še nekaj me na hitro zanima, kako se bi vi odločli, ko smo že pri tej temi...ali nej pustim tuki otroke in moža in naj grem na dansko v center za eno leto, ker tuki iz slovenije so vsi ostali že šli, ki so mi dosti dosti pomenili, ali naj bom tukaj, z možnostjo napredovanja v scientološkem missionu, isto bom delala delo, ki mi je zelo všeč in živim v takšnem, v kakršnem pač živim...recimo, da doma nisem srečna...
Clear v scientologiji tega ne bi spraševal, očitno jaz clear še nisem in zato bom še vas vprašala za mnenje, ker to je zame težka odločitev...se oproščam za vprašanje...ampak upam, da mi boste znali kaj pametnega povedat...ker vsaka od teh dveh odločitev mi lahk spremeni življenje in obe sta enako mikavni...najboljša kombinacija bi bla it z otroci na dansko, vendar mi mož ne dovoli da jih peljem gor, ker se na scientologijo ne spozna in ne ve, kaj je to...pravzaprav so pa tud njegovi otroci, tko da je treba upoštevat tudi njegovo voljo
Sama ne bi dosti premšljala. Otroke in moža bi postavila na prvo mesto. Ne razumem, kako lahko sploh pomisliš na to, da bi jih pustila in odšla zaradi scientologije. Koliko pa so sploh stari otroci?
Se strinjam z Mystico glede tvoje dileme:palec:
citiral sem pa tvoj post zato ker vidim v njem nekaj podobnega z neko drugo temo ki govori o zdravilnih tehnikah in duhovnosti(avtor teme ikorosec).
Praviš da scientologija deluje.
Zakaj si torej v dilemi?
Scientologije sam ne poznam in je tudi ne mislim spoznavati. Ne da bi imel kaj proti njej, le potrebe ne čutim. Tisto kar rabim za osebnostno rast sem našel. Ni ne boljše ne slabše od scientologije, samo drugačno.
VSAKA tehnika, vsaka duhovnost ali karkoli je le orodje.
In NOBENO orodje samo ne naredi ničesar.
Moraš ga vzeti v roke in uporabiti.
Ampak uporabiti PRAVILNO.
S kladivom lahko zabiješ žebelj.
Lahko si pa tudi razbiješ prst.
Glede tvoje dileme - poslušaj svoje srce.
Samo tam je pravi odgovor.
Čeprav nam je veliko vzeto, veliko še ostaja. In čeprav nimamo več tiste moči ki je nekoč premikala nebo in zemljo, smo kakršni smo, istih junaških src od časa in usode oslabljenih,
vendar z neomajno voljo boriti se, iskati, najti in ne popustiti.
Lord Alfred Tennyson - Ulysses