaradi lakote. Le to pa ni absurd?!
Absolut je vecen. V vseh izmed nas. Kriv je samo svet, ki nam je potegnjen preko oci, katerim cloveski um slepo zaupa. Vidi in to je res. Cesar ne vidi ni, ceprav vsak kadarkoli lahko skusi to slast. Negira zato ker se boji. Boji se svoje majhnosti in predpostavke da ni on glavni. Je pa povsem vseeno, kaj si clovek misli. Clovek ni glavni. Resnica obstaja, ampak ne v cloveskem umu, namrec v njegovem Jazu, pa ce je to vecini zemljanov v napoto ali ne.
Clovek si je vedno zelel izhajati iz empiricnih predpostavk, katerih koncni cilj naj bi bilo razvozlanje vseh zakonov narave. Torej v neki casovni tocki clovek kreator! Kolikor je poznano iz zgodovine (katera se ponavlja) vso moc znanja uporabi le da z njim unicuje. Saj se komarja ni sposoben ustvariti, dezja poslati nad suho zemljo, pa vendar si zeli podrediti sile narave. Predstavljajte si se to nocno moro. Cloveski mozgani gospodarijo nad vesoljem. Kaksen nesmisel, absurd, potrata. Kaksna napaka matere Narave,...ustvarila je inteligenco, da zagospodari nad njo.
Ne, cloveku je dano da spozna naravne zakone, se sklopi z njimi in postane Eno, ne gospodar.
Ne glede na vaso versko pripadnost, solanje, prepricanje, zelje, ze hodite po poti pa ce vam (nam) je vsec ali ne. Vprasanje ostaja le kdaj boste obrnili smer in zagledali s pravimi ocmi??? Simplex veri sigillum!Resnica je vedno enostavna.
Bhikha:
Nihce ni reven, o Bhikha;
Vsakdo je dobil rubinov v culjo.
Razvozlati vozla on ne zna,
in je zato berac.
Lord Byron:
Kako malo vemo o tem, kar smo,
se manj, kar bi lahko bili.
Dr. John A. Wheeler:
Nobena fizikalna teorija, ki se ukvarja samo s fiziko, ne bo fizike nikoli razlozila. Preprican sem, da se, ko se trudimo spoznati vesolje, obenem trudimo spoznati tudi cloveka. Mislim, da zacenjam slutiti, da clovek ni le droben zobec, ki nima nikakrsnega pomena za vrtenje velikanskega stroja, kajti bolj verjetno je, da med clovekom in vesoljem obstaja mnogo globlja vez, kot smo doslej domnevali...materialni svet je v nekem globokem smislu povezan s cloveskim bitjem
Richard Feynman (Nobelov nagrajenec za kvantno fiziko):
Mislim da lahko vsekakor recemo, da nihce ne razume kvantne mehanike. Ce le lahko, se prenehajte nenehno sprasevati:" Kako je vendar to tako?", ker vas bo to odneslo naravnost v slepo ulico iz katere se nikomur ni uspelo iziti. Nihce ne ve, zakaj je to lahko tako.
Albert Einstein:
Cisto logicno misljenje nam ne more nuditi nikakrsnega spoznanja empiricnega sveta; vsako spoznanje o resnicnosti se zacne pri izkusnji in pri njej tudi konca. Trditve, do katerih pridemo s povsem logicnimi nacini, so brez vsake resnicnosti.
*****************************************************************************
ISKANJE OSNOVNEGA ELEMENTA
Fizika je od vsega zacetka iskala elementarne delce nase stvarnosti. Izsla je iz filozofske potrebe po odg. na najpoglavitnejsa vprasanja o stvaritvi in ohranjanju tega sveta. Od samega zacetka je bila v pravem pomenu besede duhovna dosciplina.
Ze v osnovni soli so nas ucili o "Newtonovi fiziki". Vsakdanjemu cloveku in njemu "racionalnemu" umu najlazji predstavi sveta.
Danes razpolagamo z izredno velikim st. delcev od katerih mnogi tekmujejo za vlogo temeljnega zidaka ali atoma iz katerega je narejeno vesolje. Ze na zacetku 20.st. je namrec socasno s pojavitvijo kvantne fizike negotov obstoj same materije. Oziroma materija ima na subatomskem ravni dvojno naravo; pojavlja se kot delec in kot valovanje. Npr. svetloba. Vcasih se vede kakor delec (emitira se in vpija v obliki "kvanta", ki ga imenujemo foton) vcasih pa kakor valovna vzbujenost elektromagnetskega polja (npr. ustvarja obrazec interference). Podobno je tudi z elektronom, ki je sestavni del tistega, kar tvori tako imenovano "cvrsto" materijo. Ko se snop e- spusti skozi ozko odprtino, se razprsi, prav tako kot svetlobni zarek.
Stvarnost, ki jo preucuje kvantna fizika je dalec od biljardnih krogel, atomov, ki se premescajo na raznotere nacine. Ta stvarnost je bolj podobna valovom na morju,...ker se pojavljajo v dolocenih velikostih (kvantih ali "paketih") jih zaznamo kakor delce.
Pripisovanje valovne narave materiji samo po sebi uhaja iz okvira nasega "racionalnega" dozivljanja sveta. Moznost dvojnosti oz. v enem polozaju eno v drugem drugo je se en udarec nasemu pogledu na svet.
Termin verjetnosti in Heisenbergov princip negotovosti zadajata koncni udarec svetovnemu nazoru. Subatomski delci ne obstajajo na nekem mestu, temvec kazejo "tendenco da obstajajo". Ni mogoce z gotovostjo reci, kje v atomu se bo ob dolocenem casu nahajal nek e-. Razmere (drugi e-, privlak jedra) dolocajo vzorec verjetnosti, kdaj se bo e- nahajal na nekem mestu. Ne gre zato da bi nase neznanje o danih razmerah zamenjevali s statistiko, marvec za to, da je verjetnost temeljna lastnost atomske stvarnosti, ki upravlja vsem procesom in celo samem obstoju materije.
Heisenbergov princip negotovosti razvija isto tematiko se dalje. Daje nam vedeti, da je pojem izlocene fizicne entitete, torej delca, idealizacija brez dejanskega pomena. Ta princip namrec pravi, da lahko enemu delcu natancno izmerimo, denimo, polozaj le, ce ne vemo nicesar o njegovi energiji ali momentu (m x v). Ce pa zelimo natancno poznati moment ne moremo poznati polozaja. Natancneje kot zelimo izmertiti eno vrednost, manj vemo o drugi. Ce zelimo vedeti kaj o vseh vrednostih objekta, ki ga merimo, smo prisiljeni ostati v terminih verjetnosti. Pojem materije kot necesa se preprosto razblini.
Potrebno je dodati, da ni mogoce opazovati posameznega delca, ne da bi nanj delovali. Ne moremo govoriti o lastnostih nekega subatomskega delca kot takega. Samo dejanje opazovanja in merjenja, se posebej postavitev raziskovalnih pogojev, vpliva na rezultat. Preprosto ne vemo kaksna bi bila stvarnost, ce je ne bi opazovali!
Kaj pravi o tem fizik John Wheeler: "Nic ni pomembnejse pri kvantnem principu, ko to, da spodkopava pojmovanje sveta kot necesa "tam zunaj", medtem ko je opazovalec locen od njega z 20cm debelim zascitnim steklom. Opazovalec je prisiljen razbiti to steklo celo pri opazovanju tako drobcenega objekta, kot je elektron. Poseci mora v notranjost. Postaviti mora merilne naprave, ki jih je izbral. Sam se mora odlociti ali bo meril polozaj ali moment. Postavitev naprav za merjenje enega izmed njiju mu ne dovoljuje postavitve naprav za merjenje drugega. Se vec, sama meritev spremeni stanje e-. Po njej vesolje nikoli ne bo vec isto. Pri opisu tega, kar se je pripetilo, moramo precrtati staro besedo opazovalec in nanjo postaviti novo besedo, soudelezenec." (J.A.Wheeler; The Physicist's Conception of nature; Reidel, Dordrecht, 1973)
To so le nekatere znacilnosti kvantne fizike, od katerih se "racionalnemu" cloveku kar malce zvrti v glavi. Vsaka od teh postavk je matematicno in znanstveno povsem dokazljiva; materija je zgoscena enota energije; obstoj je reduciran na vzorce in verjetnost; opazovalec se ne more izlociti od objekta opazovanja, ampak njegovo sodelovanje pripelje do nastanka te ali one "stvarnosti"; prostor in cas nista absolutna (doloca ju masa) itd... Mnogo je dejstev, ki se ne ujemajo z nasimi predstavami in pomovanjem sveta v katerem zivimo. Kaksno je pravzaprav nase vesolje?
TEORIJA POENOTENJA (ENOTNO POLJE NARAVNEGA ZAKONA)
Simplex veri sigillum! Resnica je vedno enostavna.
Odg. o bistvu nasega vesolja je lahko zelo preprost: brezkoncna mnogoterost, ki jo opazamo s svojimi cutili, je izraz ene enotne celote, ki jo znanstveniki imenujejo enotno polje.
Ze na zacetku prejsnjega stoletja je Einstein porabil precej casa za poskus izpeljave teorije enotnega polja z zdruzevanjem elektromagnetizma in gravitacije. Einstein je trdno verjel v enotno funkcioniranje vesolja. V enotno polje je skusal zediniti vse zakonitosti do katerih se je dokopala znanost.
Zaradi pomanjkanja tehnoloskih in matematicnih sredstev mu to ni uspelo. Toda njegova misel se je na zahodu ohranila in ob koncu 60-tih let ponovno zacela rasti. Do tekrat je lov fizike za osnovnim zidakom obtical pri 4 silah. Pravilen izraz so 4 interakcije, ker ima pojem sile dolocen pomen v klasicni fiziki, ki ne ustreza kvantni. Vse kar obstaja v vesolju, se je lahko omejilo na osnovne interakcije elektromagnetizma, sibkih in mocnih jedrskih sil in gravitacije. Fiziki Salam, Weinberg in Glashow (1967) so prvi prebili led s teorijo, ki je uspesno zdruzila elektromagnetizem in sibke interakcije. Njihova teorija je pokazala, da sta ti dve sili rezultat spontanega lomljenja simetrije, preko katerega se osnovnejsa sila-imenovana elektrosibka- razodeva kot dve razlicni sili z razlicnimi znacilnostmi.
Naslednji korak je bil poenotenje elektrosibkih in mocnih sil. Z mehanizmom, podobnim kot pri nastanku sibkih in elektromagnetizma, se ena sila-imenovali so jo "veliko poenotenje" razodeva kot elektrosibke sile in mocne sile. Tukaj je potrebno omeniti da je vzporedno z zdruzitvijo osnovnih interakcij potekala tudi zdruzitev polja "delcev", torej tistega, kar je osnova za nastanek materije. Veliko poenotenje je ustavarilo sliko narave, ki ima tri temeljne elemente: silo velikega poenotenja, polje leptokvarkov ("osnova" za materijo) in gravitacijo.
Koncni korak je poenotenje gravitacije s silo velikega poenotenja. V tem primeru obstajajo znatne razlike v konceptih glede na predhodni dve poenotenji. Kvantna gravitacijska teorija namrec se ni popolnoma razvita. Ce jo bodo izpeljali, se bo od drugih treh kvantnih polj razlikovala po pomembni temeljni kvaliteti spina (pri polju gravitacije je spin 2, medtem ko ima pri drugih poljih vrednost 1). 1971 leta sta Golfand in Likhtman razvila koncept supersimetrije, ki je povezala razlicbe vrednosti spina in ki sta ga 1974 sprejela Wess in Zumino ter ustvarila teorijo supergravitacije. Ta teorija je prvic omogocila razumevanje enotnega polja. V zadnjih dvajsetih letih so fiziki izpopolnili teorijo supergravitacije, tako da danes obstajajo njene razlicice, kot sta teorija niti, nadniti...
Enotno polje se torej s procesom spontanega lomljenja svoje simetrije razodeva kot vsa druga polja sil in delcev ter vse druge zakonitosti v naravi na bolj grobi lestvici. V skladu z omenjenimi teorijami se lomljenje simetrije, to je nastanek znanega vesolja pricne na Planckovi lestvici pri 10na-33cm (0,0000000000000000000000000000000001 cm), kjer se zacne povezovanje osnovnih komponent enotnega polja imenovanih preoni. Ti tvorijo polje sil in polje materije, ki sta opisani v teoriji sile velikega poenotenja. Socasno nastaja sila gravitacije, ki postaja pomembna samo v planetarnem, astrofizicnem in kozmicnem merilu. Drugo lomljenje simetrije se dogaja na ravni velikega poenotenja (Planckova skala pri 10na-29cm). Ta dogodek omogoca locitev elektrosibkih in jakih sil ter locuje polje kvarkov in leptonov. Elektrosibka simetrija se lomi pri 10na-16cm in ustvarja elektromagnetizem ter sibke sile. V polju materije nastajajo gornji in spodnji kvarki ter nabiti in nevtralni leptoni (npr. e- in nevtrino). V tem postopnem procesu nastanejo 4 temeljne sile in polje materije, ki zatem tvorijo vse druge interakcije in so odgovorni za nastanek celotnega vesolja.
Najpomembneje je to, da se spreminja misel o materiji kot o inertni strukturi. Pri odkrivanju vse bolj pretanjenih, finih ravni pojavnega sveta so se fiziki vse bolj priblizevali "temeljnemu zidaku"-snovi iz katere je narejeno vse drugo. V nasprotju z njihovim pricakovanjem, da se bodo pojavljali vse bolj preprosti in bolj negibljivi elementi, se je zgodilo ravno nasprotno. Elementarnejsi je bil delec, vec je imel energije.
Vsi vemo da s kamnom lahko razbijemo steklo...pa vendar je stanje na atomski ravni povsem drugacno. Energijo kamna tako lahko izkoristimo drugace. Samo v enem atomu se skriva neprimerno vec energije, ki se lahko porabi na vec nacinov.
Po drugi strani so po kvantni teoriji delci valovi in se pojavljajo v tako imenovanih "kvantnih paketih". Princip negotovosti govori, da je polozaj delca bolj verjetnost in tendenca kot gotovost. Ce zelimo ta polozaj vseeno tocno dolociti moramo znatno omejiti "kvantni paket", ki ga imenujemo delec. Zaradi tega se pricne hitreje gibati. Bolj kot poskusamo temeljne elemente nasega sveta omejiti, nemirnejsi in bolj dinamicni postajajo. Ostalo ni nicesar od ustaljene predstave o pasivnih in negibljivih "zidakih", iz katerih so sestavljene kompleksnejse strukture.
Naslednja vazna razlika je v tem, da bolj pretanjene ravni vsebujejo v sebi vec inteligence! To pomeni, da je vsaka bolj pretanjena raven (manjsa na prostorsko casovni lestvici) podrocje vecjega reda in organizacije. Zakonitosti, ki se lahko najdejo na bolj pretanjenih ravneh so temeljne. Urejenost je vecja in vecja je moc organiziranja. Princip spontanega lomljenja simetrije najbolje razkriva vecjo inteligenco osnovnih podrocjih narave. Vemo kaj se bo zgodilo, ce kamen prepustimo samemu sebi. Po nekaj miljardah let bo razpadel v prah. Ce enotno polje prepustimo samemu sebi, bo spontano, samo od sebe, razpadlo na polje sil in polje delcev, spontano bo nastalo veliko poenotenje, sibke in mocne interakcije, vsi mogoci delci in ves ustvarjeni svet! Enotno polje, prepusceno samo sebi, bo pricelo ustvarjati. In ustvarjanje mora v sebi vsebovati inteligenco in energijo.
Ko razmisljamo o temeljnih elementih, jim radi prisodimo inertnost. Tezko bomo neki osnovni sestavini pripisali-inteligenco! Ko gledamo na svet skozi oci stare fizike, potem je za nas struktura inteligentna v sorazmerju s kompleksnostjo. Ce obstaja niz malih stvari, ki se zlozijo v neko strukturo, potem je to inteligentna struktura. Ce jo razstavimo je obratno.
Toda ce nadaljejemo z razstavljanjem atomov na njihove sestavne dele ne bomo nasli se bolj nevtralnih elementov. Nasprotno! Pojavljati se zacne vse vecja stopnja organizacije in vse vecja stopnja inteligence. Kot bomo kmalu videli, osnovni element, enotno polje, v vsej svoji preprostosti zahteva vse zapletenost celotnega vesolja.
Tri dejstva, obstoj vse vecje energije, vecjega dinamizma in vse vecje inteligence na bolj pretanjenih ravneh sveta so privedle fiziko do prelomnice. Po eni strani to dejstvo ovira nadaljnji razvoj fizike na podlagi eksaktne in objektivne metodologije, po drugi strani pa spodbuja razvoj novih idej. Pri preskrbi objektivnega dokaza za teorijo o obstoju elektrosibkega poenotenja uporabljamo pospesevalnik delcev. Najvecji (CERN, Svica) ima nekaj km v premeru. Kot vemo rezultati trkov dokazujejo obstoj ali neobstoj nekega delca ali polja sil.
Taksna naprava porabi veliko energije. Za en samcat eksperiment potrebuje toliko energije kot miljonsko mesto v enem dnevu. Poleg tega mora biti tako velika, da lahko deluje na ravni elektrosibkega poenotenja. Spomnimo se na ravni 10na-16cm. Za boljso predstavo, o kaksnih energijah govorimo, povejmo da se atomska energija (elektrarne, atomske bombe) pridobiva z delovanjem na ravni atomskega jedra, ki se izoblikuje nad nivojem 10na-14cm! To pomeni da se ukvarjamo s vsaj 100x vecjimi silami od najmocnejsih, ki jih dandanes uporabljamo. Da bi delovali na ravni od 10na-29cm potrebujemo tisoc miljardkrat vec energije od tiste, ki je uporabljena za dokazovanje elektrosibkega poenotenja. Si lahko predstavljate? Eden izmed teoretikov enotnega polja, fizik dr. John Hagelin, je dejal, da bi za postavitev pospesevalnika delcev, ki bi lahko deloval tako, verjetno potrebovali vec energije, kot je je v znanem vesolju. Da ne govorimo o tem, da bi akcelerator moral biti velik kot srednje velika galaksija!
Verjamem da je njegova trditev pravilna. Izraza dejstvo, pred katerim je danasnja znanost nemocna in ki za mnoge znanstvenike pomeni nocno moro. Na kratko, fizika ki bo nadaljevala raziskovanje sveta z istimi sredstvi, kot je to pocela do sedaj, preprosto nima niti nacinov niti moznosti za napredek. Redi velikosti in energije, ki so potrebni za nadaljevanje raziskav, so dalec dalec izven dosega znanosti. Temu navkljub bo sedanja raven tehnologije se dolgo dajala sadove. Teoreticna odkritja bodo privedla do neslutenih moznosti uporabe. A ze sedaj lahko slutimo konec. Tezko je napredovati brez perspektive. Znasli smo se v slepi ulici. Veliko vprasanje je, kaksne psiholoske posledice ima na raziskovalce spoznanje, da njihov sedanji nacin dela ne vodi nikamor. Zaradi tega ze mnogi sedaj predlagajo alternativne oblike obravnave fizike. Cetudi se slisi cudno, je subjektivni postopek z ravni zavesti eden najverjetnejsih razvojev fizike prihodnosti.
Konec koncev zakaj ne?? Ce se zdijo nekaterim nekatere trditve v nasprotju z "zdravo", "racionalno", "objektivno", "clovesko logiko" naj jih preprosto prezrejo, ni moj namen prepricevanje (Slovence je tako ali tako tezko prepricati v nekaj, ce ima drugi nasprotno mnenje) ampak oris oz. nadgradnja in pogled na univerzum glede na sedanje predstave. Le ta ni niti najmanj moja domneva. Vse skupaj je intelektualna last tisocev in tisocev ljudi, ki so to ze skusili, osvojili in avtorjev navedenih na koncu sestavka, od katerih crpam ta neusahljiv vir znanja in katerim se najgloblje zahvaljujem, da so me pripeljali tako dalec, da lahko gledam na svet s povsem drugacnimi ocmi. Vas pa moram opozoriti: vsakdo, resnicno vsakdo, ki bere te vrstice je sposoben dozivljanja resnicnosti na pretanjenih ravneh zavesti. To niso dogme, ne teorije, ne prazno besedicenje, ne religija, ne obred. Je namrec dokazljivo, samo poizkusiti morate. In se vprasanje: Kako boste vedeli kaksen okus ima sladica, ce je ne okusite. Lahko razpravljate iz katerih zivil je sestavljena, kaksna so razmerja hranil, kemijske formule...pa na koncu ne boste nic blizje z okusom in obcutkom kot ste bili na zacetku. Kljub subjektivnosti izkusnje, se 1x, je le ta dokazljiva vsakomur, ki zeli poizkusiti, kar najvec steje v fiziki in se tezko opise z besedami. Ce ne obstaja neposredna izkusnja je tezko kar koli...se najtezje prepricevati in odgovarjati na vprasanja, ki izhajajo iz empiricne osnove, ljudi ki se branijo novega in se bojijo da jim "logicen" pogled na znano vesolje vsili nekdo iz "oblakov".
Izkusnja zavesti po sebi prekasa vse svoje opise. Le ona sama (subjektivno dokazljivo!!) je potrditev same sebe. Pri enotnem polju je enako. Ce ga skusamo izraziti z besedami, se mu lahko samo priblizamo. Njegovo pravo bistvo bo navljub teoretiziranju, vedno korak pred nasim razumevanjem.
Ce je enotno polje temelj vsega in je v vsem, pomeni, da je dosegljivo s katere koli tocke. Zakaj naj bi bila zavest iz tega izvzeta? Dejansko obstaja marsikaj kar nas lahko pouci. Za raziskovanje bolj grobe ravni materije potrebujemo npr. svetlobo. Svetloba je bolj pretanjena raven in nam omogoca razlocevanje delov bolj grobe ravni. Za raziskovanje same svetlobe nekaj se bolj pretanjenega in tako naprej...ko prispemo do konca, s cim bomo merili enotno polje?? Moramo BITI enotno polje, da bi vedeli kaj je to. Kvantna fizika je ze vzpostavila termin soudelezenec namesto opazovalec. Ni mogoce biti opazovalec enotnega polja. Mogoce je biti le soudelezenec. Sama metodologija raziskovanja nas vodi v polje subjektivnega.
Ko znanstveniki dolocajo lastnosti enotnega polja, morajo uporabljati matematicna orodja. Pravzaprav je samo jezik matematike lahko dovolj precizen, da lahko izrazi nekaj tako abstraktnega in vseeno tako vseobsegajocega. Fantasticni svet enotnega polja je fantasticen predvsem zaradi tega, ker presega okvire nasega razmisljanja o materiji. Znotraj najmanjsega in najbolj drobnega elementa katerega koli elementa je brezstevilna mnozica potencialov, energije, inteligence in ustvarjalnosti.
Ze kratka analiza katere koli znacilnosti enotnega polja nam nakazuje dejstvo, da moramo o temeljni resnicnosti nasega vesolja priceti razmisljati drugace kot smo do sedaj. Stevilni modreci in odlicni fiziki celo na zahodu so spontano dozivljali-jo resnicnost vesolja na ravni lastne zavesti. Njeno resnico so prepoznali (prepoznavajo) od znotraj. Vsi pojavi v zunanjem svetu so samo izraz, razodevanje te ene resnicnosti. Popolnoma nepomembno je ali jo bomo imenovali 'zavest' ali 'enotno polje'. Le ta sam po sebi tudi ni predmet opisovanja. Njeno bistvo je nedoumljivo z besedami, s katerimi izrazamo funkcije svojega intelekta. Kvantna fizika je ze ugotovila, da ni mozen niti en eksperiment brez sodelovanja eksperimentatorja, ki s tem spremeni stvarnost v kateri sodeluje. Popolna samoodnosnost zavesti ali enotnega polja...ce poskusam razmisljati o enotnem polju ali ga opisovati se od njega locujem. Obstaja moj jaz, moje razmisljanje in enotno polje, ki je objekt mojih misli. Namrec tako jaz kot moje misli so izraz tega istega enotnega polja. Samo ce postanem to enotno polje, ga lahko popolnoma poznam. Samo zavest je sposobna samoodnosnosti. Samo zavest je sposobna s svojimi lastnimi sredstvi spoznati samo sebe...ali kdo slednje zanika?? Ali je pretirano reci da ta tehnika pomeni zacetek prave fizike prihodnosti, o kateri smo lahko le sanjali ali pa se potopili v domisljijo ob branju Asimova. Na to vprasanje bo odg. cas. Do takrat je najbolje da skupaj uzivamo ob raziskovanju notranje resnicnosti zavesti po sebi in v njenih paralelah v moderni fiziki.
Samoodnosnost enotnega polja je vidna v mehanizmu nastanka zapletenejsih struktur znotraj njega. Vse v vesolju je izraz enotnega polja. lahko recemo, da je vse narejeno iz enotnega polja, a to ni popolnoma pravilno. Bolje je reci da je vse v vesolju enotno polje oziroma, da celotno vesolje sestavlja enotno polje.
Ena od najzanimivejsih idej, nastalih v okviru teorij o sestavi nasega vesolja, je tako imenovana teorija "vezalk", ki je edina mozna razlaga popolne samoodnosnosti pri nastanku "elementarnih delcev" in zapletenejsih struktur. Po tej ideji nastanejo "elementarni" delci v enotnem polju, imenovani preoni, z vzajemnim medsebojnim prezemanjem vseh drugih "delcev". Preoni so prej razmerje kakor stvar. Prej so dogodek kakor to, kar bi mi, popeljani z razmisljanjem klasicne fizike, imenovali objekt. Vseeno si zaradi boljsega razumevanja za trenutek zamislimo, da je enotno polje polno preonov, elementarnih delcev.
Ti delci ali dogodki, ki jih imenujemo preoni, niso nastali od nikoder. So stvarnost, ki je dana in ki je ne moremo analizirati na klasicen nacin. Preoni nastajajo kot zveza dveh drugih "delcev", dveh drugih "dogodkov" oz. preonov. "Prvi" delec je torej sestavljen iz dveh preonov. Ta dva preona sta medsebojno povezana in z izmenjavo se enega, ki je "sila", ki ju drzi skupaj. Da bi to vezivno tkivo obstajalo, torej da bi v enotnem polju nasli tri preone, ki bodo skupaj tvorili "prvi" preon, jih moramo najprej razstaviti. Za to potrebujemo 9 naslednjih preonov (za vsak naslednji preon po tri, iz katerih je "sestavljen"). Grafikon vezave se da najti na internetu. Za vsak naslednji preon, ki ga potrebujemo, potrebujemo naslednje tri iz katerih ga bomo "sestavili". Na koncu dobimo neskoncen niz. Treba je neskoncno veliko delcev, ki hkrati obstajajo da bi se pojavil "prvi". Ce bi imeli samo en preon manj kot neskoncno, ce bi nam kadarkoli zmanjkalo preonov, ustvarjeni svet ne bi nikoli nastal. Celotno vesolje (neskoncno stevilo "delcev") mora sodelovati pri nastanku prvega.
Zveni popolnoma paradoksalno, mar ne? No, to je tisto, kar nam poskusa povedati teorija "vezalk". Ta naziv je nastal zato, ker dobesedno pove, da vesolje ustvarja samega sebe; kakor ce bi se dvignili v zrak drzec se za vezalke na cevljih!
V tej osupljivi sliki stvarnosti, ki je enotna celota, katere najmanjsi del vsebuje vse drugo, se skriva mehanizem ustvarjanja. Nastanek vesolja ni dogodek, ki se je zgodil enkrat v preteklosti. Dogaja se neprenehoma, poteka v vecnem 'zdaj'.
Prizadevanje znanosti, da najde osnovni element, se je koncalo v osupljivem spoznanju, da le ta ne obstaja!!
Pravilneje je da je celo vesolje vzrok samemu sebi in da se za niti en njegov del ne more reci, da je osnovnejsi od nekega drugega dela. To cemur mi pravimo delec, je samo proces, medsebojno delovanje, medsebojna odvisnost celotnega ustvarjalnega sveta. Ce je bilo kaj osnovno, potem je to mreza ali igra razmerij ene samozadostne celote. Temelj stvarnosti je inteligenca in dinamizem vsebovan v enotnem polju. Lahko recemo, da to ni samo osnova, na kateri se gradi vesolje, temvec da je ta medsebojna igra enotnega polja edina resnicnost, ki obstaja.
Verjamem, da je do sedaj postalo nekaterim ocitno, da je svet drugacen od nase "racionalne" predpostavke. Dejali bi lahko, mnogo lepsi in vznemirlivejsi. Morebiti je pravi izraz caroben! Mar ni carobno vesolje, ki nastaja samo iz sebe in v vsakem svojem delu vsebuje sebe celega? In mar ni carobno to, da smo sami del te celote in da je ta del nas? Carobna je blazenost notranje izpolnitve pri dozivetju izkusnje zavesti po sebi. Tako je popolna in samozadostna! Mar bi mogla biti kaj manj kot to, ko pa v sebi zdruzuje vse druge izkusnje in pojave?
Pravimo, da ta izkusnja predstavlja "neomejenost"! Nas duh je svoboden, brez meja. Toda to je protislovno. Kako lahko obstaja zavest v necem, kar je neomejeno? S samim obstajanjem izkusnje se le ta omejuje. Kljub temu je to vseeno izkusnja, katero lahko vsak izmed nas podozivi! Protislovja in paradoksi so nelocljivi del duhovne dediscine sveta. Zaradi te znacilnosti je mnogokje le ta izgubila ugled in vrednost. Tudi danes zivimo v casu, ko nas veljavni sistem vrednot in znanstvena paradigma omejujeta pri razumevanju resnicnosti.
Moderna fizika pocasi, a zanesljivo spreminja ta polozaj. Opisani paradoks nastanka prvega delca se zdalec ni edini. besede kot "vecnost" ali "neskoncnost" so znacilni zgledi prepletanja fizike in duhovnih vsebin.
Pojmi casa in prostora so izginili ze s teorijo relativnosti. Uveden je skupen pojem prostorsko-casovni kontinuum. S teorijo enotnega polja, ki pa mora upostevati tudi kvantno teorijo gravitacije, je zadan udarec nasemu razumevanju teh pojmov. Prostor in cas sta se nam vselej zdela absolutni kategoriji; dani in vedno enaki. Besede kot neskoncno smo uporabljali, da bi opisali "neskoncno" majhne ali velike razdalje oz. casovna obdobja, pogosto ne dobro razumevajoc kaj to pomeni. Laik bi se lahko vprasal, zakaj menimo, da je raven reda 10na-33 cm najmanjsa? Kako vemo, da se jutri ne bo pojavil nekdo in trdil, da obstajajo sile, ki delujejo se na manjsih oddaljenostih? Mar "neskoncno" ne pomeni, da obstaja neskoncno stevilo drobnejsih in drobnejsih prostorskih in casovnih razmikov?
Ne, beseda neskoncno, povezana z enotnim poljem pomeni, da ne more biti manjsih razdalj, kajti tudi ta je neskoncno mala. Nas pojem prostora in casa je na makroskopski ravni posledica delovanja gravitacijske sile na masivne objekte ter interakcije nasih cutil z njimi, predvsem preko elektromagnetizma (svetloba). Nobena od teh dveh sil ne deluje na ravni enotnega polja. Njuno delovanje kot locenih sil se obcuti sele na sami povrsini, na mnogo bolj grobih ravneh razodevanja pojavnega sveta. Zato imata prostor in cas povsem drugacen pomen na ravni enotnega polja. Dejansko tam sploh ne obstajata. Vsak dogodek na ravni enotnega polja se dogaja 'zdaj' in 'tukaj'. Ni nicesar kar bi se lahko merili z metrom ali uro (spomnite se Fotini Markopolou Kalamare, pravi da "zelo dolgo traja").
Primer za ta paradoksalni pojav so crne luknje. Crna luknja nastane iz velike zvezde, ki se na koncu svoje zivljenjske poti zaradi mase sesede sama vase. Postaja vedno gostejsa (nevtronska zvezda--->crna luknja), s tem se sila gravitacije se naprej povecuje...vse dokler niti svetloba ne more pobegniti s taksnega telesa. Postane crna. Fiziki pravijo, da prihaja zaradi priblizevanja in sesedanja delcev v crni luknji ter delovanja izjemno mocne gravitacijske sile do popolne zakrivljenosti prostorsko casovnega kontinuuma okoli nje. Konkretno to ne pomeni samo, da taksnega pojava ne moremo videti, saj od njega ne prihajajo nobeni signali (akrecijski disk in vrtincenje snovi, ki pada vanjo in s tem emitira sevanje zaradi trkov delcev je drug pogled), marvec da se tudi cas v crni luknji ustavlja. Njen kolaps traja neskoncno dolgo. Obstaja v vecnem 'zdaj'. Najlepsi del pa sele pride. Ustavljanje casa velja za nas, opazovalce tega pojava! Za samo zvezdo se kolaps kot dogodek se naprej razvija in nekoc se bo tudi koncal. Postavljamo si vprasanje, kako dolgo traja kolaps v crni luknji?? Nek koncni cas ali neskoncno dolgo?? Odgovora na to vprasanje ni, ker je vprasanje popolnoma nesmiselno glede na pravo naravo vesolja v katerem zivimo. Sele na ravni enotnega polja pridemo do necesa absolutnega. Samo vecnost casa in neskoncnost prostora enotnega polja je absolutna kategorija. V polju koncnosti je vse spremenljivo. Pojavni svet je vprasanje gledisca (upam da poznate paradoks dvojckov)!!
Moderna fizika je krenila po poti subjektivnosti. Prvi korak je storjen v spoznanju, da ne moremo opazovati dogodkov, ne da bi v njih sodelovali. Nasi instrumenti delujejo na delce, ki jih zelimo opazovati. Nasa odlocitev, da merimo neko znacilnost opazovanega objekta, je odlocilna za dolocanje rezultata nasega eksperimenta. A to ni vse. Globoko znotraj strukture pojavnega sveta se nahaja znacilnost samoodnosnosti, ki dvomi o kateri koli objektivnosti. Zavest, subjektivni aspekt, se vpleta v obstoj vesolja. Ali je v teh razmerah prostor za objektivnost? In kaksne posledice ima le ta na spoznanje? Je znanje lahko sploh zanesljivo in dragoceno?
Stvarnost je celota, deli, ki jih opazamo, pa so odvisni od mesta, od koder jo opazujemo. Ker ne more oditi iz vesolja, ki zajema vse, neko mnenje zajema samo del resnicnosti oz. lahko recemo da zaobsega resnicnost v nekem stanju. Ker je resnicnost zavest, je spoznanje odvisno od stanja zavesti. V tem trenutku je samo matematika sposobna zaobjeti abstraktno resnico, ki se ji priblizujemo. Za razumevanje tega, si moramo pridobiti nove izkusnje. Samo na podlagi novega dozivljanja resnicnosti, katerega je vsak sposoben, bomo lahko razvili nova nacela in zamisli, ki nam bodo omogocila pravilno spoznanje in razumevanje resnicnosti. Brez spremembe v nasem dozivljanju sveta, brez izkustvenega priblizevanja pravi resnici o resnicnosti nasega vesolja se ne bodo pojavljala nova znanja niti nove tehnologije. Teorije in matematicne zakonitosti bodo ostale prevec abstraktne za vsakdanjo uporabo. Ce bi se to zgodilo, bi clovek ostal v stanju osupljivega cudenja pred carovnijo vesolja. Nikoli v njem ne bi popolnoma sodeloval. V polozaju brez moznosti za napredovanje, gledano v razseznostih vesolja, je vprasanje trenutka, kdaj bi izumrl ali izginil.
Razvoj zavesti je zaradi tega vprasanje obstanka. Je naslednja stopnica nase evolucije. Znanje o razvoju zavesti je dostopno vsem.
Znova si postavimo vprasanje o popolnoma zanesljivem znanju; ali le to obstaja ali pa je vse popolnoma subjektivno in spremenljivo. Znanje je opredeljeno kot posledica nekega odnosa, v katerega stopata objekt in subjekt. Znanje nastane, kadar subjekt na nek nacin dozivlja objekt. V vsakem znanju sodelujejo trije elementi (subjekt, objekt, proces med njima), ki poenoteni ustvarjajo celoto znanja. Vsaka nasa izkusnja je sestavljena iz treh dejavnikov. Prav tako smo ze ugotovili, da je tako znanje spremenljivo in odvisno od vsakega izmed treh elementov. Ob spremembi katerega koli od njih bo znanje razlicno. Zgodba o znanosti je zgodba o iskanju zanesljivega znanja, torej tistega znanja, ki se ne bo spremenilo. Objekti so zanesljivi (vsaj tako je bilo do pojava kvantne teorije), procese prav tako lahko nadziramo, medtem ko je subjekt najbolj nestabilen element. Ker je neulovljiv in spremenljiv je najbolje da ga ne vpletamo v znanstveni proces. Zavracanje subjekta je posledica neznanja o njem. Po drugi strani moderna fizika kaze, da to ni mogoce. Subjekta ne mogoce zavreci. Igra pomembno vlogo pri pridobivanju znanja. Vlogo, ki je vsaj enakovredna, ce ne celo pomembnejsa od vloge objekta in procesa spoznavanja.
Spoznanje je omejeno z naravo in anatomijo nasih cutil. Vemo da se percepcija barv pri razlicnih organizmih razlikuje. Npr. celica cebelinega ocesa je najobcutljivejsa za rumeno, modro in ultravijolicno, celica cloveskega ocesa pa se najbolje odziva na rdece, zelene in modre dolzine. Cebele so zaradi notranje strukture ocesa skoraj slepe za rdeco, ljudje pa za UV svetlobo. Rezultat je popolnoma drugacna percepcija istega objekta. Rdeci cvet je cebeli neviden, a ker ta odseva UV svetlobo, za katero smo mi slepi, cebela vidi cvet v neki drugi barvi, za katero nimamo besede v nasem jeziku, ker je nismo nikoli opazili. Na vprasanje kaksna je DEJANSKA barva cveta, smo prisiljeni odgovoriti, da ne obstaja kaj takega kot je 'prava barva' cveta. Le ta je popolnoma subjektivna izkusnja, ki ima s strukturo cveta zelo malo skupnega. Tocneje, barva cveta je izraz cutilnega sistema, receptorjev in notranjih nevronskih povezav opazovalca, tako da beseda "barva" v njegovi odsotnosti nima nobenega pomena.
Se zanimivejse je, da se percepcija objekta razlikuje znotraj pripadnikov iste vrste. Joseph Hubel in David Weisel sta izvedla zelo zanimiv poskus z mladimi mackami. Dve skupini pred kratkim skotenih muckov sta odrascali v popolnoma razlicnih okoljih. Ena je odrascala v 'navpicnem', druga v 'vodoravnem' okolju. To pomeni da je bila prva skupina v prostoru, katerem ni bilo niti ene vodoravne linije. Vse je bilo izoblikovano tako, da so bile oci muckov izpostavljene samo navpicnim linijam, Pri drugi skupini je bilo obrnjeno: ni bilo niti ene navpicne linije, njihov svet je bil povsem "vodoraven". Ko so mucki odrasli, so jih spustili v obicajno navpicno-posevno-vodoravno okolico. Kaj se je zgodilo? Mucki, ki so odrascali v "vodoravni okolici", so se zaletavali v noge stolov, saj so bili popolnoma nesposobni opaziti navpicni obris. Kljub temu da je bil stol dejansko tu ter organ vida nedotaknjen, ga mucki niso bili sposobni opaziti. Podobno je bilo tudi z drugo skupino muckov, ki ni opazala predmetov z vodoravnimi linijami. Zaradi pomanjakanja drazljajev iz okolice se niso razvile nevronske vezi, ki bi omogocile doloceno izkusnjo.
To velja tudi za nas ljudi. Vidimo in dozivljamo samo tiste drazljaje, katerim smo ze bili izpostavljeni. Kadar se pojavi nekaj, za zaznavanje cesar ne obstaja ze utemeljen nabor nevronskih povezav, torej ce se ni predhodne izkusnje, mi tega "nekaj" preprosto ne bomo opazili. Dobesedno slepi bomo za taksen pojav ali zamisel (op. Ko sem bil mlajsi nikoli nisem imel zaradi svoje lenobe izkusenj za brisanje prahu v svoji sobi in ta predhodna (ne)izkusnja je strasno jezila mojo mamo saj prahu preprosto nisem opazil. Scasoma ko odrastemo, nove nevronske povezave pospesi boljsa polovica in takrat postane tudi clovek pozoren na nekaj cesar nikoli ni opazil
). Ker je vecina nas izpostavljena isti mnozici drazljajev, zaznavamo svet podobno. Objektivnost je samo dogovor med vecino nas glede na nase subjektivne izkusnje. Ce kdo dozivlja svet drugace ter opisuje drugacne izkusnje, ga radi poimenujemo 'mistik' ali 'ekscentrik' ali celo kaj vec. Nova znanost spoznava, da resnica prihaja v mnostvu izrazov ter je zategadelja strpnejsa.
Do sedaj nam je postalo jasno, da sprememba objekta in procesa spoznavanja porajata spremembo nasega znanja o resnicnosti. Spomnimo se, da je fizika uvedla pojem 'soudelezenec' namesto opazovalec. Ce zelimo zanesljivo znanje, je ocitno, da moramo posvetiti vplivu subjekta na proces spoznavanja se posebno pozornost. Sprememba subjekta je dolocena s stanjem zavesti. Subjekt se razlikuje v razlicnih stanjih zavesti. Oblike zavesti ter njen razvoj so kljucni elementi nasega iskanja zanesljivega znanja ter resnice o svetu v katerem zivimo.
Pri potopitvi samega vase so tako subjekt, kot objekt, pa tudi proces ki se dogaja med njima ena stvar. Zavest pozna sebe s pomocjo same sebe. "Cisto" in "absolutno", ker ni nic drugega razen enega samega elementa zavesti in ker je nespremenljivo in vedno isto! Zavest je vedno ista zavest in kadar le ta pozna sebe se ustvari poseben edinstven polozaj, ki se razlikuje od katere koli izkusnje. Zavest je edinstvena ne samo zaradi samega dozivljanja, marvec tudi zaradi dejstva, da je edino zares zanesljivo znanje. V slehernem drugem znanju je moc zaslediti element nezanesljivosti in spremenljivosti. V izkusnji zavesti po sebi, v znanju, ki ga ima lahko zavest o sebi, ni sprememb. To znanje je isto za vsakogar. Ponovljivo je kadarkoli in kjerkoli in vselej ima iste lastnosti. To ni niti trditev, niti domneva; obstoj cistega ali absolutnega izhaja iz znanja kot celote subjekta, objekta in njunega odnosa ter uporabe tega razumevanja pri izkusnji samoodnosne zavesti.
Razmislimo za trenutek, kaj to pomeni za nase razumevanje objektivne stvarnosti. Iskali smo oporno tocko, zanesljivo znanje. Videli smo, da sprememba bodisi objekta, bodisi procesa spoznavanja ustvari iz t.i. "objektivne" stvarnosti nesmiselno zamisel. Zatem smo posegli po subjektu ter tam, v globinah ciste subjektivnosti, zadeli ob nekaj, kar se nikoli ne spreminja. Ali ni zanimivo prav to, da od klasicne znanosti zavrzena subjektivnost nosi v sebi zametek popolne in absolutne objektivnosti? Pri pojasnjevanju sistema razvoja zavesti je Maharishi pokazal, da lahko ta element nespremenljivosti, vsebovan v izkusnji zavesti po sebi, sluzi kot temelj zanesljivega spoznavanja stvarnosti pri cloveku, cigar zavest je popolnoma razvita.
*******************************************
Osnova za tekst je intelektualna lastnina Adriana Predraga Kezeleta, diplomantu logopedije in defektologije na Fakulteti v Zagrebu in Maharishijevi Evropski raziskovalni univerzi v mestu Comi v Italiji in Univerzi v Spaniji in je citirana iz knjige Korak naprej. Najpomembnejsi izvor znanja in inspiracije je Maharishi Mahesh Yogi (priporoceno delo: The science of Being and the art of living), diplomirani fizik in filozof delujoc v ZDA in Indiji.
Rad bi se z vami družil tudi v živo, povejte mi če se kdaj mudite v moji okolici LJ, Moste.
