2556 komentarjev na to temo

[andrej]

joj ko bi bilo res tako enostavno da ali ne pa še malo razlage zraven pa je. največkrat pa ni tako lahko. vedno znova se je potrebno učiti prilagajti in spreminjati in sploh ne veš kaj te čaka jutri. otroci so polni presenečenj.

andrej

[MIKE]

Mateja, bi te lepo prosil, če odgovoriš na moje razmišljanje o indigo otrocih tukaj:

http://www.gape.org/...11378214;start=

Hvala
MIKE

Zdaj,... zdaj ... in samo zdaj

[Mateja]

Sorry Mike, ker sem šele danes prebrala tvojo prošnjo. Vidim, da je tema prav zanimiva, kar me veseli :-).
Zelo bi bila vesela konkretnih vprašanj staršev oziroma tistih, ki se srečujejo z našimi malčki v vsakdanjih izzivih.

[teja]

PONOVILA BI VPRAŠANJE, KI GA JE POSTAVIL ŽE POKOWC.
KAKO VEŠ , KAKO PREPOZNAŠ INDIGO OTROKA?

[Marsa]

Teja - najboljše, da si prebereš članka o indigo otrocih - tam je prav fino vse napisano.
(Indigo otroci).

Marsa

[alena]

Evo ljudje, zdaj imamo veliko sanso! Cas je totalno pravi, teren je totalno pripravljen. Za odriv! Vse smo ze premislili in predebatirali, kdo je indigo, kdo bi rad bil indigo pa kdo je rdec pa frjolcen pa pisan, vse vemo!
In zdaj, se lepo sprostimo, globoko vdihnimo in izdihnimo, zaupajmo SEBI in se primimo za roke (v mislih). Objamimo ves svet, (tudi tiste, ki niso indigo!) in tako objeti pojdimo naprej SAMI. Ne mi vec posedat pa polezavat pa se valjat na starih vzorcih! Gremo! Mamo se ful vsega za nardit!

[pokowc]

haahaajata, Dobra je ta, res )

pokowc

[teja]

Vem da obstaja stran za knjige, a tukaj je zelo dobra knjiga za vse nas, starše in tudi bodoče starše: Kako postaviti meje otroku in hkrati poskrbeti zase.


Koliko napak delamo, ki se jih sploh ne zavedamo.

[Marsa]

Ohoho... katero staro temo si potegnila iz zaprasenih arhivov, Teja!
Vsekakor je vredna nadaljnje "obravnave".....

Marsa

[Mateja]

Ja, teja, tudi meni se zdi, da je ni večje in bolj dragocene "knjige", kot je kar naše vsakodnevno življenje. Posebej tisti del, ko ni vse lepo in rožnato...
Starševstvo je eno od zelo individualnih učenj in včasih blazne improvizacije, večinoma pa še močno ovito in zavito v nezavedne družinske vzorce... Meje? Le kaj so meje, hm...če pomislim na tiste meje, ki si jih rišemo po naši ljubi Zemljici, so nekaj, kar zdaj vse človeštvo pretresajo. So meje, ki jih postavimo otroku, lahko zanj enako doživetje? Morda sem zdaj dregnila v občutljivo temo in bodo zgrmeli nadme očitki "resnih odraslih", da meje vendar morajo biti?!? Upam, da res še kakšno rečemo na to temo

[nataly]

Sem se vprašala, v kakšen svet rojevamo otroke? V svet vojn in vojnih grozot. Ker me je moja starejša hči prav mirno vprašala: Zakaj? A? Zakaj vojne...
In se zalotim, da bi najraje prestavila kakšen nasilni prizor, ki ga gledata(saj potem največkrat to naredita same).
Mateja lepo opisuje indigo otroke. In kot pedagoginja najverjetneje ve, kaj se dogaja z otroci, ki so deležni premalo ljubezni. In ne dobijo nič ali pa skoraj nič pozornosti. Marsikdo bo rekel, da je kaj takega v današnjih časih nemogoče - da se kao raven zavadanja viša....viša že, ampak ne vsepovsod. Še vedno obstajajo družine, ki so to samo na papirju. Kjer prevladuje alkohol, maltretiranje v takšni ali drugačni obliki. In kako potem ti otroci vplivivajo na "izvoljene" indigo otroke? Vsi, ki imate otroke že v šolah, veste, koliko izsiljevanja je. Čustvenega, materialnega. Zapadanje vplivom: če ne poskusiš cigareta, nisi kul(meni, kot nekadilki je bila prava muka, ko mi je starejša povedala, da je poskusila s cigaretom - vendar ji na srečo ni ugajalo - še), s tatvinami, alkoholom in na koncu z drogo. In v kolikor se poznam, vem, da ne bom mirno gledala, ko se bodo kalile na takšen način. Vem, da otroci niso krivi, tudi ugotavljam, da je sistem šolanja napačen - od starejše hčerke sošolec je bil ful sprt s številkami, vendar je čudovito risal. Toda z likovno učiteljico se nista ujela...in še tam, kjer bi se imel možnost izkazati, ga je v kali zatrla - ni prepoznala, ali hotela prepoznati talenta. In so ga prestavili na drugo šolo(očeta ni imel, mati pa zaradi številnih ljubimcev ni imela časa zanj - vzgajala ga je ulica). No, na tej drugi šoli pa se je našel učitelj, ki je pokazal razumevanje zanj..in iz nezadostnega učenca je postal prav dober učenec, ki veselo riše .
Zdaj sem tudi jaz naložila...vendar je to tudi ena izmed plati. Ni vse samo rožnato..in vzgoja otrok je prava umetnost. In nikdar ne veš, ali imaš prav. Imam prav, ker štirinajstletnici še ne dovolim v disco? Imam prav, ker devetletnici dovolim zimovanje s skavti?
No, ja..bom še že videla. A, Daisy je napisala, da je vesela, ker nima punc....uh, jaz sem pa vesela, da imam punce. Koliko skrivnosti, jima lahko zaupam..in izvedo jih iz prve roke

natalija

[goran]

Ok ok Prvič pišem v tem forumu zato bodite prizanesljivi z mano. Ok tkole je kaj je narobe z otroci ki ne jejo mesa in popijejo ogromne količine mleka. Tudi jaz popijem ogromne količine mleka ter pojem ogromne količine mlečnih izdelkov, Res pa je da ne jem ne mesa ne zelenjave (razen korenja)Za to se nisem prostovoljno odločil oziroma tudi sam ne vem zakaj ne jem mesa ne zelenjave. Ko sem vprašal starše o tem so mi povedali da v drugem letu svoje starosti nisem želel jesti nič več mesa in zelenjave. Zato se ne sekirat če vaša hčer ne je mesa. Samo da je zdrava.

Ok sedaj pa vprašanje Pravkar sem prebral članek o Indigo otrocih, sam še nimam otrok vendar imam 2 brata ter 2 sestri (vsi so mlajši) Na tej strani sem opazil vprašanje kako jih prepoznaš. Moram pa reči da z odgovorom nisem zadovoljen saj v članku ni nobenih specifičnih lastnosti po katerih bi se prepoznali indigo otroci. Ves članek bi lahko opisal za vsakega otroka na tem svetu no ja tisti ki imate otroke bi mogoče to lahko že opazili imam veliko izkušenj z otroci in menim da preden (ožigosajo) nekatere otroke z indigo otroci morajo postaviti konkreten razpoznaven znak. Le tako bomo lahko prepoznali različnost otrok. Zato me predvsem zanima če nekdo postavi tezo o indigo otrocih jo mora nekako utemeljit.
Ok pa še drugo vprašanje kaj postane iz takšnih ljudi kako se prilagodijo in kako se obnašajo kot odrasle osebe

[Marsa]

Goran, zivjo!
Dobrodosel!

Fino, ko si pisal in tudi, ko si zavzel (kriticno) stalisce..
Dobro razmisljas - tudi moj sin ni jedel ne zelenjave (razen spinace in korenja in morda se cvetace) ne mesa - dolga leta - vendar zdaj ima obdobje, ko ga spet je.

Indigo otroci... tudi sama sem razmisljala malo sirse (le da sem jaz prisla nekako do Pike Nogavicke potem ))
Upam, da bo Mateja tole videla in ti bo se kaj odgovorila...

Fino, ko si se spravil tole malo "analizirat".

Saj po mojem je finta ravno v neozigosanju.... da bi svoje dojemanje otrok in njihovega vedenja razsirili... da bi odrasli stekali, da to recimo niso motnje ali da taki otroci morda ne bodo nujno delinkventi...
Da ko bodo na inteligencnih testih zraven se dorisovali in dodajali odgovore - da bodo morda odrasli postekali, da so testi prebebavi in da ne bodo rekli: ta otrok pa ima prevec bujno domisljijo... Kot se je dogajalo meni.

Marsa

[Mateja]

Hojla, Goran!
Tudi jaz sem narejena iz takega testa, da ne verjamem vsemu, kar ljudje trdijo, pišejo, govorijo. Kar sem zapisala, so moje izkušnje, kar sem tudi v uvodu povedala. Da tisto, kar tam piše, ni rečeno, da je tudi vaša zgodba.
Nečesa pa tudi jaz ne maram in ni bil moj namen. Ne želim, da bi kdo razumel, da so indigo otroci kakšna nadvrsta otrok, da so zaradi svojih lastnosti kakšna super posvečena skupina otrok. Nikakor ne! Saj vidiš, kam vodijo takšna dojemanja (v vojne in nasilje in podobne strahote ! S svojim pisanjem sem bolj želela pomagati staršem, jih opogumiti, da sledijo sebi in poslušajo svoje otroke in na ta način iščejo rešitve, kadar se pojavijo težave. Kajti - to je skoraj gotovo prepoznavna lastnost teh otrok - skoraj praviloma imajo težave v šoli. In to precejšnje! Gre pa za zelo bistre otroke, za tiste, ki se ne bojijo ustrahovanj, kaznovanj in podobnega s strani avtoritet. Lahko si misliš, da staršem ni ravno lahko pri tem. Večina teh "malih provokatorjev" še ruši šolske stereotipe, zato o njihovi prihodnosti ne vemo kaj dosti. Kakšna bo, je precej odvisno od naše voljnosti, da se odnos do otrok korenito spremeni. In se spreminja, to vem .
Na kratko:
zelo bistri so, postavljajo provokativna vprašanja, vidijo boljše načine reševanja, dolgočasijo se ob ponavljajočih nalogah, zavračajo učenje na pamet, ne odstopijo od svojih namenov, če gre za nekaj, kar jim veliko pomeni, zelo so sočutni, ljubijo živali, zelo doživljajo naravo, pogosto kažejo izredne talente na umetniškem področju...
Takole se mi zdi: če bomo ljubili kar vse otroke in imeli do njih spoštljiv odnos, bomo zase in zanje naredili največ

[goran]

Pozdravljeni se enkrat
Tuki sem tudi zasledil vprašanje kaj dati otroku za doto v življenje. Vsem staršem tukaj povem samo en nasvet in to je NAUČITE JIH DELOVNIH NAVA To je najpomembnejše v življenju vsakega otroka lahko skoraj trdim da tako pomembno kot starševska ljubezen

[smejka]

Joj, kolk so mene tile indigo otroci notr potegnali.. Sicer sem ze brala neki vasih clankov in prispevkov, ampak tole... no, ne bom filozofirala, si grem rajs prebrat cel clanek, ki bo glih zdle naprintan.

Mejte se, pa se soncka vam posiljam!

Pozdravcki, Smejka

[Tamburin]

Pozdravljeni se enkrat
Tuki sem tudi zasledil vprašanje kaj dati otroku za doto v življenje. Vsem staršem tukaj povem samo en nasvet in to je NAUČITE JIH DELOVNIH NAVA To je najpomembnejše v življenju vsakega otroka lahko skoraj trdim da tako pomembno kot starševska ljubezen

Ja, goran, to pa res drži!
Zadnjič sem se spričkala s hčerinim očetom (saj sem o tem že nekje pisala), ker mi je očital, da imam hčerko za služkinjo, ker doma pri svojih 9-ih letih kdaj pa kdaj posesa stanovanje, pobere perilo ali ga da sušit, zlika manjše kose perila...

Jaz pravim tako: če ji tega v življenju ne bo treba delati, ker si bo mogoče lahko plačala gospodinjo, toliko bolje - vendar če ne bo znala tega delati, tudi ne bo vedela, če bo njena gospodinja dobro opravljala svoje delo.

In - konec koncev - delovne navade pridejo človeku povsod prav, ne samo doma. Nenazadnje tudi v službi... Zato se strinjam, da je to največja dota, ki jo lahko starši damo svojim otrokom. Pa še nič kaj dosti truda ni treba v to vložiti. Pri nas se prav zabavamo, ko si razdelimo delo in potem vsak svoje opravlja! In otroci so celo prav ponosni, da delajo tisto kar delajo odrasli!

Jih je pa treba zelo zgodaj v otroštvu navaditi na delo, in tudi postopoma - primerno njihovim letom. Pri kakih 15-ih letih je najbrž že prepozno. Za 3-letnega otroka je n.pr. že to veliko, da vsakokrat po igri pospravi igrače, pa četudi s pomočjo staršev, a da vsaj sodeluje pri pospravljanju. Majhnega otroka je tudi najlažje motivirati; velikokrat pomaga že sama pohvala, kako je priden, ker pospravlja...

Tamara

*******************

[Marsa]

goran pravi:
Vsem staršem tukaj povem samo en nasvet in to je NAUČITE JIH DELOVNIH NAVAD.
To je najpomembnejše v življenju vsakega otroka lahko skoraj trdim da tako pomembno kot starševska ljubezen.

Bravo, Goran!
Prav zares... toliko govorimo samo o ljubezni (sama sicer se vedno trdim, da je vseeno ljubezen tista najpomembnejsa), pozabljamo pa na tole...
Na delovne navade. Kako zelo res...
In ravno vceraj sem razmisljala o tem...
O vzgoji in o vsem
(imeli smo otroski zur - 18 ali 19 fantov, starih 11 let, v majhnem dvosobnem stanovanju)...
Da je res potrebno dati otroku to zavest, da spostuje vse zivo in ne samo, da ga imas rad in mu to recimo kazes s tem, da mu vse pustis.

Prijateljice so bile presenecene, kako stroga mama sem pravzaprav - ceprav se sama sploh nimam za strogo.. Mislim, da sem celo prevec popustljiva...
A hocem pa nekatere stvari vcepiti...
Samo - otroci pa to jemljejo kot tezenje.
"Kako bi bila prijatelj-ica s svojim otrokom".... vendar to v bistvu -vsaj kakor si mi predstavljamo- ni izvedljivo... kajti MORAMO pouciti otroke, vpeljati jih...
In mi bi radi videli, da bi nekatere reci ze kar nekako sami od sebe vedeli oz. poznali...
Vendar ni tako. Treba je povedat, pa se 1X povedat, pa se 5X - to pa je ze tezenje in to noce biti nihce od starsev - nek tezak...
A potem pa smo nedosledni, prevec popustljivi... otroci pa nas ne gledajo kot na prijatelje, ampak nam morda celo zamerijo to.

No, meni je vsekakor zal, da mi niso vcepili vec delovnih navad,. da sem kasneje bolj na trdo potem priletela.

Marsa

[Lemurija]

Ojla.

takole prebiram vaša pisemca in sem pomislila, da bi tudi jaz napisala kaj o mojih "škratih". Štiri imam. Sin - 14 let, hčera 12 let, hčera 9 let in sin 7 let. Toliko bodo stari v aprilu in maju. Ja en oven, ostali so bikci in tudi jaz sem bikec. Prva deklica me je osrečila natanko na moj rojstni dan, Oči pa je tehtnica. In ko se je rodil najmlajši je rekel: "Jutri grem na občino in bom zaprosil za status kmeta!" lahko skupaj. Vzgajamo drug drugega in močno se zavedamo vlog, ki jih imamo v družini. Vsak je prinesel svoj košček mozaika. Z možem nikoli nisva imela nikogar, ki bi nama, ko sem prišla iz porodnišnice, kuhal "kurjo župco". Znajti sva se morala sama in zelo dobro nama je šlo od rok. Edina posledica je bila utrujenost. In sva se po tretjem otroku odločila - nič več otrok. Čas je da si oddahneva. Mala je bila stara dve leti in v mislih sem se veselila občutka, da se fizično in energetsko počasi osvobajam. Potem pa izostanek. Test pozitiven. Solze. Jaz ne zmorem, sem rekla. Jaz tudi ne, je rekel mož. Splav?! Odšla sem k ginekologu, ki me je "razveselil" še z novico, da sem noseča že 7 tednov in da sem očitno imela vmes eno menstruacijo. Odločila sva se za splav - kljub temu. Komisije, vprašanja... Naročili so me, nisem spala, nisem jedla...Enako se je dogajalo z možem. Prišlo je jutro, ko bi morala iti na splav. Mož me pogleda in reče: "ostani doma. Nenehno slišim stavek :"pusti me živeti". Z veseljem sem zaspala nazaj. Po treh letih, ko smo se peljali na izlet pa mali reče:" Ane jez sem se zadnji rodil, sem najmlajši?" In jaz rečem :"JA, res je!" IN on reče :"Ali veste zakaj?" In midva z možem rečeva, da tega pa res ne veva. On pa odgovori:"KER SEM SE HOTEL!"
Ne upam si predstavljati, da ga ne bi bilo. Prav on je tisti , ki je uravnotežil tehtnico v naši družini. Toliko v razmislek...

[pokowc]

P°k0w<

[Volk K.L.]

Upam, da jih bom imel nekega dne. Čim več. Upam, da bodo otroci zaužili vso ljubezen, z moje strani. Kar se tiče starševstva, pa morajo biti današnji starši zelo pogumni, glede na to da je naša prozahodna družba prepredena z drogami, s preveliko tinejđ sexa, mladoletnimi mamicami ali pa veliko število splavov med mladoletnicami ter raznoraznimi negativni pojavi, ki lahko zvlečejo Naše otroke v stran pota.

[Mateja]

Včeraj izvedela zanimivo in dobro novico... znanka mi je sporočila, da je v knjižnici na medicinski fakulteti zasledila knjigo "kako pomagati indigo otrokom" (v angleškem jeziku)... vauuu

[Tamburin]

OTROCI SE NAUČIJO, KAR ŽIVIJO

Če otroci doživljajo grajanje,
se naučijo obsojati.
Če otroci doživljajo sovražnost,
se naučijo nasilnosti.
Če otroci doživljajo strah,
se naučijo biti zaskrbljeni.
Če otroci doživljajo pomilovanje,
se naučijo smiliti sami sebi.
Če otroci doživljajo zasmehovanje,
postanejo zaprti vase.
Če otroci doživljajo ljubosumje,
se naučijo zavisti.
Če otroci doživljajo sramoto,
se naučijo prevzemati krivdo.
Če otroci doživljajo spodbudo,
se naučijo samozavesti.
Če otroci doživljajo strpnost,
se naučijo potrpežljivosti.
Če otroci doživljajo pohvalo,
se naučijo ceniti sami sebe in druge.
Če otroci doživljajo sprejemanje,
se naučijo ljubiti.
Če otroci doživljajo odobravanje,
se naučijo imeti radi sebe.
Če otroci doživljajo priznanje,
se naučijo zastavljati cilje.
Če otroci živijo tako, da delijo z drugimi,
se naučijo velikodušnosti.
Če otroci doživljajo iskrenost,
se naučijo resnicoljubnosti.
Če otroci doživljajo poštenost,
se naučijo biti pravični.
Če otroci doživljajo prijaznost in pozornost,
se naučijo spoštovanja.
Če se otroci počutijo varne,
se naučijo zaupati vase in v ljudi okrog sebe.
Če otroci doživljajo prijateljstvo,
se naučijo, da je svet prijeten kraj za življenje.

Dorothy Law Nolte

[astra]

Še enkrat sem prebrala poste...v tej temi... ...in naletela na vprašanje...ki mene okupira že nekaj dni...

KJE SO MEJE...

Bom opisala...svoj trenutni problem...

Hčera je stara 14 let in pol...prvi letnik gimnazije.Dogovorili smo se, da lahko ob petkih zahaja ven...do pol dvanajstih.Kmalu je prišla na dan z željo, da hodi na ŠTUK...to je discoteka...in seveda s podaljšano uro...nekje do 1h.Moja prva reakcija je bila odločen NE, ker je ta lokal blizu študentskih domov...in so vedno v njega zahajali študentje...
No...zdaj vidim...da ob petkih...tja zahajajo srednješolci...da tja hodijo ob petkih njene prijateljice...in počasi sem pri sebi začela razmišljati...da ji bom dovolila...
Ker se mi je ..enkrat zlagala...sem se začela spraševati...zakaj..
Zdaj...imamo doma...cel cirkus...jaz pa pravzaprav ne vem...kako ravnati..
Saj vem...ni velik problem...vendar se mi zdi pomembno...kako bom ravnala v tem primeru...ker bom tako zastavila temelje...ravnanja v bodoče...

Pa res...kdo koga vzgaja...

Astra

[rachek]

Saj Štuk v petek ni take panike, je res sama mladina. Pa tudi pijani niso ne vem kako, vsekakor so bolj zgledni, kot smo bili mi v mojih letih.