Objavljeno: 23. oktober 2004, 11:43
CITAT:
20 LET SEM BIL JEHOVOVA PRICA
Ali se vam je kdaj dozdevalo, da se nekdo igra z vami in vodi vaše življenje, usmerja vaše občutke in poskuša vplivati na vašo vest?
Pri Jehovovih pričah člani vsakodnevno doživljajo ravno to, toda pot spoznanja, da nekdo manipulira s tabo je dolga in boleča.
Ko so na naša vrata potrkale Jehovove priče, sem bil star okoli štiri leta. Ker so moji starši pokazali zanimanje, so Priče pričele z njimi preučevati knjigo "Resnica, ki vodi do večnega življenja". Razmere v novem svetu, ki naj bi bil tik pred nami, so prikazovali idilično, pri tem pa so bili zelo prepričljivi in vztrajni. Obiskovali so nas vsak teden in vedno so prinesli kakšna darila, bili nasmejani in dobre volje. Človek bi se jim res težko uprl.
Starši so se po enoletnem preučevanju krstili. To je bil vesel dogodek in vsi so se veselili z njimi. Priče so bile vesele, ker so moji starši evforično sprejeli resnico, njihova majhna skupnost pa se je povečala še za dva člana.
-------------
Človek ne more verjeti, da se kaj takega dogaja v današnjem svetu.
LP
Nekaj časa je bilo vse lepo in prav, bili smo nasmejani in veseli, na druge ljudi smo gledali malce zviška, pa nič za to. Bili smo orodje v Božjih rokah, posvetni ljudje pa so bili le figure, ki jih je bilo treba spreobrniti k pravemu čaščenju.
Odraščal sem skupaj z svojimi sovrstniki iz dvorane, postali smo dobri prijatelji in marsikaj smo si potihem zaupali. Včasih tudi kaj takega, kar pri Jehovovih pričah velja za greh. Sem lahko štejemo skoraj vse zabave, rojstne dneve, disko in razna srečanja. Ker so bile posvetne zabave greh, smo naredili svoje.
Toda tudi to ni bilo po volji voditeljem kulta, kajti mladina ne sme biti sama in brez nadzora. Če smo imeli zabavo so bili prisotni tudi starešine, ki so pazili, da ni kdo grdo govoril ali se slabo obnašal. Sploh je bilo potrebno biti pazljiv pri obnašanju do nasprotnega spola, kajti ko si mlad te želje kar vabijo, ti pa jim lahko nasedeš in narediš greh, greh pa, ko je dovršen, rodi smrt in tedaj si za vse večne čase pogubljen. Tako so nas učili. Ko smo hoteli poslušati posvetno glasbo, je to bila spet nevarnost, saj gre večinoma za satanistične pesmi, ki jih Satan nastavlja za vabo. Zato so starešine zelo hitro potisnile v naše glasbene naprave njihovo zgoščenko s kraljestvenimi melodijami ali pa v najboljšem slučaju zgoščenko z zelo mirnimi komadi, evergreeni.
Pozneje takih zabav nismo več prirejali. Vodilnim pa je prišlo na uho, da smo včasih organizirali lastne zabave brez njihovega nadzora, ampak joj, to je bil madež, ki ga je bilo treba oprati iz čistega božjega ljudstva. V najboljšem primeru smo jo odnesli z večurnim zasliševanjem, v najslabšem pa je sledil kak javni opomin, ki ga je bil deležen organizator zabave in njegovi pomagači. Med zaslišanji so ti skušali na vsak način vbiti v glavo, da imaš svobodno voljo. Pred začetkom zaslišanja ali pa pred koncem so se seveda pomolili k Bogu za pravično sojenje. Vprašanja so bila takšna: Kaj si delal včeraj? Ali greš z mano jutri na oznanjevanje? Imaš doma računalnik? Imaš internet? Katera je bila tista punca s tabo v parku?
Merilo duhovnosti so bile in so še vedno ure oznanjevanja in prisotnost na shodih. Če imaš nadpovprečno mesečno število ur in si prisoten na vseh shodih, to pomeni, da si zelo duhoven in ti nihče ne more ničesar očitati.
Neka sestra, ki živi na vasi in se preživlja z kmetijstvom, ni bila redna na shodih in oznanjevanju. Starešina R. A. , ki je tedaj služil v naši občini, ji je ob priliki zabrusil:"Da bi ti le krava crknila". Pred tem pa je z odra govoril o "bratski ljubezni" in o prihajajočem novem svetu. Njegova ljubezen do bližnjega je bila očitno napisana samo na papirju iz katerega je bral, ne pa tudi v njegovem srcu. Ko premišljam o tem, se spominjam stavka iz biblije, ki ga Jehovove priče na oznanjevanju tako rade citirajo: Ki sicer hranijo podobo pobožnosti, njeno moč so zatajili;in teh se ogiblji. (2. Tim. 3:5).
Ko so leta tekla sem se vedno bolj oddaljeval od njihove navidezne resnice, pristne ljubezni pa v Skupnosti nisem nikoli čutil. Poznal sem le stroga pravila samovoljnih starešin in organizacije.
Naredil sem usodno napako. Zaljubil sem se v svetno dekle. To je bilo nezaslišano, bila je poganka, ki bi me gotovo speljala k krivemu čaščenju. Najino zvezo sva morala skrivati, pred Skupnostjo in pred mojimi starši. Najini zvezi sem posvečal večino prostega časa, to se je pa poznalo tudi na mesečnem poročilu oznanjevanja, ki ga vsak vsak vernik oddati enkrat mesečno.
Starešinam moja nedejavnost ni bila všeč, menili so, da potrebujem pomoč in sem duhovno bolan. Vsak teden sem tako moral oznanjevati z Italjanskim pionirjem in starešinom, D. C. Trkala sva po vratih in nabijala ure. Ko sem imel zadostno število ur, je bilo navidez vse dobro, vsaj mislil sem tako. Vodstvo Skupnosti pa je že vklopilo mehanizme njihove tajne obveščevalne službe, ki me je zasledovala, ne da to opazil.
Člani obveščevalne službe so običajn ljudje, ki jim v življenju stvari ne uspevao in se tako radi grejo tajne agente. Take ljudi smo imenovali kar "duhovna policija".
Nekaterim mojim skrbno izbranim prijateljem sem povedal, da imam posvetno punco. To so vedeli le redki izbranci, ki sem jim zaupal.
Dva moja najboljša prijatelja tistega časa, sta spadala med tajne agente. Ko sem naslednjič obiskal sestanek, so starešine že vedeli vse. Sestra K. P in brat D. R. , sta me ovadila, ker ju je baje pekla vest. Toda tudi njuna dejanja niso bila ravno zgledna.
Sestra K. P. je bila sama z duhovnim bratom na morju v Turčiji celih 10 dni, poslala mi je celo kartico, v kateri se hvali, kako dobre postelje imajo tam. Na morju, na Hrvaškem, kamor nas je povabila, sploh nismo vedeli s kom hodi, saj nas je vsak dan predstavila drugemu fantu.
Brat D. R. pa je imel pa vedno najboljši avto, čeprav ni nikoli nikjer delal, pa tudi šole ni dokončal. Le kje je dobil denar?
Enkrat po končanem sestanku, sta me zaustavila starešini, S. D. in M. D. B. Prvi me pred ostalimi verniki nagovori: "SLIŠALI SMO, DA SI NEČISTOVAL!" Obtožbe sem seveda zanikal, oni pa so še bolj rinili vame in mi postavljali smešna, otroška vprašanja. Ker nisem hotel priznati greha in jih prositi odpuščanja, so sklicali odbor, na katerem sta bila prisotna kot priči tudi,
K. P. in D. R.
Nisem mogel verjeti, da sta to moja nekdanja prijatelja, katerima sem vsa ta leta zaupal. Bila sta videti srečna, rekla sta, da me imata rada in da mi želita le pomagati, saj me hočeta videti v novem svetu. Prejeti moram kazen vse to pa delata v moje dobro.
Sestra K. P. je starešinam celo pokazala sporočila, ki jih je hranila v svojem mobilnem telefonu. To je bilo za njih dovolj, izobčili so me že naslednji teden, s pravico do pritožbe v roku 8. dni. Nisem se pritožil, saj sem vedel, da ne bi imelo smisla.
Prepričanje, vtisnjeno globoko v podzavesti pa mi je nenehno govorilo, da imajo Jehovove priče prav, da so od Boga izbrana elita in da so edini, ki bodo preživeli prihajajoči holokavst. Pri tem me ni vodil zdrav razum ampak čustva. Zato sem še eno leto prihajal v dvorano in se navidez kesal. Kesal sem se navideznega nečistovanja, čeprav sem imel samo eno punco in resno zvezo. Jehovove priče si besedo nečistovanje razlagajo povsem zgrešeno. Nečistovanje za Priče pomenijo spolni odnosi pred poroko.
Zaradi strahu pred nečistovanjem in nemoralo, mnogo bratov in sester ostane samskih, spolnost je za njih tabu ali pa jih navidez ne zanima. Je tema, o kateri se ne sme govoriti, kaj šele razpravljati. Spolnost je greh in taka tudi ostane, do zakonske postelje seveda. Prepovedani so tudi oralni spolni odnosi in erotične igre. Otroci Prič niso poučeni ampak jim je ta predstavljena kot nekaj slabega, grešnega, napačnega.
Ko sem po izključitvi prihajal na shode, so se bratje in sestre obnašali, kot da ne obstajam, nihče ni hotel sesti k meni, če pa kdo že je, je to bil starešina, ali pa kakšna starejša sestra, ki se je morda spozabila. Prišel sem zadnji, odšel prvi. Nihče mi ni segel v roko ali me vsaj pozdravil. Ko so me srečevali na cesti, so raje gledali drugam. Enkrat se mi je na poti domov pokvaril avto, a se ni nihče od Božjega ljudstva ustavil in mi ponudil pomoči. Pomagali so mi ljudje, ki jih Jehovove priče imenujejo hudičevi otroci.
Počutil sem se umazanega, moje dostojanstvo je bilo globoko ranjeno, odvzete so mi bile vse pravice in prednosti. Vse kar ti po izključitvi ostane, je obiskovanjevse vseh, zelo važnih, sestankov. Imaš tudi pravico do dveh izvodov najnovejših revij. V skrinjico za prostovoljne prispevke lahko še vedno daruješ, tega ti nikoli ne prepovejo, tudi če si najhujši grešnik. Na zborovanjih so te skrinjice postavljene na najbolj vidnih mestih in vernike prijazno vabijo: daruj, daruj, ne spreglej me! Biti moraš previden, da se ne spotakneš ob njo in padeš. Na oglasni deski v dvorani je posebno priporočilo vernikom, da lahko oporoko in dediščino darujejo Skupnosti. Znani so primeri oseb, ki so to storile in naposled končale v domu za onemogle in ostarele, Tam jih ne pozna nihče več. Skupnost se ponavadi izgovori, da ni socialna ustanova.
Sploh se ne čudim, da Jehovove priče vedno znova ponavljajo zgodbo o vdovi, ki je darovala zadnja dva vinarja.
Tako mi je po enem mučnem letu pripadala pravica do prošnje za ponovni sprejem. Oddal sem jo. Bil sem prepričan, da bo moja prošnja odobrena, saj sem bil prisoten na skoraj vseh shodih, celo v službi sem večkrat zamenjal izmeno, da sem bil lahko deležen njihove duhovne pojedine. Bil sem vesel, da sem jim lahko ugodil, kolikor sem le mogel. Odgovor naj bi mi posredovali v nedeljo po sestanku. Po končanem sestanku in na splošno začudenje ter presenečenje ostalih vernikov, sta me dva starešina (M. D. B in P. D. A) odpeljala po stopnicah v temno kurilnico, da bi se tam pogovorili. To ni bil pogovor, bilo je zasliševanje. Poslušati sem moral številne obtožbe, seveda brez prič in dokazov, namige, naj pustim službo, da bom tako lahko navzoč na vseh shodih in trditve, da me Jehova nima rad in da me bo uničil v bližajočem se koncu. Ko sem jima citiral iz biblije, da Bog ne prebiva v svetiščih, ki so z rokami narejena, ampak, da je vsepovsod okoli nas, kdor ga le hoče spoznati, je bilo zasliševanja konec. Dojela sta, da z mano ne moreta več manipulirati, Bilo je bolje, da se me znebita, ker bi lahko začel sejati dvome med čistim božjim ljudstvom, kaj takega pa si seveda ne smejo privoščiti. Globoko v sebi sta verjetno vedela, da imam prav, bila sta vidno jezna in užaljena, ker mi nista mogla ničesar dokazati. Ironičen je predvsem trenutek, ko jim dokažeš svoj prav iz biblije, oni pa te zmerjajo z odpadnikom in satanovim sodelavcem.
Po tistem nisem več šel v dvorano, to bi bila čista zguba časa. Od tedaj naprej imam pred njimi mir, resničen mir, življenje je postalo znosnejše, bogatejše še za eno izkušnjo. Spoznal sem, da je na svetu veliko prijaznejših ljudi, ki svoje hinavske osebnosti ne skrivajo v lepih oblekah s kravatami.
Vseh Jehovovih prič ne smemo metati v isti koš. Večina gre za ujetnike Stražnega stolpa, upam si celo trditi, da je takih 99%. Nekateri spoznajo, da organizacija ni Božja, vendar je ne zapustijo, saj predobro poznajo posledice. Nočejo si nakopati sovraštva Jehovovih prič, ki je tako brezmejno in surovo in tako zelo daleč od Kristusove ljubezni.
Z nekaterimi Pričami ohranjam redne stike. So vir informacij, ki so nam, izobčenim, nedostopne. Za njihov pogum in tveganje, v prid vsega človeštva, se jim globoko zahvaljujem!
EPILOG
Svoboda, ki jo uživam sedaj, je zame nadvse dragocena. Zopet se lahko pogovarjam z vsakim človekom, ne glede na njegovo vero in prepričanje. Za Jehovove priče je ljubezen do bližnjega pridobivanje novih članov. Zame je ljubezen predvsem strpnost do vseh in spoštovanje njihovega mnenja.
Dve desetletji sem bil podložen diktatorski organizaciji, šele sedaj pa sem spoznal, da sem svoja najboljša leta žrtvoval navadni prevari v imenu Boga in Biblije. Zapeljan sem bil na zelo zvit način.
Ta tema je zaključena
Nista uspela dokončati 
