Astra, tole sem jaz začela doživljat pri Dašinih trinajstih... zgleda, da je bolj 'hitra' pri prehajanju skoz puberteto

, ker kakor jo je hitro začelo vrtet, jo je hitro tudi spustilo... sicer sem o tem že dosti napisala... zaupanje je ključno in takoj zatem še zaupanje

... v glavnem: kakor sem bila deležna raznih 'strokovnih nasvetov in pokroviteljstva' že od njenega rojstva, ko ji nisem težila s tem, da mora ravno zdaj spat in ravno zdaj jest in ravno zdaj bit pokonci itd... in kasneje, ko sva se (pri njenih dveh letih) pred drugimi pogovarjali: "Bi šla z mano na sprehod? Bi raje jedla špinačo in pire krompir ali ti pripravim mlečni riž?" ... <_<

... c-c, kaj dela Mateja! Tale otrok ji bo čez glavo zrasel, potem bo pa imela... :o|o:

... in, ko so gledali mojo hči, ko je pri 13 nosila majčke z napisom "evil", bulerje in živo rdeče pobarvane lase, je vsem pisalo na facah: "SMO TI REKLI!!!" Skratka: ko mi je sporočila (hehe, Daša me že od nekdaj samo obvesti "Tole imam namen narediti."), da bo zdaj hodila plesat v Lipo, nisem rekla "Ne, premlada si še za to!", pač pa "Kul jaz sem tudi vedno rada plesala! Lepo se bova dogovorili o vsem in, če se bova obe držali dogovora, ne bo problema." prvič in drugič sem dežurala in bila malo

, toda niti enkrat samkrat ni izrabila mojega zaupanja ali naredila drugače, kot sva se zmenili. No, mislim, da je šla takole plesat ob petkih kakšnih petkrat, potem pa mi je povedala, da jo je že minilo, ker ji ni všeč tista gužva in, ker je tam vse zakajeno...
Je pa res, da za takle odnos se je dobro najprej sam s samo zmenit in razčistit... ker vse skupaj se hitro sfiži, če se sam ne držiš dogovora, če nisi sposoben nekaj izpeljat do konca in, če je strah prevelik...