Za nemoteno delovanje te spletne strani uporabljamo piškotke. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z našo politiko piškotkov. Nadaljuj
Lunin net

Hitri skok na vsebino


Fotka

Tesnoba, anksiozna stanja


  • Prijavi se, če želiš komentirati
* * * * * 1 x ocenjeno
443 komentarjev na to temo

#1 soncnica

soncnica
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 262

Objavljeno: 12. november 2003, 16:35

Zanima me, če imam morda kdo izkušnje z zdravljenjem tesnobe z alternativno medicino.
Kaj priporočate oz. katere metode so najbolj učinkovite.

Hvala xrolleyesx

#2 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 12. november 2003, 17:38

Zagotovo so poleg dihanja -tod pa se posebej- najbolj ucinkovite pozitivne afirmacije, joga in meditacije.
Sicer pa tudi druge terapije in samoterapije, kristaloterapija, akupresura itd...
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#3 Kreativa

Kreativa
  • ŽeČistoDomači
  • PipPipPipPipPip
  • Št. objav: 235

Objavljeno: 12. november 2003, 17:48

najdi si vsaj eno stvar, ki te veseli in če te bo dovolj zokupirala, ti zaposlila misli, bo anksioznost kar izginila ... manj ko misliš na to in bolj ko misliš na kaj drugega, lažje bo šlo ... proč x:)x

#4 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 12. november 2003, 17:53

Kreativa - :palec:

Res je, Soncnica - to je dbest 'recept'... x^x
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#5 soncnica

soncnica
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 262

Objavljeno: 12. november 2003, 18:28

Hvala za odgovore.

Marsa, katere pozitivne afirmacije pa se ti zdijo najbolj primerne?

#6 ariel

ariel
  • NeČistZačetnik
  • PipPip
  • Št. objav: 19

Objavljeno: 13. november 2003, 21:53

živijo! jaz imam z zdravljenjem tesnobe že nekaj uspehov - vedno namreč iščem moteče energije, pogledam, kam so se usedle (fizis, astral, mental), pogledam kakšno škodo so naredile in ustrezno ukrepam - odstranim moteče energije, naredim uzkladitev, aktiviram proces ozdravitve in naredim zaščito da se ta moteča energije ne vrne. pogledam še ali je vzrok karma ali je splet okoliščin, če izvira iz prejšnjih življenj,...

se pa moja metoda imenuje mistična medicina in jo delam direkt po navodilu duhovnega vodstva - oni me vodijo in dajejo odgovore! če te zanima, mi piši na j.starc@volja.net ali pa na pinkpanter@bluemail.ch, če volja ne dela (včasih se tudi to zgodi)

delam na daljavo, rabim pa sliko, ime in priimek, lahko še datum rojstva. za ostalo pa vprašaj!

lep pozdrav!

#7 dominko

dominko
  • NeČistZačetnik
  • PipPipPip
  • Št. objav: 29

Objavljeno: 2. februar 2004, 16:13

Ta forum mi je zelo všeč. Zato bom tudi jaz predstavil svoj problem in upam, da bom dobil kakšen nasvet.

Star sem 25 let in do sedaj še nisem imel kakšne resne izkušnje v ljubezni in spolnosti. Do sedaj sploh nisem imel še punce in to me najbolj boli, ker bi rad imel človeka ob sebi, s katerim bi se pogovarjal in mu zaupal. Punce sem iskal "na silo". Sem najmlajši otrok v družini. Od staršev sem se naučil "obrazcev razmišljanja" v tej smeri, da je treba garati, delati doma, se bo že kaj našlo za delat", varčevati, ne zapravljati denar, nikamor iti, ker se lahko kaj zgodi in tako naprej, saj veste, a ne. Nekako sem vedno pod pritiskom staršev. In tak sistem razmišljanja se je nekako usidral v notranjost mene, saj je čist logično.
S prihodom v civilno vojsko pred približno 1 letom sem začel resno razmišljati drugače. Takrat nisem bil veliko doma, tako, da sem občutil, kako je živeti sam, stran od doma, razmišljaj sem o sebi, kje bom živel, kako bom živel, kaj bo zmano ..... En večer smo šli s prijatelji ven in tam sem spoznal eno prijazno punco, zelo energično. Saj sem se z njo pogovarjal, ampak nisem bil sproščen, nekako sem se počutil utesnjenega, manjvrednega, spet sem na silo nekaj delal, da bi jo "zapecal". Po tem sva se še nekajkrat videla potem pa konec. Mislim, da je bil to višek in vzrok za moje nadaljne občutke. V tem obdobju, ko sem bil v vojski, po tem dogodku, sem se začel zapirati vase, občutil sem strah, depresijo, tesnobo. Ponoči nisem mogel spati, zbujal sem se. Vse se je nadaljevolo v panične napade (torej nespečnost, tesnoba, strah, siljenje na jok, napetost, krči, glavobol, strah pred množico, občutek, da bom padel v nezavest, ljubosumje in podobno). Mislim, da sem delal proti svojim najglobjim vrednotam in prepričanji. Živim po "starševsko" (njihovi pritiski nad menoj, njihova kontrola, mislijo, da brez njih ne bom nič zmogel), čeprav je to vse proti moji volji.
Zaradi vse hujših napadov sem poiskal pomoč psihiatra. Povedal mi je da sta moja problema (razmere doma in nič izkušenj v ljubezni in spolnosti) povezana. Povedal mi je še, da služim staršem namesto, da bi služil sebi. To moram spremeniti in začeti služiti sebi, npr. tako, da se odselim na svoje, saj imam vse pogoje (službo, plačo, avto .... ). Tisto, kar delam (kar nekako "moram") in tisto kar čutim v sebi (kar si želim) ni v ravnovesju, zato pride do tesnobe... Predpisal mi je pomirjevala, kasneje pa še nekajkrat opravil pogovore z mano. Pred 3 meseci sva se dogovorila za jemanje antidepresivov. Po jemanju teh nekako slabše ni razen nekaj obdobij hudih napadov, veliko boljše pa tudi ne, ampak bom nadaljeval z jemanjem, saj je njihov učinek viden po dolgotrajnem jemanju. Redno prihajam na pogovore.
Začel sem živeti po svoje, veliko razmišljam o sebi, veliko se gibam (rolanje, fitnes, badbinoton, bližnji hrib), berem, udeležujem se raznih delavnic o osebni rasti, druženje s prijatelji... Vendar je zelo težko spremeniti v sebi zasidrana razmišljanja. Ko živim po svoje in delam v nasprotju z "starševskim razmišlanjem", je prisoten strah, tesnoba ....... To zelo boli, neznam opisati kako, vendar je strašno. Dokončno sem se odločil, da se preselim na svoje. To si res zelo želim. Našel sem si že stanovanje, vendar trenutno čakam na dokončni odgovor lastnika.
Vendar kljub nekaterim pozitivnim spremembam v zvezi z mojimi paničnimi napadi še vedno skoraj vsak dan občutim strah, da se bo kaj zgodilo, še vedno me je strah, ko grem v kašen velik trgovski center. Velikokrat sem počutim manjvrednega, pod nivojem ostalih, občutim, da nisem vreden punce, življenja nič. Kar bojim se nekaterih mojih vsakdanjih dogodkov, ki sledijo.
In največji problem:
KAKO NAJ STARŠEM POVEM, DA SE BOM PRESELIL NA SVOJE (ko bom 100 % vedel o stanovanju). Mama bo začela jokati, oče pa vpiti. Nekako vsi pričakujejo, da bom jaz doma, ker sem najmlajši.
Saj si rečem, da bo vse OK, povedal bom na lep način že malo prej, saj se ne bom na hitro preselil, počasi pa bo. Saj je to življenje samo moje in od nikogar drugega. A potem pa spet tako nepričakovano pride tesnoba, strah, manjvrednost, občutek nesposobnosti .......

Hvala za nasvete in mnenja, zelo si jih želim.

#8 Mick

Mick
  • D član
  • Št. objav: 18 126

Objavljeno: 2. februar 2004, 16:23

Pozdravljen Dominko x;)x

Vsi se ali pa smo se srečevali z različnimi vrstami tesnobe, ne misli, da se to samo tebi dogaja. Že iz tvojega "stila" pisanja je čisto jasno razvidno, da si popolnoma enakovreden drugim ljudem, bi rekel, da večino v marsičem celo presegaš. Sam menim....pojdi od doma......ustvari si svoje življenje :palec:. Toliko....čisto na kratko.....večino si si tako že sam odgovoril. x;)x Z nekaterimi strahovi se pa bo pač treba resno spoprijeti.......pogledati vase in odkriti vzrok zanje..........ter ga odpraviti.......verjetno ne bo lahko. x^x
Nikogar ne obrekujem, samo govorim, kar mislim.
K. Čapek

#9 mari

mari
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 311

Objavljeno: 2. februar 2004, 16:27

Dobrodošel med nami!

bravo...... za začetek novega življenja........... za svoje stanovanje........... za svoje lastno življenje..... definitivno si na dobri poti in nikar z občutkom manjvrednosti!!!! Ga ni!

Starši bodo že prenesli! Saj vendar ne pričakujemo od svojih otrok, da bodo celo življenje na naši kvadraturi, kajne?!?!
Nikar se ne ukvarjaj kaj si bodo mislili starši! Mame vedno jokajo ob tej novici in fotri vedno vpijejo! Se tvoji prav nič ne razlikujejo od drugih! Tipična reakcija! Naredi korak naprej (kot si ga že) in razmišljaj o sebi! x;)x

:palec: :palec: x:)x x:)x

#10 cosma

cosma
  • D član
  • Št. objav: 5 694

Objavljeno: 2. februar 2004, 16:28

:detelca: , za pogum, ki si ga že pokazal.

Veliko si že naredil. veliko te še čaka. Ko boš v sebi odločen trdno, takrat boš odšel, takrat te ne bodo več premaknile materine solze, ne očetova očitanja....pot je dolga in težka, kot si sam rekel hodiš na pogovore, to je tvoja baza. Delaš prav in tvoja starša te ovirata in manipulirata s teboj. Zakaj ne bi smel oditi od doma, če želiš? Nikjer ni zapisano tako pravilo. Tvoja starša sta sebična, vzemi življenje v svoje roke. Povej jima, da ju imaš rad in da boš vedno njun sin.

Osreči sebe, to je smisel tega življenja. Veliko trdnosti in dobre volje na tvoji samoosvojitveni poti ti želim :flower:
Jas te mam tak rada
I am feeling very olympic today
Is time the only thing you are waiting for?
Ni nujno, da si nor, da pišeš tukaj - pomaga pa!

Old friends pass away, new friends appear. It is just like the days. An old day passes, a new day arrives. The important thing is to make it meaningful: a meaningful friend - or a meaningful day.
Dalai Lama
Majhne usluge prijateljstva so tisočkrat vrednejše kot bleščeča darila, s katerimi nas poniža nečimernost darovalca. (Goethe)

#11 Star12

Star12
  • Vajenček
  • PipPipPipPip
  • Št. objav: 58

Objavljeno: 2. februar 2004, 16:34

dominko

Sooči se s tem kar si resnično želiš.
Daj sebi prednost kar se tiče svojega ustvarjanja prihodnosti.
Domačim pa povej, da jih imaš nadvse rad in seveda govori jim tudi to, da si želiš iti na svoje, počasi jih pripravljaj na to - kot pišeš.

Ampak je pa čutiti tudi v tebi še neke strahove, ki ti omejujejo svobodo.

Tvoja mati te bo razumela, samo resnično moraš biti Iskren:)
Simona-simsi

#12 pokowc

pokowc
  • Brez statusa
  • Št. objav: 5 844

Objavljeno: 2. februar 2004, 16:51

a da ga bo mama razumela, hmm...ceu layf ga je stiskala nekam notr˝, zavedla pa se ni,da je vezana s fotrom.
Pojdi v svet, kjer te čaka druga polovica x:Dx :palec:

#13 tiana

tiana
  • Vajenček
  • PipPipPipPipPip
  • Št. objav: 167

Objavljeno: 2. februar 2004, 17:23

Tudi jaz sem v podobni situaciji, kar se staršev tiče, čeprav niti slučajno nimam pogojev, da bi šla od doma. Če imaš možnost-bejži od doma! Tudi od mene se pričakuje, da bom ostala doma, čeprav me drugače ne omejujejo glede tega, kam hodim in kdaj pridem. Enostavno duši me že doma. Starši po moje ne mislijo nič slabega, samo zaščititi hočejo otroka, ki to več ni.

#14 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 2. februar 2004, 17:33

Zivjo Dominko in zelo dobrodosel! x:)x :palec:
Cestitke za pogum in iskrenost, naredil si pa ze veliko korakov.
In kot so se ti vzorci vate leta (tisoce trenutkov) vcepljali, prav tako potrebujejo cas, da se razblinijo oz. da zadeve pri sebi postavis na novo.
Zdaj si na dobri poti, vsak test, testek, pa je tezji kot predhodni - sicer bi ostali na nivoju 1+1.
Ne upam se ti reci, nehaj z antidepresivi, ker to ni v moji pristojnosti..... pa vendar, osebno imam mnenje in to mnenje je v bistvu slabo oz. negativno... Star si 25 let, madonca, ne bos zdaj startal s temle - premnogi vec nikdar ne morejo brez.
To, kar ze pocnes (vkljucil si se v razne organizacije, hodis med ljudi...) - to je OK, zelo... to je prava pot.
Starsem povej, da se bos preselil, ker si se ti sam tako odlocil (nikar prevec ne utemeljuj in ne razlagaj, za to bo kasneje dovolj casa - sicer se bos ujel na slabi vesti in obcutkih krivde, cesar se ze sicer otepas, v bistvu).
Kar ti bom svetovala, se ti bo zdelo zelo dolgocasno ali bos skepticno stalisce zavzel, pa vendar: najboljse, kar lahko storis je, da se vpises na jogo (ali se eno uro dnevno rekreiras, ce se le da v naravi) in da si izberes nekaj pozitivnih afirmacij in si jih cimveckrat ponavljaj.
Npr.: rad se zbudim v dan, saj mi bo prinesel nove priloznosti in nekaj zelo dobrega. In podobno.
Nic ne de, ce si bos vcasih tezko verjel (*vabim te in predlagam ti, da si preberes temo afirmacije, kjer smo veliko o tem ze govorili) - morda si ze preizkusil, ampak ce si, sem skoraj 100%, da nisi bil dovolj vztrajen in/ali si nehal 'tik pred zdajci'.
Vcasih se tako ob zacetku 'zdravljenja' pojavijo vsi mogoci simptomi, kar je prinesel proces zdravljenja sam, vendar to vodi v ozdravitev.
Punce, veselje, sreca - to vse bo prislo, ko bos sam s sabo zadovoljen. Bos videl, obljubim. :vio:

Da pa ne bos mislil, da govorim kar takole, da sama ne poznam teh obcutkov, ko je samota in obup lahko toliksen, da dejansko lahko to fizicno boli. Vem, kaj je in kako, ko te dusi od same tesnobe in stiske.
In zato tudi vem, da se tole da shendlati.
Sam in z lastno voljo in dobrimi nameni.

Pa se nekaj - imam izredno tremo, kjerkoli se pojavim. Zdi se mi, da imam to in ono, ce me kdo pogleda, vcasih mislim, da imam kaj na nosu ali da je kaj narobe z mano...
A ti zagotavljam, da nikakor ne delujem tako - hocem ti pa reci, da vsakdo pozna tele obcutke in da tudi 'najvecji frajerji' niso (vedno) taki Jacki kot naj bi kao bili. x:)x

Srecno! xsrcx :palec:
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#15 Ksenia

Ksenia
  • D član
  • Št. objav: 14 206

Objavljeno: 2. februar 2004, 17:42

In nekje čaka dekle prav nate :palec:
Srečna bo lahko, ker bo spoznala fanta, ki razmišlja o življenju in bo znal ceniti njeno ljubezen...
Veliko sreče v življenju in prepusti se toku x;)x

#16 bigm

bigm
  • D član
  • Št. objav: 907

Objavljeno: 2. februar 2004, 18:45

Dominko, lep pozdrav!

Res si zelo lepo opisal svoje stanje. Tako prepričljivo, da sem tudi sam sebe videl v tvojem opisu. Več ali manj smo vsi šli v mladosti skozi podobne mline. Eni smo se prej izkopali iz njih, pri nekaterih pa gre stvar malo bolj počasi. Ti si bister fant, lepo analiziraš svoje stanje, nič ne olepšuješ stvari. Podal si res objektivno sliko. Točno torej veš, kaj je narobe. Le tega ne veš, kako se skobacati iz tega močnika.

Mislim, da so že pred menoj podali veliko koristnih napotkov. Kaj naj še dodam. To, da hodiš ven, v družbo, da se rekreiraš, to je predpogoj za rešitev problema. Srčiko problema pa jaz vidim v tvojem strahu in skrajno mizerno samopodobo. Veš, ampak nasprotje strahu ni pogum, ampak ljubezen. Ljubezen ne v erotičnem pomenu, ampak v smislu, da iskreno želiš vsem stvarem in vsem ljudem samo dobro. Nekaj takega, čemur pravijo budisti sočutje. O ljubezni so pisali že tu pred menoj. Jaz bi dodal le to, da moraš izkazovati ljubezen najprej sebi. Če sebe nimaš rad, potem ne moreš v celosti izkazovati ljubezni drugim.

Ti poznaš mamo in očeta in boš najbolje vedel, kako jima boš z ljubeznijo objasnil, da je zate nujno, da začneš življenje na svoje. Verjamem, da te imata mama in oče rada, vendar ne ravnata prav. Otroci namreč niso naša lastnina, ampak so nam dani le na posodo. Naša dolžnost je, da pomagamo otrokom odrasti in da jih naučimo samostojnosti. Ko pa odrastejo, jim moramo pustiti, da živijo svoje življenje. Z vsemi uspehi in neuspehi. Če tvoja starša tega ne bosta doumela, je tvoja dolžnost, da ti pretrgaš popkovino. Pri 25 letih je to tvoja dolžnost. Če tega ne boš storil, boš postal "star otročaj", kakor je take pojave zadnjič ocenila neka novinarka.

Torej, Dominko, čimprej se odseli od "doma" in si ustvari svoj dom. Ne pusti se pregovoriti z morebitnimi maminimi histeričnimi napadi in ne pusti se ustrahovati z očetovim kričanjem. Imej se rad. Ko boš začutil ljubezen do sebe, se bo izboljšala tvoja samopodoba, postal boš čedalje bolj samozavesten in našel boš tudi dekle, kakršno potrebuješ. Veš, ko se bo izboljšala tvoja samopodoba in ko boš popravil svojo samozavest, bo to prav žarčilo od tebe in to bo začutila tudi tvoja okolica. "Si, kar misliš", pravijo modri ljudje. Verjemi, da je res tako.

Začni danes! Povej si, da si vreden vsega spoštovanja in ljubezni. Imej se rad in ljubeče razmišljaj tudo o svojih starših, čeprav se boš odselil od njih. Spoznaj, da si sposoben živeti samostojno in sprejeti odgovornost za svoje življenje. Težave, kakršnekoli že so, niso ovira v našem življenju. So le izziv, priložnost, da jih premagamo.

Dominko! Pričakujem, da se nam boš kmalu javil z novico, da se je tvoje življenje spremenilo na bolje. Saj veš. Življenje je v tvojih rokah.
Naj vam bo vsak dan najlepši dan!

bigm

#17 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 2. februar 2004, 18:48

... Dominko! Pričakujem, da se nam boš kmalu javil z novico, da se je tvoje življenje spremenilo na bolje. Saj veš. Življenje je v tvojih rokah.

BigM - :palec:

Dominko - tudi jaz to pricakujem in tudi vem, da bos uletel s temle. x:)x x;)x :vio:
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#18 Mateja

Mateja
  • D član
  • Št. objav: 5 354

Objavljeno: 2. februar 2004, 19:09

Da pa ne bos mislil, da govorim kar takole, da sama ne poznam teh obcutkov, ko je samota in obup lahko toliksen, da dejansko lahko to fizicno boli. Vem, kaj je in kako, ko te dusi od same tesnobe in stiske.
In zato tudi vem, da se tole da shendlati.
Sam in z lastno voljo in dobrimi nameni.

Pa se nekaj - imam izredno tremo, kjerkoli se pojavim. Zdi se mi, da imam to in ono, ce me kdo pogleda, vcasih mislim, da imam kaj na nosu ali da je kaj narobe z mano...
A ti zagotavljam, da nikakor ne delujem tako - hocem ti pa reci, da vsakdo pozna tele obcutke in da tudi 'najvecji frajerji' niso (vedno) taki Jacki kot naj bi kao bili.  x:)x

Srecno!  xsrcx  :palec:

Dominko, pozdravljen :palec:

Tole, kar ti je Marsa napisala - se kar podpišem ... tudi meni so že moleli pod nos antidepresive, tesnoba, napadi panike in vse tisto, kar si našteval, pa so bili res takšni, da sem jih tudi že skoraj začela jemati... no, pa jih nisem, pač pa sem izbrala drugačne načine... joga, tibetanske vaje, t'ai chi, sprehodi v naravi, zeliščni pripravki za lajšanje takšnih stanj...

Daj zdaj sebe na prvo mesto, ne razmišljaj toliko o tem, kako se bodo počutili in reagirali starši (to je njihova stvar - s tem se boš enkrat tudi sprijaznil, da nisi ti odgovoren za to), pa tudi o dekletu zdaj ne razmišljaj... vzemi si ta čas samo zase...

... upam, da se boš v tem času še kaj oglasil... tudi to pomaga, da takole malo poklepetaš na forumu... boš presenečen, koliko ljudi ti želi dobro in te vzpodbuja in podpira ... to je res lep občutek in še kako dobrodošel, kadar se znajdeš v težavah... xsrcx

Drži se, Dominko... sicer pa - tukaj smo x:)x

#19 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 2. februar 2004, 19:31

Dominko - poslusaj Matejo - ima redko kombinacijo - srce in razum, zacinjeno s sirokim duhom in s smislom za humor.

Nekega psihiatra bos placal x$ ali pac € - tule pa ti je dano, da dobis iz prve roke, kot recemo, in iz srca, ne samo mnenje, pac pa energijo.
Ni nakljucje, da Mateja dela v pedagoskem poklicu.
Kar se tice tolerance in razumevanja, pozitivne energije in blagega vodenja - sem jaz totalen muki proti Mateji. x:o)x x:Dx :8):

xsrcx :palec: - resnicno - Mateja je totalna Carica, z veliko zacetnico celo. Naj te ne spravim v zadrego, oprosti, Mateja, vendar je res; in zakaj ne povedati?
ZDAJ sem. Zdaj je tukaj. x:)x
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#20 Mateja

Mateja
  • D član
  • Št. objav: 5 354

Objavljeno: 2. februar 2004, 19:44

Naj te ne spravim v zadrego, oprosti, Mateja

Marsa - si vedela, ane... da sem zdaj v totalni zadregi xredx ... in hvala x:Xx xsrcx

#21 Mick

Mick
  • D član
  • Št. objav: 18 126

Objavljeno: 2. februar 2004, 19:50

Drži se, Dominko... sicer pa - tukaj smo  x:)x

xyesx xrainbowx xokx
Nikogar ne obrekujem, samo govorim, kar mislim.
K. Čapek

#22 rachek

rachek
  • D član
  • Št. objav: 1 681

Objavljeno: 2. februar 2004, 20:00

Pozdravljen.

Neke podobne težave so v neki meri, sicer veliko manj, dajale tudi mene. Vedi, da si se v ta svet rodil zaradi sebe, tako, kot se bodo tvoji otroci(če jih boš kdaj imel, seveda x;)x ) zaradi sebe. Če se bojiš ljudi, te muči socialna fobija. Jaz sem šele pred kratkim izvedel, da sem jo nekoč imel, zahvaljujoč pokowcu. x;)x http://www.nebojse.com

Antidepresivi niso rešitev na dolgi rok, srčno upam zate xsrcbumx , da jih nekega dne ne boš več potreboval.

KAKO NAJ STARŠEM POVEM, DA SE BOM PRESELIL NA SVOJE (ko bom 100 % vedel o stanovanju). Mama bo začela jokati, oče pa vpiti. Nekako vsi pričakujejo, da bom jaz doma, ker sem najmlajši.

Nič ni tako težkega v življenju, da se ne bi dalo uredit, pa čeprav na začetku izgleda brezupno. Sicer to ne bo delovalo takoj, ampak šele čez nekaj časa, vedi pa, da če oni tvoje suverene, samostojne odločitve ne morejo sprejeti, TO NI TVOJ PROBLEM!, ampak njihov problem.

Pravzaprav so več ali manj vsi takšni starejši ljudje, ki tarnajo in jokajo, kako so jih vsi otroci zapustili in kako so oni osamljeni in bogi, v resnici navadni gnjavatorji. Vem kako to gre, sem še pred osmimi leti pošto nosil po deželi (preko študentskega servisa). Tudi jaz sem imel smolo in se rodil takšnim ljudem. Gnjavatorji ne morejo sprejeti tega, kakšen si. Neprestano: "s teboj je nekaj narobe in moraš se spremenit, s teboj je nekaj narobe in moraš se spremenit, s teboj je nekaj narobe in moraš se spremenit, s teboj je nekaj narobe in moraš se spremenit ... :xx!:

#23 Tamburin

Tamburin
  • D član
  • Št. objav: 2 762

Objavljeno: 2. februar 2004, 23:24

Dominko, kaj pa, če se te starši tako oklepajo ravno zaradi te tvoje tesnobe, nemoči, občutka manjvrednosti...? Mogoče te pa želijo zaščititi, te imeti stalno pod kontrolo itd. ravno zaradi tega, ker jim ne pokažeš svoje zrelosti, odraslosti, odgovornosti, in te zaradi tega imajo še vedno za majhnega, nebogljenega otroka, čeprav si po letih že polnoleten in odrasel.

Če ti je kaj v tolažbo, naj ti povem, da pri meni ni bilo kaj dosti drugače. Oče je bil celo užaljen, ko sem odšla od doma - zelo prizadeto mi je rekel: "Aha, me zapuščaš..." Halooo? A je bil z mano poročen? :eek: Mama me je pa itak vedno zaničevala... Ampak, ko sem jim pokazala, da lahko živim brez njih, so tudi oni spremenili odnos do mene.

Preprosto moraš sam odrasti, da te bojo imeli tudi drugi za odraslega. Samo letnica rojstva ni dovolj.
Sem pa tudi jaz mnenja, da si na dobri poti, ko praviš, da se ukvarjaš s tem in onim in da se družiš z ljudmi... Čimveč bodi v družbi, kjer se dobro počutiš. :palec: Saj bo! Nekateri še pri 50-ih letih niso prišli tako daleč kot ti, da bi vsaj razmišljali o sebi.

#24 daisy

daisy
  • D član
  • Št. objav: 889

Objavljeno: 3. februar 2004, 00:08

Dominko, hojla, sedaj si pa prišel s svojim vprašanjem še na moj "domači" forum. Tu sem bolj doma- odgovorila sem ti pa že drugje.
Upam, da ti uspeva kar si se namenil- samo nič se ne javljaš- kako ti gre?

Le pogumno naprej ! x:)x

Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dan razum, da ločimo med enim in drugim.

#25 dominko

dominko
  • NeČistZačetnik
  • PipPipPip
  • Št. objav: 29

Objavljeno: 3. februar 2004, 16:22

Lep pozdrav vsem skupaj. Kar ne morem verjeti, da je toliko dobrih ljudi na svetu. Ampak sem prepričan, da vi ki mi podajate nasvete in mnenja, ste sigurno že bili v podobni situaciji, kajti če niste bili je težko razumeti moje občutke.
Moram povedati, da mi ta mnenja in nasveti dajejo res ogromno energije za ta trenutek, ki ga zdaj živim, ne gledam namreč več tako v prihodnost, ker potem ne živim današnjega dne. Preteklosti se pa res ne morem tako znebiti. In ne bom se vam zahvaljeval, kot mi je že na nekem forumi povedala ena članica, da to če lahko komu pomagamo, je božji dar, in dobro, da je res toliko takih ljudi. Nikoli se ne ve, če boste vi jutri potrebovali pomoč, lahko vam bom mogoče jaz kaj predlagal in z veseljem vam bom, ker me to osrečuje, če lahko komu kaj svetujem.

Zavedam se, da vi ne boste mogli narediti nič namesto mene, vse bom moral naredit jaz, vendar mi te veše besede toko veliko pomenijo in dajejo energijo, res nekaj fantastičnega. Hvala bogu, da sem se spomnil na te forume. Tudi na drugih forumih dobivam ogromno nasvetov. Sploh ne morem spremljati vseh odgovorov, vezan sem namreč na internet v knjižnici, zaenkrat še nimam svojega računalnika.

Glede antidepresivov pa nimam takih negativnih mnenj. Jemljem jih pod nadzorom osebnega zdravnika in psihiatra. Razen začetnih negativnih reakcij in še nekaj kasnejših nimam zdaj kakšnih problemov. Pozitivnega učinka tudi ni tako čutiti. Ampak saj nisem pričakoval od teh tablet tako občutno hitro boljše počutje. Učinek je viden po dolgotrajnem jemanju.
Skratka vse je pod nadzorom psihiatra, ki pa se na rednih kontrolah tudi veliko ukvajrja zmano v obliki pogovorov. Skratka zaupam mu.

Kar se tiče tesnobe: navzven se to ne vidi tako opazno. Doma pa sploh ne nameravam kazati teh občutkov (in jih tudi ne kažem), ker bi se potem ustrašili in bi vedno stali okrog mene. Potrudim se, da se doma kažem zelo samozavestno in to mi ratuje. Ko pa imam tesnobne napade (žalost, pa saj ne znam opisati občutkov) me pa sploh nihče ne vidi, tako da doma ne vejo o moji bolezni.

Nekdo mi je omenil (če se ne motim "star12"), da je čutiti v meni neke strahove, ki mi omejujejo svobodo. Seveda drugi mogoče lažje opazijo iz mojega vprašanja te strahove kot jaz, zato te prosim, če mogoče znaš kaj bolju opisati to.

"MARSA"
Afirmacije, seveda jih nekaj poznam, imam eno knjižico, kjer so napisane. Res verjetno sčasoma delujejo, na začetku pa ne, vendar jih bom še večkrat prebral.
Veliko se rekreiram: badbinton, fitnes, verjamem pa da bi mi joga tudi pomagala, ampak to je vse drago, že tako veliko zapravim za te delavnice in podobno. Bom razmislil. Potem zelo mi je všeč področje eterični olj, dišav ali kaj podobnega, neke kroglice baje da obstajajo. Če ve kdo kaj več o tem, če mi lahko svetuje.

Že dolgo nisem imel res tistih dolgotrajnih tesnobnih občutkov. In zadnje čase imam kar energije čez cel dan, saj je moj delovnik kar pester: služba potem nekaj časa doma (pogovor z mamo in očetom se je mogoče malo poboljšal, saj se kar razmemo, samo da ne pridemo na kakšno točko kjer se razhajamo), potem rekreacija (veliko delam na tem: fitnes kar resno in šek kaj podobnega), ob vikendih pa razne delavnice, bližnji hrib...


Trenutno še čakam na odgovor glede mojega stanovanja, mislim, da bom moral še nekaj časa počakati. In dokler ne bom vedel 100 % ne bom doma kaj direktno govoril, ker res ne vem kakšna bo reakcija. Lahko, da bo zelo hudo in bodo zelo pritiskali name, lahko da bo čist normalno.

Vendar kljub trenutnemu dobremu počutju se vseeno dan z dnem spopadam z strahovi, tesnobo, kaj bo jutri, kaj če se bo kaj hudega zgodilo, ka če se ne bo vse izteklo normalno, to so taki hudi občutki, saj jih ne znam opisati. Je pa res, ko sem med prijatelji, ali kje drugje, kjer aktivno kaj delam, da je vse OK.

Tako toliko za danes, vesel bom vaših obiskov na tem forumu.
Kmalu se spet kaj oglasim.




Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)

Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0