Moje vsakodnevno delo zajema stike z ljudmi. Vsak dan znova, vsak trenutek ugotavljam, da ljudje ne znajo poslušati. Ko te vprašajo kako si, je to zgolj uvod v monolog, ki se dobesedno izlije takoj, ko uspejo zajeti sapo. Nikogar ne zanima kako si, nihče ni pripravljen poslušati, se poistovetiti, razumeti tvoje dogodke in razmišljanja. Vsakdo samega sebe postavi na prvo in edino mesto. Zavračajo drugače misleče, vedno znova izhajajo iz sebe. Npr. ti razložiš svež dogodek in še preden pristaviš epilog, se že usuje plaz besed, ki opisuje neko zgodbo izpred nekaj let, mesecev... Vmes pa ni niti enega vprašanja, ki bi dalo vsaj slutiti, da ga tvoja zgodba zanima.Kako je možno, da ob tolikšni poplavi duhovnežev ni skorajda nikogar, ki bi znal poslušati in slišati? Kako je možno, da se je tooooooliko egoizma naselilo v ljudi, da stremijo k nekemu višjemu cilju, poslušajo samo toliko, kolikor jim lahko koristi in se ne zmenijo za ljudi v svoji okolici? Pa ob tem ne mislim samo na ljudi, s katerimi se srečujem pri delu. To se dogaja v okolju, v družinah, med prijatelji.
Zakaj je to tako? Zakaj nismo sposobni ali pač nočemo dojeti stvari, s katerimi nismo neposredno povezani? Ali se kdo trudi biti drugačen. Sposobnost razumevanja in odklon od egoizma je bistvena stopnica k višjemu duhovnemu nivoju. Zakaj tega nihče ne prakticira? Je pretežko?
